05. september 2015

Verujem, pomagaj moji neveri!

Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" (Mr 9, 24)

Zgornja vrstica je potegnjena iz širšega konteksta, ki pripoveduje o tem, kako je Jezus ozdravil božjastnega dečka, dogodek pa je opisan v Evangeliju po Marku 9,14-29

Kot lahko razberemo iz celote, v opisanem primeru ni šlo le za resno psihično težavo, ampak je imela bolezen duhovno ozadje. Zla in uničujoča duhovna sila je bila tako trdovratna, da je tudi Jezusovi učenci niso mogli izgnati iz dečka. Ko je dečkov  oče Jezusu pripovedoval o poteku bolezni, je na koncu zaprosil Gospoda: "Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" (Mr 14,22b) Jezus je bil tako rekoč njegovo zadnje upanje. Toda ta mu je na te besede odgovoril: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (ibid. v. 23b)  On ni rekel: "Kdor ne veruje, ne more ozdraveti,"  ampak, da je vse mogoče tistemu, ki veruje. Pred časom smo lahko na tem spletniku prebrali o primeru, ko je Jezus ozdravil nekega človeka, v kopeli Betezda, ki ni  kazal znakov vere, saj Jezusa sploh ni poznal. Gospod je suveren, on lahko ozdravi vsakogar, vse pa je mogoče tistemu, ki veruje. Dečkov oče je nato iskreno izpovedal svojo šibkost, ko je rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" (ibid. 24b) V nadaljevanju je Jezus izgnal duha in deček je ozdravel.

Vera, ki jo imamo, ni nekaj konstantnega.  Ko gremo skozi določene preizkušnje, se nam zazdi, kot da nam je je zmanjkalo. Mnogokrat si zaželimo: "O, da bi imel več vere!"  V preizkušnjah preradi pozabljamo, da je v takih trenutkih manj pomembna kvantiteta naše vere, kot to, da imamo mogočnega Odrešenika. Mož, o katerem govori zgoraj omenjeni odlomek, je prosil Jezusa: "Verujem, pomagaj moji neveri!"  Jezus je njegovi neveri pomagal tako, da je izpolnil moževo predhodno prošnjo za pomoč. Kadar hodimo v duhu po globeli smrtne sence (cf. Ps 23,4), je prav, da zavpijemo: "Verujem, pomagaj moji neveri!" Morda imamo šibko vero, vsekakor pa imamo Odrešenika, ki je močan in mogočen. Apostol Janez je napisal naslednjo spodbudno misel: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Martin Luther pa nam daje moder nasvet za temne trenutke:
Ko ti torej hudič vrže v obraz tvoje grehe  in razglasi, da si zaslužiš smrt in pekel, mu povej tole: "Priznam, da si zaslužim smrt in pekel, pa kaj? Toda poznam Njega, ki je trpel in opravil namesto mene zadostitev. Njegovo ime je Jezus Kristus, Božji Sin, in kjer je On, tam bom tudi jaz!"
Preprosto zavedanje tega, da je Kristus, ki je v nas (cf. Kol 1,27), močnejši od vseh peklenskih sil, in da bomo tam, kjer je On, nam da moč, da zdržimo v stiskah in skušnjavah.  Lahko tudi  uporabimo tako ali podobno prošnjo: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!"*  Ne glede na takšne ali drugačne dimenzije naše vere je najpomembnejše to, da imamo mogočnega Odrešenika. 


*po Chráskovem prevodu, ki pravi: "Verujem, Gospod, pomagaj neveri moji!"


Ni komentarjev: