28. marec 2016

Če bi imeli pred 2000 leti mobitele...



Brez besed

Vir slike: Twitter 

Skrivnostni spremljevalec

Zame je eden od najbolj zanimivih dogodkov, zapisanih v pričevanjih štirih evangelistov, tisti, ko se Jezus po svojem vstajenju kot skrivnostni spremljevalec pridruži dvema učencema, ki sta se napotila iz Jeruzalema v Emavs. Gre za dogodek, ki ga natančno popisuje le Luka in sicer  v Lk 24,13-35

Iz zapisanega je razvidno, v kako klavrnem stanju so se nahajali Jezusovi učenci po križanju. Vsi so se razbežali in poskrili. Čeprav jih je Jezus ves čas pripravljal na svojo smrt in vstajenje, kot je opisano v naslednjem odlomku: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen," (Mt 16,21) oni tega niso bili zmožni doumeti. 

Učenca nista prepoznala skrivnostnega spremljevalca, ki se jima je pridružil na poti ter ju spraševal o tistem, kar se je malo nazaj zgodilo v Jeruzalemu.  Eden od učencev, Kleopa, je Gospodu razlagal o uničenih upih in pričakovanjih: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a) Upi so eno, realnost pa drugo. Učenci so si predstavljali, kako bo njihov Gospod  ponovno vzpostavil zemeljsko kraljestvo Izrael, ki naj bi potem trajalo na veke. Dvanajsteri so se še pri zadnji večerji prepirali, kdo med njimi je večji in bo zasedal boljši položaj v Božjem kraljestvu (cf. Lk 22,24 ss.). Zato ni čudno, da so bili razočarani, ker je Kristusov križ odnesel njihove sanje. Počutili so se opeharjene. Učitelj, ki so ga imeli radi in so mu zaupali, se je izkazal kot še en ponesrečeni prerok. Toda neko dejstvo je povzročalo še večjo zmedo v Kleopovi glavi: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23)  Presneto, potem so se v vsej tej nesrečni zadevi pojavile neke ženske in pripovedovale prav čudne stvari, na kar pa se itak ni bilo moč zanesti, ker žensko pričevanje v tistem času ni nič veljalo. Razen tega noben razumen človek v tistem času ni verjel, da bi mrliči hodili iz grobov, še prej pa odvalili dvotonski kamnit pokrov, ki se ga je dalo premakniti le od zunaj. Kakorkoli, Jezus jima je nato potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan (cf. Ibid. vv. 25-27).

Ko so prišli v Emaus, se je skrivnostni spremljevalec delal, kot da hoče iti naprej, učenca pa sta ga "prepričala", da je ostal z njima. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega:
Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)
 Učenca sta prepoznala skrivnostnega spremljevalca na poti v Emavs. Jezusovo dejansko navzočnost sta sicer čutila ves čas, ko jima je razlagal Pisma. Da, Jezusova smrt ni bila "kar nekaj", kar dokazuje njegovo vstajenje.

Naš Odrešenik Jezus Kristus zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje, oziroma, kot piše sv. Pavel: "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih."  (1Kor 15, 3b.4a)  Amen. Bogu hvala. 

Velikonočna pridiga iz Novega Sada



Pastor Reformirane krščanske cerkve dr. Đuro Trkulja je svojo velikonočno pridigo zasnoval na odlomku iz Pavlovega 1. pisma Korinčanom 15,12-20. V njej je podal resnico glede šestih najpomembnejših potreb in hrepenenj, ki so izpolnjene z vstajenjem našega Gospoda Jezusa Kristusa. 

Pridiga je v srbskem jeziku. 

26. marec 2016

Vstajenje - temelj naše vere



"Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna." (1Kor 15,14) S temi odločnimi besedami poudarja Pavel temeljni kamen Kristusovega vstajenja za krščansko vero. S Kristusovim vstajenjem krščanska vera stoji in pade, kajti z obuditvijo od mrtvih naredi Bog Jezusa za Kristusa in se sam razodene kot "Oče Jezusa Kristusa."  Vera v Boga in priznavanje Kristusa se v tej točki združita in sta odtlej za krščansko vero neločljiva.
… Krščanska vera v Boga je vera v vstajenje. Ta ima samo v podobah in simbolih nekaj skupnega z mitično predstavo o svetu iz začetne dobe krščanstva. V našem izkustvu se vera v vstajenje sooča z usodo smrti, ki ji je na milost in nemilost izročeno vse, kar živi. Vera v vstajenje je vera v Boga, vera tistih, ki ljubijo in umirajo, trpečih in žalujočih. To je veliko upanje, ki nas tolaži in dviga.*
Zgornje besede evangeličanskega teologa Jürgena Moltmanna nam veliko povedo, a ne vsega. Velika noč je logični finale tistega, kar se je zgodilo na veliki petek. Pred nekaj leti me je nekdo na tem spletniku spraševal, čemu je sploh pomembno, ali je Jezus res vstal ali ne in kakšno vlogo ima sploh vse to v našem vsakdanjem življenjskem boju.

Res je, da zaradi moje vere ali nevere v vstajenje moja plača ne bo nič višja, pa tudi cene živil na trgu ne bodo zaradi tega nič nižje. Za nekoga, ki ga na svetu ne zanima kaj več od tega, kaj bo jedel ali pil je to danes res brezpredmetno vprašanje. Toda na Božji sodbi, ko bo dajal odgovor, bo relevantnost te vere nadvse pomembna. Pavel je s tem v zvezi napisal naslednje:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17)

Če bi bila Kristusova smrt zadnja stvar, ki se je v zvezi z njim zgodila na tem svetu, ne bi mogli o njem reči, da je Odrešenik sveta, ampak, da je šlo za običajnega ponesrečenega upornika, propadlega preroka ali sanjača, ki je imel predolg jezik in je preglasno sanjal. Tudi take so poznali v tistem času. Njegova smrt v tem primeru ne bi bila nič bolj ali manj pomembna kot smrt katerega koli človeka, ki je kdajkoli živel na tem svetu. Obstajajo sicer heroji, ki so se v življenju žrtvovali za kako veliko stvar in se jih ljudje s hvaležnostjo spominjajo, toda Jezus vsekakor ne bi bil eden od njih. V resnici gre v njegovem primeru za dosti večjo stvar, o kateri govori apostol Pavel takole:  "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus je žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29). On je s svojo smrtjo na križu vsem, ki vanj verujejo in pričakujejo njegov drugi prihod, priskrbel popolno odrešenje: "Tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo." (Heb 9,28)

Kako se lahko zanesemo, da je on res Božje Jagnje in da njegova smrt res odvzema greh sveta? Dokaz za to je njegovo vstajenje od mrtvih. Vstajenje je kot pečat, ki potrjuje veljavnost nekega dokumenta. Noben dokument nima pravne veljave, če ni opremljen s podpisom in pečatom izdajatelja, ali osebe, ki le-tega predstavlja. Veliko ljudi je bilo v zgodovini obsojeno na smrt, nihče razen našega Gospoda pa ni vstal od mrtvih. Ko je Pavel prepričeval Korinčane o Kristusovem vstajenju, se je pri tem skliceval na priče, ki so videle vstalega Gospoda (cf. 1Kor 15,1-11). Jezusovo vstajenje nam dokazuje, da je resnični Odrešenik. S tem v zvezi je govoril Pavel zbranim Judom v Pizidijski Antiohiji, ko je rekel:  "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38.39)

Jezusovo vstajenje od mrtvih je torej dokaz, da je On resnični Mesija in popoln Odrešenik, ki je priskrbel večno odkupitev, opravičenje  in s tem odrešenje vsem, ki vanj verujejo.
Blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja voščim!

__________
*J. Moltmann, Kaj nam Kristus pomeni danes? Mohorjeva družba, Celje, 1996. S. 72.

25. marec 2016

Kaj je tako dobrega ali velikega pri velikem petku?




V angleščini se reče velikemu petku dobri petek (Good Friday), čeprav gre na prvi pogled za zelo slab dan, zaradi česar se upravičeno poraja vprašanje, kaj je v njem tako dobrega, oziroma velikega. Odgovor nam ponuja zgornji video.


24. marec 2016

Heidelberški katekizem o Gospodovi večerji

Leonardo da Vinci: Zadnja večerja. Vir slike: Wikipedia

75. Kako se v sveti večerji spominjaš in zagotavljaš, da imaš v edini Kristusovi daritvi na križu deleštvo tudi v vseh njegovih dobrinah?
Tako, da je Kristus meni in vsem vernikom zapovedal jesti od tega lomljenega kruha in piti iz tega keliha v njegov spomin, ter pri tem obljubil (Mt 26,26-28; Mr 14,22-24; Lk 22,19; 1 Kor 10,16; 11,23-25; 12,13): Prvič, da je bilo njegovo telo tako resnično na križu zame darovano in zlomljeno in njegova kri zame prelita, da lahko z gotovostjo vidim, da se GOSPODOV kruh zame lomi in sopodeljuje kelih. In drugič, da mi tako sam s svojim križanim telesom in prelito krvjo siti in napaja dušo k večnemu življenju, kar prejemam iz roke služabnika in telesno uživam kruh in kelih GOSPODOV, kar se mi daje kot zanesljivi resnični znak Kristusovo telo in kri.

76. Kaj pomeni jesti križano Kristusovo telo in piti njegovo prelito kri?
To ne pomeni samo z vero v srcu prejemati celo trpljenje in Kristusovo smrt, pridobivati s tem odpuščanje grehov in večno življenje (Jn 6,35.40.47.50.53), temveč tudi po Svetem Duhu, ki je hkrati v Kristusu in v nas, čim bolj združimo (Jn 6,55) z njegovim blagoslovljenim telesom, tako da smo, čeprav je On v nebesih (Apd 3,21; 1 Kor 11,26) in mi na zemlji, vseeno meso od njegovega mesa in kost od njegovih kosti (Ef 3,16; 5,29.32; 1 Kor 6,15.17.19; 1 Jn 3,24; 4,13) in večno živi in vodeni, (kakor udje našega telesa od ene duše) z enim duhom (Jn 14,23; 6,56-58; 15,1-6; Ef 4,15).

77. Kje je Kristus obljubil, da verne tako zanesljivo hrani s svojim telesom in poji s svojo krvjo, ko jedo od tega zlomljenega kruha in pijejo od tega keliha?
Pri vzpostavitvi večerje, ki se glasi (1 Kor 11,23-25; Mt 26,26-28; Mr 14,22-24; Lk 22,19): "GOSPOD Jezus je tisto noč, v kateri je bil izdan, vzel kruh in zahvalivši se, ga je prelomil in rekel: Vzemite, jejte: to je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin. Tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, to delajte kolikokrat pijete v moj spomin. Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride." To obljub tudi ponavlja sv. Pavel govori: "Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, ali ni deležnost Kristusove krvi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni deležnost Kristusovega telesa? Ker je en kruh, smo mnogi eno telo; kajti vsi smo deležni tega enega kruha" (1 Kor 10,16-17).

78. Ali se kruh in vino spreminjata v Kristusovo telo in kri?
Ne, ampak kakor se voda pri krstu ne spremeni v Kristusovo kri ali človekovi grehi ne umijejo, temveč je le božje znamenje in zagotovilo (Mt 26,29; Mr 14,24), tako tudi blagoslovljen kruh pri sv. večerji ni Kristusovo telo (1 Kor 10,16; 11,26-28), čeprav se po običaju in uporabi zakramenta imenuje Kristusovo telo (1 Mz 17,10; 14,19; 2 Mz 12,26; 43,48; Tit 3,5; 1 Pt 3,21; 1 Kor 10,1-4).

79. Zakaj imenuje Kristus svoje telo kruh in svojo kri kelih, ali novo zavezo v svoji krvi, sv. Pavel pa deleštvo telesa in krvi Jezusa Kristusa?
Kristus ne govori tako brez velikega vzroka: Namreč, ne samo, da nas s tem želi poučiti, kakor kruh in vino ohranjata življenje, tako sta tudi njegovo križano telo in prelita kri prava jed in pijača naše duše za večno življenje (Jn 6,51.55), ampak nas hoče čez vse to zagotoviti z vidnimi znamenji in poroštvi, da smo po delovanju Svetega Duha deležni pravega telesa in krvi tako resnično, kakor resnično prejemamo z usti zakramente v Njegov spomin (1 Kor 10,16), in da sta Njegovo trpljenje in poslušnost [v 1. izdaji: smrt] tako gotovo naša, kakor da bi mi sami osebno trpeli in zadostili.

80. Kakšna razlika je med GOSPODOVO večerjo in papeževo mašo?
Sveta večerja nam pričuje, da imamo popolno odpuščanje vseh naših grehov po edini daritvi Jezusa Kristusa, katero je On sam enkrat izvršil na križu (Heb 7,27; 9,12.25-28; 10,10.12.14; Jn 19,30; Mt 26,28; Lk 22,19) in da smo po Svetem Duhu vcepljeni v Kristusa (1 Kor 6,17; 10,16), ki je sedaj s pravim telesom na desnici Očeta v nebesih (Heb 1,3; 8,1) in hoče, da ga tam slavimo (Jn 4,21-24; 20,17; Lk 24,52; Apd 7,55; Kol 3,1; Flp 3,20; 1 Tes 1,9). Maša pa uči, da živi in mrtvi nimajo odpuščanja grehov v Kristusovem trpljenju, razen če se Kristus ne daruje dnevno po maševalcih. In da je Kristus pod podobo kruha in vina telesno pričujoč in se ga mora zato častiti (V Can. issae. Item. De consecrat. distinct: 2). - Maša torej ni v osnovi nič drugega kot zatajitev edine daritve in trpljenja Jezusa Kristusa (Heb 9 in 10) na križu in prekleto malikovalstvo.

81. Kdo sme pristopiti h Gospodovi mizi?
Ti, ki zaradi svojih grehov niso sami sebi všeč, a vseeno zaupajo, da so jim grehi odpuščeni, ostale slabosti pa so pokrite s trpljenjem in smrtjo Kristusa, in kateri se želijo utrditi v veri in si izboljšati življenje. Nepokorneži in hinavci pa jedo in pijejo svojo obsodbo (1 Kor 10,19-22; 11,28).

82. Ali se sme dovoliti k sveti večerji tudi tistim, ki so s svojim prepričanjem in življenjem neverni in brezbožni?
Ne, ker se s tem sramoti božja zaveza in ščuva božji srd nad vso cerkev (1 Kor 11,20.34; Iz 1,11-15; 66,3; Jer 7,21-23; Ps 50,16). Zaradi tega je dolžnost krščanske cerkve po Kristusovem redu in njegovih apostolov, da takšne z močjo ključev izločijo, dokler se v svojem življenju ne poboljšajo.




20. marec 2016

Česa kristjani ne razumejo v zvezi z LGBT osebami



Rosaria Butterfield je v zgornjem videu na kratko podala nekaj stvari v zvezi z LGBT skupnostmi, ki jih kristjani ponavadi ne razumejo. Strnemo jih lahko v tri sklope:
  1. Ljudje so ljudje.
  2. Zunanji grehi niso nujno korenina problema. 
  3. Svetovni nazor igra pomembno vlogo. 

19. marec 2016

Drugačen kralj

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:
"Blagoslovljen kralj,
ki prihaja v Gospodovem imenu!
V nebesih mir
in slava na višavah!"
39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."  (Lk 19,37-39) 

Kralji, kraljevine in nasploh monarhije so v današnjem času videti kot eksotični anahronizem, kot nekaj, kar pravzaprav pripada preteklim časom, kot nekaj, o čemer se še največ govori v revijah, katerih ciljna publika so pripadnice ženskega spola.  Toda ne glede na to, kaj si danes mislimo o kraljih in monarhijah, se Bog v Svetem pismu razodeva kot Kralj.  To se marsikomu zdi čudno, vendar Bog ni demokrat, ki bi ga lahko (iz)volili, ampak je on, kot Stvarnik in Vzdrževalec vesoljstva, tisti, ki si izvoli kogar hoče in kakor hoče. 

Ko se je naš Gospod teden dni pred smrtjo na oslu bližal Jeruzalemu, ga je širši krog njegovih učencev prepoznal kot kralja. A to ni bil kralj, kakor si ga predstavljamo. Bil je drugačen. Pravzaprav je bil tudi popolnoma drugačen od tistega, kar so si učenci predstavljali o njem kot o kralju. Bržkone so pričakovali, da bo v Jeruzalemu prevzel oblast, pregnal rimsko okupatorsko vojsko in vladal osvobojenemu Izraelu, kot se spodobi za pravega kralja. Toda nič od tega se ni zgodilo. Ravno nasprotno.  Njegovim nasprotnikom se je čez teden dni zoper njega posrečila zarota, v kateri so ga prijeli, zaslišali in predali Rimljanom. Ko ga je rimski namestnik vprašal, če je res kralj, mu je Jezus odgovoril: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)  Kristusovo kraljestvo je drugačno od posvetnih kraljestev, ker ni od tega sveta. To je bistvo, ki so ga mnogi spregledali. On ni prišel ustvarjat zemeljske države, ampak je prišel odkupit pogubljene ljudi za nebeško kraljestvo, kar je nato izvedel s svojo žrtveno smrtjo na križu. Apostol Pavel piše:
Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
 (Flp 2,6-8)
Smrt na križu ni prav nič kraljevska smrt, ampak nasprotno.  Na ta način so Rimljani usmrčevali pobegle sužnje, roparje in upornike. Toda druga oseba Svete in nedeljive Trojice, Bog Sin, je tako rekoč izničil sam sebe, se učlovečil  in prišel na svet kot Jezus Kristus.  Na svetu je živel neoporečno in brezgrešno življenje. Kot pravi pisec Pisma Hebrejcem, je bil Jezus "preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Kot tak je bil resnično "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) Usmrčen je bil za naše grehe in bil obujen od mrtvih v dokaz, da imamo v njem opravičenje vsi, ki vanj verujemo. Jezus je bil do konca pokoren svojemu nebeškemu Očetu.  "Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom." (Flp 2,9)  Da, on je "Kralj kraljev in Gospod gospodov," (Raz 19,16b)  toda povsem drugačen od kraljev, predsednikov in drugih oblastnikov, ki vladajo temu svetu. Britanska kraljica se kiti z naslovom braniteljica vere, rimski škof se ima za naslednika apostola Petra in Kristusovega namestnika, Obama je predsednik najmočnejše velesile, a nihče od teh ne rešuje. Jezus je edini Odrešenik. Torej je tudi edini resnični kralj. Pa tako drugačen je od drugih kraljev!

17. marec 2016

Pilatova dilema

"Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?"  je vprašal rimski prokurator Poncij Pilat razjarjeno množico, ki je zahtevala Jezusovo smrt (Mt 27,22). Ta dilema je odtistihdob vseskozi prisotna, kajti prej ali slej se pojavi v našem življenju nadvse pomembno vprašanje: "Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?" Od našega odgovora bo namreč odvisna naša večna usoda. 

O Pilatovi dilemi je govoril Alistair Begg. Slišite ga lahko na spodnjih povezavah.



14. marec 2016

Izgubljen in najden



David Wood je prišel pri urah darvinistične biologije do prepričanja, da je dosegel višjo stopnjo človeške evolucije, zato je menil, da se mu ni treba prilagajati normalnemu obnašanju v človeški družbi. Bil je sociopat. To ga je privedlo do tega, da je hotel na čim bolj krut način umoriti lastnega očeta, in ga je napadel s kladivom. Umor se mu je ponesrečil, mu je pa zanj sodišče prisodilo deset let zapora. Človek obrača, a Bog obrne. David se je spreobrnil in njegovo življenje se je zasukalo v popolnoma drugo smer...

Če Bog ne vlada...




12. marec 2016

Se je Jezus res samo delal Boga?

"Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? 47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga."
48 Judje so odgovorili in mu rekli: "Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?" 49 Jezus je odvrnil: "Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. 50 Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." 52 Judje so mu torej rekli: "Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: 'Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.' 53 Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?" 54 Jezus je odgovoril: "Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: 'Naš Bog je.' 55 Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. 56 Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil." 57 Judje so mu tedaj rekli: "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" 58 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." 59 Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.     (Jn 8,46-53)

Jezusovi dialogi z Judi so znali biti zelo mučni. Mislili so si namreč: "Le kdo je ta, ki se dela Boga?" Višek provokacije se je namreč zgodil, ko jim je rekel: "Resnično, resnično povem vam: Preden se je Abraham rodil jaz sem." Ta  JAZ SEM so poslušalci pravilno prepoznali kot Božje ime, ki se v hebrejščini glasi Jahve, pomeni pa JAZ SEM (KI SEM).  To je bil razlog, da so zgrabili kamne, da bi jih vrgli v Jezusa. Judje so imeli tako religiozno oprane možgane, da niso mogli videti ničesar izven svojega religijskega zaboja, v katerem so se nahajali.  Kasnejša talmudska literatura zato govori o Jezusu vse najslabše. Izjava, da ima demona in da je s pomočjo demonov delal znamenja in zavajal ljudstvo v odpadništvo, se ponavlja v talmudski literaturi (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a).

Toda omenjena druščina ni bila edina, ki ni verovala v Jezusa. Mohamedovi nasledovalci smatrajo Jezusa za preroka, zanikajo pa njegovo božanskost. Mnogi posvetni ljudje ga imajo  za modrega človeka ter velikega učitelja in nič več. Tovrstno pokroviteljsko frazarjenje o preroku, modrem učitelju in podobno je v jasnem nasprotju s tistim, kar je Jezus govoril o sebi. Clive S. Lewis zato pravi s tem v zvezi:
"Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval." *
Z Lewisovega stališča so imeli celo Judje, ki so našemu Gospodu nasprotovali, po svoje  bolj prav, kot tisti, ki so ga zvedli na nekakšnega dobrega človeka. Jezusova beseda je bila preveč radikalna, da bi nam dopuščala kaj takega: "Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." (Jn 9,51b) Mojzes in ostali preroki so govorili na način: "Tako govori GOSPOD..." Jezus pravi: "Moja beseda..." Kdor veruje vanj, je tisti, ki posluša Božje besede. On je učil kakor nekdo, ki ima oblast, in ne, kakor pismouki (cf. Mt 7,29). Pismouki so se sklicevali na svoje predhodnike in na preroke, zlasti Mojzesa. Jezus je govoril iz svojega, kot tisti, ki ima Božjo avtoriteto. To je bil za Jude problem! To je bil tudi razlog, da so ga malo pozneje predali v smrt. Toda z vsem tem, so se izpolnile  prerokbe, zapisane v Pismih (cf. Mt 26,54. Lk 24,26.27).

Jezus Kristus je utelešeni Božji Sin, ki je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je popolno in brezgrešno življenje, bil na montiranem sodnem procesu obsojen na sramotno smrt na križu in plačal za greh sveta. Vstal je od mrtvih, kar je jamstvo, da je resnični Mesija, in da lahko po njem vsak, ki vanj veruje, prejme popolno odpuščanje vseh svojih grehov.

Ali veruješ to? 



*Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.


Milost je učinkovita in potrebna




09. marec 2016

Kaj ljudje verjamejo in zakaj

Če bi vprašali ljudi na ulici, kaj verjamejo v zvezi z Bogom in življenjem po smrti, bi dobili pestro paleto odgovorov. Vprašanje, ki bi moralo temu slediti je: "Zakaj (v) to verjamete?"

O teh stvareh  se je Michael Horton pogovarjal še s tremi svojimi kolegi - teologi. To so: Kim Riddlebarger, Rod Rosenbladt in Craig Parton.  







06. marec 2016

Prefinjen okus




Vir: Sacred Sandwich

Zemeljski kruh in kruh življenja

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: "Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos." Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 9 "Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?" 10 Jezus je dejal: "Posedite ljudi." Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. 11 Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. 12 Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: "Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi." 13 Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. 14 Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." 15 Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.  (Jn 6,1-15) 

Zgoraj opisani čudež pomnožitve kruha je eden od redkih dogodkov v Jezusovem življenju, ki ga omenjajo vsi štirje evangeliji. Janez je namreč rad popisoval dogodke, ki jih ne najdemo pri sinoptikih, toda ta dogodek se mu je očitno zdel tako pomemben, da ga je vključil v svoj evangelij. 

Kot poročata Matej in Marko, je bil kraj, kjer se je zgodil ta dogodek, nekje na samoti (cf. Mt 14,13. Mr 6,31.35), zato je bila pot do najbližje pekarne kar dolga, pa tudi ura ni bila prav nič ustrezna. Kakorkoli, opis dogodka spominja na tavanje Izraelcev po divjini, Jezus pa tu spominja na Mojzesa, a ne le na njega. V resnici je bil Bog tisti, ki je v puščavi nahranil svoje ljudstvo z mano in mesom (cf. 2Mz 16). Jezus se je torej dokazal za večjega od Mojzesa, saj je z Božjo močjo pomnožil kruh, Mojzes je bil le njegova predpodoba. Jezusu je uspelo nahraniti množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama, na koncu pa je še ostalo dvanajst košar koščkov kruha! Ta presežek nas spominja na obilje milosti, ki jo Bog razliva na svoje ljudstvo. Bog ne skopari. Če po eni strani spominja ta pomnožitev kruha na čas, ko so Izraelci tavali po puščavi, spominja po drugi strani na nebeški banket, ki ga pripravlja Bog svojim izvoljenim v svojem kraljestvu. Obed ima v Svetem pismu velik pomen. Vsak pomemben dogodek se v njem zapečati z obedom.  

Zbrana množica je ob nenavadnem dogodku nemudoma ugotovila, da nima opravka z navadnim človekom, ampak so bili prepričani, da je Jezus prerok, takšen, kot je bil Mojzes. Navdušenju ni bilo konca ne kraja. Na koncu so ga celo hoteli postaviti za kralja, a se jim je izmaknil. Res je, da so imeli opravka s prerokom, a več kot le to. A tega se niso zavedali. Tudi za kralja ga niso mogli postaviti, kajti On, Božji sin je že kralj nad kralji. Njemu ni mogoče nič dodati. Toda vsako navdušenje traja le tako dolgo, dokler ne mine. Morda je tale fraza malce alanfordovska, a tako se je potem dejansko zgodilo. Ko so Judje  našli Jezusa v Kafarnaumu in jim je odkrito povedal, da ga iščejo le zato, ker so se najedli, in da je On pravi kruh, ki prihaja iz nebes, so bili najprej zmedeni, potem jezni, razočarani, nakar so se razšli. Tisto, kar jim je manjkalo, je bila vera. Verjeli so v konkreten kruh, s katerim so se nasitili, niso pa verovali vanj, ki jim je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (Jn 6,35)  Seveda ne gre tu za telesno, ampak za duhovno lakoto in žejo. Te ne more potešiti noben kruh, nobena pijača, nobena stvar na tem svetu, ampak le Jezus Kristus. On je rekel o sebi, da je njegovo telo resnična jed in njegova kri resnična pijača (cf. Jn 6,50-58). Pri tem ni mislil, da bi lahko  jedli njegovo dobesedno telo in pili njegovo dobesedno kri, kot menijo nekateri, ampak je napovedal svojo žrtveno smrt na križu, v kateri je  prelil svojo kri. Ta žrtev je tista, ki rešuje, ampak le tiste, ki verujejo! Zato se kristjani spominjamo te žrtve z zauživanjem kruha in vina pri Gospodovi večerji, ki nas po veri tesneje povežeta z našim Gospodom. 

Če spremljamo dogajanje v Jn 6 do konca, pridemo do ugotovitve, da hrana sama zase nima resničnega pomena, če zavržemo tistega, ki nam jo daje. Verovati vanj pomeni jesti kruh življenja. "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


05. marec 2016

Film Preganjani (Chased)



Kaj bi bilo, če bi bilo...? To je pravzaprav vsebina vseh, ali pa velike večine filmov. Kratek film Preganjani (Chased) je zgrajen na predpostavki, kaj bi bilo, če bi bilo v ZDA krščanstvo najstrožje prepovedano in brutalno preganjano. V zahodnem svetu se zdi zaenkrat ta stvar nekaj  zelo abstraktnega, je pa to kruta resničnost v določenih deželah, ki niti niso tako strašno daleč od nas, le kaki dve uri ali malo več z letalom. V mnogih muslimanskih državah  se kristjani zbirajo k skrivnim bogoslužjem. Če jih odkrijejo, sledijo drastične kazni. 

Dokaz, da se lahko take reči  zgodijo kjerkoli in kdajkoli, so tudi pretekle revolucije (sovjetska, albanska, kitajska, korejska...), ki so za daljši ali krajši čas pognale krščanstvo v ilegalo. 

Da nekaterim v ZDA ta film iz določenega razloga ni všeč, dokazuje dejstvo, da so ga vrgli s spletne strani Youtube. Več o tem piše na tej spletni povezavi (besedilo je v hrvaščini).

Film traja približno pol ure, več o njem pa  lahko najdete tukaj (besedilo je v angleščini). 


04. marec 2016

Zakaj je cerkev tako pomembna?


O vprašanju o pomembnosti cerkve (izvirni naslov teme je bil What's so great about the church anyway) so debatirali: Chris Rosebrough, Daniel Emery Price, Elyse Fitzpatrick, Rod Rosenbladt, Matt Popovits in Tullian Tchividjian.


Debata je trajala malo manj kot eno uro. 


03. marec 2016

Gospodova radost

Na spodnji povezavi je dostop do pridige, ki jo je imel dr. Michael Reeves v nedeljo, 28. februarja letos, v 10. prezbiterijanski cerkvi v Philadelphiji. Izviren naslov pridige je The Lord's Delight, v njej pa je pridigar podajal in razlagal Božjo besedo iz Knjige preroka Izaija 61,10-62,5.  Naš Bog ni neko oddaljeno božanstvo, ki bi tu in tam iz muhavosti vrglo med ljudi kakšno prgišče svoje milosti, ampak se, kljub našim  spodrsljajem in nepopolnostim, raduje v svojem ljudstvu. 

Pridiga v video ali avdio načinu traja  malo več kot 41 minut.