31. oktober 2015

Kje je danes reformacija?



Pastor Olaf Latzel vodi evangeličansko župnijo sv. Martina v Bremnu. Gre za cerkev, ki deluje v reformirani tradiciji in je bila leta 1934 med podpisnicami protinacistične Barmenske teološke deklaracije. Ker stoji sedanji pastor na trdnih načelih protestantske reformacije, utemeljenih na Božji besedi, kot je zapisana v Svetem pismu, ima nemalo problemov.  Te mu povzročajo "liberalni" pastorji, ki so že davno obesili načelo Sola scriptura na klin in raje uporabljajo načelo sola cultura, torej oznanjajo nekaj, kar ni evangelij. 

Pastor Latzel ocenjuje, da kakih 85% nemških evangeličanskih pastorjev ni na novo rojenih kristjanov. Če je tako, kaj sploh taki oznanjajo?  Sam Jezus je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  "To je zelo ozko povedano," bo kdo rekel. Res je ozko, saj je na drugem mestu dejal: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.  Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13.14) S tem je bržkone vse povedano. 

V reformiranih cerkvah je udomačena misel, da je cerkev "semper reformanda," cerkev, ki se vseskozi reformira. Toda to ne pomeni, da bi se morala reformirati po načelih sveta, v katerem živi (v tem primeru se lahko kvečjemu deformira), temveč k nenehnemu zatekanju ad fontes, k virom, naš edini vir vere in nravnosti pa je Sveto pismo, ne človeška filozofija, ki se  spreminja, kot se pač spreminja vsakokratna moda. Svet se preko svojih medijskih trobil seveda obnaša kot da najbolj ve, kaj bi morala storiti cerkev, da bi bila relevantna. Vsi, ki prisluškujejo dobrim nasvetom sveta in jih zvesto izpolnjujejo, pa tonejo v še večjo brezpomembnost, njihove cerkvene skupnosti pa gredo v franže. 

Vprašanje: "Kje je danes reformacija?" je zelo na mestu. Seveda se po njem ne sprašujejo tisti, ki jih zanima le narodno-kulturni in jezikovni vidik tega pojava, kot da so se šli reformatorji reformacijo zaradi jezika. Zato tudi nimajo na proslavah ob dnevu reformacije nič pametnega za povedati, ampak le nekaj splošnih floskul, ki se ponavljajo leto za letom, vmes pa vpletejo še kako aktualno zadevo, ki ima z reformacijo bolj malo zveze, ali pa nobene. 

Pravzaprav je reformacija v Evropi danes na smrt bolna. Nekoč cvetoče cerkve v srednji, zahodni in severni Evropi venijo. Predlani so si v Spominski cerkvi reformacije (sic!) v Speyerju,  mestu, kjer so leta 1526 pripadniki luteranske vere dobili nekaj verske tolerance, leta 1529 pa luteranski knezi in mesta protestirali zoper vsiljevanje rimske vere s strani cesarja (od tod izraz protestanti), privoščili nekakšno interreligijsko "bogoslužje", na katerem je imam  na muslimanski način pozval zbrane k molitvi. Se je pa tam našla neka ženska, ki si je v duhu leta 1529 drznila protestirati proti temu in javno razglasila, da je Jezus Kristus edini Gospod Nemčije. Seveda so jo nato hitro nagnali iz cerkve. 

Kakorkoli, upanje obstaja. V cerkvi so še vedno zvesti pastorji in zvesti laiki. Jezusova obljuba pravi: "Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo." (Lk 12,32) Je že tako, da "Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu."  (1Sam 14,6)  


Pogon za Luthrovo kladivo



Rod Rosenbladt  nam  v tem videu kratko in jedrnato predstavi  silo, ki je poganjala Luthrovo kladivo, ali kar koli je že bilo tisto, 31. oktobra 1517.  Video traja malo več kot štiri minute. 

Pravičnost po veri



60. Kako si pred Bogom pravičen?
Samo po pravi veri v Jezusa Kristusa (Rim 3,21-25.28; Gal 2,16; Ef 2,8; Flp 3,9), čeprav me toži vest, da sem težko grešil zoper vse božje zapovedi in nobene izpolnjeval (Rim 3,9), in zmeraj nagnjen k vsemu hudemu (Rim 7,23), vendar mi Bog ne po mojih zaslugah (Tit 3,5), ampak zgolj iz milosti (Rim 3,24; Ef 2,8) poklanja popolno zadoščenje (1 Jn 2,2), Kristusovo pravičnost in svetost (1 Jn 2,1), in smatra (Rim 4,4; 2 Kor 5,19) kot da ne bi nikdar grešil in vse poslušno izpolnjeval, kar je Kristus zame storil (2 Kor 5,21), če vse to sprejmem z vernim srcem (Rim 3,22; Jn 3,18).

61. Zakaj govoriš, da si pravičen samo po veri?
Ne, da sem zaradi svoje vere Bogu všeč, ampak zato, ker je zadoščenje, pravičnost in Kristusova svetost moja pravičnost pred Bogom (1 Kor 1,30; 2,2) in to si ne morem drugače pridobiti in prisvojiti kot le po veri (1 Jn 5,10).



24. oktober 2015

Kvas, ozdravljenje in sporočilo evangelija

Kvas in kvasovke (Wikipedia)
Pozabili pa so vzeti kruh; v čolnu so imeli s seboj en sam hleb. 15 Jezus jih je opominjal z besedami: "Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa." 16 Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. 17 Vedel je za to in jim rekel: "Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno? 18 Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, 19 ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?" Rekli so mu: "Dvanajst." 20 "In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košev koščkov ste nabrali?" Odgovorili so mu: "Sedem.« 21 Tedaj jim je rekel: "Mar še vedno ne uvidite?"
Prispeli so v Betsajdo in pripeljali so mu slepega ter ga prosili, da bi se ga dotaknil. 23 Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: "Vidiš kaj?" 24 Ta se je ozrl kvišku in rekel: "Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa." 25 Nato mu je ponovno položil roke na oči in slepi je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. 26 In poslal ga je domov z naročilom: "V vas nikar ne hôdi!"     (Mr 8,14-26)

Ko je Jezus opozoril učence, naj se varujejo kvasu farizejev in Herodovega kvasu, so učenci vzeli njegove besede dobesedno. To je bila deloma posledica tega, da so  se ob odhodu na pot čez jezero pozabili založiti z ustrezno količino kruha. Toda Jezus je s tem mislil nekaj drugega. Nekaj vrstic nazaj (Mr 8,11-13) beremo, kako so farizeji od našega Gospoda zahtevali znamenje z neba. Enako kot ti si je tudi Herod želel videti kak Jezusov čudež, zaradi česar se je želel z njim srečati (Lk 9,9) Motivi farizejev in Heroda niso bili pravi. Znamenje z neba namreč izključuje spreobrnjenje srca. Jezus je naredil veliko znamenj in čudežev, pa mnogi očividci vseeno niso verovali vanj. Tudi danes obstajajo podobni herodeži, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli, pri čemer pozabljajo, da je njihova nevera v prvi vrsti posledica njihovega moralnega problema. Obstajajo pa tudi verniki farizejskega tipa, ki sicer ne verujejo evangeliju, po drugi strani pa vneto hlastajo za znamenjih in čudežih.  

Čisto drugačen motiv so imeli ljudje, ki so v Betsajdi privedli predenj slepega človeka. Predenj ga niso privedli, da bi videli čudež, ampak zato, da bi mož ozdravel. Ko je mož ozdravel, ga je Jezus poslal neposredno domov. Sporočilo dogodka je bilo tedaj namenjeno Jezusovim učencem, ne širši javnosti. Gospod je ozdravil slepega v dveh fazah. Tudi učencem se je Jezus razodeval postopoma. Če v Mr 8, 21 še vedno niso imeli pravega spoznanja, so v vv. 27-30 prišli do jasnejšega spoznanja o njem. Tedaj je Simon Peter v imenu zbranih podal znamenito izpoved:  "Ti si Mesija." (Ibid. v. 29)

Jezus je resnični Mesija, ki je prišel na svet, živel popolno in neoporečno življenje, bil sodno umorjen s sramotno smrtjo na križu in s svojim vstajenjem od mrtvih potrdil, da so vsakomur, ki se zaveda svojega moralnega problema in veruje vanj, odpuščeni vsi grehi. To je sporočilo evangelija.


20. oktober 2015

Stati in obstati - več predstav




Glasbeniki in pevci skupine Dar srca se odpravljajo na turnejo po Sloveniji s svojo predstavo z naslovom 'Reformacija srca' Koncerti z živo glasbo in dramo se bodo odvijali meseca oktobra v vseh večjih mestih po Sloveniji.

Gospel glasba je popolna glasba za koncerte ob dnevu reformacije, saj beseda 'gospel' pomeni ›dobra novica‹. Bogata dediščina slovenske reformacije – Trubarja, Dalmatina in drugih – na področju kulture, jezika, izobrazbe in celo slovenske identitete je nekaj, kar je vredno praznovati.

Koncerti bodo brezplačni, le v Radovljici, Kočevju in Kobaridu se bodo zbirali prostovoljni prispevki v dobrodelne namene.

************
 Kje in kdaj? 

 

Več o dogodku najdete tukaj in tukaj. 

 

18. oktober 2015

Žetev je obilna

Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila." (Lk 10,1-7a)

Duhovni zemljevid sveta, ki je pred nami se nenehno spreminja. V področjih, ki veljajo za domovino krščanske vere, je danes le še malo ali nič kristjanov. Danes se ta zemljevid zelo hitro spreminja. Celine, ki so se še malo nazaj hvalile s svojo krščansko dediščino in kulturo, le-to hitro izgubljajo. Biblična in sploh verska nepismenost v sekulariziranih državah se vedno bolj širita. Zveza s tradicijo se na ta način prekinja.

Toda to ni nujno tako slabo, kot bi se komu zazdelo na prvi pogled. Krščanstvo ni stvar ene kulture, ampak se lahko izraža v različnih kulturah. Danes se njegovo težišče seli na "svetovni jug". Razviti sever se spreminja v duhovno puščavo, puščava pa potrebuje vodo.  Jezus pravi: "Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,38)  Do vode pa lahko pridemo tako, da jo nekdo prinese. Da, žetev je obilna, delavcev pa malo. Malo je tistih, ki bi napeljevali vodovod z živo vodo do naše duhovne puščave. Malo je tistih, o katerih pravi prerok Izaija: "Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!'" (Iz 52,7) Pa vendar obstajajo tudi taki. Zato je prav in naša dolžnost, da kristjani prosimo Gospodarja žetve za več delavcev, ki bi prinašali evangelij in delali pri Božji žetvi.

Ko Gospod pošilja svoje delavce, jih ne pošilja v prijazen svet, ampak, da jih pošilja kot ovce med volkove. Z "ovcami" je hotel izraziti dejstvo, da njegovi učenci  ne smejo pridobivati duš na silo (to bi bilo bolj podobno Mohamedovim metodam), ampak s širjenjem veselega oznanila o Božjem kraljestvu.

V nadaljevanju je  dvainsedemdeseterim podal nekaj praktičnih nasvetov. Glede na to, da so bili poslani v bližnje kraje, kamor se je dalo priti peš, niso potrebovali denarnice, torbe in rezervnega para sandal. Ko govori o tem, naj nikogar spotoma ne pozdravljajo, je mislil na tedaj običajni ritualni način pozdravljanja, ki je vzel veliko časa. Vse naj bi bilo torej minimalistično. Pozdrav: "Mir tej hiši," ne pomeni le odsotnosti nemira in konfliktov, ampak blagoslov v smislu pravega odnosa z Bogom. Kdor sprejme ta blagoslov, s tem prizna, da ima opravka z Božjim odposlancem in da sprejema Božjo odrešitev. Za tistega, ki tega ne sprejme, blagoslov ne velja.

Če prenesem zgoraj zapisano v današnji čas, še vedno velja, da Jezus pošilja svoje oznanjevalce kot ovce med volkove. V Jezusu sovražni kulturi morajo delovati z besedo prepričevanja, ne na silo. Pri tem je treba uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vendar na način, ki bi bil čim manj drag in razkošen.

Mi pa prosimo Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev!

14. oktober 2015

Stati in obstati - gospel predstava v Slovenj Gradcu

ponedeljek, 19. 10. 2015, ob 19:00
Dar srca: “Stati in obstati”, glasbeno-dramska gospel predstava ob dnevu reformacije

DAR SRCA: “STATI IN OBSTATI”


Glasbeno-dramska gospel predstava ob dnevu reformacije z gosti iz Kolumbije in Kalifornije

Cena vstopnice: 5 EUR (zbrana vstopnina bo namenjena učencu Druge OŠ Slovenj Gradec)

Organizator: Evangelijska krščanska cerkev Slovenj Gradec


Vir >>

11. oktober 2015

O zasužnjeni volji: gratis e-knjiga M. Luthra

Na spletni strani Amazon . com lahko brezplačno snamete elektronsko knjigo The Bondage of the Will, ki jo je napisal Martin Luther.  Knjiga je prevedena v sodobno angleščino in je okrajšana verzija izvirnega dela.

 Dostop do e-knjige>>>

Po veri ali neveri...

Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: "Usmili se naju, Davidov sin!" 28 Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: "Ali verujeta, da morem to storiti?"  "Da, Gospod,"  sta mu dejala. 29 Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: "Zgôdi se vama po vajini veri!" 30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: "Glejta, da nihče ne izve!"  31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.
Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. 33 Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: "Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu." 34 Farizeji pa so govorili: "S poglavarjem demonov izganja demone."  (Mt 9,27-34)

V zgornjem odlomku sta opisana dva različna  dogodka, v katerih je Jezus v času svojega zemeljskega življenja ozdravil ljudi. 

Prvi od obeh dogodkov spominja na ozdravljenje dveh slepih v Mt 20,29-34 in  na ozdravljenje slepega Bartimája v Mr 10,46-52). vsem tem primerom je skupno, da so v njih slepi izrazili vero v Jezusa kot Davidovega Sina, kar je (bil) izrecen mesijanski atribut. Kakorkoli, v zgornjem odlomku sta oba slepa izrazila eksplicitno vero v Jezusa kot Mesija ter v njegovo moč ozdravljanja, nakar se jima je zgodilo po njuni veri. Mesijanska doba je, kot je bilo napovedano,  prinesla ozdravljenje tistim, ki so ga potrebovali:  "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa." (Iz 35,5) 

V nadaljevanju (Mt 9,32-34) imamo primer ozdravljenja nemega obsedenca. Demonski vpliv se lahko izraža na različne načine, tokrat skozi nemost. Glede na stanje, v katerem se je nemi nahajal, seveda ni bil zmožen, da bi izrazil kakršno koli vero v Jezusa. Potrebno je bilo izgnati demona. Ko je bil problem rešen, so se navadni ljudje čudili, farizeji pa zelo hitro racionalizirali ta dogodek, češ, ta s poglavarjem demonov izganja demone. Ljudje, ki nimajo vere, skušajo vsakič razložiti nek  pojav, ki ne pristaja njihovemu miselnemu kontekstu, na način, ki jim pač ustreza. Enako so počeli ti farizeji.  Niso sicer mogli zanikati čudeža, so ga pa zato pripisali demonskim vplivom.  Ista natolcevanja najdemo v Talmudu. 

Toda verodostojnost Jezusovega nauka, moralna odličnost Jezusovega značaja in njegovo služenje tistim, ki so ga potrebovali, dokazujejo drugače: Jezus je  tisto, za kar sta ga prepoznala slepa moža, torej Mesija, oziroma Davidov sin. Zato pravi tistim, ki se imajo za kakorkoli razsvetljene, a ga zavračajo: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Jn 9, 41) Duhovna  slepota je hujša in nevarnejša od telesne. Slepa moža sta delovala po veri, farizeji pa po neveri. 

Jezus je prišel na svet v prvi vrsti, da bi nas odrešil greha in tako od nas odvzel duhovno slepoto. Zato pravi in vabi, rekoč: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Verujte v Gospoda Jezusa in rešeni boste (cf. Apd 16,31). 


08. oktober 2015

Postava na kamnu ali v srcu?



Kot ste lahko slišali in videli v zgornjem videu, so v Oklahoma Cityu, ki je glavno mesto istoimenske ameriške zvezne države, s tamkajšnjega Capitola odstranili kamnit spomenik z desetimi Božjimi zapovedmi, saj je tamkajšnje vrhovno sodišče omenjeni spomenik razglasila za "neustaven".  Mnogi tamkajšnji kristjani so nad tem dejanjem oblasti ogorčeni. Pa so upravičeno?

Menim, da niso. Pa ne zato, ker bi imel kaj proti Božji postavi, katero predstavljajo, ampak iz dveh drugih razlogov. Prvi je, da gre za profan prostor, ki je namenjen ljudem vseh prepričanj, zato se mi ne zdi prav, da ga na silo pokristjanjamo. Drugi razlog pa je ta, da je čas, da kristjani odrastejo v smislu, da se nehajo zanašati na zunanje manifestacije Božje postave, vklesane v mrtev kamen  ter jo raje ponotranjijo, kot je to storil kralj David, ki pravi: 
 "Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli,
tvoja postava je v mojem srcu."
(Ps 40,9)
Apostol Pavel pa je napisal svojim dragim Korinčanom:  "Očitno ste Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src."  (2Kor 3,3) Tako torej, če niso zapovedi zapisane na table naših človeških src, potem je vse zaman. Zapovedi nas privedejo k Jezusu, potem pa postanejo vodilo v življenju kristjana. Kamniti spomeniki pri tem pomagajo toliko, kot prispeva kamnit nagrobnik k našemu zveličanju. Nič. 


07. oktober 2015

Ugoden nakup Svetega pisma

Sveto pismo – Jubilejna izdaja ob Trubarjevem letu


Sedaj samo 14 €, vključen DDV. 

Slovenski standardni prevod Svetega pisma, osnovna izdaja, povečani format, z 32 stranmi prilog o Primožu Trubarju.

Z devterokanoničnimi/apokrifnimi knjigami.

Akcijska cena velja samo ob nakupu preko spletnih strani ali osebno v knjigarni Svetopisemske družbe!


Osnovna izdaja slovenskega standardnega prevoda celotnega Svetega pisma, ki ji je dodanih 32 strani prilog o Primožu Trubarju. Te predstavljajo Trubarjevo zavzemanje za Sveto pismo, ki je bilo v ozadju prve slovenske knjige, Katekizma iz leta 1550, in ki se je uresničilo v Trubarjevem prevodu Nove zaveze in Psalmov. Jasno se pokaže, da so ravno ta prizadevanja, ki so dosegla svoj vrh v Bibliji Jurija Dalmatina, Trubarjevega učenca in varovanca, odločilno utemeljila slovenski jezik in s tem slovensko narodno identiteto. Posebna pozornost je posvečena Trubarjevemu biblijskemu zavodu v Urachu, ki lahko po svojem delovanju upravičeno velja za prvo svetopisemsko družbo v svetovnem merilu[...]

Knjiga je izšla v počastitev petstoletnice Trubarjevega rojstva, zato je predgovor napisal tedanji evangeličanski škof, mag. Geza Erniša.


Na povezavi najdete tudi več podatkov o knjigi. 

Istospolna privlačnost



Kako gledati na privlačnost do oseb istega spola? Je to res isto, kot biti gej? Kako vplivajo naše spolne preference na našo krščansko identiteto? Kako naj se o naših razlikah pogovarjamo z drugimi v svetu, ki je vse bolj in bolj naklonjen homoseksualnosti in istospolnim porokam? O tem se je v oddaji na spodnji povezavi pogovarjal Michael Horton s Samom Allberryem. Oddaja traja malo manj kot 33 minut. 





04. oktober 2015

Ob obletnici Vergerijeve smrti

Vir slike: Wikipedija
Danes, 4. oktobra 2015, je 450. obletnica smrti nekdanjega koprskega škofa in cerkvenega reformatorja Petra Pavla Vergerija mlajšega (*okoli 1498 + 1565). Njegov življenjepis se nahaja na tej povezavi. 

O tej pomembni osebi za slovensko reformacijo, o kateri je Primož Trubar izjavil: »Vergerij je bil 'poleg Boga' prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je začelo prevajanje knjig v slovenski jezik,« se je razvil mit kot o človeku, ki je zaradi svoje častihlepnosti nagajal Trubarju, ga tožaril pri Württemberškem vojvodu in podobno. Italijanski zgodovinar Sergio Bonazza je v III. Trubarjevem zborniku ta mit o »zvitem in častihlepnem Lahu«  dodobra ovrgel. V nadaljevanju citiram odlomek iz Bonazzovega prispevka.

Slovenska historiografija je osebnost Bonoma idealizirala, medtem ko je Vergerija predstavila v pretežno negativni luči. Negativne poteze v Vergerijevem odnosu do Trubarja je uvedel že France Kidrič, Mirko Rupel pa jih je v svoji Trubarjevi monografiji značilno povečal in jih podkrepil z raznimi domnevami.
Negativno mnenje slovenske kritike do Vergerija sloni na napačni predpostavki, po kateri naj bi bil
Vergerij Trubarjev preganjalec, preden je prestopil v Lutrovo cerkev. V tem smislu je bilo namreč interpretirano Trubarjevo pismo Bullingerju z dne 13. septembra 1555, v katerem Trubar pravi med drugim sledeče: »Der herr Vergerius, mein herr und landsman, welcher vor 12 jahren auch mein Saulus, aber yezund, gott lob, Paulus worden.« Omenjeni citat se nanaša na Trubarjevo bivanje v Trstu v letih 1540-42. V tem pogledu je potrebnih nekaj pripomb.
  1. V času tega zadnjega Trubarjevega bivanja v Trstu Vergerija precej časa sploh ni bilo v Kopru. V letih 1540-41 je bil na diplomatskem potovanju v Franciji in nato na verskih razgovorih med predstavniki katoliške in protestantske cerkve v Wormsu in Regensburgu. Zato si je težko predstavljati, da bi Vergerij v času svoje odsotnosti lahko bil Trubarjev preganjalec.
  2. Toda ne glede na to, Vergerij bi to lahko storil samo v svoji škofiji, ne pa v Trstu.
  3. Ko se je Vergerij vrnil iz omenjenega potovanja v Franciji in Nemčiji, je bil versko že na strani reformacije, zato si ni mogoče predstavljati, da bi nasprotoval svojemu verskemu somišljeniku.
  4. Pri vsem tem je treba še upoštevati - in tega M. Rupel verjetno ni vedel - da sta bila Vergerij in Bonomo v tem času v prijateljskih odnosih, zato bi bilo nerazumljivo, da bi Vergerij preganjal človeka, ki ga je Bonomo ščitil.
Vergerijeva nagrobna plošča. Foto: Matjaž Črnivec
Na podlagi omenjenih pripomb postane jasno, da mora biti citirani stavek, po katerem naj bi bil Vergerij najprej »Trubarjev Savel in da je potem, hvala Bogu, postal Pavel« interpretiran drugače in sicer tako, da je bil Vergerij »pred dvanajstimi (točneje trinajstimi) leti še katoliški škof ter da je potem, hvala Bogu, postal protestant.«
Med Trubarjem in Vergerijem je sicer prihajalo tudi do nesporazumov, toda ti so bili marginalnega pomena v primerjavi s pozitivnimi aspekti. Če pa gledamo Trubarja in Vergerija v perspektivi verskih emigrantov v Nemčiji, zapažamo, da sta bila na istih idejnih in taktičnih pozicijah. Oba sta pristopila v luteransko cerkev, a sta se kljub temu ozirala po drugih idejnih horizontih, seveda, kolikor so razmere dovoljevale. Dejstvo, da je bil ob Vergerijevi smrtni postelji poleg nečaka Aurelija prisoten samo še Trubar, dokazuje, da je bilo med njima več, kot kaže objavljena literatura.



Sergio Bonazza, Primož Trubar in italijanska reformacija, III. Trubarjev zbornik (SM in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Ljubljana 1996), ss. 31-32.

Odpoved vsemu

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: 26 "Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. 27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. 28 Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? 29 Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati 30 in bi govorili: 'Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.'31 Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? 32 Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. 33 Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec."  (Lk 10,25-33)

Naj se vsemu odpovem in povrhu vsega še ohranim mirno kri? Nemogoča zahteva. Sovražiti svojce in samega sebe?  Nemoralna zahteva. Nositi križ, hodeč za Kristusom? Čudaška zahteva. Zahteve, ki jih je Jezus  postavil v zgornjem odlomku, so  na prvi pogled res videti take, kot sem jih na kratko opisal. Človek se ob njih kar malce nelagodno počuti. V njih nas naš Gospod na dramatičen način postavi pred dejstvo: ali - ali. Vendar to ni edini primer, v katerem nas vrže pred zid, enako naredi z nami v znamenitem govoru na gori, ki je mnogim zelo všeč, a na tej strani večnosti njegovim zahtevam še nikomur ni uspelo resnično ugoditi. 

Začnimo z Lk 10,26. "Strokovnjaki" iz vrst skeptikov radi zahtevo, zapisano v tej vrstici, ocenjujejo kot nemoralno  ter obenem onega od kronskih dokazov za kontradiktornost Biblije, kajti v 2Mz 20,12 najdemo nekaj popolnoma drugačnega: "Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog!" Je torej Jezus zahteval, naj staršev ne spoštujemo in jih celo sovražimo? Nikakor, le izrazil se je na semitsko hiperboličen način. Kaj je že hiperbola v književnosti?  Gre za besedno figuro, s katero avtor izraža pretiravanje, kot je na primer tale iz ljudskega pesništva: "Teče, teče črna kri, da bi gnala mline tri." Vsak, ki bi to prebral, bi bržkone vedel, da gre za pretiravanje. za isto stvar gre v Lk 10,26. Jezus v tej vrstici zahteva od svojih učencev prednost zase. On hoče biti  v našem življenju na prvem mestu. V nasprotnem primeru pride do brodoloma vere, o čemer bom še govoril. 

Nadaljujmo z Lk 10,26. Neka pobožna duša me je na nekdanjem forumu RKC vprašala, če protestanti, ki tako resno jemljemo Svetom pismo, tudi v praksi vzamemo svoj križ in hodimo za Jezusom. Glede na to, da v njeni cerkvi enačijo pomen vere in del za dosego zveličanja, bi lahko jaz isto vprašal njo.  Odgovoril sem nekako takole, češ, Jezus od nas ne zahteva, da bi si sami delali križe z namenom, da bi se z njimi dodatno bremenili, če pa se kateri pojavi, ga je pač treba radovoljno nositi. Na Filipinih ljudje zelo čustveno podoživljajo Kristusovo trpljenje, se dajo bičati, nosijo križ in se dajo križati. To ni tisto, kar Jezus pričakuje od nas. To počne šiitski islam, ne krščanstvo. Šiiti se namreč na praznik ašura bičajo do krvi. Namerno trpinčenje samega sebe ne pomeni nositi križ za Gospodom. Nositi križ pomeni, da sprejemamo tiste tegobe in težave, ki jih prinaša vsakdanje življenje, in se jih iz različnih razlogov ne da odpraviti. 

Zdaj bomo preskočili na 33. vrstico. Odpoved vsemu si nekateri predstavljajo tako, da prodajo vse, izkupiček dajo v dobrodelne namene in odidejo v samostan. Nekaj takega je naredil Anton Puščavnik, h kateremu so čez leta prihajali ljudje po duhovne nasvete. Jezus pravzaprav ne zahteva, da pobegnemo iz sveta v duhovno osamo, askezo in podobno. Živimo sicer v svetu, a nismo od sveta (cf. Jn 17,14-16). To pomeni, da ne smemo biti navezani na nobeno stvar na tem svetu. Vsak, ki hoče postati učenec Jezusa Kristusa, mora najprej izračunati ceno tega, enako kot mora tisti, ki nekaj gradi, izračunati stroške gradnje, da ne bi na koncu ostala zgradba napol dokončana. Podobno mora kralj, ki gre v vojno dobro preračunati svojo in nasprotnikovo vojaško moč. Polovična pripadnost prinese popoln brodolom. Zadnje vprašanje, ki se nam samo zastavlja je: "Ali sem za nebeško kraljestvo  pripravljen žrtvovati vse, kar premorem, vključno s svojim življenjem?"  Nenavezanost na karkoli nam tudi olajša vsakdanje življenje. Ravno zato je Jezus rekel: "Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih."  (Lk 12,24.27)  Jezus nas ne spodbuja k lenobi, ampak nam pravi, naj ne bomo zaskrbljeni, zaskrbljenost pa je posledica navezanosti. Pomembna je hierarhija prioritet: najprej Jezus, nato vse ostalo.

Kristjan bi se moral ob vsakem času zavedati, da je odrešen samo po milosti. Kristus je umrl za naše grehe in s svojim vstajenjem potrdil, da je On tisti, po katerem prihaja opravičenje (cf. Rim 4,25). Če kdo ni zadovoljen s stanjem, v katerem se nahaja, naj se zaveda, da je še vedno v procesu. Kadar Bog v nekom deluje, bo v njem začeto delo  tudi dokončal (cf. Flp 1,6).


01. oktober 2015

Spregledani begunci


Oblasti v zahodnih državah so  začele malce pozno spoznavati, da so krščanski begunci, ki bežijo z Bližnjega vzhoda, v prvi vrsti žrtve verskega preganjanja. To pomeni, da ostajajo ogroženi tudi tedaj, ko odidejo z zemljepisnega območja, ki so ga zapustili zaradi preganjanja.

Vodja nemškega policijskega sindikata Jörg Radek je od oblasti zahteval, naj poskrbijo za ločena bivališča za krščanske in muslimanske begunce. To se je zgodilo po dveh konfliktih, v katerih je bilo v nedeljo 27. septembra ranjenih 14 oseb. V drugem izbruhu nasilja v začasnem migrantskem centru Kassel-Calden je bilo vključenih kakih 400 ljudi. Manjši spori v prenatrpanem okolju lahko hitro prerastejo v pretepe, ki jih dodatno razvnamejo verske razlike.

Dve krščanski družini iz Sirije, ki sta na Švedskem iskali azil, so njihovi muslimanski sosedje najprej šikanirali pri uporabi skupnih prostorov, od njunih članov zahtevali, da poskrijejo križe ter ju prisilili, da se izselita.  

Aprila so muslimanski migranti na begu iz Libije proti Italiji pometali 12 kristjanov v morje, ostali kristjani pa so se rešili tako, da so se z rokami povezali v živ obroč. 

Kristjani, ki bežijo z območij, ki jih ogroža Islamska država, se redko odločajo za življenje v begunskih taboriščih v sosednjih državah, kjer jih spet čaka šikaniranje, zlorabljanje in marginaliziranje s strani muslimanske večine. Ponavadi iščejo zavetje v šolah, cerkvah in stanovanjih, ali pa, če je mogoče,  pri sorodnikih. 

Čas bi bil, da vladajoči krogi na zahodu, ki so jih polna usta manjšinskih pravic, resno premislijo o tem in se začnejo resno zanimati tudi za to ranljivo, od vseh pozabljeno in / ali  namerno spregledano manjšino!