30/06/2015

Je Bog proti gejem?


Sam Allberry je anglikanski duhovnik, ki čuti privlačnost do pripadnikov istega spola. Je tudi avtor knjige Is God Anti-Gay? (Je Bog proti gejem?)  Pred nekaj meseci je gostoval na Westminstrskem seminarju v Kaliforniji, kjer je imel predavanje na to temo. Predavanje je trajalo malo več kot tričetrt ure. 


Po predavanju je dr. R. Scott Clark z njim opravil še  intervju. Intervju je trajal malo manj kot pol ure. 


Priporočam. 

28/06/2015

O nemaščevanju in odpuščanju

Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.  (Lk 6,27-35)

Mnogi, ki to berejo, menijo, da gre za nekaj zelo napraktičnih in nesmiselnih zapovedi, ki se jih ne da držati.V določenem, čisto človeškem kontekstu to celo drži. Le kam bi prišli, če se prestopki in zločini ne bi kaznovali? Toda tu ne gre za prestopke in zločine kot take, ampak za osebno maščevanje.

Naj stvar ilustriram! V svetovni javnosti še vedno odmeva zločin, ki se je zgodil v metodistični cerkvi Charlestonu, kjer je neki mladenič pobil devet ljudi, ker pripadajo drugi rasi. Na sodišču so svojci žrtev odpustili storilcu z željo, da bi se spokoril in veroval evangeliju. To seveda ne bo pomagalo storilcu, da ne bi dobil ustrezne kazni za svoje dejanje, toda žrtve so razbremenjene sovraštva. Sovraštvo je čustvo, ki razjeda od znotraj. Edino zdravilo za to je odpuščanje.

Lahko je ljubiti tiste, ki nas ljubijo, težko, oziroma nemogoče je imeti rad sovražnike. Lahko in preprosto je biti dober s tistimi, ki so dobri do nas, težko ali nemogoče je enako ravnati s tistimi, ki z nami hudobno ravnajo. To je mogoče le iz Božje moči. Zato je nekdo rekel: "Vračati zlo za dobro je demonsko, vračati dobro z dobrim je človeško, vračati dobro za zlo je božansko."  Bog pošilja svoje dobrote tako dobrim kot hudobnim, ali kot pravi Jezus: "On (Bog Oče, op. Diz.) namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45) To je dokaj dober  razlog za odpuščanje, še zdaleč pa ni edini in najpomembnejši. 

Seveda bi  lahko kdo rekel, da gre pri posojanju na lepe oči, udarjanju po obeh licih in podobnem za naivnost. Pa ni čisto tako. Ne gre za posojanje na lepe oči, ampak za tisto, čemur pravimo nepovratno posojilo.  To storimo vsakič, ko kaj podarimo ljudem, ki so v materialnih potrebah. Ko govorimo o nastavljanju drugega lica, govorimo o nemaščevanju na osebnem nivoju. Za izvršitev pravice so zadolženi organi pregona, ne mi kot posamezniki. Starozavezni predpisi, kot je talionski zakon "oko za oko, zob za zob" (2Mz 21,24. 3Mz 23,20) niso bili namenjeni za osebno maščevanje, ampak sodnikom, da bi po njih sodili.  Poleg tega se maščevanje na dolgi rok nikoli ne splača, saj se lahko spremeni v podajanje žogice, ki traja več generacij. Živ dokaz za to so krvna maščevanja, ki se ponekod, pa ne ravno daleč od nas,  še vedno vlečejo iz roda v rod. Jezus pravi kristjanu: "Dovolj! Prekini krog maščevanja!" Ko sem pred davnimi leti služil v jugoslovanski vojski, sem bral v časopisu o dveh albanskih družinah iz okolice Ulcinja, med katerima je vladala "krvna osveta". Vsi mogoči državni organi in  organi lokalne samouprave so se trudili, da bi prišlo  med sprtima stranema do sprave, na pomoč so poklicali celo katoliškega nadškofa iz Bara, ker je šlo za družini rimskokatoliške vere, a ni pomagalo. Gre torej za popolnoma nekaj drugega, kot pri protestantih - metodistih iz Charlestona.

Morda so se v efeški cerkvi pojavljale kake zamere. To lahko sklepamo iz Pavlove spodbude, kjer pravi: "Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32)  V tej misli je zajet glavni razlog za odpuščanje: ker je Bog v Kristusu nam odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim.

Toda, pozor! Naše odrešenje ni iz nas, ampak  iz Božje milosti, ki prihaja k nam po žrtvi Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Odpuščanje  je  težka in navidez nemogoča reč, ker  v nas še vedno stanujejo naše stare značajske lastnosti. Toda te lastnosti niso edina stvar, ki prebiva v nas: "Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti."  (Rim 8,10) Bolj ko gledamo s tega stališča, ne s stališča lastnih (ne)zmožnosti, manj vpliva bodo imele na nas naše človeške slabosti. Ne morem sicer reči, koliko manj, toda zavedati se moramo, da naše odrešenje ni v tem,  kakšni smo in kaj smo, ampak v tem, kar je Kristus storil za nas. Iz tega črpajmo in iz tega živimo!

22/06/2015

Duhovni darovi gradijo cerkev


Na spodnji povezavi najdete dostop do pridige, ki jo je imel Adam Young, govori pa o tem, kako duhovni darovi izgrajujejo cerkev. Osnova za pridigo je 2. poglavje 1. Pisma Korinčanom.

Po besedah pridigarja je prvotni namen duhovnih darov medsebojna izgradnja kristjanov v veri, dani pa so tudi za tiste, ki Kristusa (še) ne poznajo. Vse oznanjevanje evangelija je odvisno od Svetega Duha, kajti le on je zmožen spreminjati "kamnita srca v mesena"...  

Posnetek traja malo več kot 33 minut.



Calvin o pridiganju


Tako bi moralo biti, a žal ni temu povsod  tako. Kolikokrat slišimo namesto živega Božjega glasu le glas umrljivega človeka, ki govori, da mu je Gospod položil na srce to in to! Potem pa namesto Božje postave in njegovega evangelija slišimo moralizem in/ali dobre nasvete. 

20/06/2015

Kdo je glavni junak prilike o izgubljenem sinu?

Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Vir: Wikipedia. 
Slavna Rembrandtova slika na levi ima naslov Vrnitev izgubljenega sina. Slika nam ilustrira vrhunec v Jezusovi priliki, ki jo poznamo predvsem kot priliko o izgubljenem sinu, in je zapisana v Evangeliju po Luku 15,11-32

Zdaj pa pojdimo k prvemu delu prilike! Neki oče je imel dva sinova. Mlajši se je nekega dne odločil in rekel očetu, naj mu da pripadajoči del dediščine. Oče je izpolnil sinovo zahtevo, sin pa je odšel v daljno deželo, kjer je z razsipnim in razvratnim življenjem zapravil vso dediščino, do zadnjega beliča. Na koncu se je preživljal kot svinjski pastir in se želel nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, a mu jih ni nihče dal. Takrat se je v njem nekaj prelomilo: "Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.  Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.  Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.'  In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!  Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti." (Lk 15,16-24). 

V Jezusovem času bi bilo nekaj popolnoma nezaslišanega, da bi nekdo od očeta, dokler je bil le-ta še živ, zahteval svoj delež dediščine. Taka zahteva bi pomenila, da si sin želi očetove smrti. Kljub temu je oče v naši priliki izpolnil sinovo zahtevo in mu dal pripadajoči delež. V nadaljevanju je sin odšel v tujo deželo, kjer je vse skupaj zapravil in se znašel na samem dnu, ker se je moral za golo preživetje udinjati kot svinjski pastir. Tam mu je kanilo v glavo, kaj je s svojo nespametno odločitvijo zapravil, saj je živel slabše kot očetovi hlapci. Odločitev, da se skesan vrne domov in zaprosi, da ga oče vzame v službo kot enega svojih najemnikov, najbrž ni bila lahka. Mislim, da je je bila celo negotova, saj ni mogel vedeti, kako se bo nanjo odzval oče. Toda oče je reagiral v nasprotju s pričakovanji. Ko je sina zagledal od daleč, je jadrno stekel k njemu. Tudi to je bilo v Jezusovem času nekaj nezaslišanega, kajti za stare in dostojanstvene gospode se ni spodobilo, da bi tekali kot otroci. Toda oče iz prilike je ravnal popolnoma drugače od pričakovanega. Ne le, da je stekel k sinu, ampak ga je celo poljubil, naročil zanj najboljše oblačilo, prstan in obutev, za zaključek pa še organiziral veselo pojedino. 

Pa si poglejmo  drugi del. Starejši brat je bil, za razliko od mlajšega in  razvajenega brata, resen in deloven človek. Ko se je zvečer utrujen od dela vračal domov, je naletel na veselico, ki jo je pripravil oče ob bratovi vrnitvi. Ko je izvedel, čemu glasba in veselje, ni hotel vstopiti. Na plan so udarila vsa negativna čustva, ki jih je leta in leta nabiral v sebi. Ko ga je oče povabi, naj vstopi, mu je odgovoril: "Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.  Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele." (Ibid. 29.30)  Iz sinovih besed posebej izstopata dve stvari. Prva je ta, da je imel sin občutek, da očetu služi. On svojega sinovstva ni doživljal kot veselje, ampak kot dolžnost, službo. Vse kar je delal, je delal iz dolžnosti. Verjetno si je potihoma celo želel očetove smrti, da bi potem on prevzel celotno gospodarstvo. Druga stvar ki tu štrli, je ta, da je svojega mlajšega brata očitajoče poimenoval: "Tvoj sin." Očetu je vrgel pod nos mlajšega sina, češ: "Kakršen oče, takšen sin."  Pri tem je pozabil, da je tudi on očetov sin. Toda oče spet ni reagiral v skladu s pričakovanji. Na očitke ni odgovoril z očitki, ampak je rekel: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden." (Ibid. vv. 31.32) Sinove očitke je mirno pobil z argumentiranim odgovorom, ne da bi bil pri tem očitajoč. 

Dejstvo je, da očetje tega sveta ne ravnajo na način očeta iz prilike. Oče iz prilike nam predstavlja nebeškega Očeta. Tako mlajši kot starejši sin sta se pregrešila zoper očeta. Mlajši predstavlja človeka, "slabega dečka", ki se izgubi v svetu, potem pa se zave, kako daleč je zabredel, in  da Bog odpušča grehe. Tak se skesan vrne k Očetu, ki mu da popolno odpuščanje. Starejši predstavlja človeka, ki uživa ugled "dobrega dečka", živi na zunaj vzorno krščansko življenje, do pičice skuša izpolniti vse predpise postave, toda vse to doživlja kot dolžnost in breme, zaradi česar je sam v sebi nezadovoljen z nebeškim Očetom in je oropan veselja skupnosti z Bogom. Povrh vsega je nevoščljiv "porednim fantkom", ki jim je tako na hitro odpuščeno. Toda v resnici sta tako prvi kot drugi brat  Bogu odtujena, oziroma, kot piše Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23) Pri tem se je prvi zavedel svoje odtujenosti, drugi pa ne.  

Toda ne glede na redakcijski naslov v Slovenskem standardnem prevodu, ki se glasi Prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni sin ni glavni junak prilike. Isto velja za starejšega sina. Glavni junak prilike je  oče, ki predstavlja nebeškega Očeta. Bog je pobudnik našega odrešenja.  Ta prilika je zadnja od treh prilik v 15. poglavju Evangelija po Luku. Prva pripoveduje o izgubljeni ovci (Lk 15,1-7), druga pa o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10).  V prvi priliki simbolizira Boga pastir, ki poišče izgubljeno  ovco, v drugi pa ženska, ki najde izgubljeno drahmo. Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam ne pove, kako se je starejši sin odzval na očetovo prigovarjanje. To očitno ni pomembno in ni del nauka prilike. Dejstvo je, da Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst, tiste, ki so mu (navidez) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.  Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, kjer je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. Zavoljo naših grehov je umrl mučne in sramotne smrti na križu ter s svojim vstajenjem potrdil, da je resnično Odrešenik sveta. Po veri vanj imamo popolno odpuščanje vseh grehov:   "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.   (Jn 3,16)  


18/06/2015

J. I. Packer o opravičenju

Opravičenje je sodno dejanje, s katerim Bog odpušča grešnikom (hudobnim in brezbožnim osebam; Rim 4,5.3,9-24) in jih sprejme kot pravične ter tako za stalno popravi njihov prejšnji odtujeni odnos z njim. Ta oprostilna sodba je Božji dar pravičnosti (Rim 5,15-17), njegova podelitev statusa sprejetosti zavoljo Jezusa (2Kor 5,21).


13/06/2015

Ozka vrata

Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: "Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?" On pa jim je dejal: 24 "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: 'Gospod, odpri nam!' Pa vam bo odvrnil: 'Ne vem, od kod ste.' 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: 'Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,' 27 toda rekel vam bo: 'Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!' 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji."     (Lk 13,22-30

Danes je zelo popularna zgodba, ki govori o štirih slepcih, ki so otipavali vsak po en del slona in se niso mogli zediniti, kakšen naj bi sploh bil slon. Nauk zgodbe, ki nam lepo predstavlja bistvo hinduizma,  je ta, da je Bog sicer eden, a da ga vsak  dojema na drug način, zato naj bi bile  v bistvu vse religije prave.  To izražajo tudi s pregovorom, da na na vrh gore vodi nešteto poti. To mnenje se je preko new agea razširilo preko sveta in se  v zadnjem času močno zasidralo v tako imenovanih  postkrščanskih okoljih.

Jezus  tega seveda nikoli ni učil. On je rekel: "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata." (Lk 13,24)  Kdo ali kaj pa so ta vrata? On nam odgovarja: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (Jn 10,9) Jezus ni rekel, da vodi v zveličanje nešteto vrat, ampak le ena. In ta ena in edina vrata so on. Stranskih ali kakih zadnjih  vrat nam nikjer ne obljublja. Mnogi sicer pravijo, da je tako razmišljanje zelo ozko in današnjemu času neštetih resnic neprimerno, kar pravzaprav tudi drži, kajti tudi vrata so ozka, resnica pa ena: Jezus. Skozi ta vrata ne more nihče vstopiti s svojo lastno pravičnostjo, ki velja pred Bogom toliko kot umazana obleka (Iz 64,5).  Vstopajo lahko le tisti, ki verujejo v Jezusovo na križu dovršeno delo odrešenja in so po veri vanj odrešeni bremena greha.  Pri tem ne more nikomur pomagati niti dejstvo, da je v živo  videl, oziroma gledal in poslušal Jezusa, kako oznanja evangelij, ozdravlja bolne in dela čudeže. Eno je Jezusa videti in gledati, kar je bil privilegij  mnogih ljudi širom Palestine, ki so živeli v njegovem času, drugo pa pomeni Jezusa poznati in od njega dobiti popolno odpuščanje vseh grehov.  Velik del (ali celo večina)  pripadnikov Božjega izvoljenega ljudstva, ni verovala vanj in je pogubljena. Po drugi strani je veliko takih, ki so prišli od vzhoda in zahoda, od severa in juga (Lk 13,29) ter so po milosti in veri v njegovo odrešenjsko delo postali dediči Božjega kraljestva.

Vrata so res ozka in ena sama, toda sam Jezus nam obljublja: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel."  (Jn 6,37) Na drugem mestu pa govori: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi." (Jn 3,17.18a)  Zato prosim Božje milosti za vse, ki to berete,  da bi mogli vstopiti skozi ozka vrata, ki vodijo v večno življenje.

08/06/2015

Primož Trubar, nosilni člen duhovne formule slovenstva



Ob dnevu Primoža Trubarja objavljam govor, v katerem je Vinko Ošlak predstavil našega velikega reformatorja. Zadeva sicer ni čisto sveža, saj je bila posneta lani novembra, toda njena aktualnost ni  zato nič manjša.  Video traja malo več kot 31 minut.

Lep, predvsem pa blagoslovljen dan Primoža Trubarja želim! 

07/06/2015

Martin Luther o 51. psalmu

Psalm 51 je eden najpomembnejših poučnih psalmov. V njem nas David dejansko uči, kaj je greh, od kod izhaja in kakšno škodo povzroča, pa tudi,  kako se ga lahko osvobodimo. V tem psalmu je, kot nikjer drugje, jasno prikazano, da je greh podedovan, v nas vrojen in da zoper njega ne pomagajo nobena dela, razen milosti in odpuščanja s strani Boga.  On nas po svojem Duhu na novo ustvari kot novo osebo, kot novo stvarjenje. Sicer pa je, kot pravi David, greh s svojo grozo in obupom tako močan, da celo lomi kosti, dokler ne nastopi Božja milost, nam v uteho.  
Potem ko smo prenovljeni po milosti in Duhu, tedaj ne le, da se učimo slaviti, ampak resnično slavimo in hvalimo Boga, da, celo trpimo in prenašamo križ. David vse to imenuje prava daritev in čaščenje, zavrača pa vse druge daritve, ki jih prinašajo zmedeni svetniki. Na koncu prosi, da bi Bog zgradil in ohranil mesto Jeruzalem za prave daritve in čaščenje. 

(Uvod v 51. psalm)

Prioritete

 Nekdo iz množice mu je rekel: "Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj." 14 On pa mu je dejal: "Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?" 15 In rekel jim je: "Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja." 16 Povedal jim je priliko: "Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, 17 zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?'18 Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. 19 Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' 20 Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?' 21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom."  (Lk 12,13-21)

Vsak človek ima  svojo lastno hierarhijo prioritet. "Nekdo iz množice", ki si je želel, da bi mu Jezus pomagal pri delitvi dediščine z bratom, je imel najbrž zelo rad denar, oziroma materialne dobrine nasploh. Pravila dedovanja, so (bila)  sicer zapisana v 21. poglavju 5. Mojzesove knjige, v spornih primerih so probleme pogostokrat reševali rabini. Mož iz Lk 12,13  očitno ni želel pravične razsodbe, ampak, da bi se njegov primer razrešil njemu v prid. Pavel ni zastonj zapisal, da je korenina vsega zla pohlep po denarju (1Tim 6,10). Denar sam po sebi ni ne dober ne slab. Slab je pohlep po denarju, oziroma bogastvu. V takem primeru dobi denar božanske atribute in postane malik. Pred te vrste malikovalstvom svari Jezus v priliki o nespametnem bogatašu, s katero je komentiral željo, ki jo je izrazil mož iz množice. 

Biti bogat je samo po sebi vrednostno nevtralno. Tudi to, da bogatemu človeku polje dobro obrodi, ni čisto nič slabega. Slaba je navezanost na stvari, ki potem dobijo vlogo naših "odrešenikov", torej bogov. Bogataš iz prilike se ni zanašal na Boga, ampak na svoje premoženje, uspaval se je v svojem bogastvu. Bogati ljudje si sicer lahko plačajo boljše življenjske razmere in boljšo zdravstveno oskrbo. Toda na koncu bodo morali umreti enako kot tisti, ki si tega ne morejo privoščiti. Na koncu nam čisto nič ne pomaga zanašanje na to, kar imamo. Lahko načrtujemo in obračamo, kolikor hočemo, toda zadnja beseda zagotovo ne bo naša. Na mesto bogastva iz prilike lahko postavimo tudi kako drugo stvar:  ugled, kariera, oblast, spolnost...  Vse to so stvari, ki lahko obvladujejo ljudi. Ko te obvladuje katera od teh reči, postanejo to tvoji bogovi, tvoji maliki. Jezus je ob neki priložnosti izjavil: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Vzrok za to ni bogastvo kot tako, ampak odnos posameznika do bogastva, ali česarkoli drugega: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Nekoč sem bral pobožno legendo o sv. Antonu, ki naj bi v pridigi na pogrebu nekega oderuha rekel: "Bogataš je mrtev in se nahaja v peklu, toda pojdite pogledat njegove zaklade, tam boste našli njegovo srce." Zgodba pravi, da so nato sorodniki in prijatelji našli bogataševo srce še toplo med novci.   Kakorkoli je že bilo, se lahko iz te zgodbe naučimo naslednje: če je Bog moja prioriteta, potem sem s srcem pri Bogu, če je moja prioriteta nekaj drugega, potem sem s srcem pri tisti stvari, naj si bo to bogastvo, denar ali karkoli drugega, skratka, malik.  Malikovanje ni le  čaščenje lesenih, kamnitih ali kakršnih koli drugih podob. Tisto, na kar sem navezan, je moj malik. Calvin ni zaman dejal, da je človeško srce izdelovalnica malikov, sv. Janez pa je opomnil že prve kristjane: "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21)

Bog rešuje zelo raznolik spekter ljudi, čeprav je to s človeškega stališča velikokrat  videti kot nekaj povsem nemogočega. Toda Bog ni človek, zato pravi Jezus: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27)  Nihče se ne rešuje niti po bogastvu niti po revščini. Bog je tisti, ki po Jezusu Kristusu rešuje grešnike vseh vrst. Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. Takemu se podre njegova stara hierarhija prioritet. Sveti Duh ustvari v njem  novo življenje in nove prioritete. Naj da Bog vsem prave prioritete!

03/06/2015

Moj Jaz, Moj Jezus in Moja Biblija

Padite na kolena pred GOSPODOM v svetem okrasju,
trepetaj pred njim, vsa zemlja!   (Ps 96,9)

Te besede navdihnjenega kralja Davida nam dajejo določen vpogled v to, kdo in kaj je Bog. Ko spregovorimo o Bogu, se znajdemo na področju svetega, kar je nekaj drugega in drugačnega od vsakdanjega. Bog je drugačen od stvarstva. Zato beremo v Izaiju: "Komu torej hočete primerjati Boga, kakšno podobo hočete postaviti poleg njega?" (Iz 40,18)  Odgovor lahko najdemo pri psalmistu, ki pravi: "Veliko si storil ti, GOSPOD, moj Bog, svojih čudovitih del in misli za nas, ničesar ni mogoče primerjati s tabo." (Ps 40,6) Na drugih mestih spet beremo o njem kot o vélikem in strašnem Bogu (5Mz 10,17, Neh 1,5. 9,32. Dan 9,4). Ravno zaradi te popolne drugačnosti od ustvarjenega sveta je Bog prepovedal izdelovanje ponazoril, ki bi ga upodabljala (2Mz 20,4-6).  V Novi zavezi nam Jezus predstavlja Boga kot ljubečega Očeta (Mt 6,9. Lk 15,11 ss.).  Ker je Bog naš Oče, se v Novi zavezi imenujemo Božji otroci (Jn 1,12. Rim 8,16. 1Jn 3,1.2).  Biti Božji otrok in imeti otroško zaupanje do Boga  je čudovita stvar. Nekaj čisto drugega pa je biti puer aeternus (ali  puella aeterna), torej večni deček (oziroma večna deklica). Med otroškostjo in otročjostjo je razlika, vprašanje pa je, kako to nekateri med sabo ločujejo.  Biti Božji otrok ne pomeni, da se moramo zaradi tega otročje obnašati, ampak Bogu otroško zaupati. Bodi dovolj za uvod.

Živimo v času vseh mogočih pravic, mnogih izbir, potrošništva in skrajnega individualizma, v katerem si vsak zase gradi svoje  duhovno vesolje. Tako je tudi v evangelijskih cerkvah, zlasti tistih, ki so ukoreninjene v ZDA in širijo svoje veje tudi v naše kraje. Tu ne mislim tako imenovanih liberalnih cerkva, ki jih je  je Bog že davno poimenoval z: "Ikabod!" ali po domače: "Neslavni!" ker so v iskanju slave in odobravanja tega sveta obesili Božjo slavo na klin, Božja slava pa je zapustila njih. Tukaj mislim denominacije, ki se  duhu tega sveta prilagajajo na drugačen način. Gre za uvoženi pop-kulturni evangelikalizem. Enako kot liberalni, bi tudi ti bili radi relevantni, kar skušajo doseči z vnašanjem določenih praks, ki bi bi utegnile bile všečne svetu. Brent Riggs pravi o taki miselnosti naslednje: "Reka žive vode ne priteka v obliki najnovejšega krščanskega trenda, mode, gibanja, knjige ali trika, ki bi zbujal vašo pozornost." Evangelij torej ni odvisen od "relevantnosti" posredovalca ali njegove metode, temveč od svoje lastne relevantnosti. 

Živimo v času, ko svet oznanja, da obstaja toliko resnic, kot je ljudi, torej v času popolnega relativiziranja vsega, kar obenem pomeni  popolno razvrednotenje vsega. Po tej logiki obstaja le Moj Jaz, Moj zasebni Jezus in Moja Biblija, kar je popolnoma skregano z bistvom cerkve kot Kristusovega telesa. Cerkev ni zbir ali seštevek posameznikov, ampak je nekaj več, je skupnost, občestvo. Ko se   krajevna cerkev zbere skupaj k bogoslužju, le-ta predstavlja Kristusovo telo. Individualistična miselnost na način "Jaz, Moj Jezus in Moja Biblija", je bolj gnoza kot krščanstvo. Gnostiki so iskali  v sebi "notranje razsvetljenje".  Skupnost, občestvenost ne sme biti zreducirana na morebitno skupno uživanje soka, čaja, kave in peciva po bogoslužju.  Bogoslužje cerkve bi moralo biti dejanje skupnosti. Tako je bilo od vsega začetka. Kdor ne verjame, naj si prebere zgodnjekrščanski spis Didaché, ki je nastal v poznem prvem stoletju po Kr.! Bogoslužni zbor ni sestanek hišnega sveta, žal pa znajo biti nekatera bogoslužja slabše izvedena kot sestanki hišnega sveta. Pravijo, da jih pri tem vodi Sveti Duh. Če bi bilo to res, bi   utegnil biti v določenih primerih Sveti Duh zelo zanič teolog, celo heretik. Vzemimo na primer molitve, kjer molivec meša osebe Očeta, Sina in Svetega Duha, kar je   zmota, če že ne herezija modalizma. V takih primerih bi bile zelo zdravilne vnaprej pripravljene molitve. "Ampak," vam porečejo tako poduhovljeni, "takšna molitev ne bi bila iskrena. Glavno je, da smo pri molitvi iskreni."  Res je, glavno je, da smo iskreni, enako glavno pa je tudi, da smo pravoverni. Konec koncev znajo biti tudi  budisti  nadvse  iskreni pri svojim molitvah in vrtenju molilnih mlinčkov, isto velja za rimske katoličane, ko molijo k Mariji, ali ko počastijo kak zob svete Apolonije, toda kaj pomeni v Božjih očeh taka iskrenost? Iskreno lahko moliš tako vnaprej pripravljeno molitev, kot molitev ex tempore (improvizirano). Blebetaš lahko tako vnaprej napisano molitev, kot molitev ex tempore.

Naslednja stvar, ki je ne razumem in tudi ne vem, je to, zakaj se v evangelijskih cerkvah izogibajo Gospodovi molitvi očenaš, kot da ne obstaja. Jih je strah, da bodo blebetali? Ampak blebetati se da tudi molitev, ki jo na hitrico improviziraš, zlasti še, če pridigar pod ne vem kakšnim in čigavim navdihom reče: "Naj nas sedaj vodi v molitvi brat/sestra N. N.!" Pravijo, da Jezus ni mislil, da bi njegovi učenci molili očenaš dobesedno, temveč da gre le za vzorec molitve. V tem pogledun imajo na nek način prav, kajti v Matejevem evangeliju beremo: "Vi torej molíte takóle[...]" (Mt 6,9a)  Toda, če pobrskamo po Lukovem evangeliju, beremo drugačno verzijo tega naročila: "Kadar molite, recite[...]" (Lk 11,2a) Gospodovo molitev smemo torej vzeti kot vzorec za molitve ex tempore, smemo pa jo moliti tudi tako, kot je zapisana. "Matejeva" verzija očenaša je zapisana tudi v že omenjenem spisu Didaché iz 1. stoletja, kjer pravi: "Molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih[...]'"* To pomeni, da so to molitev molili kristjani že v 1. stoletju. Zato mi ni jasno, kaj bi utegnilo biti njo narobe v 21. stoletju.

Jezus nas v Gospodovi molitvi uči moliti takole: "Oče naš," ne: "Oče moj." Gre za zborno molitev, ki je nadvse primerna za bogoslužje. In kaj lahko slišimo pri evangelijskih bogoslužjih? Tudi takšne stvari: "Moj Oče, hvala ti, ker sem to in to... Hvala, ker si mi..." To so  lahko zelo dobre stvari za privatno molitev, ne sodijo pa v javno bogoslužje! V javnem bogoslužju prosimo, slavimo ali se zahvaljujemo v prvi osebi množine! Posebej  je treba paziti, da po nobenim pogojem ne pride do tega, da bi se kdo v molitvi javno hvalil, kot se je zgodilo v priliki o farizeju in cestninarju (Lk 18,10 ss.).  In kot sem že rekel, bogoslužna molitev je molitev cerkve, ne posameznika in njegovih osebnih preferenc, ni povzdigovanje lastnega jaza, ampak čaščenje Boga.

Pojdimo še k strukturi bogoslužja. Bogoslužje naj bi imelo določeno obliko. V evangelijskih cerkvah se je razpasla karizmatična moda, da morebitni začetni molitvi sledi "slavljenje". Gre za zelo zanimiv izraz iz pobožnega novoreka, ki so ga izumili  v ZDA, ne pomeni pa nič drugega kot petje. Ampak slavljenje se po mnenju nekaterih bržkone sliši neskončno bolj duhovno kot petje. To prepevanje se sestoji iz nedoločenega števila pesmi, s katerimi naj bi se duhovno pripravili na poslušanje besede. Toda te pesmice, velikokrat gre zgolj za  refrene (po ameriško koruse), znajo biti zelo dvomljive kakovosti, saj so ponavadi sestavljene iz   sentimentalizma in iz pobožnih zdihljajev, začinjenih z alelujami. Bojim se, da gre tu bolj za psihologijo kot za duhovnost. Stare, polnokrvne himne so danes passé, saj je vendar treba biti relevanten in iti v korak s časom. To korakanje s časom marsikje popestrijo še rock ali pop ansambli, ki spremljajo to največkrat zelo plitko muziko. Ampak, s tem baje pridobivajo ljudi. Vprašanje je, s kakim motivom pridejo zraven ti ljudje, če jih lahko pridobimo le s "sodobno" glasbo in še to plehko. Po drugi strani imam občutek, da gre pri tovrstnem slavljenju  za slavljenje in čaščenje nas samih, in ne Boga, kar je  zelo prefinjena oblika malikovanja. Sam sem sicer pristaš normativnega načela v bogoslužju, ki pravi, da je pri bogoslužju dovoljeno vse, česar Biblija ne prepoveduje. V primeru plehkih popevčic bi mi bilo pa vseeno bolj všeč petje psalmov, kot ga predpisujejo pristaši regulativnega načela, ki zastopajo stališče, da je pri bogoslužju dovoljeno le tisto, kar je izrecno  zapisano v Bibliji. V tem primeru bi se vsaj izognili poplitvenju bogoslužja. Pa še to: Boga res lahko slavimo tudi s pesmijo, a ne izključno na ta način. Tudi molitev je lahko slavilna, zato se mi zdi izraz slavljenje, s katerim ti kristjani poimenujejo petje, pomensko neustrezen, oziroma enostranski.

Ko se konča "slavljenje" sledi po navadi razlaga Božje besede. Včasih izbere pridigar neko vrstico iz Biblije, nakar jo tako dolgo retorično mrcvari, da jo spravi v zaželeni kontekst. To potem ni več Božja beseda, ampak človekova beseda. Pridiga je podajanje Božje besede skozi človekovo besedo, zato gre pri tem za zelo pomembno stvar. Če pridigar izkrivi Božjo besedo, potem o njej ne moremo več govoriti kot o Božji besedi.  Nekateri pridigarji se pri razlagi besede poslužujejo različnih didaktičnih metod, kot je na primer pogovorna metoda. S tem zreducirajo bogoslužje na nekakšen šolski pouk.  Če temu dodamo še ritmično petje in druge modne  dodatke, ki bolj spadajo v kako mladinsko subkulturo, vse skupaj izpade kot  veroučni krožek, oziroma  srečanje mladinske veroučne skupine. V taki atmosferi se kristjani ne morejo razvijati, ampak (za)ostanejo na juvenilnem nivoju. Tak nivo se odraža  tudi v slogu oblačenja, kjer zna biti vse skupaj  zelo vsakdanje, športno, pač trendy, frajersko. Če gre za odrasle osebe, je to povrh vsega otročje.  Pri tem se prepogosto pozablja, da cerkev ni nekaj trendovskega. Niso le liberalne denominacije tiste, ki sledijo modnim muham tega sveta, ampak tudi konservativne, le da na drug način. "Liberalci" se prilagajajo "duhu časa" na nivoju sprejemanja posvetne filozofije in teorije, konservativci pa na na nivoju posvetne prakse. Pri tem slednji (o liberalcih tukaj ne bom debatiral) pozabljajo eno zelo staro in pomembno resnico, ki se glasi: "Lex orandi, lex credendi," kar bi se dalo (tudi)  takole posloveniti: "Kakor moliš, tako veruješ." Seveda bi kdo utegnil ugovarjati, češ, glavno, da smo  iskreni. Hm, morda res. Toda, ali bi pričakali predsednika republike, če bi pri nas napovedal  obisk, v majici in kratkih telovadnih hlačah ali trenirki?  Je tisto, kar ni dovolj dobro za smrtnega človeka, dobro za Kralja kraljev in Gospoda gospodov? Mislim, da tu velja podoben princip, kot v primeru   pretiravanja  z glosolalijo v 1. stoletju v Korintu: "Res da se ti lepo zahvaljuješ, a drugega to ne izgrajuje." (1Kor 14,17) V našem primeru bi lahko rekli: "Res je, da si ti iskren, ampak drugega tak način iskrenosti ne izgrajuje, ker deluje nespoštljivo, pa če si pri tem iskren, ali pa nisi."  

In še nekaj besed okrog Gospodove večerje. Gre za obred, ki se  izvaja na koncu bogoslužja, pa še to občasno.  To "občasno" je lahko enkrat mesečno, ali še bolj poredkoma, kar je del  tradicije, ki se je razvila v času reformacije, a ima še starejše korenine. V srednjeveški cerkvi je postalo prejemanje obhajila prej izjema kot pravilo. Večina se je dala obhajati ob veliki noči, sicer pa so se ljudje zadovoljili z gledanjem obreda "spremenjenja", kar se je sprevrglo v čudne prakse. V mestih, kjer je bilo več cerkva, so ljudje tekali od cerkve do cerkve, in to zato, da so bili navzoči pri "spremenjenju". Tako se je tradicija neprejemanja obhajila sprevrgla v tradicijo redkega obhajanja Gospodove večerje. Pri tem v večini evangelijskih cerkva sploh ne vedo, kaj bi s tem obredom počeli, zato ga  na hitro, "pod točko razno" opravijo  ob koncu bogoslužja, pa še to le  kot nekakšen spomin na Jezusovo smrt. Cerkev je od vsega začetka verovala v Kristusovo prisotnost v tem zakramentu, razlike so bile le v pojmovanju te prisotnosti (realna telesna prisotnost v kruhu in vinu ali  duhovna prisotnost v samem zakramentalnem dejanju).   Danes se je ukoreninilo cvinglijansko pojmovanje, ki zreducira ves zakrament samo na nekakšno sedmino v spomin na Jezusa in na dolžnost, ki jo je pač treba opraviti, ker nam je tako zapovedano. Nobene reverence, samo izpolnjevanje neke dolžnosti na hitrico, kar me spominja  na prehranjevanje v fast-food restavraciji.

Če potegnemo pod vse skupaj črto, dobimo zbanalizirano bogoslužje, pardon, "sestanek" ali "srečanje", kjer ima profano prednost pred svetim, brez zavedanja, da  Božja služba ni sestanek hišnega sveta, gasilska veselica, skavtsko srečanje  ali srečanje mladinske veroučne skupine, ampak je sveti zbor.  Tako je bilo od vsega začetka, kaj pa danes? Profano ne more biti zamenjava za sveto. Že Pavel je zmedeni korintski cerkvi naročil:  "Vse pa naj poteka spodobno in urejeno," (1Kor 14,40).  Opomnil jo je tudi, da "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (ibid. v. 33) Papagajsko posnemanje sveta ne more in ne sme biti rešitev. So pridigarji, ki vpijejo: "Nobene tradicije!" Na koncu postane to tradicija, ki je slabša in banalnejša od katerekoli stare tradicije.  Pravijo tudi, da mora biti cerkev "uporabniku prijazna", torej da mora prevzemati take oblike in metode, ki so ljudem iz sveta domače. Na tak način naj bi pritegnila večji krog ljudi. To je lahko zelo dvorezen meč, kajti ljudje pričakujejo od cerkve nekaj drugega kot na primer od disko kluba. Od nje pričakujejo drugačnost. Tako pa postane cerkev, ki je povsem prilagojena oblikam in metodam tega sveta, najboljšim namenom navkljub, irelevantna. Zakaj bi ljudje hodili  zaradi nečesa v cerkev, ko pa  jim svet ponuja nekaj podobnega?

Kolikor mi je znano, liberalni kristjani ne podlegajo toliko tem trendom. Radi imajo estetska bogoslužja, zato delujejo njihove denominacije  kot sijajna  zunanja  forma, ki pa je brez prave vsebine. Oni papagajsko posnemajo posvetnjaško miselnost, duha tega sveta. Po drugi strani se mi zdijo  tudi čisto pravoverne evangelijske denominacije kot vsebina brez  forme, zaradi česar vsebina ne pride  do pravega  izraza.  Zato se mi zdi lepo in  prav, da bi evangelijski proslavljali evangeljsko resnico na malo bolj žlahten način,  tako da bi se forma lepo podala vsebini, ki je zajeta v jedru evangelija, ki nam govori, da je bil Jezus Kristus usmrčen zaradi naših prestopkov, in da je vstal zaradi našega opravičenja.  Zato še enkrat ponavljam Davidove besede: "Padite na kolena pred GOSPODOM v svetem okrasju!"  Na svetu namreč nismo le "moj Jaz, Moj Jezus in Moja Biblija". Dobro bi bilo razmisliti tudi v tej smeri.