06. marec 2016

Zemeljski kruh in kruh življenja

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: "Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos." Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 9 "Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?" 10 Jezus je dejal: "Posedite ljudi." Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. 11 Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. 12 Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: "Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi." 13 Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. 14 Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." 15 Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.  (Jn 6,1-15) 

Zgoraj opisani čudež pomnožitve kruha je eden od redkih dogodkov v Jezusovem življenju, ki ga omenjajo vsi štirje evangeliji. Janez je namreč rad popisoval dogodke, ki jih ne najdemo pri sinoptikih, toda ta dogodek se mu je očitno zdel tako pomemben, da ga je vključil v svoj evangelij. 

Kot poročata Matej in Marko, je bil kraj, kjer se je zgodil ta dogodek, nekje na samoti (cf. Mt 14,13. Mr 6,31.35), zato je bila pot do najbližje pekarne kar dolga, pa tudi ura ni bila prav nič ustrezna. Kakorkoli, opis dogodka spominja na tavanje Izraelcev po divjini, Jezus pa tu spominja na Mojzesa, a ne le na njega. V resnici je bil Bog tisti, ki je v puščavi nahranil svoje ljudstvo z mano in mesom (cf. 2Mz 16). Jezus se je torej dokazal za večjega od Mojzesa, saj je z Božjo močjo pomnožil kruh, Mojzes je bil le njegova predpodoba. Jezusu je uspelo nahraniti množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama, na koncu pa je še ostalo dvanajst košar koščkov kruha! Ta presežek nas spominja na obilje milosti, ki jo Bog razliva na svoje ljudstvo. Bog ne skopari. Če po eni strani spominja ta pomnožitev kruha na čas, ko so Izraelci tavali po puščavi, spominja po drugi strani na nebeški banket, ki ga pripravlja Bog svojim izvoljenim v svojem kraljestvu. Obed ima v Svetem pismu velik pomen. Vsak pomemben dogodek se v njem zapečati z obedom.  

Zbrana množica je ob nenavadnem dogodku nemudoma ugotovila, da nima opravka z navadnim človekom, ampak so bili prepričani, da je Jezus prerok, takšen, kot je bil Mojzes. Navdušenju ni bilo konca ne kraja. Na koncu so ga celo hoteli postaviti za kralja, a se jim je izmaknil. Res je, da so imeli opravka s prerokom, a več kot le to. A tega se niso zavedali. Tudi za kralja ga niso mogli postaviti, kajti On, Božji sin je že kralj nad kralji. Njemu ni mogoče nič dodati. Toda vsako navdušenje traja le tako dolgo, dokler ne mine. Morda je tale fraza malce alanfordovska, a tako se je potem dejansko zgodilo. Ko so Judje  našli Jezusa v Kafarnaumu in jim je odkrito povedal, da ga iščejo le zato, ker so se najedli, in da je On pravi kruh, ki prihaja iz nebes, so bili najprej zmedeni, potem jezni, razočarani, nakar so se razšli. Tisto, kar jim je manjkalo, je bila vera. Verjeli so v konkreten kruh, s katerim so se nasitili, niso pa verovali vanj, ki jim je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (Jn 6,35)  Seveda ne gre tu za telesno, ampak za duhovno lakoto in žejo. Te ne more potešiti noben kruh, nobena pijača, nobena stvar na tem svetu, ampak le Jezus Kristus. On je rekel o sebi, da je njegovo telo resnična jed in njegova kri resnična pijača (cf. Jn 6,50-58). Pri tem ni mislil, da bi lahko  jedli njegovo dobesedno telo in pili njegovo dobesedno kri, kot menijo nekateri, ampak je napovedal svojo žrtveno smrt na križu, v kateri je  prelil svojo kri. Ta žrtev je tista, ki rešuje, ampak le tiste, ki verujejo! Zato se kristjani spominjamo te žrtve z zauživanjem kruha in vina pri Gospodovi večerji, ki nas po veri tesneje povežeta z našim Gospodom. 

Če spremljamo dogajanje v Jn 6 do konca, pridemo do ugotovitve, da hrana sama zase nima resničnega pomena, če zavržemo tistega, ki nam jo daje. Verovati vanj pomeni jesti kruh življenja. "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


Ni komentarjev: