20. december 2015

Apokalipsa ali dan rešitve?

Evropa in ves zahodni svet sta se znašla v čudnem času. To je čas, v katerem se mnogi kristjani sprašujejo podobno kot psalmist, ki pravi: "Ko so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?" (Ps 38,11) Hkrati je to čas, v katerem samooklicani naprednjaki rušijo osnovno celico vsake družbe, to je družina. Je čas groznih terorističnih napadov in divjanja ponorelih islamističnih hord na Bližnjem Vzhodu. Je tudi čas, v katerem skušajo mnogi redefinirati krščanstvo in ga spremeniti v  nekakšen sentimentalni moralizem. V cerkvah, ki so zrasle na principu sola Scriptura, so se začeli Pisma sramovati in ga razlagati tako, kot je všeč ljudem tega sveta. Namesto postave oznanjajo sentimentalnost, namesto evangelija pa moralizem. Iz Jezusa delajo moralnega učitelja, anarhista, socialista, čudovit zgled strpnosti in kar je še takega, le za Gospoda in Odrešenika ga ne bi imeli. Pojmov, kot so greh, odkupitev, odrešenje in podobno, se bojijo kot hudič križa. Takšni vlečejo sebe in tiste, ki jih poslušajo ter jim ploskajo, v gotovo pogubo. 

Toda, če malo premislimo, je vsako čudenje ob vsem,  kar se dogaja, brezpredmetno. Ti dogodki niso vzrok problema, ampak njegovi simptomi. Konec koncev ne gre za nič drugega, kot za tisto, kar je napisal apostol Pavel, ki pravi: 
"Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. 19 Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. 20 Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. 21 Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. 24 Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. 25 Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. 26 Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem."  (Rim 1,18-21.24-26a)
Dejstvo, da obstaja Bog je dokazljivo že iz ustvarjenega sveta. Tudi če o Bogu ničesar ne vemo, je narava prva knjiga, ki nam pripoveduje o njem, o njegovi mogočnosti in moči.  Ampak, če obstaja Bog, potem obstajajo tudi splošno veljavna pravila. Tu pa nastopi problem, kajti človek se je že na samem začetku Bogu uprl, človeški rod pa nadaljuje s to tradicijo uporništva. Od tod Božja jeza nad brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi.

Evropa je dolgo časa veljala za "krščanski" kontinent. Seveda se poraja vprašanje, koliko je bila zares krščanska. Bržkone pa je v njej živela  določena kritična masa kristjanov, zaradi katere je bil ta vzdevek do določene mere celo upravičen. Danes se stvari obračajo v drugo smer. Veliko se govori o postkrščanski Evropi. Naša celina se je znašla v duhovnem vakuumu, posledica katerega je to, da so postali ljudje v svojih mislih prazni, njihovo srce pa je otemnelo. Evropa danes nezavedno časti vse mogoče bogove, od Moloha, ki mu žrtvujejo nerojene otroke, prek Venere, do Mamona...  Več ko je govora o spolnosti, manj otrok se rodi, Evropa pa se stara. Toda vakuum ne more večno trajati. To so spoznali že stari Rimljani, a njihovo spoznanje je prišlo prepozno. Videti je, da se tudi Evrope to še ni kaj prida dotaknilo. Obnaša se kot tisto rimsko mesto, ki so ga med germanskim obleganjem branili najemniki, prebivalci mesta pa uživali in noreli v amfiteatru.  K nam prodirajo ljudje iz Afrike, Bližnjega in Srednjega Vzhoda. Pred našimi očmi se odvija mogočen eksodus, za katerega Evropa ne zmore, ne zna ali noče najti recepta, da bi zadevo nekako razrešila, enako kot tudi stari Rim ni našel recepta za ustavitev prihajajočih germanskih ljudstev. Vendar obstaja tu bistvena razlika: germanski barbari so sprejeli krščanstvo, k nam pa prihaja množica ljudi, ki zavrača tukajšnjo kulturo in bo na vsak način hotela uveljaviti svojo. Ni skrivnost, da se to ponekod že dogaja. Mediji seveda o teh stvareh najraje molčijo, politiki in odpadniške cerkve pa se sprenevedajo. Heinrich Heine je v pesmi Šlezijski tkalci svoje dni tkal Nemčiji mrtvaški prt, danes se tke ista zadeva celotni Evropi. V  stoletju, ki je sledilo Heinejevemu,  je mladi pesnik Srečko Kosovel napisal naslednje:
Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek. 
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletij,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Evropa je najprej naredila  duhovni samomor, ki mu je kot logična posledica sledil kulturni samomor, grozi pa ji tudi telesni samomor.  Leta 1983 je prejel ruski pisatelj Aleksander Solženicin v Londonu Templetonovo nagrado. Ob tej priložnosti je imel nagovor, v katerem je med drugim povedal naslednje:
Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli.
 Apokaliptične reči, ki jih omenja Solženicin so le simptomi za bolezen, ki se ji reče: "Ljudje so pozabili na Boga." Toda za to bolezen obstaja tudi zdravilo. Bog je zanj poskrbel pred dvema tisočletjema, ko je poslal na svet svojega Sina Jezusa Kristusa.  On se je učlovečil in živel popolno ter brezgrešno življenje v poslušnosti Božji postavi. Bil je obsojen na sramotno smrt na križu in dokazal svoje mesijansko poslanstvo  z vstajenjem od mrtvih. Kdor vanj veruje, so mu odpuščeni vsi grehi, Bog pa da takemu tudi novo identiteto. Jezus je rekel o sebi:
Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. (Jn 6,37-39)
Kdor resnično pride k Jezusu, ne bo od njega odšel zavržen! Še smo v času milosti, Božje odrešenje se še vedno ponuja: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!"  (2Kor 6,2) Da, tudi danes. 

Ni komentarjev: