On odpušča, On rešuje

Svetopisemsko besedilo, ki ga  obravnavam na tem mestu, se nahaja v Evangeliju po Luku 17,36-50.

Problem farizeja Simona iz dogodka, ki ga opisuje odlomek na zgornji povezavi, je bil splošni človeški problem, ki ga poznamo od edenskega vrta. Reče se mu greh. Tudi grešnica, ki se je prikradla k Jezusu (v preteklosti so jo radi zamenjevali z Marijo Magdaleno),  je imela isti problem. Razlika med obema osebama je ta, da se je ona zavedala svojega problema, farizej Simon pa ne. On je bil vzoren človek, ugleden član skupnosti, očitno mu je bil Jezus simpatičen, v nasprotnem primeru ga najbrž ne bi povabil obedovat v svojo hišo. Vestno je izpolnjeval vse zahteve postave, kot so to zahtevala bolj ali manj stara pravila rabinov. Ko je v svoji hiši  zagledal razvpito grešnico, mu je bilo očitno zelo neprijetno. To, da je Jezus, ko mu je začela s solzami močiti noge, mu jih brisati z lasmi in maziliti z oljem, ni nagnal, se mu je zdelo nekaj nezaslišanega: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." (Mt 7,39) Ker je hotel biti vljuden, je molčal. Toda Jezus je prebral njegove misli in začel se je dialog. Jezus je farizeju zastavil naslednje provokativno vprašanje: "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.   Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" (Ibid. vv. 41.42) Simon je pravilno odgovoril, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Tedaj je Jezus to priliko apliciral na aktualni primer, pri čemer je prisotnim pojasnil, da mu je razvpita grešnica izkazala večjo ljubezen kot Simon. Na koncu je podal nauk: "Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi,"  (Ibid. v. 47)  njej pa je podal zagotovilo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi." (Ib. v. 48)  Te besede so prisotne zmotile, češ, kdo je ta, ki si drzne lastiti pravico do odpuščanja grehov? Jezus je nato rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Ibid. v. 50)

Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel farizejem: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo."  (Mt 21,31) Le zakaj? Pravičnežem, kot je bil Simon in drugi farizeji, se je, kot se za pravičneže spodobi, zdelo, da je njihovo življenje dovolj dobro in popolno, da si s tem zaslužijo vstopnico v Božje kraljestvo. Morda je kdo rekel: "No, ja, nisem ravno čisto popoln, sicer pa, le kdo je popoln? Se pa trudim,  prizadevam si za izpolnjevanje predpisov, ves čas delam za Božjo stvar," in podobno. Njihov  problem je bil, da svojega dejanskega problema sploh niso poznali. Zato pa so na drugi strani k njemu rinili cestninarji in grešniki vseh vrst (cf. Lk 15,1). Ti so se zavedali svojega problema in prihajali pred Gospoda z vero. Kako je že rekel Jezus neimenovani grešnici?  "Tvoja vera te je rešila!" (Lk 7,50)  Dejanska vera ni nikoli pasivna.  Ker je ženska verovala, je poiskala Jezusa na Simonovem domu, kjer se je potem odvijala vsa stvar. Dejanska vera vedno rodi sadove. Ženina ljubezen, o kateri govori Jezus,  je bila posledica, sad njene vere.  Zavedala se je, da je Jezus tisti, ki odpušča grehe in  bila hvaležna.

Tudi danes prihajajo k Jezusu ljudje vseh vrst: narkomani, tatovi, morilci, prostitutke, nedavno sem bral o spreobrnitvi neke porno - igralke, pa tudi ljudje, ki veljajo za spodobne in ugledne, kakršen je bil Simon.  Gospodu prinašajo svoje grehe in slabosti, on pa je tisti, ki pravi o sebi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Ne le, da ne zavrže nikogar, ki prihaja k njemu, ampak mu da novo življenje, ki je večno življenje. On je namreč umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Sam Jezus nam zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njemu hvala in slava vekomaj!