02. maj 2015

Kristusovo poveličanje skozi medsebojno ljubezen

Ko je šel ven, je Jezus rekel: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. 32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. 33 Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. 34 Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! 35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen."
(Jn 13,31-35)

V tem kratkem evangeljskem odlomku, ki se nanaša na  dogajanje pri zadnji večerji, imamo kar tri sporočila. 
  1. Prvo sporočilo se nanaša na Jezusovo poveličanje. Evangelist  na začetku 13. poglavja pripoveduje o Jezusovem dejanju ponižnosti, v katerem je učencem umil noge. Pred Jezusom je bil še en dogodek, zaradi katerega ga je čakalo poveličanje. Čakalo ga je strašno trpljenje, tako psihično kot fizično, ki mu je sledila sramotna smrt na križu. Toda vse to je imelo globok smisel: Jezus  nas je s svojo smrtjo na križu odrešil greha in kazni za greh. Bog Oče ga je poveličal tako, da ga je obudil od mrtvih. Jezusovo vstajenje je za nas jamstvo, da je on resnični Mesija, oziroma Jagnje, ki odvzema greh sveta. 
  2. Dalje sporoča Jezus svojim apostolom, preko njih pa nam, da zaenkrat, vsaj dokler smo "v telesu", ne moremo priti tja, kamor gre, oziroma je odšel on. 
  3. Tretje sporočilo, ki je pravzaprav naročilo,   je zapoved ljubezni. Gre za nekaj, kar v sedanjem času mnogi narobe razlagajo. V grškem izvirniku sta uporabljena glagol agapao in samostalnik agapé. Grščina pozna več izrazov, s katerimi označujejo tisto, čemur pravimo pri nas ljubezen. V našem primeru ne gre za prijateljsko, bratsko, materinsko ali erotično ljubezen (da o kakem pocukranem sentimentalizmu niti ne govorimo), ampak za ljubezen v socialnem in moralnem smislu, oziroma za Božjo ljubezen do nas. Tako ljubezen naj bi izkazovali eden drugemu. Pri Jezusovi ljubezni do apostolov in sploh do vsega  njegovega ljudstva, je šlo za neskončno več, kot za navadno prijateljsko ljubezen. Iz ljubezni do nas je pretrpel bridko smrt na križu, s katero nas je odrešil jarma greha.  Cerkev je Kristusovo telo na zemlji, Kristus pa je glava tega telesa (1Kor 12,27. Ef 1,22.23. Kol 1,18).  Če hoče telo normalno delovati, morajo biti vsi njegovi organi med sabo lepo usklajeni (1Kor 12, 12-26).  Ljubezen pa je vez popolnosti (Kol 3,14). Tu seveda ni mišljena kakršna koli ljubezen, ampak tista, ki prihaja od Boga in povezuje posamezne ude cerkve, torej agapé. Takšna ljubezen, torej agapé,  bi morala biti razpoznavni znak resničnih Kristusovih učencev, oziroma udov cerkve. Toda, kot  je razvidno iz apostolskih pisem, taka ljubezen znotraj cerkva ni bila nekaj samoumevnega. Za tako ljubezen je treba kar naprej prositi  Boga, kajti glede teh reči smo še vedno kot sito ali rešeto. Puščamo. Toda po drugi strani je medsebojna ljubezen znamenje pripadnosti našemu Gospodu in je njemu v slavo. Zato jo je potrebno negovati. 
Jezus je dal svojim apostolom in po njih svoji cerkvi zapoved medsebojne ljubezni. Ljubezen bi morala biti zaščitni znak Kristusove cerkve, kajti preko nje je Jezus poveličan pred svetom. Če nam je primanjkuje, jo izprosímo od Boga, tako da bodo vsi vedeli, čigavi učenci smo. Jezus se je žrtvoval za nas in nam je pripravljen dati vse tisto, kar od njega potrebujemo, njemu v slavo ter poveličanje.  

Ni komentarjev: