28. junij 2015

O nemaščevanju in odpuščanju

Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.  (Lk 6,27-35)

Mnogi, ki to berejo, menijo, da gre za nekaj zelo napraktičnih in nesmiselnih zapovedi, ki se jih ne da držati.V določenem, čisto človeškem kontekstu to celo drži. Le kam bi prišli, če se prestopki in zločini ne bi kaznovali? Toda tu ne gre za prestopke in zločine kot take, ampak za osebno maščevanje.

Naj stvar ilustriram! V svetovni javnosti še vedno odmeva zločin, ki se je zgodil v metodistični cerkvi Charlestonu, kjer je neki mladenič pobil devet ljudi, ker pripadajo drugi rasi. Na sodišču so svojci žrtev odpustili storilcu z željo, da bi se spokoril in veroval evangeliju. To seveda ne bo pomagalo storilcu, da ne bi dobil ustrezne kazni za svoje dejanje, toda žrtve so razbremenjene sovraštva. Sovraštvo je čustvo, ki razjeda od znotraj. Edino zdravilo za to je odpuščanje.

Lahko je ljubiti tiste, ki nas ljubijo, težko, oziroma nemogoče je imeti rad sovražnike. Lahko in preprosto je biti dober s tistimi, ki so dobri do nas, težko ali nemogoče je enako ravnati s tistimi, ki z nami hudobno ravnajo. To je mogoče le iz Božje moči. Zato je nekdo rekel: "Vračati zlo za dobro je demonsko, vračati dobro z dobrim je človeško, vračati dobro za zlo je božansko."  Bog pošilja svoje dobrote tako dobrim kot hudobnim, ali kot pravi Jezus: "On (Bog Oče, op. Diz.) namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45) To je dokaj dober  razlog za odpuščanje, še zdaleč pa ni edini in najpomembnejši. 

Seveda bi  lahko kdo rekel, da gre pri posojanju na lepe oči, udarjanju po obeh licih in podobnem za naivnost. Pa ni čisto tako. Ne gre za posojanje na lepe oči, ampak za tisto, čemur pravimo nepovratno posojilo.  To storimo vsakič, ko kaj podarimo ljudem, ki so v materialnih potrebah. Ko govorimo o nastavljanju drugega lica, govorimo o nemaščevanju na osebnem nivoju. Za izvršitev pravice so zadolženi organi pregona, ne mi kot posamezniki. Starozavezni predpisi, kot je talionski zakon "oko za oko, zob za zob" (2Mz 21,24. 3Mz 23,20) niso bili namenjeni za osebno maščevanje, ampak sodnikom, da bi po njih sodili.  Poleg tega se maščevanje na dolgi rok nikoli ne splača, saj se lahko spremeni v podajanje žogice, ki traja več generacij. Živ dokaz za to so krvna maščevanja, ki se ponekod, pa ne ravno daleč od nas,  še vedno vlečejo iz roda v rod. Jezus pravi kristjanu: "Dovolj! Prekini krog maščevanja!" Ko sem pred davnimi leti služil v jugoslovanski vojski, sem bral v časopisu o dveh albanskih družinah iz okolice Ulcinja, med katerima je vladala "krvna osveta". Vsi mogoči državni organi in  organi lokalne samouprave so se trudili, da bi prišlo  med sprtima stranema do sprave, na pomoč so poklicali celo katoliškega nadškofa iz Bara, ker je šlo za družini rimskokatoliške vere, a ni pomagalo. Gre torej za popolnoma nekaj drugega, kot pri protestantih - metodistih iz Charlestona.

Morda so se v efeški cerkvi pojavljale kake zamere. To lahko sklepamo iz Pavlove spodbude, kjer pravi: "Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32)  V tej misli je zajet glavni razlog za odpuščanje: ker je Bog v Kristusu nam odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim.

Toda, pozor! Naše odrešenje ni iz nas, ampak  iz Božje milosti, ki prihaja k nam po žrtvi Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Odpuščanje  je  težka in navidez nemogoča reč, ker  v nas še vedno stanujejo naše stare značajske lastnosti. Toda te lastnosti niso edina stvar, ki prebiva v nas: "Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti."  (Rim 8,10) Bolj ko gledamo s tega stališča, ne s stališča lastnih (ne)zmožnosti, manj vpliva bodo imele na nas naše človeške slabosti. Ne morem sicer reči, koliko manj, toda zavedati se moramo, da naše odrešenje ni v tem,  kakšni smo in kaj smo, ampak v tem, kar je Kristus storil za nas. Iz tega črpajmo in iz tega živimo!

Ni komentarjev: