20. december 2015

Glas vpijočega

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: "Kdo si ti?", 20 je priznal in ni tajil. Priznal je: "Jaz nisem Mesija." 21 "Kaj torej? Si mar Elija?" so ga vprašali. "Ne, tudi to nisem," jim je rekel. "Ali si prerok?" "Ne," je odgovoril. 22 Rekli so torej: "Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?" 23 Dejal je:
"Jaz sem glas vpijočega v puščavi:
zravnajte Gospodovo pot,
kakor je rekel prerok Izaija."                                                                                              (Jn 1,19-23)

Cerkveno leto je koristno didaktično sredstvo, saj se ob njem učimo resnic krščanske vere. Adventni čas ima pri tem nalogo, da nas pripravi na dve stvari: na praznik rojstva našega Gospoda, še bolj pomembno pa se mi zdi, da nas pripravlja na Gospodov drugi prihod. Jezusov prvi prihod se je že zgodil. Naš Gospod se nikoli več ne bo vrnil na svet kot nemočno dete, kot ga opeva znamenita pesem Sveta noč. Apostol Pavel, piše: "[S]am Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba." (1Tes 4,16a) Prvi prihod je bil skromen in komaj slišen, drugi sem bo odvijal ob velikem hrupu, ob katerem se bodo topile prvine sveta  (cf. 2Pt 3,10.12). 

Janez Krstnik je bil glas vpijočega, ki je pripravil Gospodovo pot. Bil je napovedani predhodnik Gospoda Jezusa Kristusa. Janeza Krstnika danes ni več. Danes je cerkev tista, ki pripravlja sebe in svet na Gospodov drugi prihod, tako da oznanja evangelij vsemu stvarstvu in vsem narodom ter krščuje v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, kakor ji je naročil Kristus (cf. Mr 16,15. Mt 28,19.20). Pod besedo cerkev si nekateri predstavljajo zgradbo, v kateri se opravljajo določeni obredi, spet drugi služabnike, ki oznanjajo evangelij, vodijo obrede in podeljujejo zakramente. Toda nič od tega ni pravilno. Cerkev v pravem pomenu besede je skupnost v Kristusa verujočih in krščenih, torej tistih, ki so odrešeni po Jezusu Kristusu. Cerkev v širšem pomenu besede je vidno občestvo, katerega člani niso ne sodijo nujno v predhodno kategorijo. Naloga cerkve ni, da bi odganjala tiste, ki se nekako "šlepajo" nanjo, kajti, kot je nekdo rekel,  cerkev ni klub pravičnežev, ampak sanatorij za grešnike. Zato je zelo pomembno, da cerkev oznanja tako postavo, ki nam razkriva naš greh, kot evangelij milosti, po katerem so nam naši grehi odpuščeni. Cerkev brez evangelija milosti je klub skisanih pobožnjaških moralistov, cerkev brez postave pa  razpuščena druščina, kjer postane vsak sam svoj bog. Niti ena niti druga ne pripravljata ljudi na Jezusov drugi prihod, ampak vlečeta duše v pogubo. Postava je kot zrcalo, ki nam pokaže, kako umazan je naš obraz. Toda z zrcalom se ne moremo umiti. Umijemo se lahko z vodo. Milost je kot voda, ki izpere našo umazanijo. Toda, če se ne pogledamo v zrcalo, ne moremo videti, kako smo umazani. Torej lahko mislimo, da smo čisti. Brez umivanja pa ni očiščenja. 

Cerkev danes krvavo potrebuje  zvestih služabnikov, ki bi  v njej in širši skupnosti delovali kot glas vpijočega. Takih, ki bi oznanjali tako Božjo postavo, kot evangelij Božje milosti. Prosimo torej Gospoda, naj nam pošlje oznanjevalcev, ki bodo izpolnjevali njegovo voljo! 


Ni komentarjev: