30. december 2015

Veselo oznanilo: ti nisi Jezus!


Zakaj je evangelij veselo oznanilo? Zakaj je to nekaj, kar kristjani posebej proslavljamo v tej dobi leta? To je zato, ker je v samem srcu veselega oznanila dejstvo, da je Jezus živel in umrl namesto nas in da moremo stati pravični pred Bogom na temelju njegovega dovršenega dela, ne pa zaradi naših skromnih poskusov, da bi zadostili Božjim pravičnim zahtevam.

Več o tem najdete na tej povezavi.>>>



27. december 2015

Če ni Boga, ali če je...

Zgornje besede opravičila je na svoj profil Facebooka napisal moški iz petega največjega slovenskega mesta, potem ko je umoril žensko, s katero je živel. Ne vemo, kaj ga je pripravilo do tega dejanja, a njegova življenjska zgodba zagotovo ni bila nekaj takega,  kar bi lahko komur koli privoščil. In takih zgodb je žal preveč, le da nekateri ljudje potem v življenju ravnajo na en, drugi  na drug način.

Ta človek je reagiral na način, ki velja za družbeno nesprejemljivega. Prelomil pa je tudi Božjo zapoved, ki se glasi: "Ne ubijaj!" (2Mz 20,13) Zagotovo pa to ni bila ne prva ne zadnja, ki jo je prelomil. Toda, če ni Boga, kot sam pravi, potem tudi ni njegovih  zapovedi, torej je na tem svetu vse dovoljeno. Smolo imaš le, če nisi dovolj visoko na družbeni lestvici, ki bi ti omogočala absolutno svobodo razpolaganja z življenji svojih bližnjih in daljnih.  Nekateri bi temu ugovarjali, češ, ubijanje je narobe, ker je pač narobe. Tako smo se dogovorili, tako je pač večinsko mnenje ljudi, zato je to narobe. Toda, če gre za večinsko mnenje ljudi, se lahko ob primernem kvorumu in primerni politiki tudi to spremeni, saj smo že uspešno spremenili kar nekaj  večinskih mnenj v stvareh, ki se tičejo etike in morale. Zakaj ne bi tudi tega? Konec koncev, Hitler, Stalin in njuno duhovno sorodstvo so dokazali, da lahko ljudi  čisto brez kazni pobijaš kot komarje. Stalin je menda rekel: "Uboj enega človeka je zločin, če jih ubiješ milijon, je to statistika." Treba je torej imeti moč in oblast, potem lahko delaš vse.

Živeti, kakor da Boga ni, pomeni, da smem početi, kar se mi zahoče. Morda je  to razlog, da je ta človek  na koncu svojega opravičila dodal tudi naslednje: "NAJ SE KDO RECE DA JE BOG NA SVETU NI BOGA NE VERJAMTE V NJEGA KER NE OBSTAJA"  Res je, če Bog ne obstaja, potem bo mož odsedel tistih nekaj let v zaporu, nato pa bo vse lepo v redu. Če pa Bog obstaja, potem sledijo sankcije. Teh se je za bati, zato je treba bežati čim dlje proč in sebe ter druge preprič(ev)ati, da Bog ne obstaja. "Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela." (Jn 3,19.20)  Homines sapientes torej v glavnem nimajo z obstojem Boga razumskega, ampak predvsem moralni problem. Ljudje imamo v svojem naravnem stanju radi svoj greh in ga prav radi negujemo. Potem pa se pojavi nek Bog, ki bi nam to rad vzel... To pa ni več "fajn". Zato je najelegantneje reči, da Boga ni, mi pa bomo še naprej lepo ljubkovali svoj greh. Biblija pa pravi: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba." (Heb 9,27)  Ko je omenjeni človek objavil svoje opravičilo na Facebooku, je sledilo nekaj ostrih odgovorov. Mnogi so ga pošiljali kar v pekel. Da, ljudje imamo očitno nekje v sebi zapisano Božjo postavo. Ampak ni naša stvar, da bi kogarkoli pošiljali v pekel. Konec koncev smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23).  Zato je rekel Jezus: "K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."  (Lk 5,32) Jezus Kristus se je rodil v hlevu, moral bežati pred tiranskim marionetnim kraljem na tuje, preživljal mladost kot delavec, se kot potujoči rabin celo družil z družbenim dnom, na koncu pa kot kriminalec končal na križu. Tam je pred smrtjo   prištel med izvoljene in blažene skesanega zločinca, ko mu je zagotovil: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43)

Božja milost se nudi vsem ljudem. Ne zato, ker so pravični, ampak zato, ker to niso. Če bi se jim dajala po zaslugah, ne bi bila več milost. Milost je zastonjski Božji dar, ki se daje vsakomur, ki veruje v Jezusa kot resničnega Gospoda in Odrešenika.  Milost, ki opravičuje in nas razglaša za pravične, pa se daje po veri: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,21-24) Milost nas najprej privede h kesanju, nato pa nas preporodi v Božje otroke in nam daje, da hodimo v novem življenju.

Sojeni bomo po svojih delih, zveličani pa po milosti. Še je čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)



26. december 2015

Video NEVARNE MILJE



Od tedaj, ko je bil zaradi vere v Jezusa Kristusa umorjen diakon Štefan, je bilo podobno preganjanih, mučenih in umorjenih veliko pričevalcev. Tudi današnji čas ni glede tega nobena izjema. Cena evangelija je ponekod v svetu zelo visoka. O tem nam v pričujočem videu pripoveduje Benjamin Ballah.


Za križem


Svoje dni se mi je zdelo  nenavadno, zakaj je cerkev na zahodu izbrala ravno dan po božiču za obhajanje spomina na prvega mučenca Štefana. Takrat še nisem prav dojel resničnosti tega, da veselim dogodkom vedno sledijo žalostni in celo tragični dogodki.   Ampak ravno to je tisto, kar nas je učil Kristus, ko je rekel: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel." (Mt 16,24.25) On ni rekel: "Uživajte življenje tukaj in zdaj," ampak: "Vzemite svoj križ." To seveda ne pomeni, da bi moralo biti naše življenje ena sama solzna dolina, ampak, da moramo biti pripravljeni tudi na to. 

Jezusovo življenje je bilo od vsega začetka nekaj, kar bi bilo v očeh nevtralnega opazovalca videti kot zaporedje vzponov in padcev: rojstvo v revščini, angelsko oznanilo pastirjem, ki so bili na dnu družbene lestvice, poklon magov z Vzhoda, Herodežev strah in bes... Justin Welby je v svoji božični pridigi izpostavil naslednje: 
Ta otrok je najvišji sodnik vse človeške moči in oblasti. Ko je slišal o Jezusovem rojstvu, je Herod odgovoril z grozljivim uničevanjem. Poskusil je izničiti Božje razodetje. Sila se je soočila z ljubeznijo, ljubezen pa je morala pobegniti v Egipt in se je vrnila v običajno življenje, in na koncu na križ in v prazen grob, ko je premagala svet. O božiču se soočamo z Božjo obliko moči, ki sodi vsem našim oblikam moči. (Vir)
Božja moč je drugačna od človeške moči. Gre za moč, ki se zdi svetu norost, oziroma, kot pravi Pavel: "Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi."  (1Kor 1,25)  Bog deluje kot narobe svet: kar je pri ljudeh spodaj, je pri Bogu zgoraj in obratno. Kar je močno in nasilno, je pri Bogu šibko in obratno.  Kar je v očeh sveta visoko in vzvišeno, je pri Bogu nizko in obratno. Kdor se za vsako ceno oklepa svojega življenja, ga bo na koncu izgubil, kdor ga izgubi zaradi Kristusa, ga bo rešil. Poanta je v tem: prvi bo izgubil večno življenje, drugi ga bo rešil. Štefan in vsi mučenci do danes so izgubili življenje zaradi Kristusa, a so pridobili večno življenje. Vsi ti so dobesedno korakali za Jezusovim križem. 

Toda večnega življenja niso dobili zaradi smrti kot take, ampak zaradi vere in zaupanja, ki sta bila pri njih močnejša od telesne smrti.  Bog daj vsem tako vero! 

25. december 2015

Glenn Davies: Božično sporočilo



Dr. Glenn Davies je sydneyski anglikanski nadškof.  Sporočilo je nadvse aktualno, namesto izraza Avstralci pa bi lahko uporabili ime  kateregakoli naroda v "zahodnem" svetu.  Tudi našega.


24. december 2015

Beseda se je učlovečila


In Beseda je postala meso in se naselila med nami. (Jn 1,14a)

Velika je skrivnost svete in nedeljive Trojice. Še bolj nedoumljiva je skrivnost Božje ljubezni, zaradi katere se je pred vsemi rojeni Bog Sin - Beseda učlovečil, da bi odrešil neke pripadnike vrste homo sapiens, katerih prastarša sta že na vsem začetku zagrešila upor proti svojemu Stvarniku, njuno uporništvo pa človeški rod deduje do danes in ga bo dedoval do konca sveta. 

Apostol Pavel je ponižno priznal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) To priznanje bi pravzaprav moral podati vsak človek. John Blanchard je napisal:
Če ima človek prenizko predstavo o Bogu, pa ima prav gotovo previsoko mnenje o samem sebi! Pred leti so univerzitetni študentje iz Danske in Jugoslavije medsebojno razpravljali o predpostavki "Civilizacija več dolguje religiji kot pa znanosti". Eden od govornikov, nasprotnik te ideje, je izjavil: "Človek je z znanostjo kot svojim orodjem, postal ustvarjalec, gospodar in prava bit univerzuma." Površen pogled na svet okoli nas, svet poln vojn, prelivanja krvi, sovraštva, nasilja, trpljenja, na množice nerešenih problemov, bi moral biti zadosten dokaz, da njegova ideja ne prenese praktičnega preizkusa.* 
Tako je s to stvarjo. Ljudje si domišljamo,  da smo gospodarji univerzuma in da smemo početi, kar nam poželi srce.  Ampak s srcem je problem. Navdihnjeni prerok Jeremija je zelo dobro poznal ta problem, ko je zapisal: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?"  (Jer 17,9)
Dokler človek ne doume in ne prizna pred Bogom svoje grešnosti, se ne bo v njem nič spremenilo. Greh bo samo zamenjal svojo obliko. Pred Bogom lahko bežimo v deloholizem, alkoholizem, ateizem,  religijo in še več religije, a zbežati se ne da. Nekega dne nam bo Bog izstavil račun (cf. Rim 14,12). Toda Jezus Kristus je prišel na svet, da bi odrešil grešnike, kakršna sva jaz in ti. Ni se rodil v palači, ampak v hlevu. Na ta način je postal vsakomur dostopen. Zato pravi pisec Pisma Hebrejcem: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala." (Heb 4,15.16)  Živel je življenje popolne poslušnosti nebeškemu Očetu in pretrpel smrt na križu. Umorjen je bil zaradi naših prestopkov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25).  Kdor vanj veruje, ne bo pogubljen, ampak ima večno življenje (cf. Jn 3,16). 

V teh dneh praznujemo rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prva cerkev temu dogodku ni posvečala posebne pozornosti. Tudi evangelisti so glede tega zelo skopi. Jezus ne pride več na svet kot nemočen otrok, ampak kot sodnik živim in mrtvim. To je blaženo upanje njegove cerkve na zemlji. Danes je dan rešitve, ne vemo pa še, kako bo v prihodnje. Živimo v času, ko se lahko vsakdo, ki hoče,  približa prestolu milosti, od koder bo prejel popolno odpuščanje vseh grehov. Bog sprejema grešnike. Jezus ni prišel klicat takih, ki imajo zelo visoko mnenje o sebi in svoji moralnosti, ampak grešnike. Psalmist pravi: "GOSPOD blagor človeku, ki zaupa vate." (Ps 84,13)  

"Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. " (Jn 3,16 CHR)

Amen. Blagoslovljene praznike!


*John Blanchard, Spravljen z Bogom, Založba Vostri in Binkoštna cerkev center Ljubljana, Koper, 2002. S. 15.

20. december 2015

Apokalipsa ali dan rešitve?

Evropa in ves zahodni svet sta se znašla v čudnem času. To je čas, v katerem se mnogi kristjani sprašujejo podobno kot psalmist, ki pravi: "Ko so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?" (Ps 38,11) Hkrati je to čas, v katerem samooklicani naprednjaki rušijo osnovno celico vsake družbe, to je družina. Je čas groznih terorističnih napadov in divjanja ponorelih islamističnih hord na Bližnjem Vzhodu. Je tudi čas, v katerem skušajo mnogi redefinirati krščanstvo in ga spremeniti v  nekakšen sentimentalni moralizem. V cerkvah, ki so zrasle na principu sola Scriptura, so se začeli Pisma sramovati in ga razlagati tako, kot je všeč ljudem tega sveta. Namesto postave oznanjajo sentimentalnost, namesto evangelija pa moralizem. Iz Jezusa delajo moralnega učitelja, anarhista, socialista, čudovit zgled strpnosti in kar je še takega, le za Gospoda in Odrešenika ga ne bi imeli. Pojmov, kot so greh, odkupitev, odrešenje in podobno, se bojijo kot hudič križa. Takšni vlečejo sebe in tiste, ki jih poslušajo ter jim ploskajo, v gotovo pogubo. 

Toda, če malo premislimo, je vsako čudenje ob vsem,  kar se dogaja, brezpredmetno. Ti dogodki niso vzrok problema, ampak njegovi simptomi. Konec koncev ne gre za nič drugega, kot za tisto, kar je napisal apostol Pavel, ki pravi: 
"Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. 19 Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. 20 Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. 21 Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. 24 Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. 25 Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. 26 Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem."  (Rim 1,18-21.24-26a)
Dejstvo, da obstaja Bog je dokazljivo že iz ustvarjenega sveta. Tudi če o Bogu ničesar ne vemo, je narava prva knjiga, ki nam pripoveduje o njem, o njegovi mogočnosti in moči.  Ampak, če obstaja Bog, potem obstajajo tudi splošno veljavna pravila. Tu pa nastopi problem, kajti človek se je že na samem začetku Bogu uprl, človeški rod pa nadaljuje s to tradicijo uporništva. Od tod Božja jeza nad brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi.

Evropa je dolgo časa veljala za "krščanski" kontinent. Seveda se poraja vprašanje, koliko je bila zares krščanska. Bržkone pa je v njej živela  določena kritična masa kristjanov, zaradi katere je bil ta vzdevek do določene mere celo upravičen. Danes se stvari obračajo v drugo smer. Veliko se govori o postkrščanski Evropi. Naša celina se je znašla v duhovnem vakuumu, posledica katerega je to, da so postali ljudje v svojih mislih prazni, njihovo srce pa je otemnelo. Evropa danes nezavedno časti vse mogoče bogove, od Moloha, ki mu žrtvujejo nerojene otroke, prek Venere, do Mamona...  Več ko je govora o spolnosti, manj otrok se rodi, Evropa pa se stara. Toda vakuum ne more večno trajati. To so spoznali že stari Rimljani, a njihovo spoznanje je prišlo prepozno. Videti je, da se tudi Evrope to še ni kaj prida dotaknilo. Obnaša se kot tisto rimsko mesto, ki so ga med germanskim obleganjem branili najemniki, prebivalci mesta pa uživali in noreli v amfiteatru.  K nam prodirajo ljudje iz Afrike, Bližnjega in Srednjega Vzhoda. Pred našimi očmi se odvija mogočen eksodus, za katerega Evropa ne zmore, ne zna ali noče najti recepta, da bi zadevo nekako razrešila, enako kot tudi stari Rim ni našel recepta za ustavitev prihajajočih germanskih ljudstev. Vendar obstaja tu bistvena razlika: germanski barbari so sprejeli krščanstvo, k nam pa prihaja množica ljudi, ki zavrača tukajšnjo kulturo in bo na vsak način hotela uveljaviti svojo. Ni skrivnost, da se to ponekod že dogaja. Mediji seveda o teh stvareh najraje molčijo, politiki in odpadniške cerkve pa se sprenevedajo. Heinrich Heine je v pesmi Šlezijski tkalci svoje dni tkal Nemčiji mrtvaški prt, danes se tke ista zadeva celotni Evropi. V  stoletju, ki je sledilo Heinejevemu,  je mladi pesnik Srečko Kosovel napisal naslednje:
Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek. 
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletij,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Evropa je najprej naredila  duhovni samomor, ki mu je kot logična posledica sledil kulturni samomor, grozi pa ji tudi telesni samomor.  Leta 1983 je prejel ruski pisatelj Aleksander Solženicin v Londonu Templetonovo nagrado. Ob tej priložnosti je imel nagovor, v katerem je med drugim povedal naslednje:
Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli.
 Apokaliptične reči, ki jih omenja Solženicin so le simptomi za bolezen, ki se ji reče: "Ljudje so pozabili na Boga." Toda za to bolezen obstaja tudi zdravilo. Bog je zanj poskrbel pred dvema tisočletjema, ko je poslal na svet svojega Sina Jezusa Kristusa.  On se je učlovečil in živel popolno ter brezgrešno življenje v poslušnosti Božji postavi. Bil je obsojen na sramotno smrt na križu in dokazal svoje mesijansko poslanstvo  z vstajenjem od mrtvih. Kdor vanj veruje, so mu odpuščeni vsi grehi, Bog pa da takemu tudi novo identiteto. Jezus je rekel o sebi:
Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. (Jn 6,37-39)
Kdor resnično pride k Jezusu, ne bo od njega odšel zavržen! Še smo v času milosti, Božje odrešenje se še vedno ponuja: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!"  (2Kor 6,2) Da, tudi danes. 

Glas vpijočega

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: "Kdo si ti?", 20 je priznal in ni tajil. Priznal je: "Jaz nisem Mesija." 21 "Kaj torej? Si mar Elija?" so ga vprašali. "Ne, tudi to nisem," jim je rekel. "Ali si prerok?" "Ne," je odgovoril. 22 Rekli so torej: "Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?" 23 Dejal je:
"Jaz sem glas vpijočega v puščavi:
zravnajte Gospodovo pot,
kakor je rekel prerok Izaija."                                                                                              (Jn 1,19-23)

Cerkveno leto je koristno didaktično sredstvo, saj se ob njem učimo resnic krščanske vere. Adventni čas ima pri tem nalogo, da nas pripravi na dve stvari: na praznik rojstva našega Gospoda, še bolj pomembno pa se mi zdi, da nas pripravlja na Gospodov drugi prihod. Jezusov prvi prihod se je že zgodil. Naš Gospod se nikoli več ne bo vrnil na svet kot nemočno dete, kot ga opeva znamenita pesem Sveta noč. Apostol Pavel, piše: "[S]am Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba." (1Tes 4,16a) Prvi prihod je bil skromen in komaj slišen, drugi sem bo odvijal ob velikem hrupu, ob katerem se bodo topile prvine sveta  (cf. 2Pt 3,10.12). 

Janez Krstnik je bil glas vpijočega, ki je pripravil Gospodovo pot. Bil je napovedani predhodnik Gospoda Jezusa Kristusa. Janeza Krstnika danes ni več. Danes je cerkev tista, ki pripravlja sebe in svet na Gospodov drugi prihod, tako da oznanja evangelij vsemu stvarstvu in vsem narodom ter krščuje v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, kakor ji je naročil Kristus (cf. Mr 16,15. Mt 28,19.20). Pod besedo cerkev si nekateri predstavljajo zgradbo, v kateri se opravljajo določeni obredi, spet drugi služabnike, ki oznanjajo evangelij, vodijo obrede in podeljujejo zakramente. Toda nič od tega ni pravilno. Cerkev v pravem pomenu besede je skupnost v Kristusa verujočih in krščenih, torej tistih, ki so odrešeni po Jezusu Kristusu. Cerkev v širšem pomenu besede je vidno občestvo, katerega člani niso ne sodijo nujno v predhodno kategorijo. Naloga cerkve ni, da bi odganjala tiste, ki se nekako "šlepajo" nanjo, kajti, kot je nekdo rekel,  cerkev ni klub pravičnežev, ampak sanatorij za grešnike. Zato je zelo pomembno, da cerkev oznanja tako postavo, ki nam razkriva naš greh, kot evangelij milosti, po katerem so nam naši grehi odpuščeni. Cerkev brez evangelija milosti je klub skisanih pobožnjaških moralistov, cerkev brez postave pa  razpuščena druščina, kjer postane vsak sam svoj bog. Niti ena niti druga ne pripravljata ljudi na Jezusov drugi prihod, ampak vlečeta duše v pogubo. Postava je kot zrcalo, ki nam pokaže, kako umazan je naš obraz. Toda z zrcalom se ne moremo umiti. Umijemo se lahko z vodo. Milost je kot voda, ki izpere našo umazanijo. Toda, če se ne pogledamo v zrcalo, ne moremo videti, kako smo umazani. Torej lahko mislimo, da smo čisti. Brez umivanja pa ni očiščenja. 

Cerkev danes krvavo potrebuje  zvestih služabnikov, ki bi  v njej in širši skupnosti delovali kot glas vpijočega. Takih, ki bi oznanjali tako Božjo postavo, kot evangelij Božje milosti. Prosimo torej Gospoda, naj nam pošlje oznanjevalcev, ki bodo izpolnjevali njegovo voljo! 


16. december 2015

Rok Čakš: Je suis Norma Korošec, pljuvalnik za strpne, napredne in odprte ljudi

Vir slike: Domovina.je
Normo Korošec zagotovo poznate. Resda do nedavnega zanjo še niste slišali, pa tudi danes vam ime morda zveni nekoliko tuje. A leva slika je dovolj, da o njej veste vse, kar pred prihajajočim referendumom morate vedeti. Da sodi med tiste zadrte nazadnjake s tribune »PROTI«, zaradi katerih vas je v tej državi sram in si po tihem želite, da jih, prosto po Svetlani, matere ne bi nikoli donosile.
Četudi pretiravam, pa zagotovo ne tajite, da vi že niste takšni kot ona. Pravzaprav ste njen antipod – razgledani, napredni, inteligentni, predvsem pa strpni do vseh manjšin, vključno z istospolnimi. In takšni, mentalno zdravi ljudje, so v nedeljo brezpogojno ZA.
Če se, dragi bralci, v tem opisu slučajno ne najdete, potem vam gre priznanje, ker spretni manipulaciji niste podlegli. Če pa to upate celo javno priznati, si za svoj pogum skorajda zaslužite medaljo. Danes v tej državi, nekaj dni pred referendumom, namreč biti PROTI pomeni biti Norma Korošec.
In zakaj je to tako grozno?

13. december 2015

Cerkev v vmesnem času

Tizian: Janez Krstnik. Vir: Wikipedia
Ko so ti [Janezovi odposlanci, op. Diz.] odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: "Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. 10 Ta je tisti, o katerem je pisano:
Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,
ki bo pripravil tvojo pot pred teboj."  (Mt 11,7-10)

Janez Krstnik je bil tisti, ki je pripravljal ljudi v Palestini na Jezusov prvi prihod. Ni živel v palači, kjer bi užival kraljevsko udobje, ampak v zelo skromnih razmerah. V času, v katerem živimo, se velikokrat obnašamo, kot da pričakujemo le praznik Jezusovega rojstva, oziroma, kot da je Jezusov prvi prihod vse, kar se nas tiče. 

Toda adventni čas je veliko več kot spomin na pretekli dogodek, je opomin na dogodek, ki se bo zgodil ob neznanem času. Kristjani čakamo Jezusov drugi prihod, pa ne le mi, ampak vse stvarstvo: "Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine."  (Rim 8,22) Živimo v vmesnem času med dvema Gospodovima prihodoma, to je čas cerkve, ki pripravlja sebe in svet na Jezusov drugi prihod s tem, da oznanja evangelij vsemu stvarstvu ter krščuje v ime Očeta in Sina in Svetega Duha (cf. Mr 16,15. Mt 18,18-20). 

Ta vmesni čas je v mnogo čem čuden. Nekateri, ki pravijo, da oznanjajo evangelij, živijo v kraljevim podobnih  palačah, drugi se vozijo po svetu v lastnih letalih in dragih avtomobilih. Nekateri uživajo v aplavzu, ki ga zaradi svoje "odprtosti" in sprejemljivosti za posvetna merila  prejemajo od sveta. Ti seveda niso oznanjevalci evangelija odrešenja, ampak pogrebniki, ki v sodelovanju z duhom tega sveta pripravljajo duše za pekel. Najdemo jih v najrazličnejših bolj ali manj krščanskih denominacijah.  Janez Krstnik je nastopil z besedami: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mt 3,2) Z enakimi besedami je začel pozneje svojo zemeljsko službo naš Gospod (cf. Mt 4,17). Niti Janez Krstnik niti Jezus nista nastopila z: "Bog vas ima vse zelo rad, zato delajte kar koli hočete!" Oba sta začela s: "Spreobrnite se!"  

Tudi danes zvesti oznanjevalci evangelija pozivajo svet k spreobrnjenju. Evangelij namreč ni karkoli, ampak veselo oznanilo odrešenja, ki pravi, da je Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. Dokler se ne zavemo svoje grešnosti in potrebe po Odrešeniku, smo svetlobna leta daleč od odrešenja. Toda to še ni vse. Jezus Kristus je bil usmrčen za naše grehe, tretji dan vstal od mrtvih in nas vabi: "Hodi za menoj!" (Lk 5,27. 9,59)  Hoja za Kristusom nikomur ne jamči zemeljskega uspeha ali aplavza liberalnih medijev, prej nasprotno: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena," pravi Gospod (Mt 10,22. Mr 13,13)  Zvesti Jezusovi oznanjevalci imajo težave s posvetnimi mediji, sodišči in celo z lastno cerkvijo. Taka primera sta nemški pastor Olaf Latzel in angleški ulični oznanjevalec Michael Overd. Jezus takim zagotavlja: "Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega!" (Lk 6,22) Obratno velja za tiste, ki prinašajo izkrivljeni "evangelij" in držijo svoje poslušalce v grehu: "Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!" (Lk 6,26) Pred takimi oznanjevalci posvetne megle  je najbolj zdravo bežati, kar te nesejo noge.  

Mi pa prosimo Gospoda, ki je  ob svojem prvem prihodu poslal Janeza Krstnika kot svojega glasnika, naj stori, da  bodo služabniki in oskrbniki evangelija pred njegovim drugim prihodom  enako pripravljali pot s  spreobračanjem nepokornih src  tako, da bo našel Kristus  ob svojem drugem prihodu, ko pride sodit svet, ljudstvo, ki bo živelo v sozvočju z njegovo voljo.


11. december 2015

Vabilo na predavanje Zgodnjekrščanska kerigma (oznanilo) med singularnostjo Dogodka in pluralnostjo interpretacij

Sreda, 16. december ob 19.00

Bliskovito ekspanzijo krščanstva je omogočilo oznanilo odrešenja (kerigme), vendar so se kmalu pojavile različne razlage (»teologije«) tega oznanila. Ali bi zato morali raje govoriti o »krščanstvih«, ki naj bi jih pozneje zatrla zlasti Rimska cerkev? Kakšna je vloga enotnosti novozaveznega kanona v mnoštvu zgodnjekrščanske literature? Predavanje, ki ga bo imel literarni zgodovinar dr. Alen Širca, bo potekalo ob izidu zbornika Zgodnjekrščanski spisi.

Predavanje poteka v organizaciji SPD Primož Trubar.

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature Vhod v Trubarjevo hišo literature je s Stritarjeve ulice 7 - ob vstopu skozi vrata nadaljujete pot po hodniku in prečkate notranji vrt, odprete še ena vhodna vrata z napisom Trubarjeva hiša literature in se po stopnicah povzpnete v prvo nadstropje.


Vir>>>

05. december 2015

Svetopisemska molitev - vrata v dramo odrešenja



Matjaž Črnivec, generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije, je spregovoril o svetopisemski molitvi in njenem izrednem pomenu za kristjane v drami odrešenja.

Video traja malo več kot 25 minut. 


04. december 2015

Stati inu obstati 21-22/15


Izšla je nova številka revije za vprašanja protestantizma, Stati inu obstati. Naj poleg naslovov prispevkov in njihovih avtorjev, ki so navedeni na platnicah revije,  navedem še nekaj drugih avtorjev in naslovov njihovih prispevkov:
  • Dirk Kottke: O izgubljenem epitafu Petra Pavla Vergerija (1498-1565)
  • Luka Vidmar: Zbiralec protestantskih knjig: Janez Krstnik Prešeren, ljubljanski stolni prošt
  • Melita Zemljak Jontes: Drushina in Obitel kot strokovna izraza Registra Dalmatinovega prevoda Biblije v slovarjih slovenskega jezika na spletišču Fran
  • Vincenc Rajšp: Povezanost slovenske in hrvaške reformacije 
  • Lilijana Žnidaršič Golec: trenja med katoličani in protestanti v Ljubljani v drugi polovici 16. stoletja
  • Božidar Debenjak: Izvirni greh. O naravi prepovedanega sadu
  • Jan Hus: De Ecclesia. Izbor 
In še več...  


Izdajatelja: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Ljubljana in Univerza na Primorskem, Koper. 

Cena izvoda: 6 €