17. maj 2015

Jezusova velikoduhovniška molitev (II)


V prispevku, ki sem ga objavil pred tednom dni, sem obravnaval prvih trinajst vrstic 17. poglavja Evangelija po Janezu, v katerem je zapisana Jezusova velikoduhovniška molitev, ki jo je naš Gospod izrekel pri zadnji večerji. Kot sem že zadnjič omenil, se molitev sestoji nekako iz treh delov: iz uvodnega dela, iz molitve za učence in iz molitve za tiste, ki verujemo na temelju njihovega oznanila ter za vso cerkev. Prejšnjikrat sem se posvetil prvemu in polovici drugega dela te molitve, danes pa obravnavam drugo polovico drugega dela in tretji del, torej odlomek Jn 17,14-26

Vrsta 14 se glasi: "Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." Beseda, o kateri pripoveduje Jezus, je njegov nauk, ki ga je razodel apostolom. Oni so njegov nauk sprejeli in bili deležni rojstva od zgoraj. To novo rojstvo jih je oddelilo od sveta. Novo rojstvo je ločnica med tistimi, ki so Gospodovi in med tistimi, ki niso. Tisti, ki to niso, so od nekdaj sovražili tiste, ki so njegovi. Jezus je zato prosil nebeškega Očeta: "Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega." (Jn 17,15) On ni obljubil  svojim učencem življenja postlanega z rožicami, ampak ravno nasprotno, toda Jezus kljub temu  ne prosi Očeta, naj jih vzame s sveta, niti ga ne prosi, da jih zaščiti pred trpljenjem na svetu,  ampak, da jih obvaruje hudega, torej Satana in pokvarjenosti tega sveta (1Jn 5,19).  Nato nadaljuje: "Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." (Jn 17,16), kjer še enkrat poudari ločnico med svojim ljudstvom in preostalim svetom. Ta razlika se kaže v različnih prioritetah, željah in potrebah ter nenazadnje v različnem objektu čaščenja. Mnogi kristjani so danes zapeljani s strani krivih prerokov, ki oznanjajo  "teologijo" zdravja in bogastva. Tega Jezus zagotovo ni prosil za svoje učence, temveč: "Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici." (Ibid. vv. 18.19) Posvečenost je pomembnejša kot zdravje, premoženje, dolgo življenje in druge časne dobrine. Svetost izhaja iz resnice, ne iz  naših naporov. Zlo korenini v zmotah in lažeh, rezultat Božje resnice, ki je razodeta v njegovi besedi, je posvečenost. Jezus je bil poslan v svet, enako je tudi on poslal svoje apostole v svet.  Ko pravi, da se zanje posvečuje, s tem ne misli, da bi potreboval kako moralno izboljšavo, saj je bil sam popolnoma svet. Kot véliki duhovnik se je posvetil zadani mu nalogi, zlasti žrtvi, ki je bila pred njim. 

V drugem, najdaljšem delu svoje velikoduhovniške molitve, je Jezus molil za apostole, v tretjem delu, ki ga obravnavam v tem in naslednjem odstavku, pa za tiste, ki s(m)o po oznanjevanju apostolov začeli verovati vanj in za cerkev v celoti. Ta del se začne z besedami: "Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:  jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene." (Ibid. vv. 20-23) Tudi za to skupino svojih učencev prosi enako, kot je v 11. vrstici prosil za apostole, torej, da bi bili eno.  Edinost Očeta in Sina je zgled edinosti Božjega ljudstva. Jezus ne prosi le za duhovno edinost, ampak za vidno zunanjo edinost, ki bi bila prepričljiva za zunanji svet. Pri ohranjanju take edinosti je cerkev močno zatajila. Vendar, kakor sem že zadnjič napisal, edinost je sicer zelo dobra in nadvse zaželena, vendar ne za vsako ceno! In še nekaj o Očetovi ljubezni! Kristjani mnogokrat pozabljamo, da nas nebeški Oče ljubi. Radi omenjamo Jezusovo ljubezen, na Očetovo pa pozabljamo, čeprav nam o njej govori Jezus v najbolj znani vrstici Svetega pisma, ko pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Bog Oče je poslal Sina, ker je Oče sam vzljubil svet! Oče je poslal Sina, ker nas ljubi, kakor ljubi svojega Sina. To védenje je čudovito.

V nadaljevanju svoje molitve je Jezus rekel: "Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.  Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.  In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih." (Jn 17, 24-26) Tudi na tem mestu Jezus ne prosi Očeta, naj da  Božjemu  ljudstvu časne dobrine, kot so zdravje, bogastvo in podobno, ampak v prvi vrsti za to, da nas ohrani v večno življenje, kar je dobrina, ki je trajna in ostane na veke.  V Jezusovi velikoduhovniški molitvi se prepleta nekaj pomembnih prošenj za nas: za  svetost/posvečenost, za medsebojno edinost in ljubezen ter za to, da bi bili na koncu vzeti v nebeško slavo. Svet, torej tisti, ki niso v Jezusu, ne pozna Boga, kajti poznati Boga pomeni poznati njegovo ljubezen. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu najpopolneje izrazil svojo ljubezen in ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Poznati Boga in njegovo ljubezen ni isto, kot nekaj vedeti o tem. Védenje o Bogu še ni poznavanje Boga. Poznati Boga pomeni, da si z njim v osebnem odnosu.

Imaš z Bogom tak oseben odnos? 

Ni komentarjev: