29. april 2016

Kaj izgubi protestant, ki preplava Tibero?

Živimo v času, ko niso redka spreobrnjenja takih, ki so bili vzgojeni kot evangelikalci,  v rimsko katolištvo. Za to obstaja več razlogov: nekateri pravijo, da jih je pritegnila lepota liturgije, v nasprotju s tistim, kar je pri evangelijskih bogoslužjih često videno kot neformalna in nespoštljiva zafrkancija, naslednjim je všeč ideja zgodovinske kontinuitete in védenje, kje se je nahajala cerkev skozi zgodovino, spet druge pa v času negotovosti in spremenljivosti priteguje struktura avtoritete. Ne glede na razloge pa večina protestantov prizna,  da je Rim na nek način privlačen. Kakorkoli, obstaja ena stvar, ki jo  izgubi vsak protestant, ki se spreobrne k Rimu: to je gotovosti vere. 

(Carl R. Trueman)

Carl R. Trueman, The Creedal Imperative, Crossway, Wheaton IL. 2012. S. 124. Prev: Dizma


27. april 2016

Biblija, mediji in duh časa

"V eno roko vzemi svojo Biblijo, v drugo pa svoj časnik in beri oboje.  Toda časnik interpretiraj preko Biblije." Tako nekako bi se glasil  prevod izreka, ki ga pripisujejo slavnemu teologu Karlu Barthu, pri čemer v resnici ne vemo, če ga je Barth kdaj sploh izrekel.  Ne glede na resnično avtorstvo te izjave, se z njo zelo močno strinjam. Pri tem se, za razliko od slavnega Švicarja,  ne bi omejeval na tiskane medije, kot so časniki, ki postajajo vse bolj postranski in manj brani. V medijih najdemo informacije, ki so znamenja časa, v katerem živimo. Po drugi strani nam Biblija daje razumeti in v luči Božje besede interpretirati  "duha časa" (Zeitgeist), kateremu smo priča.


26. april 2016

En vesoljski





NOBENEGA               BOGA NE VIDIM     
  TU ZGORAJ. 





~Saj ga boš, ko ti bo      zmanjkalo kisika! 





24. april 2016

Delo Duha resnice

[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: "Kam odhajaš?", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, 10 glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, 11 glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
12 Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. 13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. 14 On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. 15 Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.
(Jn 16,5-15)

Naš Gospod je pri zadnji večerji svojim apostolom razločno napovedal, da odhaja k Očetu in da jim bo po svojem odhodu poslal Svetega Duha. 

Jezus je bil na svetu kot učlovečeni Božji Sin. Kot tak je imel fizične omejitve in ni mogel biti istočasno prisoten na dveh ali več mestih. Sveti Duh nima fizičnih omejitev. Deluje lahko kjer hoče (cf. Jn 3,8). Naš Gospod je deloval na omejenem prostoru Palestine in bližnje okolice, pa še to ob določenem času le na enem mestu. Njegovo delo je bilo dovršeno, oziroma izpolnjeno z njegovo žrtveno smrtjo na križu (cf. Jn 19,30). Tri leta je  svoje apostole  pripravljal na poslanstvo oznanjevalcev evangelija. Bližal se je čas, ko naj bi oni sami nadaljevali njegovo delo. Tega pa v svoji lastni moči niso bili zmožni, zato so potrebovali pomoč Tolažnika - Parakletosa Svetega Duha. Izraz Parakletos v slovenščini tradicionalno prevajajo kot Tolažnik. Ima pa ta beseda še več drugih pomenov: Zagovornik, Pomočnik, Odvetnik, Srednik. Apostoli, ki so se pozneje razkropili po svetu, so bili deležni podpore in navdihovanja Svetega Duha. Duh deluje v svetu preko Božje cerkve.  Jezus je napovedal, da bo imel Sveti Duh v svetu trojno nalogo:
  1. Svet bo ovrgel glede greha. Pod besedo greh si ljudje v današnjem svetu po navadi predstavljajo kot nekaj starokopitnega, povezanega s spolnostjo. Ta predstava je zelo ozka. Greh je v bistvu prirojena in podedovana človekova lastnost in pomeni uporništvo proti Bogu. Gre za podedovano posledico upora naših prvih staršev. Aktualni grehi vseh vrst niso nič drugega kot rezultat udejanjanja naše padle narave na različnih področjih. Ljudje se v glavnem zavedamo, da nismo popolni, ampak tako slabi pa spet nismo, kajneda? Ne zavedamo se, da ima vsakdo v sebi letalno dozo strupa, ki mu pravimo greh. Posledica tega je telesna in duhovna  smrt (cf. 1Mz 2,17. Heb 9,27).  Naloga Svetega Duha je, da razodene svetu njegovo krivdo pred Bogom, glede katere ni nobenega opravičila.  Nevera je še posebej težek greh. Sveti Duh bo mnoge prepričal k spreobrnjenju v zveličanje. 
  2. Svet bo ovrgel glede pravičnosti. Svet ima svoja merila pravičnosti, ki se deloma pokrivajo z Božjimi merili, deloma pa ne. V svetu velja pravilo, da je prav tisto, kar imajo človeški zakoni za prav. Demokracija pozna večinsko načelo: če se večina v določeni skupini odloči za neko stvar, potem tisto obvelja. Če torej večina glasuje proti demokraciji, lahko tudi demokracijo gladko odpravijo in uvedejo tiranijo. To je že videna stvar. Dokler je bil Jezus na svetu, je on  sam, na področju, kjer se je gibal, prepričeval ljudi  glede Božje pravičnosti. Po izlitju Svetega Duha je Duh tisti, ki preko oznanjevanja postave in evangelija, pa tudi na bolj izredne načine prepričuje svet glede teh stvari. 
  3. Svet bo ovrgel glede sodbe. Satan, ki je vladar tega sveta je že obsojen. Tisti, nad katerimi ima on oblast, bodo  ob koncu časov obsojeni skupaj z njim. Njihova obsodba je že izrečena (cf. 2Pt 2,3). 
Naslednje delo Svetega Duha je bilo, da uvede Kristusove apostole v vso resnico. Rimska cerkev uči, da Sveti Duh vodi cerkveni magisterij, ki ga sestavljajo predvsem papež in škofje, polagoma v vso resnico. Na ta način opravičujejo nove dogme, ki jih razglaša rimski škof ali koncili. Toda Jezus tu ni nagovoril gospoda Mastai-Ferrettija (bolj znanega po imenu Pij IX.), Pacellija (Pij XII.) ali Bergoglia (Frančišek). Nagovoril je apostole. Sveti Duh je njih vpeljal v vso resnico. Zato pravi Juda v svojem pismu: "Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena enkrat za vselej, Kristusovi učenci pa so jo zapisali v spisih, ki jih imenujemo Sveto pismo Nove zaveze. Duh je navdihnjene pisce spominjal preteklih dogodkov (cf. Jn 14,26), ki so jih zapisali v štirih evangelijih, jim razložil evangelij odrešenja, pomemben za sedanjost (cf. Jn 14,26. 15,26), podan v Apostolskih delih ter apostolskih pismih in razodel eshatološko prihodnost  (Raz 1,19).

Sveti Duh nas prepričuje o tem, da smo grešniki, ki potrebujemo Odrešenika ter nas vodi k Njemu, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Njemu, Božjemu Sinu in Odrešeniku, bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom vsa čast in slava na veke! 

19. april 2016

Tudi najboljšim se kdaj zaštrika



Tudi najboljšim se stvari kdaj tako zapletejo, da jih podzavest  pripravi, da pokličejo na pomoč višjo silo, čeprav sami trdijo in mislijo, da vanjo ne verjamejo. Pravijo, da v sili hudič še muhe žre. Če je tako, potem ni čudno, da se je celo slavni Richard Dawkins ob neki priložnosti v tem smislu prav globoko spozabil. Več o tem nam na zgornjem posnetku povesta Ravi Zacharias in Richard Dawkins osebno... 


17. april 2016

Veselimo se!

"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." 17 Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" 18 Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." 19 Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? 20 Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. 21 Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. 22 Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel."      (Jn 16,16-22)

Ko je Jezus apostolom pri zadnji večerji razlagal, kaj se mu bo kmalu zgodilo, ga niso razumeli. Če smo odkriti, ga zagotovo tudi mi ne bi razumeli, če bi bili na njihovem mestu. Njihova pričakovanja so bila eno, bližnja realnost pa drugo. Nekaj najtežje razumljivega  je neprijetno dejstvo, da vodi pot zmage preko križa. In ravno to je skušal Jezus dopovedati učencem. Učenci so razmišljali o zemeljskem kraljestvu, Gospod jim je govoril o nebeškem kraljestvu. Gre za dve stvari, ki popolnoma drugače delujeta. Zato ni naslednje  dejstvo prav nič nenavadno: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost,  mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost." (1Kor 1,18. 22.23)  Jezus je svoje učence počasi uvajal v skrivnosti Božjega kraljestva, a še vedno niso razumeli.

Kakorkoli, pri zadnji večerji jim je Gospod razločno povedal, da jih čaka žalost, ker bodo mislili, da so ostali brez njega.  To se je tudi uresničilo. Bil je aretiran, mučen, obsojen in umorjen, apostoli in drugi učenci pa so se žalostni in prestrašeni razbežali, medtem ko je versko-politični establišment takratne Palestine, skupaj z množico ljudstva,  veselo slavil svojo zmago.  Svet nima rad takih, ki jih ima za zdraharje, ki mu podržijo zrcalo. Takih se rad z veseljem znebi. Danes živimo v času, v katerem je svet postavil na piedestal tako imenovano strpnost, ki je v bistvu strpnost do tistega, kar kot tako definirajo razni vplivni lobiji. Ta njihova strpnost  je postala sodobna  dogma. Kdor nasprotuje tej dogmi, je anatemá, ali še kaj hujšega. Resnici na ljubo, za njeno kršitev te sicer ne ubijejo, kajti v "naprednem svetu" je dovoljeno ubijati le nemočne nerojene, v "najnaprednejšem" pa že tudi težko bolne. Če te ne ubijejo fizično, te pa zato finančno,  ali kako drugače.  Isti napredneži in strpneži pa, iz modne ljubezni do "manjšin"  gojijo in redijo  na svojih  prsih kačo islamizma, ki jih utegne  nekega dne pošteno ugrizniti, ampak njihova dogma jim ne dovoli, da bi si vsaj malo drznili porazmisliti tudi v tej smeri.

Jezus pa  svojim apostolom ni napovedal le svoje smrti, ampak tudi svoje vstajenje, ko ga bodo spet lahko videli ter se razveselili z veseljem, ki jim ga nihče ne bo mogel vzeti. Navidezen poraz, v katerem je svet slavil svojo zmago, se je spremenil v zmago, ki je porazila svet in gospodovalce tega sveta. Ko nekdo omenja gospodovalce tega sveta, mnogi pomislijo na vplivne ljudi, kot so Obama, papež, Merklova, Putin, Soros, bilderbergovce in podobno. Dejanski gospodovalci so v ozadju: sem spada vladar, oziroma bog tega sveta, skupaj s svojimi zlimi duhovnimi silami (cf. Jn 14,30. 2Kor 4,4. Ef 2,2. Raz 9,20. 16,14). Ti upravljajo s svetom, kolikor jim Bog dopušča, vedo pa tudi, da imajo za svoje delo na razpolago le malo časa (cf. Raz 12,12). Njihov končni poraz je na dlani. 

Danes se v svetu dogajajo stvari, ki kristjane žalostijo. Da, mnogo je takih stvari. Toda Jezus je vse to premagal. Zato nas apostol Pavel spodbuja: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se."  (Flp 4,4)  Prerok Habakuk je napovedal Božjemu ljudstvu težke dneve, a je ostal optimist: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine.  Vendar se bom veselil v GOSPODU, se radoval v Bogu moje rešitve."  (Hab 3,17,18)  Ne glede na črno prihodnost, pred katero se je znašel prerok skupaj  s svojim ljudstvom, se je zavedal, da je rešitev pri Bogu, kar je bil zanj dovolj velik razlog za veselje. Kajti resnična "zmaga prihaja od GOSPODA." (Prg 21,31) Zato zaključuje Habakuk svojo hvalnico z besedami: "Gospod BOG je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine."  (Hab 3,19)  Zatorej, veselimo se!  Ne dopustimo, da bi nam kdo vzel veselje v Gospodu!

10. april 2016

Pastir in jagnje hkrati

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. 12 Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. 13 Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. 14 Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, 15 kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. 16 Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.                                                     
(Jn 10,11-16) 

Prispodoba Boga kot pastirja se pojavlja že v Svetem pismu stare zaveze. Ko je očak Jakob pred svojo smrtjo blagoslavljal svojega sina Jožefa, je med drugim rekel: "Bog, pred čigar obličjem sta hodila moja očeta Abraham in Izak, Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim, do tega dne[...]" (1Mz 48,15) Zelo je znan 23. psalm, ki se začenja z besedami: "GOSPOD je moj pastir, nič mi ne manjka." (Ps 23,1) 

 Prerok Izaija predstavlja Boga kot tistega, ki prihaja z močjo, a več kot to: "Glejte, Gospod BOG prihaja z močjo, njegov laket vlada zanj. Glejte, njegovo plačilo je z njim, njegovo povračilo pred njim. Kakor pastir pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe." (Iz 40,10.11) Bog prihaja z veliko silo rešit svoje ljudstvo pred njegovimi sovražniki, in bo vsakemu poplačal po njegovem delu, a je svojemu ljudstvu nežen pastir, ki zbira svojo čredo, nosi jagnjeta, ki so najbolj ranljiva ter šibka in je nežno pozoren do doječih. 

Bog bo kaznoval človeške pastirje svojega ljudstva, med katere sodi tako zatiralski religiozni kot politični establišment, ki živi in se redi na račun Božjega ljudstva. Obstaja kasta pastirjev, ki slabo skrbi za svoje ovce, zaradi česar se le te oddaljujejo od Boga in  razkropijo. Zato nastopa pri Ezekielu Bog, kot pastir, ki poišče svoje:  "Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne." (Ez 34,12) Še več, Ezekiel je napovedal prihod mesijanskega pastirja iz Davidovega rodu: "Postavil bom čeznje enega pastirja, da jih bo pasel, svojega služabnika Davida. Ta jih bo pasel, ta jim bo pastir. " (Ez 34,21) 

Mnogi verski voditelji se obnašajo kot najemniki in jim ni preveč mar za izročeno čredo. Zanima jih vse drugo, le zveličanje duš jim je nekam bolj postranska stvar. To so pastirji, o katerih nam govorita Ezekiel v prejšnjem odstavku in Jezus v Jn 11,12. Jezus je tisti pastir, ki je dal življenje za svoje ovce. On ni le pastir, ampak tudi Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Kot takega ga je prepoznal Janez Krstnik (cf. Jn 1,29). Kot žrtveno jagnje nas je odkupil oblasti greha in vsem vernim odprl pot v večno življenje (cf. Raz 5,9). Jezus se je žrtvoval za svoje ovce.  On daje večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče (cf. Jn 17,2). On razodeva Očetovo ime vsem, ki mu jih je  Oče odbral iz sveta (Jn 17,6).  Zato je prosil Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ob zadnji večerji, da bi vsi, ki mu jih je dal nebeški Oče, nekoč zrli njegovo veličastvo (Jn 17,24).

Besede, ki jih je v Jn 10,16 izrazil Jezus, danes nekateri narobe razlagajo in sicer, da Bog ne bo rešil le "dobrih kristjanov", ampak tudi "dobre ljudi", ki pripadajo vsem mogočim drugim prepričanjem. Najprej je treba povedati, da ni nobenih "dobrih kristjanov" in drugih "dobrih ljudi", ki bi si zaslužili zveličanje, "saj so vsi grešili in so brez Božje slave,"  (Rim 3,23) obstajajo le ljudje, o katerih pravi apostol Pavel: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu," (Rim 3,24) in seveda tisti, ki niso opravičeni. Kdor želi biti opravičen pred Bogom, mora najprej verovati v Jezusa in se zanesti na njegovo žrtev na križu (cf. Jn 3,16. Rim 4,5.24. ). Jezus je v našem konkretnem primeru govoril Judom, ki so bili tedaj izvoljeno Božje ljudstvo. Povedal jim je, da niso edini, ki se jim oznanja evangelij, ampak da pripada vesela novica o našem odrešenju ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov." (Raz 9,7b) Jezus ni le odrešenik Judov, ampak je tudi Odrešenik sveta, oziroma  vseh vernih.

Jezus je dobri pastir, ki je prišel iskat, kar je izgubljeno in Božje Jagnje, ki je bilo žrtvovano za greh sveta. Za razliko od človeških pastirjev, ki so podvrženi svojim slabostim, je on popoln dobri pastir, na katerega se lahko vedno zanesemo.




07. april 2016

Zgodovinska zanesljivost štirih evangelijev


Michael Horton je v oddaji, ki jo lahko najdete in poslušate na spodnji povezavi, intervjuval strokovnjaka za Novo zavezo, zgodovinarja in apologeta Michaela Licona, profesorja na Houstonski baptistični univerzi in pisca knjige Resurrection of Jesus: A New Historiographical Approach (Jezusovo vstajenje: novi zgodovinopisni pristop). 

Pogovarjala sta se o tem, zakaj smo lahko popolnoma prepričani, da so trditve o Jezusu, kot so zapisane v štirih evangelijih, res zanesljive in o tem, po čem smemo zanesljivo sklepati, da so bile zapisane v času, ko so bili glavni očividci dogodkov, povezanih z Jezusom, še živi. 





03. april 2016

Ko veruješ in ne ukrepaš




Vir: Sacred Sandwich

Izza zaklenjenih vrat

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam." 22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: "Prejmite Svetega Duha! 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."   (Jn 20,19-23) 

Zgornji odlomek iz Janezovega evangelija nam opisuje dogodek, ki se je zgodil na dan Jezusovega vstajenja. Učenci so bili prestrašeni, zato so se skrivali za zaprtimi vrati, čakajoč, da  se poleže bes tistih, ki so izročili njihovega Učitelja v smrt. Evangelist ni uporabil izraza apostoli, ampak učenci. Iz tega lahko sklepamo, da niso bili prisotni le deseteri (Tomaž je bil ravno tedaj odsoten), ampak tudi nekateri drugi, morda tudi Marija (cf. Apd 1,14).

Ko so bili tako lepo zbrani, se je med njimi naenkrat pojavil Jezus. Glede na to, da se s svojim ravnanjem niso ne vem kako  dokazali, bi jih lahko okaral, on pa jim je rekel: "Mir vam bodi!" ter jim pokazal roke in stran. Ni bil kak duh, ampak pravi Jezus v telesu (cf. Lk 24,39). On, ki so ga učenci zapustili, jim je zdaj naročil, naj ga oznanjajo po svetu, a ne le njega, temveč odpuščanje grehov, ki prihaja po njem! 

Ob tej priložnosti jim je dal Svetega Duha, dar, ki je bistven pri oznanjevanju evangelija. Zaenkrat je šlo predpodobo tistega, kar se je zgodilo pozneje na binkošti, ko se je Sveti Duh v polnosti razlil nad apostole. 

Na koncu našega besedila je izrek, ki ga nekateri razlagajo v smislu, da imajo cerkev in njeni služitelji posebno pooblastilo odpuščati grehe: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."  (Jn 20,23)  Besedni zvezi "so jim odpuščeni" in "so jim zadržani" sta v originalu zapisani v perfektu ali dovršnem pretekliku. Dovršni preteklik je čas, pri katerem je bilo neko dejanje dovršeno v preteklosti, in ima posledice za sedanjost. Pri oznanjevanju evangelija so grehi tistih, ki verujejo, odpuščeni, tistih, ki ne verujejo, pa so zadržani. Tiste, ki verujejo, je Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu in jih vnaprej določil za posinovljenje (cf. Ef 1,4.5). 

Vsebino evangelija pa je Jezus ob neki priložnosti na kratko povzel z besedami: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Ali veruješ? 

02. april 2016

Krščanstvo na Kitajskem



Na Kitajskem smo priča zelo hitro rastoči krščanski cerkvi.  Kot sem že pisal, se v tej državi s starodavno kulturo ob nedeljah zbere več ljudi pri krščanskem bogoslužju, kot v celi Evropi.

Ta video nam prikazuje delovanje tako imenovanih "hišnih cerkva", ki niso po volji režima in so večkrat objekt preganjanja, pa tudi uradne cerkve, "požegnane" s strani komunističnih oblasti.