17. april 2016

Veselimo se!

"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." 17 Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" 18 Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." 19 Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? 20 Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. 21 Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. 22 Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel."      (Jn 16,16-22)

Ko je Jezus apostolom pri zadnji večerji razlagal, kaj se mu bo kmalu zgodilo, ga niso razumeli. Če smo odkriti, ga zagotovo tudi mi ne bi razumeli, če bi bili na njihovem mestu. Njihova pričakovanja so bila eno, bližnja realnost pa drugo. Nekaj najtežje razumljivega  je neprijetno dejstvo, da vodi pot zmage preko križa. In ravno to je skušal Jezus dopovedati učencem. Učenci so razmišljali o zemeljskem kraljestvu, Gospod jim je govoril o nebeškem kraljestvu. Gre za dve stvari, ki popolnoma drugače delujeta. Zato ni naslednje  dejstvo prav nič nenavadno: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost,  mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost." (1Kor 1,18. 22.23)  Jezus je svoje učence počasi uvajal v skrivnosti Božjega kraljestva, a še vedno niso razumeli.

Kakorkoli, pri zadnji večerji jim je Gospod razločno povedal, da jih čaka žalost, ker bodo mislili, da so ostali brez njega.  To se je tudi uresničilo. Bil je aretiran, mučen, obsojen in umorjen, apostoli in drugi učenci pa so se žalostni in prestrašeni razbežali, medtem ko je versko-politični establišment takratne Palestine, skupaj z množico ljudstva,  veselo slavil svojo zmago.  Svet nima rad takih, ki jih ima za zdraharje, ki mu podržijo zrcalo. Takih se rad z veseljem znebi. Danes živimo v času, v katerem je svet postavil na piedestal tako imenovano strpnost, ki je v bistvu strpnost do tistega, kar kot tako definirajo razni vplivni lobiji. Ta njihova strpnost  je postala sodobna  dogma. Kdor nasprotuje tej dogmi, je anatemá, ali še kaj hujšega. Resnici na ljubo, za njeno kršitev te sicer ne ubijejo, kajti v "naprednem svetu" je dovoljeno ubijati le nemočne nerojene, v "najnaprednejšem" pa že tudi težko bolne. Če te ne ubijejo fizično, te pa zato finančno,  ali kako drugače.  Isti napredneži in strpneži pa, iz modne ljubezni do "manjšin"  gojijo in redijo  na svojih  prsih kačo islamizma, ki jih utegne  nekega dne pošteno ugrizniti, ampak njihova dogma jim ne dovoli, da bi si vsaj malo drznili porazmisliti tudi v tej smeri.

Jezus pa  svojim apostolom ni napovedal le svoje smrti, ampak tudi svoje vstajenje, ko ga bodo spet lahko videli ter se razveselili z veseljem, ki jim ga nihče ne bo mogel vzeti. Navidezen poraz, v katerem je svet slavil svojo zmago, se je spremenil v zmago, ki je porazila svet in gospodovalce tega sveta. Ko nekdo omenja gospodovalce tega sveta, mnogi pomislijo na vplivne ljudi, kot so Obama, papež, Merklova, Putin, Soros, bilderbergovce in podobno. Dejanski gospodovalci so v ozadju: sem spada vladar, oziroma bog tega sveta, skupaj s svojimi zlimi duhovnimi silami (cf. Jn 14,30. 2Kor 4,4. Ef 2,2. Raz 9,20. 16,14). Ti upravljajo s svetom, kolikor jim Bog dopušča, vedo pa tudi, da imajo za svoje delo na razpolago le malo časa (cf. Raz 12,12). Njihov končni poraz je na dlani. 

Danes se v svetu dogajajo stvari, ki kristjane žalostijo. Da, mnogo je takih stvari. Toda Jezus je vse to premagal. Zato nas apostol Pavel spodbuja: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se."  (Flp 4,4)  Prerok Habakuk je napovedal Božjemu ljudstvu težke dneve, a je ostal optimist: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine.  Vendar se bom veselil v GOSPODU, se radoval v Bogu moje rešitve."  (Hab 3,17,18)  Ne glede na črno prihodnost, pred katero se je znašel prerok skupaj  s svojim ljudstvom, se je zavedal, da je rešitev pri Bogu, kar je bil zanj dovolj velik razlog za veselje. Kajti resnična "zmaga prihaja od GOSPODA." (Prg 21,31) Zato zaključuje Habakuk svojo hvalnico z besedami: "Gospod BOG je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine."  (Hab 3,19)  Zatorej, veselimo se!  Ne dopustimo, da bi nam kdo vzel veselje v Gospodu!

Ni komentarjev: