trepetaj pred njim, vsa zemlja! (Ps 96,9)
Te besede navdihnjenega kralja Davida nam dajejo določen vpogled v to, kdo in kaj je Bog. Ko spregovorimo o Bogu, se znajdemo na področju svetega, kar je nekaj drugega in drugačnega od vsakdanjega. Bog je drugačen od stvarstva. Zato beremo v Izaiju: "Komu torej hočete primerjati Boga,
kakšno podobo hočete postaviti poleg njega?" (Iz 40,18) Odgovor lahko najdemo pri psalmistu, ki pravi: "Veliko si storil ti,
GOSPOD, moj Bog, svojih čudovitih del
in misli za nas,
ničesar ni mogoče primerjati s tabo." (Ps 40,6) Na drugih mestih spet beremo o njem kot o vélikem in strašnem Bogu (5Mz 10,17, Neh 1,5. 9,32. Dan 9,4). Ravno zaradi te popolne drugačnosti od ustvarjenega sveta je Bog prepovedal izdelovanje ponazoril, ki bi ga upodabljala (2Mz 20,4-6). V Novi zavezi nam Jezus predstavlja Boga kot ljubečega Očeta (Mt 6,9. Lk 15,11 ss.). Ker je Bog naš Oče, se v Novi zavezi imenujemo Božji otroci (Jn 1,12. Rim 8,16. 1Jn 3,1.2). Biti Božji otrok in imeti otroško zaupanje do Boga je čudovita stvar. Nekaj čisto drugega pa je biti puer aeternus (ali puella aeterna), torej večni deček (oziroma večna deklica). Med otroškostjo in otročjostjo je razlika, vprašanje pa je, kako to nekateri med sabo ločujejo. Biti Božji otrok ne pomeni, da se moramo zaradi tega otročje obnašati, ampak Bogu otroško zaupati. Bodi dovolj za uvod.
Živimo v času vseh mogočih pravic, mnogih izbir, potrošništva in skrajnega individualizma, v katerem si vsak zase gradi svoje duhovno vesolje. Tako je tudi v evangelijskih cerkvah, zlasti tistih, ki so ukoreninjene v ZDA in širijo svoje veje tudi v naše kraje. Tu ne mislim tako imenovanih liberalnih cerkva, ki jih je je Bog že davno poimenoval z: "Ikabod!" ali po domače: "Neslavni!" ker so v iskanju slave in odobravanja tega sveta obesili Božjo slavo na klin, Božja slava pa je zapustila njih. Tukaj mislim denominacije, ki se duhu tega sveta prilagajajo na drugačen način. Gre za uvoženi pop-kulturni evangelikalizem. Enako kot liberalni, bi tudi ti bili radi relevantni, kar skušajo doseči z vnašanjem določenih praks, ki bi bi utegnile bile všečne svetu. Brent Riggs pravi o taki miselnosti naslednje: "Reka žive vode ne priteka v obliki najnovejšega krščanskega trenda, mode, gibanja, knjige ali trika, ki bi zbujal vašo pozornost." Evangelij torej ni odvisen od "relevantnosti" posredovalca ali njegove metode, temveč od svoje lastne relevantnosti.
Živimo v času, ko svet oznanja, da obstaja toliko resnic, kot je ljudi, torej v času popolnega relativiziranja vsega, kar obenem pomeni popolno razvrednotenje vsega. Po tej logiki obstaja le Moj Jaz, Moj zasebni Jezus in Moja Biblija, kar je popolnoma skregano z bistvom cerkve kot Kristusovega telesa. Cerkev ni zbir ali seštevek posameznikov, ampak je nekaj več, je skupnost, občestvo. Ko se krajevna cerkev zbere skupaj k bogoslužju, le-ta predstavlja Kristusovo telo. Individualistična miselnost na način "Jaz, Moj Jezus in Moja Biblija", je bolj gnoza kot krščanstvo. Gnostiki so iskali v sebi "notranje razsvetljenje". Skupnost, občestvenost ne sme biti zreducirana na morebitno skupno uživanje soka, čaja, kave in peciva po bogoslužju. Bogoslužje cerkve bi moralo biti dejanje skupnosti. Tako je bilo od vsega začetka. Kdor ne verjame, naj si prebere zgodnjekrščanski spis Didaché, ki je nastal v poznem prvem stoletju po Kr.! Bogoslužni zbor ni sestanek hišnega sveta, žal pa znajo biti nekatera bogoslužja slabše izvedena kot sestanki hišnega sveta. Pravijo, da jih pri tem vodi Sveti Duh. Če bi bilo to res, bi utegnil biti v določenih primerih Sveti Duh zelo zanič teolog, celo heretik. Vzemimo na primer molitve, kjer molivec meša osebe Očeta, Sina in Svetega Duha, kar je zmota, če že ne herezija modalizma. V takih primerih bi bile zelo zdravilne vnaprej pripravljene molitve. "Ampak," vam porečejo tako poduhovljeni, "takšna molitev ne bi bila iskrena. Glavno je, da smo pri molitvi iskreni." Res je, glavno je, da smo iskreni, enako glavno pa je tudi, da smo pravoverni. Konec koncev znajo biti tudi budisti nadvse iskreni pri svojim molitvah in vrtenju molilnih mlinčkov, isto velja za rimske katoličane, ko molijo k Mariji, ali ko počastijo kak zob svete Apolonije, toda kaj pomeni v Božjih očeh taka iskrenost? Iskreno lahko moliš tako vnaprej pripravljeno molitev, kot molitev ex tempore (improvizirano). Blebetaš lahko tako vnaprej napisano molitev, kot molitev ex tempore.
Naslednja stvar, ki je ne razumem in tudi ne vem, je to, zakaj se v evangelijskih cerkvah izogibajo Gospodovi molitvi očenaš, kot da ne obstaja. Jih je strah, da bodo blebetali? Ampak blebetati se da tudi molitev, ki jo na hitrico improviziraš, zlasti še, če pridigar pod ne vem kakšnim in čigavim navdihom reče: "Naj nas sedaj vodi v molitvi brat/sestra N. N.!" Pravijo, da Jezus ni mislil, da bi njegovi učenci molili očenaš dobesedno, temveč da gre le za vzorec molitve. V tem pogledun imajo na nek način prav, kajti v Matejevem evangeliju beremo: "Vi torej molíte takóle[...]" (Mt 6,9a) Toda, če pobrskamo po Lukovem evangeliju, beremo drugačno verzijo tega naročila: "Kadar molite, recite[...]" (Lk 11,2a) Gospodovo molitev smemo torej vzeti kot vzorec za molitve ex tempore, smemo pa jo moliti tudi tako, kot je zapisana. "Matejeva" verzija očenaša je zapisana tudi v že omenjenem spisu Didaché iz 1. stoletja, kjer pravi: "Molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih[...]'"* To pomeni, da so to molitev molili kristjani že v 1. stoletju. Zato mi ni jasno, kaj bi utegnilo biti njo narobe v 21. stoletju.
Jezus nas v Gospodovi molitvi uči moliti takole: "Oče naš," ne: "Oče moj." Gre za zborno molitev, ki je nadvse primerna za bogoslužje. In kaj lahko slišimo pri evangelijskih bogoslužjih? Tudi takšne stvari: "Moj Oče, hvala ti, ker sem to in to... Hvala, ker si mi..." To so lahko zelo dobre stvari za privatno molitev, ne sodijo pa v javno bogoslužje! V javnem bogoslužju prosimo, slavimo ali se zahvaljujemo v prvi osebi množine! Posebej je treba paziti, da po nobenim pogojem ne pride do tega, da bi se kdo v molitvi javno hvalil, kot se je zgodilo v priliki o farizeju in cestninarju (Lk 18,10 ss.). In kot sem že rekel, bogoslužna molitev je molitev cerkve, ne posameznika in njegovih osebnih preferenc, ni povzdigovanje lastnega jaza, ampak čaščenje Boga.
Pojdimo še k strukturi bogoslužja. Bogoslužje naj bi imelo določeno obliko. V evangelijskih cerkvah se je razpasla karizmatična moda, da morebitni začetni molitvi sledi "slavljenje". Gre za zelo zanimiv izraz iz pobožnega novoreka, ki so ga izumili v ZDA, ne pomeni pa nič drugega kot petje. Ampak slavljenje se po mnenju nekaterih bržkone sliši neskončno bolj duhovno kot petje. To prepevanje se sestoji iz nedoločenega števila pesmi, s katerimi naj bi se duhovno pripravili na poslušanje besede. Toda te pesmice, velikokrat gre zgolj za refrene (po ameriško koruse), znajo biti zelo dvomljive kakovosti, saj so ponavadi sestavljene iz sentimentalizma in iz pobožnih zdihljajev, začinjenih z alelujami. Bojim se, da gre tu bolj za psihologijo kot za duhovnost. Stare, polnokrvne himne so danes passé, saj je vendar treba biti relevanten in iti v korak s časom. To korakanje s časom marsikje popestrijo še rock ali pop ansambli, ki spremljajo to največkrat zelo plitko muziko. Ampak, s tem baje pridobivajo ljudi. Vprašanje je, s kakim motivom pridejo zraven ti ljudje, če jih lahko pridobimo le s "sodobno" glasbo in še to plehko. Po drugi strani imam občutek, da gre pri tovrstnem slavljenju za slavljenje in čaščenje nas samih, in ne Boga, kar je zelo prefinjena oblika malikovanja. Sam sem sicer pristaš normativnega načela v bogoslužju, ki pravi, da je pri bogoslužju dovoljeno vse, česar Biblija ne prepoveduje. V primeru plehkih popevčic bi mi bilo pa vseeno bolj všeč petje psalmov, kot ga predpisujejo pristaši regulativnega načela, ki zastopajo stališče, da je pri bogoslužju dovoljeno le tisto, kar je izrecno zapisano v Bibliji. V tem primeru bi se vsaj izognili poplitvenju bogoslužja. Pa še to: Boga res lahko slavimo tudi s pesmijo, a ne izključno na ta način. Tudi molitev je lahko slavilna, zato se mi zdi izraz slavljenje, s katerim ti kristjani poimenujejo petje, pomensko neustrezen, oziroma enostranski.
Ko se konča "slavljenje" sledi po navadi razlaga Božje besede. Včasih izbere pridigar neko vrstico iz Biblije, nakar jo tako dolgo retorično mrcvari, da jo spravi v zaželeni kontekst. To potem ni več Božja beseda, ampak človekova beseda. Pridiga je podajanje Božje besede skozi človekovo besedo, zato gre pri tem za zelo pomembno stvar. Če pridigar izkrivi Božjo besedo, potem o njej ne moremo več govoriti kot o Božji besedi. Nekateri pridigarji se pri razlagi besede poslužujejo različnih didaktičnih metod, kot je na primer pogovorna metoda. S tem zreducirajo bogoslužje na nekakšen šolski pouk. Če temu dodamo še ritmično petje in druge modne dodatke, ki bolj spadajo v kako mladinsko subkulturo, vse skupaj izpade kot veroučni krožek, oziroma srečanje mladinske veroučne skupine. V taki atmosferi se kristjani ne morejo razvijati, ampak (za)ostanejo na juvenilnem nivoju. Tak nivo se odraža tudi v slogu oblačenja, kjer zna biti vse skupaj zelo vsakdanje, športno, pač trendy, frajersko. Če gre za odrasle osebe, je to povrh vsega otročje. Pri tem se prepogosto pozablja, da cerkev ni nekaj trendovskega. Niso le liberalne denominacije tiste, ki sledijo modnim muham tega sveta, ampak tudi konservativne, le da na drug način. "Liberalci" se prilagajajo "duhu časa" na nivoju sprejemanja posvetne filozofije in teorije, konservativci pa na na nivoju posvetne prakse. Pri tem slednji (o liberalcih tukaj ne bom debatiral) pozabljajo eno zelo staro in pomembno resnico, ki se glasi: "Lex orandi, lex credendi," kar bi se dalo (tudi) takole posloveniti: "Kakor moliš, tako veruješ." Seveda bi kdo utegnil ugovarjati, češ, glavno, da smo iskreni. Hm, morda res. Toda, ali bi pričakali predsednika republike, če bi pri nas napovedal obisk, v majici in kratkih telovadnih hlačah ali trenirki? Je tisto, kar ni dovolj dobro za smrtnega človeka, dobro za Kralja kraljev in Gospoda gospodov? Mislim, da tu velja podoben princip, kot v primeru pretiravanja z glosolalijo v 1. stoletju v Korintu: "Res da se ti lepo zahvaljuješ, a drugega to ne izgrajuje." (1Kor 14,17) V našem primeru bi lahko rekli: "Res je, da si ti iskren, ampak drugega tak način iskrenosti ne izgrajuje, ker deluje nespoštljivo, pa če si pri tem iskren, ali pa nisi."
In še nekaj besed okrog Gospodove večerje. Gre za obred, ki se izvaja na koncu bogoslužja, pa še to občasno. To "občasno" je lahko enkrat mesečno, ali še bolj poredkoma, kar je del tradicije, ki se je razvila v času reformacije, a ima še starejše korenine. V srednjeveški cerkvi je postalo prejemanje obhajila prej izjema kot pravilo. Večina se je dala obhajati ob veliki noči, sicer pa so se ljudje zadovoljili z gledanjem obreda "spremenjenja", kar se je sprevrglo v čudne prakse. V mestih, kjer je bilo več cerkva, so ljudje tekali od cerkve do cerkve, in to zato, da so bili navzoči pri "spremenjenju". Tako se je tradicija neprejemanja obhajila sprevrgla v tradicijo redkega obhajanja Gospodove večerje. Pri tem v večini evangelijskih cerkva sploh ne vedo, kaj bi s tem obredom počeli, zato ga na hitro, "pod točko razno" opravijo ob koncu bogoslužja, pa še to le kot nekakšen spomin na Jezusovo smrt. Cerkev je od vsega začetka verovala v Kristusovo prisotnost v tem zakramentu, razlike so bile le v pojmovanju te prisotnosti (realna telesna prisotnost v kruhu in vinu ali duhovna prisotnost v samem zakramentalnem dejanju). Danes se je ukoreninilo cvinglijansko pojmovanje, ki zreducira ves zakrament samo na nekakšno sedmino v spomin na Jezusa in na dolžnost, ki jo je pač treba opraviti, ker nam je tako zapovedano. Nobene reverence, samo izpolnjevanje neke dolžnosti na hitrico, kar me spominja na prehranjevanje v fast-food restavraciji.
Če potegnemo pod vse skupaj črto, dobimo zbanalizirano bogoslužje, pardon, "sestanek" ali "srečanje", kjer ima profano prednost pred svetim, brez zavedanja, da Božja služba ni sestanek hišnega sveta, gasilska veselica, skavtsko srečanje ali srečanje mladinske veroučne skupine, ampak je sveti zbor. Tako je bilo od vsega začetka, kaj pa danes? Profano ne more biti zamenjava za sveto. Že Pavel je zmedeni korintski cerkvi naročil: "Vse pa naj poteka spodobno in urejeno," (1Kor 14,40). Opomnil jo je tudi, da "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (ibid. v. 33) Papagajsko posnemanje sveta ne more in ne sme biti rešitev. So pridigarji, ki vpijejo: "Nobene tradicije!" Na koncu postane to tradicija, ki je slabša in banalnejša od katerekoli stare tradicije. Pravijo tudi, da mora biti cerkev "uporabniku prijazna", torej da mora prevzemati take oblike in metode, ki so ljudem iz sveta domače. Na tak način naj bi pritegnila večji krog ljudi. To je lahko zelo dvorezen meč, kajti ljudje pričakujejo od cerkve nekaj drugega kot na primer od disko kluba. Od nje pričakujejo drugačnost. Tako pa postane cerkev, ki je povsem prilagojena oblikam in metodam tega sveta, najboljšim namenom navkljub, irelevantna. Zakaj bi ljudje hodili zaradi nečesa v cerkev, ko pa jim svet ponuja nekaj podobnega?
Kolikor mi je znano, liberalni kristjani ne podlegajo toliko tem trendom. Radi imajo estetska bogoslužja, zato delujejo njihove denominacije kot sijajna zunanja forma, ki pa je brez prave vsebine. Oni papagajsko posnemajo posvetnjaško miselnost, duha tega sveta. Po drugi strani se mi zdijo tudi čisto pravoverne evangelijske denominacije kot vsebina brez forme, zaradi česar vsebina ne pride do pravega izraza. Zato se mi zdi lepo in prav, da bi evangelijski proslavljali evangeljsko resnico na malo bolj žlahten način, tako da bi se forma lepo podala vsebini, ki je zajeta v jedru evangelija, ki nam govori, da je bil Jezus Kristus usmrčen zaradi naših prestopkov, in da je vstal zaradi našega opravičenja. Zato še enkrat ponavljam Davidove besede: "Padite na kolena pred GOSPODOM v svetem okrasju!" Na svetu namreč nismo le "moj Jaz, Moj Jezus in Moja Biblija". Dobro bi bilo razmisliti tudi v tej smeri.
Živimo v času vseh mogočih pravic, mnogih izbir, potrošništva in skrajnega individualizma, v katerem si vsak zase gradi svoje duhovno vesolje. Tako je tudi v evangelijskih cerkvah, zlasti tistih, ki so ukoreninjene v ZDA in širijo svoje veje tudi v naše kraje. Tu ne mislim tako imenovanih liberalnih cerkva, ki jih je je Bog že davno poimenoval z: "Ikabod!" ali po domače: "Neslavni!" ker so v iskanju slave in odobravanja tega sveta obesili Božjo slavo na klin, Božja slava pa je zapustila njih. Tukaj mislim denominacije, ki se duhu tega sveta prilagajajo na drugačen način. Gre za uvoženi pop-kulturni evangelikalizem. Enako kot liberalni, bi tudi ti bili radi relevantni, kar skušajo doseči z vnašanjem določenih praks, ki bi bi utegnile bile všečne svetu. Brent Riggs pravi o taki miselnosti naslednje: "Reka žive vode ne priteka v obliki najnovejšega krščanskega trenda, mode, gibanja, knjige ali trika, ki bi zbujal vašo pozornost." Evangelij torej ni odvisen od "relevantnosti" posredovalca ali njegove metode, temveč od svoje lastne relevantnosti.
Živimo v času, ko svet oznanja, da obstaja toliko resnic, kot je ljudi, torej v času popolnega relativiziranja vsega, kar obenem pomeni popolno razvrednotenje vsega. Po tej logiki obstaja le Moj Jaz, Moj zasebni Jezus in Moja Biblija, kar je popolnoma skregano z bistvom cerkve kot Kristusovega telesa. Cerkev ni zbir ali seštevek posameznikov, ampak je nekaj več, je skupnost, občestvo. Ko se krajevna cerkev zbere skupaj k bogoslužju, le-ta predstavlja Kristusovo telo. Individualistična miselnost na način "Jaz, Moj Jezus in Moja Biblija", je bolj gnoza kot krščanstvo. Gnostiki so iskali v sebi "notranje razsvetljenje". Skupnost, občestvenost ne sme biti zreducirana na morebitno skupno uživanje soka, čaja, kave in peciva po bogoslužju. Bogoslužje cerkve bi moralo biti dejanje skupnosti. Tako je bilo od vsega začetka. Kdor ne verjame, naj si prebere zgodnjekrščanski spis Didaché, ki je nastal v poznem prvem stoletju po Kr.! Bogoslužni zbor ni sestanek hišnega sveta, žal pa znajo biti nekatera bogoslužja slabše izvedena kot sestanki hišnega sveta. Pravijo, da jih pri tem vodi Sveti Duh. Če bi bilo to res, bi utegnil biti v določenih primerih Sveti Duh zelo zanič teolog, celo heretik. Vzemimo na primer molitve, kjer molivec meša osebe Očeta, Sina in Svetega Duha, kar je zmota, če že ne herezija modalizma. V takih primerih bi bile zelo zdravilne vnaprej pripravljene molitve. "Ampak," vam porečejo tako poduhovljeni, "takšna molitev ne bi bila iskrena. Glavno je, da smo pri molitvi iskreni." Res je, glavno je, da smo iskreni, enako glavno pa je tudi, da smo pravoverni. Konec koncev znajo biti tudi budisti nadvse iskreni pri svojim molitvah in vrtenju molilnih mlinčkov, isto velja za rimske katoličane, ko molijo k Mariji, ali ko počastijo kak zob svete Apolonije, toda kaj pomeni v Božjih očeh taka iskrenost? Iskreno lahko moliš tako vnaprej pripravljeno molitev, kot molitev ex tempore (improvizirano). Blebetaš lahko tako vnaprej napisano molitev, kot molitev ex tempore.
Naslednja stvar, ki je ne razumem in tudi ne vem, je to, zakaj se v evangelijskih cerkvah izogibajo Gospodovi molitvi očenaš, kot da ne obstaja. Jih je strah, da bodo blebetali? Ampak blebetati se da tudi molitev, ki jo na hitrico improviziraš, zlasti še, če pridigar pod ne vem kakšnim in čigavim navdihom reče: "Naj nas sedaj vodi v molitvi brat/sestra N. N.!" Pravijo, da Jezus ni mislil, da bi njegovi učenci molili očenaš dobesedno, temveč da gre le za vzorec molitve. V tem pogledun imajo na nek način prav, kajti v Matejevem evangeliju beremo: "Vi torej molíte takóle[...]" (Mt 6,9a) Toda, če pobrskamo po Lukovem evangeliju, beremo drugačno verzijo tega naročila: "Kadar molite, recite[...]" (Lk 11,2a) Gospodovo molitev smemo torej vzeti kot vzorec za molitve ex tempore, smemo pa jo moliti tudi tako, kot je zapisana. "Matejeva" verzija očenaša je zapisana tudi v že omenjenem spisu Didaché iz 1. stoletja, kjer pravi: "Molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih[...]'"* To pomeni, da so to molitev molili kristjani že v 1. stoletju. Zato mi ni jasno, kaj bi utegnilo biti njo narobe v 21. stoletju.
Jezus nas v Gospodovi molitvi uči moliti takole: "Oče naš," ne: "Oče moj." Gre za zborno molitev, ki je nadvse primerna za bogoslužje. In kaj lahko slišimo pri evangelijskih bogoslužjih? Tudi takšne stvari: "Moj Oče, hvala ti, ker sem to in to... Hvala, ker si mi..." To so lahko zelo dobre stvari za privatno molitev, ne sodijo pa v javno bogoslužje! V javnem bogoslužju prosimo, slavimo ali se zahvaljujemo v prvi osebi množine! Posebej je treba paziti, da po nobenim pogojem ne pride do tega, da bi se kdo v molitvi javno hvalil, kot se je zgodilo v priliki o farizeju in cestninarju (Lk 18,10 ss.). In kot sem že rekel, bogoslužna molitev je molitev cerkve, ne posameznika in njegovih osebnih preferenc, ni povzdigovanje lastnega jaza, ampak čaščenje Boga.
Pojdimo še k strukturi bogoslužja. Bogoslužje naj bi imelo določeno obliko. V evangelijskih cerkvah se je razpasla karizmatična moda, da morebitni začetni molitvi sledi "slavljenje". Gre za zelo zanimiv izraz iz pobožnega novoreka, ki so ga izumili v ZDA, ne pomeni pa nič drugega kot petje. Ampak slavljenje se po mnenju nekaterih bržkone sliši neskončno bolj duhovno kot petje. To prepevanje se sestoji iz nedoločenega števila pesmi, s katerimi naj bi se duhovno pripravili na poslušanje besede. Toda te pesmice, velikokrat gre zgolj za refrene (po ameriško koruse), znajo biti zelo dvomljive kakovosti, saj so ponavadi sestavljene iz sentimentalizma in iz pobožnih zdihljajev, začinjenih z alelujami. Bojim se, da gre tu bolj za psihologijo kot za duhovnost. Stare, polnokrvne himne so danes passé, saj je vendar treba biti relevanten in iti v korak s časom. To korakanje s časom marsikje popestrijo še rock ali pop ansambli, ki spremljajo to največkrat zelo plitko muziko. Ampak, s tem baje pridobivajo ljudi. Vprašanje je, s kakim motivom pridejo zraven ti ljudje, če jih lahko pridobimo le s "sodobno" glasbo in še to plehko. Po drugi strani imam občutek, da gre pri tovrstnem slavljenju za slavljenje in čaščenje nas samih, in ne Boga, kar je zelo prefinjena oblika malikovanja. Sam sem sicer pristaš normativnega načela v bogoslužju, ki pravi, da je pri bogoslužju dovoljeno vse, česar Biblija ne prepoveduje. V primeru plehkih popevčic bi mi bilo pa vseeno bolj všeč petje psalmov, kot ga predpisujejo pristaši regulativnega načela, ki zastopajo stališče, da je pri bogoslužju dovoljeno le tisto, kar je izrecno zapisano v Bibliji. V tem primeru bi se vsaj izognili poplitvenju bogoslužja. Pa še to: Boga res lahko slavimo tudi s pesmijo, a ne izključno na ta način. Tudi molitev je lahko slavilna, zato se mi zdi izraz slavljenje, s katerim ti kristjani poimenujejo petje, pomensko neustrezen, oziroma enostranski.
Ko se konča "slavljenje" sledi po navadi razlaga Božje besede. Včasih izbere pridigar neko vrstico iz Biblije, nakar jo tako dolgo retorično mrcvari, da jo spravi v zaželeni kontekst. To potem ni več Božja beseda, ampak človekova beseda. Pridiga je podajanje Božje besede skozi človekovo besedo, zato gre pri tem za zelo pomembno stvar. Če pridigar izkrivi Božjo besedo, potem o njej ne moremo več govoriti kot o Božji besedi. Nekateri pridigarji se pri razlagi besede poslužujejo različnih didaktičnih metod, kot je na primer pogovorna metoda. S tem zreducirajo bogoslužje na nekakšen šolski pouk. Če temu dodamo še ritmično petje in druge modne dodatke, ki bolj spadajo v kako mladinsko subkulturo, vse skupaj izpade kot veroučni krožek, oziroma srečanje mladinske veroučne skupine. V taki atmosferi se kristjani ne morejo razvijati, ampak (za)ostanejo na juvenilnem nivoju. Tak nivo se odraža tudi v slogu oblačenja, kjer zna biti vse skupaj zelo vsakdanje, športno, pač trendy, frajersko. Če gre za odrasle osebe, je to povrh vsega otročje. Pri tem se prepogosto pozablja, da cerkev ni nekaj trendovskega. Niso le liberalne denominacije tiste, ki sledijo modnim muham tega sveta, ampak tudi konservativne, le da na drug način. "Liberalci" se prilagajajo "duhu časa" na nivoju sprejemanja posvetne filozofije in teorije, konservativci pa na na nivoju posvetne prakse. Pri tem slednji (o liberalcih tukaj ne bom debatiral) pozabljajo eno zelo staro in pomembno resnico, ki se glasi: "Lex orandi, lex credendi," kar bi se dalo (tudi) takole posloveniti: "Kakor moliš, tako veruješ." Seveda bi kdo utegnil ugovarjati, češ, glavno, da smo iskreni. Hm, morda res. Toda, ali bi pričakali predsednika republike, če bi pri nas napovedal obisk, v majici in kratkih telovadnih hlačah ali trenirki? Je tisto, kar ni dovolj dobro za smrtnega človeka, dobro za Kralja kraljev in Gospoda gospodov? Mislim, da tu velja podoben princip, kot v primeru pretiravanja z glosolalijo v 1. stoletju v Korintu: "Res da se ti lepo zahvaljuješ, a drugega to ne izgrajuje." (1Kor 14,17) V našem primeru bi lahko rekli: "Res je, da si ti iskren, ampak drugega tak način iskrenosti ne izgrajuje, ker deluje nespoštljivo, pa če si pri tem iskren, ali pa nisi."
In še nekaj besed okrog Gospodove večerje. Gre za obred, ki se izvaja na koncu bogoslužja, pa še to občasno. To "občasno" je lahko enkrat mesečno, ali še bolj poredkoma, kar je del tradicije, ki se je razvila v času reformacije, a ima še starejše korenine. V srednjeveški cerkvi je postalo prejemanje obhajila prej izjema kot pravilo. Večina se je dala obhajati ob veliki noči, sicer pa so se ljudje zadovoljili z gledanjem obreda "spremenjenja", kar se je sprevrglo v čudne prakse. V mestih, kjer je bilo več cerkva, so ljudje tekali od cerkve do cerkve, in to zato, da so bili navzoči pri "spremenjenju". Tako se je tradicija neprejemanja obhajila sprevrgla v tradicijo redkega obhajanja Gospodove večerje. Pri tem v večini evangelijskih cerkva sploh ne vedo, kaj bi s tem obredom počeli, zato ga na hitro, "pod točko razno" opravijo ob koncu bogoslužja, pa še to le kot nekakšen spomin na Jezusovo smrt. Cerkev je od vsega začetka verovala v Kristusovo prisotnost v tem zakramentu, razlike so bile le v pojmovanju te prisotnosti (realna telesna prisotnost v kruhu in vinu ali duhovna prisotnost v samem zakramentalnem dejanju). Danes se je ukoreninilo cvinglijansko pojmovanje, ki zreducira ves zakrament samo na nekakšno sedmino v spomin na Jezusa in na dolžnost, ki jo je pač treba opraviti, ker nam je tako zapovedano. Nobene reverence, samo izpolnjevanje neke dolžnosti na hitrico, kar me spominja na prehranjevanje v fast-food restavraciji.
Če potegnemo pod vse skupaj črto, dobimo zbanalizirano bogoslužje, pardon, "sestanek" ali "srečanje", kjer ima profano prednost pred svetim, brez zavedanja, da Božja služba ni sestanek hišnega sveta, gasilska veselica, skavtsko srečanje ali srečanje mladinske veroučne skupine, ampak je sveti zbor. Tako je bilo od vsega začetka, kaj pa danes? Profano ne more biti zamenjava za sveto. Že Pavel je zmedeni korintski cerkvi naročil: "Vse pa naj poteka spodobno in urejeno," (1Kor 14,40). Opomnil jo je tudi, da "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (ibid. v. 33) Papagajsko posnemanje sveta ne more in ne sme biti rešitev. So pridigarji, ki vpijejo: "Nobene tradicije!" Na koncu postane to tradicija, ki je slabša in banalnejša od katerekoli stare tradicije. Pravijo tudi, da mora biti cerkev "uporabniku prijazna", torej da mora prevzemati take oblike in metode, ki so ljudem iz sveta domače. Na tak način naj bi pritegnila večji krog ljudi. To je lahko zelo dvorezen meč, kajti ljudje pričakujejo od cerkve nekaj drugega kot na primer od disko kluba. Od nje pričakujejo drugačnost. Tako pa postane cerkev, ki je povsem prilagojena oblikam in metodam tega sveta, najboljšim namenom navkljub, irelevantna. Zakaj bi ljudje hodili zaradi nečesa v cerkev, ko pa jim svet ponuja nekaj podobnega?
Kolikor mi je znano, liberalni kristjani ne podlegajo toliko tem trendom. Radi imajo estetska bogoslužja, zato delujejo njihove denominacije kot sijajna zunanja forma, ki pa je brez prave vsebine. Oni papagajsko posnemajo posvetnjaško miselnost, duha tega sveta. Po drugi strani se mi zdijo tudi čisto pravoverne evangelijske denominacije kot vsebina brez forme, zaradi česar vsebina ne pride do pravega izraza. Zato se mi zdi lepo in prav, da bi evangelijski proslavljali evangeljsko resnico na malo bolj žlahten način, tako da bi se forma lepo podala vsebini, ki je zajeta v jedru evangelija, ki nam govori, da je bil Jezus Kristus usmrčen zaradi naših prestopkov, in da je vstal zaradi našega opravičenja. Zato še enkrat ponavljam Davidove besede: "Padite na kolena pred GOSPODOM v svetem okrasju!" Na svetu namreč nismo le "moj Jaz, Moj Jezus in Moja Biblija". Dobro bi bilo razmisliti tudi v tej smeri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar