31/05/2015

Kaj bi si ljudje želeli





Poslanstvo cerkve


Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. 17 Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. 18 Jezus je pristopil in jim spregovoril: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,16-21

V tem kratkem odlomku se nahaja pomembno naročilo in  nekaj pomembnih resnic, ki jih je Jezus podal svojim učencem, preden je odšel k nebeškemu Očetu.
  1. Jezusu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Njemu to ni bilo dano šele ob vstajenju, ampak že od vsega "začetka", torej pred vsemi veki (Prg 8,22 ss.). To svojo oblast je izvajal tudi v času svojega zemeljskega bivanja: "Učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast." (Mt 7,29a) Spet na drugem mestu pravi: "Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe [...]" (Mt 9,6)  To oblast je  v določeni meri  podeljeval svojim učencem: "Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi[...]"   (Mr 6,7)  V svoji velikoduhovniški molitvi je omenil, da je prejel od Očeta  oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal  večno življenje vsem, ki mu jih je dal Oče (Jn 17,2). 
  2. Jezus je naročil svojim učencem, naj širijo krog učencev med vsemi narodi in nove učence krščujejo. Poslanstvo cerkve je torej, da oznanja evangelij v odpuščanje grehov, pridobiva učence in jih krščuje ter tako vceplja v vidno Kristusovo telo na zemlji. Cerkev je dolžna oznanjevati Kristusovo besedo, ne besed tega sveta, kar se danes prepogosto sliši s prižnic. 
  3. Cerkev ne krščuje v svoje ime,  ampak v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, torej v ime vseh treh oseb božanske in nedeljive Trojice. Bog je troedin, posamezne lastnosti Božjih oseb pa  je cerkev od nekdaj razlagala nekako takole:  Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje. V grobem je to sicer res, ni pa to vsa resnica. Pri stvarjenju je sodeloval tudi Sin in Duh, pri odrešitvi sodeluje tudi Oče in Sveti Duh, pri naši rasti v posvečenosti pa imata svojo vlogo tudi Oče in Sin. 
  4. Naslednja naloga, ki jo je dal Jezus učencem, je da poučujejo nove učence glede njegovega nauka in zapovedi.  Kristjan bi moral vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. To pravilo ne velja le za klerike, ampak tudi za laike. John H. Gerstner je v tem smislu napisal naslednje: "Laiku ni treba biti klepar, tesar, pravnik, zdravnik, učitelj, delavec, gospodinja. Vse to so možnosti, ne pa nujnosti. Laik je lahko eno ali drugo od naštetega, kar pač izbere. Toda laik mora biti teolog. To zanj ni stvar izbire, ampak zahteve."  To zagotovo ne pomeni, da mora vsak vernik do podrobnosti poznati  vse teološke nianse, vedeti pa mora, kaj veruje in zakaj tako veruje.  Poučen pa mora biti tudi o tem, kaj od nas Gospod pričakuje in zahteva. 
  5. Jezus je z nami vse do konca sveta. Jezus je med nami prisoten, kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu (Mt 18,20). Prisoten je tudi pri zakramentu krsta, saj krščujemo (tudi) v njegovo ime, ne smemo pa pozabiti njegove navzočnosti v Gospodovi večerji, kjer smo ga deležni na duhovni in nebeški način. On je prisoten z nami kot posamezniki, in z nami kot cerkvijo, saj je cerkev njegovo skrivnostno telo (1 Kor 12,27. Ef 5,29). Njegova prisotnost je navdihujoča in ohrabrujoča za  njegovo ljudstvo. 
Jezus je tisti, ki ima oblast. On je dal svoji cerkvi, ko je bila še  v zametku, poslanstvo da oznanja evangelij, krščuje in poučuje. Vse to  v odrešitev duš, ki sprejmejo vero ter na čast troedinemu Bogu! Njegova milost naj bo z vsemi, ki ste se ustavili pri tem sestavku. 


27/05/2015

Kitajska industrija Biblij

Vir slike: Wikipedia
Na zgornji sliki, izposojeni s spletne strani Wikipedije, lahko vidimo, kako so na Kitajskem tiskali Sveto pismo v 19. stoletju. 

Danes  seveda poteka ta stvar bistveno drugače. Amity Printing press, ki ima sedež v kitajskem mestu Nanjing (Nanking), v provinci Jiangsu, je največje podjetje za tiskanje Biblij na svetu. Predsednik družbe Qiu Zhonghui je izjavil: 
"Leta 2012 smo proslavili natis stomilijontega izvoda. Dvajset let smo potrebovali za natis prvih petdeset milijonov izvodov, za drugih petdeset milijonov pa smo potrebovali le pet let."

Vir: Evangelicals Now>>

24/05/2015

Ko smo zapuščeni...


Sveti Duh v akciji



Ker je danes binkoštni praznik, sem s tem v zvezi že objavil en prispevek, ki pa je bolj "teoretičen", ta video pa nas seznanja s praktičnim delovanjem Svetega Duha, čeprav se mi zdi, da  v njem tretja oseba Svete Trojice ni ravno izrecno omenjena.  Kakorkoli že, Sveti Duh  ne razglaša samega sebe, ampak prinaša Jezusa. 

Francoz Guillaume Bignon je bil ateist, ki so se mu zdeli kristjani nekam čudaški in neumni. S takim predsodkom je tudi prvič iz radovednosti vstopil v cerkev, kot bi obiskal živalski vrt, v katerem lahko človek vidi čudne in eksotične živali, ki jih prej še ni videl, in je o njih lahko edino bral v knjigah. 

Potem pa se je zgodila preobrazba, o kateri se  v tem videu pogovarja z Davidom Woodom (še enim nekdanjim ateistom). Video traja malo več kot dvajset minut. 

Zgodbo svojega življenja je podal tudi v svojem spletniku, in jo lahko preberete tukaj

Reke žive vode

Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. 38 Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." 39  To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan."  (Jn 7,37-39)

Omenjeni dogodek se je zgodil v okviru šotorskega praznika, ki Judje še danes  praznujejo zgodaj jeseni. V času praznovanja tega praznika je  duhovnik  vsako jutro stopil skupaj z ljudstvom v procesiji do vodnjaka Siloam, od koder je prinesel v tempelj vodo in jo izlil na oltar kot pitno daritev. Neko tako priložnost je izkoristil Jezus, da je ob njej napovedal prihod Svetega Duha. Sveti Duh v tistem času še ni bil dan v smislu tesnejše osebne povezanosti z verniki (v. 39).

V 38. vrstici Jezus ne navaja Pisma dobesedno,  po smislu. Preroki so namreč nekajkrat uporabili vodo kot simbol Svetega Duha in njegovega delovanja. Tako pravi Izaija:
"Kajti razlil bom vodo po žejni deželi,
potoke po izsušeni zemlji.
Razlil bom svojega duha na tvoj zarod
in svoj blagoslov na tvoje potomce."

                                                 (Iz 46,3)
Pri preroku Zahariju beremo: "Tisti dan se bo zgodilo: iz Jeruzalema bodo privrele žive vode: polovica jih bo tekla proti vzhodnemu morju in polovica proti zahodnemu morju." (Zah 14,8)

Ezekijel pa pravi: "Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim.  Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.  Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali."       (Ezk 36, 25-27)

V Svetem pismu se pojavljajo trije zelo močni simboli za Svetega Duha: ogenj, voda in veter. Ti trije naravni pojavi imajo zelo veliko rušilno in uničevalno moč, a tudi moč spreminjanja. Ogenj požge, voda odnaša, veter raznaša...   Človek v svojem naravnem stanju beži pred Bogom. Šele ko se ga Dotakne Sveti Duh, se je zmožen odpreti Božji milosti.  Delovanje Svetega Duha je zato mnogostransko. Z izrazom živa voda so Hebrejci tistega časa označevali tekočo vodo. Kakor tekoča voda odnaša vse, kar ji stoji na poti, tako Duh odnaša iz nas vso  nečistočo, odplavlja naše stare ideje, prepričanja in koncepte. Zato pravi prerok, da bo Bog nekega dne svojemu ljudstvu odvzel staro srce in dal novo. To ne pomeni nove črpalke za prečrpavanje krvi, ampak odstranitev stare narave ter pridobitev nove narave in novih prioritet. Sveti Duh v  nas prevrača stvari od zgoraj navzdol. Kar smo poprej zaničevali, ali bili do tega brezbrižni, sedaj cenimo.

Gospod Jezus obljublja spremembo pri teh, ki verujejo vanj. Ta sprememba je posledica delovanja Duha. Ljudje smo po naravi grešniki, ki si zaslužimo večno pogubljenje.  Toda Bog nam ponuja svojo milost. Na svet je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je zaradi nas živel brezgrešno življenje, v popolni aktivni poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu. Za naše grehe je pretrpel smrt na križu, vstal od mrtvih  in postal začetnik našega odrešenja. Slednjega je deležen vsakdo, ki vanj veruje. Vsakdo, ki  veruje, je deležen Svetega Duha, tako da, kot pravi Jezus, tečejo iz njegovega osrčja reke žive vode.

 Veruješ, da je Jezus umrl za tvoje grehe in vstal zaradi tvojega opravičenja? Se naslanjaš na njegovo  dovršeno delo?


22/05/2015

Posnetek pogovornega večera "Jezus med Slovenci"



V zgornjem videu si lahko ogledate in poslušate posnetek 13. pogovornega večera z naslovom Jezus med Slovenci, ki je potekal   12. 5. 2015 v atriju ZRC, organiziral pa ga je Forum za dialog med vero in kulturo.

Moderator je bil Matjaž Črnivec, njegovi sogovorniki pa so bili: dr. Vinko Potočnik, p. Damjan Ristič in dr. Nenad Vitorović.

Video traja malo manj kot dve uri.

20/05/2015

Bog opravičuje

Glej, kakšna je večna gotovost najšibkejšega Jezusovega vernika! Bog ne more nikoli preklicati dejanja opravičenja, ki je prejelo  véliki pečat Kristusovega vstajenja,  ne da bi zanikal samega sebe. V tem je naša varnost. V tem je temelj našega neustrašnega izziva: »Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!« Kaj bi še lahko hotel več?  Za kaj bi še lahko prosil?

Če Bog, Bog brezmadežne čistosti, Bog nespremenljive pravičnosti, opravičuje mene, »kdo bo obsojal?«  Greh lahko obsoja, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Postava lahko opozarja, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Satan lahko obtožuje, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Smrt lahko straši, toda Bog je tisti, ki opravičuje! »Če je BOG za nas, kdo je zoper nas?« Kdo si drzne obsoditi dušo, katero On opravičuje?

Kako čudovito bo svetila ta resnica  na véliki sodni dan! Vsak tožnik bo onemel. Vsak jezik bo umolknil. Obtožnica zoper   Božje izvoljene bo prazna. Sam BOG jih bo proglasil za popolnoma in na vekomaj opravičene: »Tiste …, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.«

Octavius Winslow

 Poslovenil: Dizma

17/05/2015

Jezusova velikoduhovniška molitev (II)


V prispevku, ki sem ga objavil pred tednom dni, sem obravnaval prvih trinajst vrstic 17. poglavja Evangelija po Janezu, v katerem je zapisana Jezusova velikoduhovniška molitev, ki jo je naš Gospod izrekel pri zadnji večerji. Kot sem že zadnjič omenil, se molitev sestoji nekako iz treh delov: iz uvodnega dela, iz molitve za učence in iz molitve za tiste, ki verujemo na temelju njihovega oznanila ter za vso cerkev. Prejšnjikrat sem se posvetil prvemu in polovici drugega dela te molitve, danes pa obravnavam drugo polovico drugega dela in tretji del, torej odlomek Jn 17,14-26

Vrsta 14 se glasi: "Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." Beseda, o kateri pripoveduje Jezus, je njegov nauk, ki ga je razodel apostolom. Oni so njegov nauk sprejeli in bili deležni rojstva od zgoraj. To novo rojstvo jih je oddelilo od sveta. Novo rojstvo je ločnica med tistimi, ki so Gospodovi in med tistimi, ki niso. Tisti, ki to niso, so od nekdaj sovražili tiste, ki so njegovi. Jezus je zato prosil nebeškega Očeta: "Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega." (Jn 17,15) On ni obljubil  svojim učencem življenja postlanega z rožicami, ampak ravno nasprotno, toda Jezus kljub temu  ne prosi Očeta, naj jih vzame s sveta, niti ga ne prosi, da jih zaščiti pred trpljenjem na svetu,  ampak, da jih obvaruje hudega, torej Satana in pokvarjenosti tega sveta (1Jn 5,19).  Nato nadaljuje: "Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." (Jn 17,16), kjer še enkrat poudari ločnico med svojim ljudstvom in preostalim svetom. Ta razlika se kaže v različnih prioritetah, željah in potrebah ter nenazadnje v različnem objektu čaščenja. Mnogi kristjani so danes zapeljani s strani krivih prerokov, ki oznanjajo  "teologijo" zdravja in bogastva. Tega Jezus zagotovo ni prosil za svoje učence, temveč: "Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici." (Ibid. vv. 18.19) Posvečenost je pomembnejša kot zdravje, premoženje, dolgo življenje in druge časne dobrine. Svetost izhaja iz resnice, ne iz  naših naporov. Zlo korenini v zmotah in lažeh, rezultat Božje resnice, ki je razodeta v njegovi besedi, je posvečenost. Jezus je bil poslan v svet, enako je tudi on poslal svoje apostole v svet.  Ko pravi, da se zanje posvečuje, s tem ne misli, da bi potreboval kako moralno izboljšavo, saj je bil sam popolnoma svet. Kot véliki duhovnik se je posvetil zadani mu nalogi, zlasti žrtvi, ki je bila pred njim. 

V drugem, najdaljšem delu svoje velikoduhovniške molitve, je Jezus molil za apostole, v tretjem delu, ki ga obravnavam v tem in naslednjem odstavku, pa za tiste, ki s(m)o po oznanjevanju apostolov začeli verovati vanj in za cerkev v celoti. Ta del se začne z besedami: "Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:  jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene." (Ibid. vv. 20-23) Tudi za to skupino svojih učencev prosi enako, kot je v 11. vrstici prosil za apostole, torej, da bi bili eno.  Edinost Očeta in Sina je zgled edinosti Božjega ljudstva. Jezus ne prosi le za duhovno edinost, ampak za vidno zunanjo edinost, ki bi bila prepričljiva za zunanji svet. Pri ohranjanju take edinosti je cerkev močno zatajila. Vendar, kakor sem že zadnjič napisal, edinost je sicer zelo dobra in nadvse zaželena, vendar ne za vsako ceno! In še nekaj o Očetovi ljubezni! Kristjani mnogokrat pozabljamo, da nas nebeški Oče ljubi. Radi omenjamo Jezusovo ljubezen, na Očetovo pa pozabljamo, čeprav nam o njej govori Jezus v najbolj znani vrstici Svetega pisma, ko pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Bog Oče je poslal Sina, ker je Oče sam vzljubil svet! Oče je poslal Sina, ker nas ljubi, kakor ljubi svojega Sina. To védenje je čudovito.

V nadaljevanju svoje molitve je Jezus rekel: "Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.  Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.  In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih." (Jn 17, 24-26) Tudi na tem mestu Jezus ne prosi Očeta, naj da  Božjemu  ljudstvu časne dobrine, kot so zdravje, bogastvo in podobno, ampak v prvi vrsti za to, da nas ohrani v večno življenje, kar je dobrina, ki je trajna in ostane na veke.  V Jezusovi velikoduhovniški molitvi se prepleta nekaj pomembnih prošenj za nas: za  svetost/posvečenost, za medsebojno edinost in ljubezen ter za to, da bi bili na koncu vzeti v nebeško slavo. Svet, torej tisti, ki niso v Jezusu, ne pozna Boga, kajti poznati Boga pomeni poznati njegovo ljubezen. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu najpopolneje izrazil svojo ljubezen in ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Poznati Boga in njegovo ljubezen ni isto, kot nekaj vedeti o tem. Védenje o Bogu še ni poznavanje Boga. Poznati Boga pomeni, da si z njim v osebnem odnosu.

Imaš z Bogom tak oseben odnos? 

15/05/2015

Jezus naprodaj



V potrošniški družbi je vse naprodaj, tudi tisto, kar ne bi smelo biti, tudi Jezus. V zgornjem videu lahko poslušate pogovor štirih teologov različnih protestantskih smeri (luteranske, baptistične in reformirane), ki so kritično razpravljali o pristopu do Jezusa, kot ga oblikuje potrošniška kultura, ki jo je  v evangelizacijo na široko vpeljal Dwight L. Moody. Le-ta se je iz prodajalca čevljev preobrazil v uspešnega evangelista, kar je komentiral takole: "Nisem zamenjal poklica, ampak le proizvode."

Pogovor, v katerem so sodelovali Michael Horton, Rod Rosenbladt, Ken Jones in Scott Clark, je trajal približno 56 minut. 

Video žal  ni najboljše kakovosti, zvok je pa čisto v redu. 

Vsak petek - véliki petek?

Zadnjič sem nekje na spletu našel tale  zanimiv napis. Seveda ga je nemogoče dobesedno prevesti, kajti v angleščini pomeni Good Friday naš véliki petek. Po angleško se mu torej reče dobri petek. V poslovenjeni obliki bi se napis na tabli glasil nekako takole:
ČE SI 
ATEIST,
JE VSAK PETEK
VELIK,
NE DA BI ZATO KDO 
MORAL UMRETI.
Toda  tam, kjer je VSAK petek velik (ali, izraženo na angleški način, dober), so v bistvu VSI petki enako "veliki" ("dobri"). Kjer pa so vsi petki enako "veliki" ("dobri"), so obenem vsi  enako mali (oziroma  slabi).  Zato s tega stališča nima smisla govoriti, da bi bil kateri petek zares velik ali dober. 

Ljudje sicer umirajo tudi ob petkih, ampak, zakaj bi se s tem obremenjevali, če pa so vsi petki enako veliki (dobri)?  Obstaja tudi pregovor: "Petek je dan za zadetek", za katerega si upam trditi, da zagotovo ni prišel iz krščanskih logov. Če so ti zadetki prehudi, morajo nekateri ljudje zaradi njih umreti. Tudi ob petkih. V tem primeru so vsi petki enako mali (slabi).  Ampak tu gre bržkone  le za reorganizacijo atomov in molekul iz stanja v stanje. Tako vsaj menijo tisti, za katere so vsi petki veliki, ali pa mali, skratka: enaki. 

Ker je pač danes ravno petek...


14/05/2015

Vnebohod

Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.  (Lk 24,50.51)

Ob teh dveh vrsticah se poraja vprašanje, kakšen je (bil) pomen tega,  da je šel Jezus v nebo, oziroma, zakaj ni raje kar ostal na zemlji in tukaj nadaljeval svoje odrešilno poslanstvo.

Pri zadnji večerji je Jezus rekel svojim apostolom: "Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal." (Jn 16,7) Ko je bil Jezus še na zemlji, je bil v telesu. Tudi po vstajenju je bil še  vedno  v telesu, sicer v poveličanem, ki pa je (bilo) še vedno samo telo. Telo pa je lahko istočasno le na enem mestu. Sveti Duh, ki ga je Gospod obljubil, pa lahko istočasno deluje na različnih mestih, ker ga ne omejuje telo. 

Pismo Hebrejcem pravi, da je Jezus  "za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico." (Heb 10,12) Jezusu ni več treba darovati nobenih žrtev. Njegova ena sama žrtev na križu, ki jo je daroval za grehe sveta, je popolna, zato niso več potrebne nobene druge žrtve. Pot v nebesa je odprta vsem, ki verujejo. Zato   sedaj Jezus sedi na Očetovi desnici. Njemu ni treba več ničesar darovati. To nam potrjuje njegova beseda, tik preden je umrl na križu: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30) 

Isto pismo govori  na drugem mestu takole o Jezusu: "Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje." (Heb 7,25) Jezus, ki je sedaj na Božji desnici, posreduje za tiste, ki prihajajo k Bogu. Zato pravi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Nekatere cerkve, med drugim rimska, trdijo, da obstajajo še drugi sredniki, kot so devica Marija, nadangel Mihael in razni svetniki. S tem zanikajo edino sredništvo, ki ga ima Jezus, ki sedi na Božji desnici. O Jezusovem sredništvu pa govori Pavel tudi na drugem mestu, ko pravi: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8, 34) Jezus svojega ljudstva ne obsoja, on na Božji desnici posreduje za nas. 

Kaj bi še sploh lahko hoteli poleg tako mogočnega Posrednika, ki sedi na Očetovi desnici?




13/05/2015

Filmski večer ob pici: Bog ni mrtev


ZvEŠ (Zveza evangelijskih študentov) 

vabi v četrtek, 14. maja ob 19h

NA OGLED FILMA

BOG NI MRTEV

Ob pici si boste lahko ogledali filmsko zgodbo, ki jo prepletajo študent, profesor filozofije in vprašanje obstoja Boga.

Kraj dogajanja: Penzion Pod lipo

Borštnikov trg 3, Ljubljana.





12/05/2015

Najhujša uzurpacija

Te besede je napisal rimski škof Gioacchino Vincenzo Pecci, bolj znan po imenu Leon XIII, v svoji encikliki Praeclara gratulationis publicae. Mož  sicer velja za simpatičnega in zelo socialno senzibilnega, najbolj je znan  po encikliki Rerum novarum, v kateri se je zavzemal za delavske pravice, po drugi strani pa je bil tudi neomajen, ko je šlo za njegove namišljene papeške "pravice"  do tistega mesta na zemlji, ki pripada le Bogu. 

Nezakonito prilaščanje oblasti je uzurpacija. Tudi rimski cesarji in razni drugi vladarji so si uzurpirali božanske titule in se imeli za bogove na zemlji. Toda tega niso počeli v imenu Kristusa in krščanstva. Zato je ta uzurpacija hujša od njihove.

V Rimu te prilastitve Božjega položaja  nikoli niso preklicali. Kdorkoli torej sedi na papeškem tronu, se ima za tistega, ki "zaseda mesto vsemogočnega Boga". 




10/05/2015

Želja po prepovedanem

Pablo Picasso: Bikoborba
"Želja po stvareh, ki jih je Bog prepovedal, je odsev tega, kako me je greh popačil, in ne tega, kakršnega me je Bog ustvaril."
(Sam Allberry)


Jezusova velikoduhovniška molitev (I.)

Jezusova velikoduhovniška molitev obsega eno celo poglavje Svetega pisma, in sicer 17. poglavje evangelija po Janezu.  Sestoji se iz več smiselnih celot, sam bi jo razdelil na tri dele:
  1. Uvodni del.
  2. Molitev za Jezusove učence.
  3. Molitev za vse, ki verujemo po njihovem oznanjevanju in za cerkev v celoti.
V tem kratkem prispevku se bom dotaknil prvih trinajstih vrstic Jn 17

Poglavje se začne takole: "Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal[...]" Kristjani danes velikokrat molimo tako, da smo s pogledom uperjenim v tla, ali pa pri molitvi celo mižimo. Jezus je delal ravno obratno: oči je povzdignil k nebu in molil. Tako je delal, ker v njegovem odnosu z nebeškim Očetom ni bilo nikakršne zapreke. Jezus je živel brezgrešno življenje, ki  je potekalo v popolni poslušnosti Božji volji. Ljudje nikoli ne bomo zmožni take poslušnosti. Lahko le poskušamo in se trudimo. To smo pravzaprav dolžni. Ampak s tem še ni rečeno, da kristjan ne bi smel moliti zazrt proti nebu. Apostol Pavel piše, da "ni  [...] nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Jezus je naša popolnost, on je naš Srednik (1Tim 2,5. Heb 8,6. 9,15). "V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12)  Ker je tako, smemo moliti, kakor je on molil. Lahko pa tudi drugače, glavno, da "v duhu in resnici" (Jn 4,23.24).
Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji,da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.  (Jn 17,1b-5)
Jezus se je popolnoma zavedal, da je prišla njegova ura, ko bo pretrpel strašno smrt za grehe sveta. Obenem se je jasno poudaril svojo božanskost. Pisano je namreč: "Jaz sem GOSPOD, to je moje ime,
svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom." (Iz 42,8)  Če bi bil Jezus navaden človek, ne bi mogel reči Bogu, naj ga poveliča z veličastvom, ki ga je imel, preden je bil svet, torej od vekomaj. V nadaljevanju pravi, da mu je dal Oče oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki jih je prejel od Očeta. Tukaj je povedal, da večno življenje ne pripada vsem po vrsti, ampak tistim, ki mu jih je dal Oče. Gre torej za izvolitev in vnaprejšnjo določitev, ki jo je opravil Bog v skladu s svojo suvereno voljo pred začetkom sveta. Večnega življenja so deležni vsi, ki poznajo Očeta in Sina. Glagol "poznajo" ne pomeni površinskega poznavanja ali znanstva,  ampak gre za globok oseben odnos z Bogom, ki ga imajo izvoljeni. Jezus je s svojim življenjem popolne poslušnosti v celoti izpolnil Očetovo voljo in s tem poveličal Očeta, zato pričakuje od njega, da bo zdaj on poveličal Jezusa, svojega Sina.
Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. (Jn 17,6-8)
Tukaj se začne drugi del Jezusove velikoduhovniške molitve. V njem Jezus poudarja, da je razodel Očetovo ime tistim, ki mu jih je dodelil nebeški Oče. Oni so sprejeli Božjo besedo in začeli verovati v Jezusa. V tistem času njihova vera še ni bila čisto popolna, kar je razvidno iz nadaljnjih dogodkov,  toda, kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. 
Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; 10 in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. 11 Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. 12 Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. 13 Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno.  (Jn 17,9-13)
Jezus je v tem delu izrecno prosil za svoje učence, ne za svet, saj so bili učenci tisti, katere mu je dal Oče. Ti so tudi dobili nalogo, da oznanijo evangelij svetu. Zato se torej na tem mestu   Jezus ne ukvarja s svetom, ampak z učenci. Oni so tisti, v katerih je bil Jezus tedaj že poveličan. On je odhajal iz sveta, oni so ostajali v svetu, zato je Jezus prosil Očeta, naj jih ohrani in naredi, da bodo eno, kakor sta onadva eno.  Jezusov ideal je edinost vere in vernikov. Ker pa smo kristjani samo ljudje, nam te edinosti ni uspelo ohranjati. Danes obstaja ekumensko gibanje, ki se zavzema za edinost kristjanov. Vprašanje pa je, kakšen smisel ima gibanje, za katero se najbolj zavzemajo skupnosti, ki so zelo oddaljene od evangeljske vere, ali  tiste, ki skoraj ničesar ne verujejo. Edinost da, a ne za vsako ceno!  Jezus je v času svojega zemeljskega bivanja uspešno ohranjal učence v Očetovem imenu in jih obvaroval pogube. Izjema je bil Juda Iškarijot, ki je bil eden od dvanajstih, ni pa bil med Božjimi izvoljenimi.  Pismo pravi: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19b) Tisti, ki jih Gospod pozna, se ohranijo v večno življenje. Tudi v tem primeru nam glagol "pozna" pove, da gre za globok oseben odnos, ki ga ima Gospod s svojimi ljudmi. Na koncu tega odlomka pa Jezus prosi Očeta, da bi imeli učenci njegovo (Jezusovo) veselje v sebi dopolnjeno. Jezus ni prosil Očeta, da bi bili učenci srečni, ampak, da bi imeli v sebi veselje. Pisano je:  "GOSPODOVO veselje je vaša moč." (Neh 8,10b) To dejstvo je nadvse  pomembno, zato nas Božja beseda na več mestih spodbuja k veselju: "Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu." (Ps 32,11) Ali pa, ko pravi: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4) Veselje je, kot pravi Pavel v Pismu Galačanom 5,22,  eden od sadov Duha, in ga na tem seznamu navaja na drugem mestu, takoj za ljubeznijo. Jezus je svoje ljudstvo odrešil greha in večnega pogubljenja, kar je že samo po sebi dovolj dober razlog za veselje.

Jezus ima oblast, da podeli večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče. Vsak, ki ga nebeški Oče privede  k Jezusu, pozna Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Tak ima dovolj velik razlog za pristno veselje. Imaš to veselje v sebi? 


08/05/2015

Vabilo na pogovorni večer: Jezus med Slovenci

Tone Kralj: Sveta družina
FORUM ZA DIALOG MED VERO IN KULTURO

Vabi na 13. pogovorni večer, ki bo potekal v torek, 12. maja,  s pričetkom ob 19.30.

Moderator:
Matjaž Črnivec
Sogovorniki:
dr. Vinko Potočnik
p. Damjan Ristič
dr. Nenad Vitorović


Prostor in kraj dogajanja: Atrij ZRC, Novi trg 2, Ljubljana.

Osebnost Jezusa iz Nazareta je znana vsem, vsaj zdi se tako. Toda čeprav ljudje o njem večinoma vedo zelo malo, ima skoraj vsak do njega zelo izrazito stališče, bodisi pozitivno bodisi negativno. In tudi med temi, ki ga dojemajo pozitivno, obstajajo velike razlike v predstavah o njem: za kaj se je zavzemal, katere vrednote je poudarjal in kakšnega izvora je bil. Komunisti ga štejejo za prvega komunista, ki je razglašal konec osebne lastnine in medčloveškega izkoriščanja, muslimani ga imajo za pravega muslimana, ki je že pred prerokom Mohamedom oznanjal islam, različne krščanske veroizpovedi pa ga razumejo kot svojega utemeljitelja in se pogosto sklicujejo prav nanj pri utemeljevanju svojih specifik. Kakor koli že, Jezusovo sporočilo o Božji vladavini je v svojem času izzvalo burno družbeno reakcijo, tako pozitivno kakor negativno, ki se je nadaljevala tudi pozneje, ko so to sporočilo njegovi učenci raznesli drugam. V četrtem stoletju je to »Jezusovo gibanje« doživelo pomembno, v mnogočem usodno transformacijo, ko je postalo glavna ideologija imperija. V tej obliki je v 8. st. doseglo tudi naše prednike in odtlej pa vse do danes tako ali drugače pomembno zaznamuje slovensko družbo in oblikuje njeno kulturo.

Več:


07/05/2015

Mrtvomorski rokopis z 10 zapovedmi bo na ogled v Jeruzalemu

Vir slike: Bible History Daily
Izraelski muzej v Jeruzalemu bo dal na ogled fragmet mrtvomorskega zvitka, ki vsebuje zapis desetih zapovedi. Gre za zvitek 4Q41, ki so ga  leta 1952 odkrili v Jami 4 blizu Kumrana ob Mrtvem morju. Zvitek je iz 1. stoletja pred Kr., tekst pa je napisan v hebrejščini. To ni edini kumranski rokopis, ki vsebuje deset zapovedi, je pa po besedah dr. Shanija Tzorefa, strokovnjaka za to področje, zelo lepo ohranjen.

Več na tej povezavi >>>


Če želite izvedeti še kaj več o Kumranskih rokopisih, si lahko na spodnji povezavi  zastonj  snamete e-knjigo, kjer boste prebrali več o pomenu teh rokopisov. 

Dostop do e-knjige >>> 


06/05/2015

Evangelij za tiste, ki jih je zlomila cerkev



Povezavo do  predavanja Evangelij za tiste, ki jih je zlomila cerkev (The Gospel for those broken by the Church)  v avdio obliki, ki ga je imel pred leti dr. Rod Rosenbladt, sem objavil že leta 2012, a povezava več ne deluje.

Ker se mi zdi, da gre za večno zeleno temo v evangelijskih cerkvah, ki bi jo morala cerkev kar naprej obnavljati in ponavljati, vmes pa se mi je ponudila priložnost, da pridem do iste stvari še v video obliki, sem se odločil, da zadevo še enkrat objavim.  

Na tej povezavi lahko najdete omenjeno predavanje v video in zapisani obliki, kot je bilo objavljeno na spletni strani Liberate

Želim, da bi bilo predavanje vsem v blagoslov. 

03/05/2015

Tom Doyle: V nebesih ni panike


Tom Doyle je avtor nove knjige, ki govori o kristjanih na Bližnjem vzhodu, ki se soočajo s preganjanjem. V intervjuju na spodnji povezavi  govori o tem, kako kljub napredovanju Islamske države, Bog v tistih krajih spreminja srca ljudi, saj kristjani navkljub nasilju in tveganju posredujejo evangeljsko sporočilo drugim. 

Res je, da danes mnogi kristjani bežijo z ozemelj, kjer se stopnjuje islamistično nasilje. Tu gre za kristjane, ki pripadajo različnim tradicionalnim vzhodnim cerkvam (armenski, sirski, asirski...) ter njihovim uniatskim, z Rimom zedinjenim sestram dvojčicam. Poleg teh pa obstajajo tudi "podzemne" cerkve, ki jih najdemo povsod po Bližnjem vzhodu, celo v Meki, ki je srce muslimanskega sveta! 

Doyle nam v intervjuju med drugim pripoveduje o iranski ženski, ki  je morala izbirati med Odrešenikom in lastnim otrokom, pa tudi o pogumnih pastorjih v Siriji, ki bi raje umrli, kot opustili svoje delo, na katero jih je poklical Bog...   

Vse to je izziv za kristjane, ki živimo v tako imenovanem svobodnem svetu. Zanimivo je, da danes preganjani kristjani na Bližnjem vzhodu molijo za ameriške kristjane, saj so zelo solidno obveščeni o razmerah v cerkvi in družbi v "svobodnem svetu". Internet pač dela svoje. 


Dostop do intervjuja >>>


Vir: The Voice of the Martyrs

02/05/2015

Kristusovo poveličanje skozi medsebojno ljubezen

Ko je šel ven, je Jezus rekel: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. 32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. 33 Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. 34 Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! 35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen."
(Jn 13,31-35)

V tem kratkem evangeljskem odlomku, ki se nanaša na  dogajanje pri zadnji večerji, imamo kar tri sporočila. 
  1. Prvo sporočilo se nanaša na Jezusovo poveličanje. Evangelist  na začetku 13. poglavja pripoveduje o Jezusovem dejanju ponižnosti, v katerem je učencem umil noge. Pred Jezusom je bil še en dogodek, zaradi katerega ga je čakalo poveličanje. Čakalo ga je strašno trpljenje, tako psihično kot fizično, ki mu je sledila sramotna smrt na križu. Toda vse to je imelo globok smisel: Jezus  nas je s svojo smrtjo na križu odrešil greha in kazni za greh. Bog Oče ga je poveličal tako, da ga je obudil od mrtvih. Jezusovo vstajenje je za nas jamstvo, da je on resnični Mesija, oziroma Jagnje, ki odvzema greh sveta. 
  2. Dalje sporoča Jezus svojim apostolom, preko njih pa nam, da zaenkrat, vsaj dokler smo "v telesu", ne moremo priti tja, kamor gre, oziroma je odšel on. 
  3. Tretje sporočilo, ki je pravzaprav naročilo,   je zapoved ljubezni. Gre za nekaj, kar v sedanjem času mnogi narobe razlagajo. V grškem izvirniku sta uporabljena glagol agapao in samostalnik agapé. Grščina pozna več izrazov, s katerimi označujejo tisto, čemur pravimo pri nas ljubezen. V našem primeru ne gre za prijateljsko, bratsko, materinsko ali erotično ljubezen (da o kakem pocukranem sentimentalizmu niti ne govorimo), ampak za ljubezen v socialnem in moralnem smislu, oziroma za Božjo ljubezen do nas. Tako ljubezen naj bi izkazovali eden drugemu. Pri Jezusovi ljubezni do apostolov in sploh do vsega  njegovega ljudstva, je šlo za neskončno več, kot za navadno prijateljsko ljubezen. Iz ljubezni do nas je pretrpel bridko smrt na križu, s katero nas je odrešil jarma greha.  Cerkev je Kristusovo telo na zemlji, Kristus pa je glava tega telesa (1Kor 12,27. Ef 1,22.23. Kol 1,18).  Če hoče telo normalno delovati, morajo biti vsi njegovi organi med sabo lepo usklajeni (1Kor 12, 12-26).  Ljubezen pa je vez popolnosti (Kol 3,14). Tu seveda ni mišljena kakršna koli ljubezen, ampak tista, ki prihaja od Boga in povezuje posamezne ude cerkve, torej agapé. Takšna ljubezen, torej agapé,  bi morala biti razpoznavni znak resničnih Kristusovih učencev, oziroma udov cerkve. Toda, kot  je razvidno iz apostolskih pisem, taka ljubezen znotraj cerkva ni bila nekaj samoumevnega. Za tako ljubezen je treba kar naprej prositi  Boga, kajti glede teh reči smo še vedno kot sito ali rešeto. Puščamo. Toda po drugi strani je medsebojna ljubezen znamenje pripadnosti našemu Gospodu in je njemu v slavo. Zato jo je potrebno negovati. 
Jezus je dal svojim apostolom in po njih svoji cerkvi zapoved medsebojne ljubezni. Ljubezen bi morala biti zaščitni znak Kristusove cerkve, kajti preko nje je Jezus poveličan pred svetom. Če nam je primanjkuje, jo izprosímo od Boga, tako da bodo vsi vedeli, čigavi učenci smo. Jezus se je žrtvoval za nas in nam je pripravljen dati vse tisto, kar od njega potrebujemo, njemu v slavo ter poveličanje.  

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (6)


V resnici je rekel nekaj čisto drugega: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Pot je torej samo ena, in za nameček še ozka povrhu (cf. Mt 7,13.14).  


01/05/2015

Kitajska: več ostrih ukrepov - več prebujenja


Cerkev na Kitajskem pod sedanjim predsednikom republike in generalnim sekretarjem Komunistične partije Kitajske Xi Jinpingom (od 2013, oziroma 2012) preživlja težje čase. To ne velja le za tako imenovane hišne cerkve, kot tam pravijo neregistriranim cerkvam, ampak tudi za "uradne", od države požegnane "tri samo-patriotske" cerkve. Toda rezultati šikaniranj imajo nasprotni učinek od tistega, kot bi si ga želela tamkajšnja oblast. Več ko je ostrih ukrepov, več je prebujenja.

O tem pripoveduje dr. Bob Fu v intervjuju na spodnji povezavi. 



Vir: The Voice of the Martyrs