30. januar 2016

O sejanju in sprejetju besede

Ivan Grohar: Sejalec. Vir slike: Wikipedija

Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz raznih mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: 5 "Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. 6 Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. 7 Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. 8 In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad." Ko je to povedal, je zaklical: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!"
Njegovi učenci so ga spraševali, kaj pomeni ta prilika. 10 Rekel jim je: "Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah, da
gledajo, pa ne vidijo,
              in poslušajo, pa ne doumejo.
Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. 12 Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. 13 Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. 14 Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. 15 Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad."   (Lk 8,4-15)

Zgornja prilika sodi med Jezusove bolj znane prilike, saj jo najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Ponavadi jo imenujemo Prilika o sejalcu, čeprav bi bil morda bolj ustrezen kak drug naziv. Ko je Jezus povedal priliko, so ga učenci  spraševali glede njenega pomena. V svojem odgovoru jim je Jezus pojasnil,  zakaj sploh uporablja prilike. Povedal je, da je njihov namen ta, da bi ljudje, ki jim skrivnost Božjega kraljestva ostaja neznanka, glede tega še naprej tavali v temi.  To so tisti, ki zakrknejo svoja srca pred resnico (cf. Apd 19,9. Rim 11,7-9). Mnogi Božje besede ne sprejemajo in raje ostanejo v temi. 

Božja beseda se seje zelo na široko. To je tako, kot bi metal seme sem ter tja: nekaj ga pade ob pot, nekaj na skalo, nekaj med trnje, nekaj pa na rodovitno prst. Le tisto, ki pade na rodovitno prst, vzklije, zraste in na koncu prinaša sadove. Sprejetje besede je torej odvisno od prsti. Toda prst sama kot taka nima prav nobenih zaslug za to, da v njej vzklije seme in rodi pridelek. Prst namreč ni zaslužna za to, da je rodovitna ali ne. Enako tudi človek, ki sprejme Božjo besedo, nima nobenih zaslug, da jo je sprejel in da je v njem obrodila sad. Mi nismo sami svoji stvarniki, ampak je Bog naš Stvarnik. Ko so se Korinčani kregali glede tega, komu med apostoli pripadajo, jim je Pavel povedal: "Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog." (1Kor 3,6.7) Niti oznanjevalci besede niti njeni prejemniki nimajo nobenih zaslug za to, da se v posamezniku beseda razvija, krepi, raste in prinaša sadove, ampak je Bog  tisti, ki za vse to poskrbi. On je tudi v naprej pripravil srca vernih, da bi bila zmožna verovati (cff. Rim 8,29.30. 11,2. Ef 1,5.11). 

V mnogih cerkvah danes preizkušajo najrazličnejše strategije, da bi svetu uspešneje posredovali krščansko sporočilo. Ampak moč evangelija ni v naših metodah in strategijah. Pravzaprav sploh ni odvisna od nas, ampak od Boga.  On je tisti, ki po Svetem Duhu edini kultivira prst človeških src, da so pripravljena na sprejetje njegove besede, ki se potem lahko v njih ukorenini, zraste in obrodi sadove.


Ni komentarjev: