20. junij 2015

Kdo je glavni junak prilike o izgubljenem sinu?

Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Vir: Wikipedia. 
Slavna Rembrandtova slika na levi ima naslov Vrnitev izgubljenega sina. Slika nam ilustrira vrhunec v Jezusovi priliki, ki jo poznamo predvsem kot priliko o izgubljenem sinu, in je zapisana v Evangeliju po Luku 15,11-32

Zdaj pa pojdimo k prvemu delu prilike! Neki oče je imel dva sinova. Mlajši se je nekega dne odločil in rekel očetu, naj mu da pripadajoči del dediščine. Oče je izpolnil sinovo zahtevo, sin pa je odšel v daljno deželo, kjer je z razsipnim in razvratnim življenjem zapravil vso dediščino, do zadnjega beliča. Na koncu se je preživljal kot svinjski pastir in se želel nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, a mu jih ni nihče dal. Takrat se je v njem nekaj prelomilo: "Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.  Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.  Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.'  In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!  Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti." (Lk 15,16-24). 

V Jezusovem času bi bilo nekaj popolnoma nezaslišanega, da bi nekdo od očeta, dokler je bil le-ta še živ, zahteval svoj delež dediščine. Taka zahteva bi pomenila, da si sin želi očetove smrti. Kljub temu je oče v naši priliki izpolnil sinovo zahtevo in mu dal pripadajoči delež. V nadaljevanju je sin odšel v tujo deželo, kjer je vse skupaj zapravil in se znašel na samem dnu, ker se je moral za golo preživetje udinjati kot svinjski pastir. Tam mu je kanilo v glavo, kaj je s svojo nespametno odločitvijo zapravil, saj je živel slabše kot očetovi hlapci. Odločitev, da se skesan vrne domov in zaprosi, da ga oče vzame v službo kot enega svojih najemnikov, najbrž ni bila lahka. Mislim, da je je bila celo negotova, saj ni mogel vedeti, kako se bo nanjo odzval oče. Toda oče je reagiral v nasprotju s pričakovanji. Ko je sina zagledal od daleč, je jadrno stekel k njemu. Tudi to je bilo v Jezusovem času nekaj nezaslišanega, kajti za stare in dostojanstvene gospode se ni spodobilo, da bi tekali kot otroci. Toda oče iz prilike je ravnal popolnoma drugače od pričakovanega. Ne le, da je stekel k sinu, ampak ga je celo poljubil, naročil zanj najboljše oblačilo, prstan in obutev, za zaključek pa še organiziral veselo pojedino. 

Pa si poglejmo  drugi del. Starejši brat je bil, za razliko od mlajšega in  razvajenega brata, resen in deloven človek. Ko se je zvečer utrujen od dela vračal domov, je naletel na veselico, ki jo je pripravil oče ob bratovi vrnitvi. Ko je izvedel, čemu glasba in veselje, ni hotel vstopiti. Na plan so udarila vsa negativna čustva, ki jih je leta in leta nabiral v sebi. Ko ga je oče povabi, naj vstopi, mu je odgovoril: "Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.  Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele." (Ibid. 29.30)  Iz sinovih besed posebej izstopata dve stvari. Prva je ta, da je imel sin občutek, da očetu služi. On svojega sinovstva ni doživljal kot veselje, ampak kot dolžnost, službo. Vse kar je delal, je delal iz dolžnosti. Verjetno si je potihoma celo želel očetove smrti, da bi potem on prevzel celotno gospodarstvo. Druga stvar ki tu štrli, je ta, da je svojega mlajšega brata očitajoče poimenoval: "Tvoj sin." Očetu je vrgel pod nos mlajšega sina, češ: "Kakršen oče, takšen sin."  Pri tem je pozabil, da je tudi on očetov sin. Toda oče spet ni reagiral v skladu s pričakovanji. Na očitke ni odgovoril z očitki, ampak je rekel: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden." (Ibid. vv. 31.32) Sinove očitke je mirno pobil z argumentiranim odgovorom, ne da bi bil pri tem očitajoč. 

Dejstvo je, da očetje tega sveta ne ravnajo na način očeta iz prilike. Oče iz prilike nam predstavlja nebeškega Očeta. Tako mlajši kot starejši sin sta se pregrešila zoper očeta. Mlajši predstavlja človeka, "slabega dečka", ki se izgubi v svetu, potem pa se zave, kako daleč je zabredel, in  da Bog odpušča grehe. Tak se skesan vrne k Očetu, ki mu da popolno odpuščanje. Starejši predstavlja človeka, ki uživa ugled "dobrega dečka", živi na zunaj vzorno krščansko življenje, do pičice skuša izpolniti vse predpise postave, toda vse to doživlja kot dolžnost in breme, zaradi česar je sam v sebi nezadovoljen z nebeškim Očetom in je oropan veselja skupnosti z Bogom. Povrh vsega je nevoščljiv "porednim fantkom", ki jim je tako na hitro odpuščeno. Toda v resnici sta tako prvi kot drugi brat  Bogu odtujena, oziroma, kot piše Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23) Pri tem se je prvi zavedel svoje odtujenosti, drugi pa ne.  

Toda ne glede na redakcijski naslov v Slovenskem standardnem prevodu, ki se glasi Prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni sin ni glavni junak prilike. Isto velja za starejšega sina. Glavni junak prilike je  oče, ki predstavlja nebeškega Očeta. Bog je pobudnik našega odrešenja.  Ta prilika je zadnja od treh prilik v 15. poglavju Evangelija po Luku. Prva pripoveduje o izgubljeni ovci (Lk 15,1-7), druga pa o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10).  V prvi priliki simbolizira Boga pastir, ki poišče izgubljeno  ovco, v drugi pa ženska, ki najde izgubljeno drahmo. Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam ne pove, kako se je starejši sin odzval na očetovo prigovarjanje. To očitno ni pomembno in ni del nauka prilike. Dejstvo je, da Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst, tiste, ki so mu (navidez) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.  Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, kjer je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. Zavoljo naših grehov je umrl mučne in sramotne smrti na križu ter s svojim vstajenjem potrdil, da je resnično Odrešenik sveta. Po veri vanj imamo popolno odpuščanje vseh grehov:   "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.   (Jn 3,16)  


Ni komentarjev: