31. avgust 2015

Iz zgodovine ameriškega pop-evangelikalizma

Združene države so  v verskem pogledu vsekakor zelo pestra in zanimiva država. Zanimiva pa je tudi zgodovina ameriškega evangelikalizma. Večina ameriških evangelijskih kristjanov  ne pomisli, ali pa ne ve, da velik del njihovih praks ne  izhaja  iz Svetega pisma ali  zgodnjega krščanstva, ampak iz nekaterih izpeljav, ki so nastale v 19. stoletju. 

O teh stvareh se na spodnji povezavi pogovarjata Scott Clark in Marcus McArthur.  Kako so se te stvari razvijale, je McArthur ilustriral na primeru nastanka cerkve adventistov sedmega dne. Pogovor je trajal malo manj kot pol ure. 



30. avgust 2015

Dobra novica za prestopnike


Kdo je prestopnik? Slovar pravi, da je prestopnik, kdor stori kaznivo dejanje. Gre torej za izraz, ki se nanaša na pravo, kakor so ga naredili ljudje.  Obstaja pa še ena vrsta prestopnikov, o katerih človeško pravo ne govori. Gre za osebe, ki so prestopile Božjo postavo, njegove zapovedi in predpise. Božja postava se v nekaterih točkah ujema s človeškimi postavami, v drugih pa ne. Pravzaprav je Božja postava dosti strožja in zahtevnejša  od človeških postav. Ker je tako, nobeno človeško bitje ni zmožno izpolnjevati Božjih kriterijev. Vzrok za to je greh, ki se nahaja v vsakem človeškem bitju, končna posledica greha pa je večno pogubljenje. Vsi ljudje smo prestopniki Božje postave. Toda obstaja še ena novica, ki je dobra novica za prestopnike. Sam Bog je priskrbel izhod iz zagate, ki je videti nepremagljiva.  

O tem pripoveduje Alistair Begg v svojem govoru, ki ga je možno slišati na tej povezavi.  Trajanje: malo več kot 40 minut. 


29. avgust 2015

Božji standardi


"Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!"    (Lk 6,27-36)

Zgornji evangeljski odlomek je vzet iz Jezusovega govora na ravnem kraju, ki je nekakšen ekvivalent bolj znanega Govora na gori. Nekateri menijo, da gre za dva različna dogodka, spet drugi, da gre za dva različna zapisa istega dogodka. Sam se nagibam k tem drugim. Teren, na katerem je govoril Jezus množici, je moral biti raven, četudi se je vse skupaj odvijalo na kaki vzpetini. Toda dovolj o tem.

V obravnavanem odlomku je Jezus predstavil zbrani množici nekaj zelo pomembnih Božjih standardov, ki se pravzaprav vsi nanašajo na naš odnos do bližnjega. Božji standardi se razlikujejo od standardov, ki jih ima svet in so zahtevnejši od posvetnih.

Ljubiti sovražnike je zelo težko, zanje moliti bi še nekako šlo. Najtrši oreh tukaj je bržkone nastavljanje drugega lica tistemu, ki ti primaže klofuto na eno lice. To sicer ni v skladu s pravičnostjo, kot jo srečamo v 2Mz 21,24.25, kjer pravi: "Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo,  opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!"  Toda, pozor!  Tudi v Mojzesovi postavi ne piše, da bi se smeli vsi po vrsti kar tako neposredno maščevati.  Kazni so odrejali sodniki, ne žrtve ali njihove družine. Še več, kazni pozneje niso več zaračunavali "v naturi", torej z vračanjem v isti meri, ampak v denarju. Ko govori Jezus o nevračanju z enako mero in odpuščanju, hoče povedati, da je treba presekati začarani krog maščevanja. V nekaterih predelih sveta še vedno poznajo krvno maščevanje ali vendetto. Take reči se lahko vlečejo več deset let. Gospod govori, da je treba to energično presekati, končati, zaključiti.

Druga stvar, h kateri nas Jezus tukaj spodbuja, je dobrodelnost. Ljudje velikokrat dajemo stvari, ker pričakujemo določeno povračilo, na primer: "Danes jaz tebi, jutri ti meni." Jezus pa pravi, naj ne dajemo z namenom, da bi se nam to povrnilo, ampak iz velikodušnosti. Pri Bogu ne štejejo gola dejanja, ampak motivi, ki nas privedejo do določenih dejanj in ravnanj.

V 31. vrsti pa najdemo zlato pravilo:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki bi si želel, da bi z njim grdo ali nečloveško ravnali. Vsakdo si želi, da bi ga lepo obravnavali. Zato se je v določenih situacijah dobro vprašati: "Kakšno obravnavo bi si v enakem primeru želel sam?" Ko pogledamo na stvari s tega stališča, vidimo marsikaj v drugačni luči.

Na koncu se spet vračamo k zapovedi ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Ljubezni tu ne smemo jemati kot golo čustvo, ampak kot stališče, oziroma kot stvar volje. Nekdo je nekoč napisal: "Vračati dobro s hudim je demonsko. Vračati dobro z dobrim je človeško. Vračati hudo z dobrim je božansko." S tem je zadel bistvo Jezusovega nauka. Bog ne daje svojih dobrih darov le dobrim, ampak tudi nehvaležnim in hudobnim., ali, kot pravi navaja evangelist Matej: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45b) Če je Bog nepristranski, ko razdeljuje svoje dobrote, smo tudi mi dolžni biti taki.

Vendar, pozor! Kristjan ne sme biti tutka, s katero bi vsi po vrsti manipulirali po svoji mili volji. Tu velja Pavlov opomin, kjer pravi: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi."  (Rim 12,28) Kako nas bo okolica gledala, seveda ni  odvisno povsem od nas.  Zato pa velja naslednje: "Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi."  (1Kor 10,32)  Bog ne daj, da bi se zaradi našega ravnanja sramotilo Božje ime pri tistih zunaj (cf. Rim 2,24)!

Še ena pomembna stvar je. Odlomek, ki smo ga obdelali, sodi v tisto področje Božje besede, ki se imenuje postava. Postava ali zakon nam razodeva Božje standarde. Ti standardi so tako visoko postavljeni, da jih doslej še nobenemu smrtniku ni uspelo zares izpolniti. Bog je svet in zahteva popolnost (Mt 5,48),  zaradi svoje grešne narave pa tega nismo zmožni izpolnjevati. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se lahko kdorkoli odrešil na tak način, da bi skušal izpolnjevati vse te predpise. Božji Sin Jezus Kristus je namesto nas izpolnil vso postavo. Živel je popolno življenje, bil usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih. Sveto pismo pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)  S svojimi deli si ne moremo zagotoviti pravičnosti pred Bogom, po veri v Kristusa se nam zastonj daje Božja pravičnost. Postava nas vrže pred zid in usmeri h Kristusu, on pa nas pošilja nazaj k postavi. Po njej se sicer ne bomo odrešili, zato pa bomo skušali po njej živeti, saj je Bog po Kristusu toliko storil za nas.


26. avgust 2015

Musliman, ki je bral Koran in postal kristjan



Poznamo zgodbe o ljudeh, ki so se spreobrnili ob poslušanju evangelija, branju Svetega pisma ali kakšne evangelizacijske literature. Zgornji video pa nam posreduje pričevanje človeka, ki se je spreobrnil, ker je bral Koran, ki je sveta knjiga muslimanov. Kako je to mogoče? Moj edini odgovor je, da ko Bog deluje, tedaj zares deluje.

Več o tem lahko slišite v zgornjem pričevanju. Video traja malo več kot štirinajst minut.  

25. avgust 2015

Brezdomni zasvojenec : brezdomni oče (socialni eksperiment)



Komu bodo ljudje raje darovali denar, brezdomnemu zasvojencu ali brezdomnemu očetu? Zadeva je naravnost osupljiva, a na koncu se izkaže, da najraje darujejo tisti, ki sami nimajo.


23. avgust 2015

"Pridi tvoje kraljestvo"


Zaradi svoje dvolične nevernosti se borimo proti Božjemu kraljestvu. Bogu postavljamo meje s tem, da v neki lažni ponižnosti govorimo, da Bog ne more priti k nam, da je prevelik, da njegovo kraljestvo ni za ta svet, da sta Bog in njegovo kraljestvo v večnem onstranstvu. Kakšna ponižnost je to, ki si drzne Bogu postavljati meje njegovega delovanja - njemu, ki umira in vstaja od mrtvih? Takšna ponižnost ni nič drugega kot slabo prikrita ošabnost tistega, ki hoče sam vedeti, kaj je Božje kraljestvo, in ki v enako slabo prikriti vnemi sam hoče storiti čudež, sam hoče ustvariti Božje kraljestvo in ki v krepitvi Cerkve, v pokristjanjenju kulture, politike in vzgoje, v obnovitvi krščanske morale vidi prihod Božjega kraljestva in tako samo ponovno zapade prekletstvu Zemlje, na kateri pa je Božje kraljestvo skrito kot zaklad. Le kdo želi živeti v takšni neizmerni zmoti, da ne uvidi, da je samo in edino Bog tisti, ki prinaša ta preboj, ta čudež, to kraljestvo vstajenja! 
             Naša molitev za prihod Božjega kraljestva ne temelji na tem, kar bi Bog mogel storiti in kar bi mi mogli storiti, temveč na tem, kar Bog v nas dela in hoče vedno znova delati. Gre za Božje kraljestvo za ta svet, na Zemlji, ki je pod prekletstvom, gre za prelom z zakonom umiranja, osamljenosti in žeje v svetu in gre za kraljestvo, ki je v polnosti Božje, ki ga napolnjuje njegovo delovanje, njegova beseda, njegovo vstajenje. To je resnično čudež, Božji čudež zmage življenja nad smrtjo, to je čudež, ki nosi našo vero in našo molitev za Božje kraljestvo. Zakaj bi se sramovali, da imamo Boga, ki dela čudeže, ki ustvarja življenje in zmaguje smrt? Edini bog, ki ne dela čudežev, smo mi sami. Če je Bog resnično Bog - potem je on sam, potem je njegovo kraljestvo čudovito, en sam čudež. Zakaj smo tako plašni, tako previdni, tako strahopetni? Vse nas bo osramotil, ko nam bo dal videti stvari, ki so tisočkrat bolj čudovite kot vse, kar smo videli doslej. Pred njim, čudovitim Bogom, nas bo moralo biti sram. Tako občudujmo njegovo veličastno delovanje in prosimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo!
(Dietrich Bonhoeffer)

Iz: Dietrich Bonhoeffer, Odgovornost in svoboda. Mohorjeva družba, Celje 2005.  


22. avgust 2015

Ozdravljenje

Robert Bateman: Kopel Betezda. Vir: Google Art Project.

Tematika tega prispevka se nanaša na odlomek iz Evangelija po Janezu 5,1-18.  Kot zanimivost naj navedem, da je bil Janezov evangelij dolga stoletja edini vir, ki je pričal o  kopališču  Betezda, zato je vse do leta 1888, ko je bila odkrita njegova lokacija, pripoved o njem služila skeptikom kot eden od "dokazov" za nezanesljivost evangelijev. Zdaj pa preidimo k stvari. 

Pomembna posebnost ozdravljenja, o katerem pripoveduje Janez, je v tem, da je Jezus to dejanje opravil v soboto, torej na dan strogega počitka. Kot pravi pripoved, je v tistem bazenu angel občasno vzburkal vodo, in kdor je prvi stopil v bazen je ozdravel. Pri bazenu pa je ležal človek, ki ni imel nikogar, da bi ga dal v vodo, ko pa se je skušal nekako splaziti do tja, je bil vedno prepočasen. Jezus mu je preprosto rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!" (v. 8) In to na soboto!  Lahko bi mu rekel: "Počakaj do jutri, takrat se vrnem in poskrbim, da ozdraviš." Ne, on ga je ozdravil ravno na dan strogega počitka. Toda po mnenju "varuhov pravovernosti" je bilo še huje od tega, da mu je rekel, naj odnese s sabo tudi svojo posteljo, oziroma tisto, na čemer je ležal. Judom je bilo namreč   prepovedano ob sobotah prenašati katerokoli breme. Prepoved ozdravljanja in prenašanja stvari v soboto pa niti ni biblijska, Mojzesova postava o tem nič ne piše,  ampak je  del poznejšega judovskega izročila. Kakorkoli, mož je ozdravel, vzel posteljo in šel, kar je  seveda osupnilo pobožne Jude. Zanimivo je, da ni možakar vedel niti tega, kdo ga je ozdravil torej ni šlo  tokrat za ozdravljenje zaradi vere v Jezusa, ampak je bilo  posledica Jezusove božanske moči. Ko ga je Jezus pozneje srečal v templju, je ozdravljenemu rekel: "Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!"  (v. 14)  Bolezen ni nujno posledica osebnega greha, toda v tem primeru je očitno bila. Ozdravljeni je potem povedal Judom, kdo je tisti, ki mu je dal zdravje, kar jih je seveda močno razbesnilo, saj je šlo po njihovem prepričanju za kršitev sobotnega počitka. Jezus jim je na to odvrnil: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam." (v. 17)  To je bil zanje še hujši "greh", kar evangelist Janez komentira takole: "Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu." (v. 18) Jezus se je v tem primeru ponovno razodel kot gospodar sobote (cf. Lk 6,5), gospodar sobote pa je lahko samo Bog. Delati se enakega Bogu je bilo za Jude nepojmljivo. Jezus je torej naredil v njihovih očeh  tri prekrške: ozdravil je človeka v soboto, naročil ozdravljenemu, naj odnese svojo posteljo in "se delal" enakega Bogu.  Bili so tako zatopljeni v svoj religijski sistem, da niso videli božanske moči, s katero je ozdravil človeka. 

Jezus še danes ozdravlja. Po njem nekateri doživijo telesno ozdravljenje. Toda neskončno pomembnejše od telesnega ozdravljenja je zveličanje duše. Jezus ni bil le nekdo, ki je zdravil bolne, tolažil revne in se pričkal s farizeji ter pismouki okoli postave. Jezus je Odrešenik vseh, ki pridejo po veri k njemu.  Sv. Pavel pravi: "Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,  ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu." (Flp 2,6-8) Vse to pa je imelo prav poseben namen, o čemer piše Pavel, ko na kratko povzema bistvo evangelija:  "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.  Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim.  Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati." (1Kor 15,3-6a) Kdor se popolnoma zanaša na Jezusa - Odrešenika in na njegovo dovršeno delo, so mu odpuščeni grehi in ima večno življenje. To pa je več kot telesno ozdravljenje v kopeli Betezda. 


19. avgust 2015

Druga Helvetska izpoved vere (e-knjiga)

Vir slike: Wikipedia

Druga Helvetska izpoved vere je pravzaprav revizija Prve Helvetske veroizpovedi, ki jo je v letih 1562 in 1564 opravil züriški reformator Heinrich Bullinger. Kot zanimivost naj navedem, da je bil Bullinger Trubarjev sodobnik, pa tudi vplival je na našega najpomembnejšega reformatorja. To izpoved vere so nato uporabljale (ali jih še uporabljajo) reformirane cerkve v Švici, Franciji, na MadžarskemPoljskem in Škotskem. 

Več o drugi Helvetski izpovedi vere in dostop do različnih formatov elektronske izdaje Druge Helvetske izpovedi vere (epub, .mobi, pdf) najdete spodaj, na  povezavi do spletne strani Monergism.  Elektronske izdaje knjige si lahko brezplačno naložite. 




13. avgust 2015

On odpušča, On rešuje

Svetopisemsko besedilo, ki ga  obravnavam na tem mestu, se nahaja v Evangeliju po Luku 17,36-50.

Problem farizeja Simona iz dogodka, ki ga opisuje odlomek na zgornji povezavi, je bil splošni človeški problem, ki ga poznamo od edenskega vrta. Reče se mu greh. Tudi grešnica, ki se je prikradla k Jezusu (v preteklosti so jo radi zamenjevali z Marijo Magdaleno),  je imela isti problem. Razlika med obema osebama je ta, da se je ona zavedala svojega problema, farizej Simon pa ne. On je bil vzoren človek, ugleden član skupnosti, očitno mu je bil Jezus simpatičen, v nasprotnem primeru ga najbrž ne bi povabil obedovat v svojo hišo. Vestno je izpolnjeval vse zahteve postave, kot so to zahtevala bolj ali manj stara pravila rabinov. Ko je v svoji hiši  zagledal razvpito grešnico, mu je bilo očitno zelo neprijetno. To, da je Jezus, ko mu je začela s solzami močiti noge, mu jih brisati z lasmi in maziliti z oljem, ni nagnal, se mu je zdelo nekaj nezaslišanega: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." (Mt 7,39) Ker je hotel biti vljuden, je molčal. Toda Jezus je prebral njegove misli in začel se je dialog. Jezus je farizeju zastavil naslednje provokativno vprašanje: "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.   Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" (Ibid. vv. 41.42) Simon je pravilno odgovoril, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Tedaj je Jezus to priliko apliciral na aktualni primer, pri čemer je prisotnim pojasnil, da mu je razvpita grešnica izkazala večjo ljubezen kot Simon. Na koncu je podal nauk: "Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi,"  (Ibid. v. 47)  njej pa je podal zagotovilo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi." (Ib. v. 48)  Te besede so prisotne zmotile, češ, kdo je ta, ki si drzne lastiti pravico do odpuščanja grehov? Jezus je nato rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Ibid. v. 50)

Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel farizejem: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo."  (Mt 21,31) Le zakaj? Pravičnežem, kot je bil Simon in drugi farizeji, se je, kot se za pravičneže spodobi, zdelo, da je njihovo življenje dovolj dobro in popolno, da si s tem zaslužijo vstopnico v Božje kraljestvo. Morda je kdo rekel: "No, ja, nisem ravno čisto popoln, sicer pa, le kdo je popoln? Se pa trudim,  prizadevam si za izpolnjevanje predpisov, ves čas delam za Božjo stvar," in podobno. Njihov  problem je bil, da svojega dejanskega problema sploh niso poznali. Zato pa so na drugi strani k njemu rinili cestninarji in grešniki vseh vrst (cf. Lk 15,1). Ti so se zavedali svojega problema in prihajali pred Gospoda z vero. Kako je že rekel Jezus neimenovani grešnici?  "Tvoja vera te je rešila!" (Lk 7,50)  Dejanska vera ni nikoli pasivna.  Ker je ženska verovala, je poiskala Jezusa na Simonovem domu, kjer se je potem odvijala vsa stvar. Dejanska vera vedno rodi sadove. Ženina ljubezen, o kateri govori Jezus,  je bila posledica, sad njene vere.  Zavedala se je, da je Jezus tisti, ki odpušča grehe in  bila hvaležna.

Tudi danes prihajajo k Jezusu ljudje vseh vrst: narkomani, tatovi, morilci, prostitutke, nedavno sem bral o spreobrnitvi neke porno - igralke, pa tudi ljudje, ki veljajo za spodobne in ugledne, kakršen je bil Simon.  Gospodu prinašajo svoje grehe in slabosti, on pa je tisti, ki pravi o sebi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Ne le, da ne zavrže nikogar, ki prihaja k njemu, ampak mu da novo življenje, ki je večno življenje. On je namreč umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Sam Jezus nam zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njemu hvala in slava vekomaj! 


11. avgust 2015

Steven Lawson: Evangelij


Živimo v času splošnega moralnega razkroja, groženj z različnih strani, kriz... Toda to so le simptomi, ne vzroki bolezni. Vzrok je prastari človekov problem, imenovan greh, zdravilo za greh pa je Jezus Kristus, ki je razodet v evangeliju.  Pravzaprav lahko zapišemo: Evangelij = Jezus Kristus. O tem nam govori dr. Steven Lawson v pridigi na spodnji povezavi. Osnova za njegovo pridigo je besedilo iz Pisma Rimljanom 1,1-6


Je lahko resnična vera nedejavna?




08. avgust 2015

Pristno in nepristno, bistveno in nebistveno

Med svojim poučevanjem jim je govoril: "Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, 39 prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, 40 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni."
41 Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. 43 Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: "Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. 44 Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje." 
13,1 Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: "Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!" Jezus mu je dejal: "Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen."                                               
                                                         (Mr 12,38-13,2)

V zgornjem odlomku najdemo tri primere, kjer je govora o pristnem in nepristnem, bistvenem in nebistvenem. 

V Mr 12,38-40 je Jezus svaril učence pred pismouki, torej pred ljudmi, ki so veljali za izvedence v stvareh vere, morale  in prava, ki je bilo osnovano na Mojzesovi postavi.  Tu naš Gospod vsekakor ni mislil vseh pismoukov, kajti obstajale so mnoge izjeme. Tako pravi na drugem mestu:  "Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro." (Mt 13,52) Med pismouki so se torej našli tudi takšni, ki so postali Jezusovi učenci.  Zaračunavanje razlaganja Svetega pisma je veljalo za neprimerno, zato so se mnogi razlagalci Pisma znašli tako, da so hodili na gostije, kjer so sedeli na častnih mestih. Podobne prednosti so si privoščili v shodnicah.  Pogoste žrtve njihove pogoltnosti  so bile vdove in druge ranljive skupine. Svojo pomembnost so poudarjali tudi z oblačili in zelo radi sprejemali čast od ljudi. Svojo pobožnost so dokazovali  z dolgimi molitvami, s čimer so hoteli narediti dodaten vtis na okolico. Jezus je obsojal tako nepristno pobožnost. Prava pobožnost se namreč zavzema  za socialno pravičnost, oziroma, kot pravi sv. Jakob: "Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski." (Jak 1,27a) zaradi površnosti in neobčutljivosti za trpljenje bližnjih, je Jezus zanje napovedal strožjo sodbo. 

Naslednji primer (Mr 12,41-44) nam govori o kvantiteti in kvaliteti tistega, kar nekdo daruje za Božje kraljestvo.  Na ženskem dvorišču jeruzalemskega templja, ki je bilo dostopno vsem, so imeli postavljene pušice za pobiranje prispevkov. Seveda so premožneži metali vanje veliko denarja, pri čemer so bržkone poskrbeli tudi za publiciteto. Potem pa je prišla mimo uboga vdova in vrgla v pušico dva novčiča ali leptona. Lepton je bil kovanec z najnižjo vrednostjo, dva leptona pa sta znašala en kvadrant, kar je bila štiriinšestdesetina denarija, en denarij pa je veljal za dnevno plačilo delavca.  Toda Jezus ni pohvalil tistih, ki so metali veliko, ampak ravno to vdovo, ki je pravzaprav vrgla več kot vsi drugi. Če premoreš milijon evrov, se ni težko posloviti od nekaj tisočakov, če pa imaš v žepu le deset evrov in to daruješ naprej, je to velika žrtev. S tem je ta uboga vdova pokazala večjo in pristnejšo predanost od drugih.

Zunanji videz velikokrat zavaja. Ko je eden od učencev Jezusu omenil, kako čudovit in veličasten je jeruzalemski tempelj,  je Jezus hitro postavil stvari na pravo mesto in napovedal uničenje te čudovite zgradbe, kar se je zgodilo kakih štirideset let pozneje, točneje  leta 70, ko so Rimljani pod vodstvom kasnejšega cesarja Tita zavzeli Jeruzalem. Zanašanje na takšne in drugačne stavbe, ne glede na to, za kako svete jih imamo, je prazna utvara. Glavni namen templja so bile daritve in žrtve za grehe. Glede tega pa pravi Pismo na drugem mestu: "Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov." (Heb 10,4)  Tempelj je bil  s svojimi obredi in žrtvami le predpodoba ene same popolne žrtve, ki jo je opravil Jezus na Kalvariji, ko se je daroval za grehe sveta (cf. Heb 9).  Nobena zgradba na tem svetu ni trajna. Če ne prej, bodo vse končale na dan, ko se  naš Gospod  vrne v slavi sodit živim in mrtvim. Tudi cerkvene stavbe, kakršne danes poznamo, niso bistvene za krščanstvo.  So koristne, niso pa bistvene in ne bodo večno trajale. Pristno krščanstvo se ne zanima v prvi vrsti za zgradbe, ampak za zveličanje duš.

Pristnost vere bi se morala odražati na zunaj, torej bi morala zunanjost odražati dejstvo, da ima nekdo resnično vero.  Toda to ni vedno tako. Zunanjost se da ponarediti. O tem govori naš prvi odlomek. Drugi odlomek nam govori o tem, da lahko tisti, ki manj da, v resnici več da, ker s svojo darežljivostjo bolj prikrajša sebe, kot nekdo, ki ima veliko in da v količinskem smislu več. Velikokrat se nam zgodi, da pretirano občudujemo neko stvar, osebo ali pojav, ki ima omejen rok trajanja, pri tem pa pozabljamo na bistvene stvari. Jezus pravi, da je le eno zares potrebno (cf. Lk 10,41). To je zveličanje duše.


02. avgust 2015

Moč odpuščanja

Masahiro Tajima: Jezus in Zahej
Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. 2 Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. 3 Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. 4 Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. 5 Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši." 6 In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. 7 Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" 8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." 9 Jezus pa mu je rekel: "Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. 10 Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno." (Lk 19,1-10)

Zahej je bil človek, ki je v judovski družbi  spadal v najbolj osovraženo kategorijo prebivalstva. Bil je cestninar in to ne čisto navaden, saj pravi evangelist Luka, da je bil višji cestninar. Bil je torej uradnik, ki je pobiral  davke ali kako drugo vrsto  pristojbin. Ljudje njegove vrste so davke in druge pristojbine pristojbine pridno odvajali rimskim oblastem, za svoje delo pa so si pri davkoplačevalcih zaračunavali prav mastne provizije. Zato ni čudno, da je veljal Zahej za bogatega človeka. Osebki njegovega poklica so bili torej osovraženi, ker so neusmiljeno  izkoriščali svoje bližnje, a ne le zato. Ljudje so v njih videli tudi predstavnike osovražene rimske oblasti, kar še tudi ni bilo najhuje. Najhuje je bilo to, da so bili ti dacarji Judje, torej so jih imeli njihovi rojaki za kolaborante. 

In potem se je znašel Jezus v Jerihi, kjer je živel cestninar, oziroma višji davčni uradnik Zahej. Ne vemo, kaj je Zaheja nagnalo, da si je tako zelo želel videti Jezusa. Je bila to gola radovednost? Morda. Toda Bog zna za zveličanje duš izrabiti tudi golo radovednost posameznikov. Ker je bil mož majhen, je splezal na drevo, da bi videl, kakšno čudo neki je ta Jezus, ki prihaja po cesti. Ne vem, kako se je Zahej počutil prvi hip po Jezusovem pozivu, saj so ga besede: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši," bržkone dodobra osupnile (Lk 19,5b). Vemo pa, da je hitro splezal dol in Jezusa z veseljem sprejel. Zagotovo se je zavedel, da je Jezus nekaj posebnega, kako bi sicer naš Gospod vedel, kako je ime skrivaču na drevesu. Ljudje pa so začeli godrnjati, kot je bila navada v podobnih primerih: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" (ibid. v. 7) Moralizem je res huda mora, proti kateri nihče ni cepljen. Toda kaj pravi Zahej? Rekel je: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." (ibid. v. 8) Od kod ta nenavadna odločitev? Očitno je Zahej spoznal, da stoji pred njim tisti, ki ima tudi oblast odpuščati grehe. Odpuščanje, ki ga je bil deležen, je rodilo sadove. Sam Gospod pa je o sebi rekel, da je prišel iskat tisto, kar je izgubljeno. Ob podobni priložnosti je Gospod vsem moralistom tega sveta povedal: "Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mt 9,13b)  

Greh je osnovni človekov problem. Še večji problem je nezavedanje ali nepriznavanje greha. Tisti, ki so Jezusa kritizirali, da se druži s cestninarji in grešniki (Lk 2,16), so videli samo grehe drugih ljudi, zlasti tistih, bolj izpostavljenih, svojih pa ne.  Kdor hoče priti v večno življenje, mora najprej priti v duhu k Jezusu in spoznati ter iskreno priznati svoje grehe. To je prvi pogoj. Zahej je ta pogoj izpolnil. Jezus, Božji Sin,  je namreč prišel na svet, živel popolno in brezgrešno življenje in bil usmrčen za naše grehe, njegovo vstajenje pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik. On sam pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal." (Jn 6,37.38)  Jezus ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. Da pa ima to njegovo silno odpuščanje res  veliko moč, nam dokazuje Zahejevo spremenjeno življenje.  Ni več mislil le nase in na svojo korist, ampak tudi na druge.