30. maj 2016

Ti nisi tvoja spolnost


You Are Not Your Sexuality from The Gospel Coalition on Vimeo.

V sodobnem času nas družba in mediji vseh vrst bombardirajo s spolnostjo in nam dopovedujejo, naj se poistovetimo s takšno ali drugačno spolno usmerjenostjo, ker naj bi to dajalo  našemu življenju večjo polnost.

Anglikanski pridigar Sam Allberry se ne strinja s takim pogledom, čeprav se osebno sooča z lastno istospolno usmerjenostjo.

V zgornjem govoru, ki traja malo manj kot 33 minut, je v petih točkah podal svoje misli o tem, kako naj kristjan, ki ga privlačijo osebe istega spola istega spola, gleda na to problematiko:
  1. Tvoja identiteta je v Kristusu.
  2. Biti Jezusov učenec je težko.
  3. Božja beseda je dobra.
  4. Cerkev je tu bistvenega pomena.
  5. Pred nami je slavna prihodnost.
Več na spletni strani The Gospel Coalition >>>


28. maj 2016

Ali te Bog pozna?

Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: "Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu." 25 Abraham mu je rekel: "Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam." 27 Nato mu je bogataš rekel: "Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!" 29 Abraham mu je dejal: "Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!" 30 Ta pa mu je odvrnil: "Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili." 31 On pa mu je dejal: "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih."
(Lk 16,19-31)  

Ljudje smo po naravi egocentrična bitja. S tem nočem reči, da smo bili taki tudi ustvarjeni. Ne, ampak smo postali taki, ko sta naša prednika spustila med nas nekaj, čemur pravimo greh. Greh ni le tisto, kar zagrešimo, ampak je nekaj, kar popolnoma obvladuje človeka v njegovem naravnem stanju. 

Poglejmo si bogataša v zgornji Jezusovi priliki. Jezus nikjer ne pravi, da je bil omenjeni človek hudoben, ali da je hote storil kaj zelo hudega in nemoralnega.  Le to nam pove, da je živel popolnoma usklajeno z znanim latinskim rekom: "Carpe diem," ali po naše: "Uživaj dan." Gre za popolno osredotočenost nase, čisto v stilu z današnjimi spodbudnimi izreki, kot so: "Drznite si biti sebični!" ali  pa: "Razvajajte se!  Pustite se razvajati!" in podobno. Tovrstne spodbude so pravzaprav povsem nepotrebne, saj smo že sami po sebi preveč nagnjeni k sebičnosti, podobno kot bogataš iz prilike. Seveda mi kdo utegne reči, da  on ni tak kot omenjeni možakar, saj pogosto daruje denar v dobrodelne namene in stara oblačila Rdečemu križu ali  Karitasu.  Toda, če dobro premislimo, tudi dobra dela, ki jih opravljamo pred drugimi, da bi nas vsi občudovali, ali pa tako, da občudujemo sami sebe ter svojo dobroto in darežljivost, niso nič drugega kot sad sebičnosti. Vse kar je iz sebičnosti, nima pred Bogom nobene cene. Zato pravi prerok Izaija: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka."  (Iz 64,5) 

Bogataš iz prilike torej ni nikogar ubil, ničesar ukradel, nikogar oropal, ali kaj podobnega. Živel je povprečno življenje slehernika. Toda, v priliki obstaja zanimiva podrobnost: nikjer ni omenjeno bogataševo ime, omenja pa se ime reveža. To je edina od vseh Jezusovih prilik, kjer se pojavi neko osebno ime in to je ime nepomembnega reveža Lazarja. Ob tem je vredno pomisliti, kdo je sploh  pomemben pred Bogom: očitno tisti, ki ga Bog pozna, a Bog pozna tiste, ki poznajo njega. Tu gre za osebni odnos posameznika z Bogom in obratno. Bogataš je bržkone hodil v tempelj, opravljal določene obvezne rituale, celo daroval kak denar v verske namene, toda z Bogom ni bil v osebnem odnosu. Bog ga ni poznal. je pa Bog poznal Lazarja, reveža, ki je pred bogataševo hišo ležal poln ran in so bili njegovi edini prijatelji psi, ki so lizali njegove rane. Psi so pri Judih tistega časa veljali za nečiste živali (podobno kot še danes pri pravovernih muslimanih), razen tega tu ni šlo za kakšne prisrčne kužke, ampak za napol divje mrcine, ki jim ni dobro priti v zobe.

Je Bog poznal Lazarja, ker je bil le-ta revež, ki je zelo trpel? Če bi bilo tako, potem bi se reševali edino reveži, zlasti trpeči. Apostol Jakob pravi s tem v zvezi: "Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo?" (Jak 2,5) Revščina sama po sebi ni nobena  prednost pred Bogom, prednost je, če si bogat v veri. Jezus pa pravi: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Ko so ga spraševali, kdo se potemtakem sploh lahko zveliča, jim je odgovoril "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27) Samo bogastvo ni problem, problem je njegova sebična uporaba, kot je problem sebična uporaba ali zloraba katerega koli Božjega daru.

Če bi bil neimenovani bogataš iz prilike spravljen z Bogom, ne bi na koncu pristal v peklu. Tudi njegovo ravnanje s soljudmi bi bilo drugačno. Lazar je vse svoje zaupanje postavil v Boga in pristal v "Abrahamovem naročju".  Poznal je Boga in Bog je poznal njega. Pekel je neizbežna realnost za vse, ki ne poznajo Boga, ne glede na to, kaj govoričijo liberalni teologi. Kot nas uči prilika, med peklom in nebesi ni prehoda (cf. Lk 16,26). Tudi danes nekateri govorijo, kot bogatin iz prilike: "Ko bi kdo vstal od mrtvih in prišel povedat, kako je tam, potem bi verjel," ali pa: "Zakaj se Bog ne prikaže, da bi potem lahko veroval?"  Če bi se nekomu prikazal Bog, potem ta v bistvu ne bi veroval, ampak videl. Sam osebno raje ne bi videl Boga na tak način: "Kajti naš Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29.  Cf. 5Mz 4,24. Iz 30,27) Toda Bog se je tudi učlovečil v osebi Jezusa Kristusa in prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15). Živel je popolno življenje, prestal kruto in sramotno smrt na križu za naše grehe in vstal od mrtvih (cf. Rim 4,25). On je živ dokaz, da obstaja večno življenje in da se po njem odpuščajo grehi (cf. Lk 24,48. Apd 13,38).

Nihče, kdor veruje v Jezusa Kristusa ne bo trpel v peklu pogube, kajti kdor pozna njega, ta tudi pozna Boga (Jn 14,7 ss.). Jezus je obljubil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)   Kdor veruje v Jezusa, tega pozna Bog. Veruj vanj in rešen-a boš!



Evangelij - edino upanje






24. maj 2016

Spreobračati ali evangelizirati?

Pokristjanjenje Vendov. Vir: Heritage History
Kot poroča spletna stran Christian Today piše,  je  rimski kardinal Kurt Koch, ki je zadolžen za ekumenizem, kakor si ga pač predstavljajo v Rimu, na medreligijskem srečanju na Woolfovem institutu v Cambridgeu (v mojem poenostavljenem prevodu) izjavil naslednje: 

"Naše poslanstvo je, da spreobračamo vse nekristjane, razen Judov." 

Ne bom se spuščal v podrobnosti glede tega, kaj si  gospod kardinal predstavlja pod pojmom nekristjani. Judov naj ne bi spreobračali, ker da sodijo v izvoljeno ljudstvo. 

Z njim se ne morem strinjati glede dveh stvari. 

Prva je, da spreobračanje ljudi ni naša dolžnost. Cerkev, ki je v določenih časih tako razmišljala, je ravno zaradi občutka dolžnosti močno grešila in se,  v povezavi s svetno oblastjo, zapletla v hude zločine. Tak način je spominjal na muslimanski džihad, ne pa na način, vreden našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Naloga kristjanov ni spreobračanje, ampak oznanjevanje evangelija.  Jezus je naročil apostolom: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!  Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen." (Mr 16,15.16) Sodba je seveda Božja, ne človeška zadeva. Apostoli niso imeli v rokah nobenega človeškega sodišča ali česa podobnega. Naloga cerkve je torej, da oznani evangelij. Spreobračanje je delo Svetega Duha, ki veje, kjer in kakor hoče (cf. Jn 3,8). Kogar Duh spreobrne, ta bo veroval in bo rešen.

Drugič, kardinal Koch pravi, podobno kot dispenzacionalisti, da Judje ne potrebujejo spreobrnjenja, Seveda ne potrebujejo takega "spreobračanja", kot so jim ga vsiljevali v preteklosti. Takega spreobračanja ne potrebuje nihče! Toda, tudi njim je treba povedati veselo novico odrešenja. Jezus je apostolom naročil: "[I]n boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta." (Apd 1,8b) Apostoli so torej najprej Judom oznanili evangelij. Sveti Duh pa je bil tisti, ki je po besedah veselega oznanila deloval v ljudeh.

Naloga kristjanov torej ni spreobračati, ampak evangelizirati. Spreobračanje je potem naloga Svetega Duha. Kadar in kjer Bog deluje, takrat in tam zagotovo deluje.



21. maj 2016

Bog je enega bistva, a vendar v treh osebah





Jezus je pristopil in jim spregovoril: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." 
(Mt 28,18-20)

"V skladu s to resnico in z Božjo besedo verujemo v enega samega Boga, ki je ena sama bit, v kateri so tri osebe, ki so, v skladu s svojimi nedeljivimi lastnostmi, dejansko, resnično in večno različne. Te osebe so Oče, Sin in Sveti Duh. Oče je vzrok, izvor in počelo vseh stvari, tako vidnih kot nevidnih; Sin je beseda, modrost in podoba Očeta; Sveti Duh je večna sila in moč, ki izhaja iz Očeta in Sina. Vendar Bog kljub tej različnosti ni razdeljen na tri, saj nas Sveto pismo uči, da imajo Oče, Sin in Sveti Duh vsak svojo lastno osebnost, ki se razlikuje po svojih lastnostih, vendar tako, da so vse te tri osebe en sam Bog. Iz tega je razvidno, da Oče ni Sin, Sin pa ni Oče, enako ni Sveti Duh niti Oče niti Sin. Vendar te tako različne osebe niso niti ločene niti pomešane, kajti tako Oče kot Sveti Duh nista privzela nase mesa, ampak samo Sin. Oče nikoli ni bil niti brez Sina niti brez Svetega Duha. Kajti vsi trije so sovečni in enega bistva. Nobeden ni ne prvi ne zadnji, kajti vsi trije so eden v resnici, moči, dobroti in usmiljenju."


Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (10)


Ne, on je rekel: "Hodi (ali: Hodita, ali: Hodite) za menoj!"  (cf. Mt 8,22. 9,9. 16,24. 19,21. Mr 1,17.  Jn 1,43. 12,26, 21,19.22)

17. maj 2016

Jedro krščanstva

Reformirani teolog Michael Horton je nedavno izdal knjigo z naslovom Core Christianity, v kateri je podal bistvena in temeljna verovanja kristjanov. Njegov kolega R. Scott Clark se je z njim pogovarjal o vsebini knjige, pa tudi o pravem razmerju med doktrino in izkustvom...

 Celoten posnetek je traja približno 27 minut in pol. 




Otroška igra z mečem Duha


Približno na temo Ef 6, 13-18


Vir: Sacred Sandwich

14. maj 2016

Binkošti 2016

"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;  jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel."  Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: "Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?" Jezus je odgovoril in mu rekel: "Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 
To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.  Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče."    (Jn 14, 15-31a)

Naš Gospod je pri zadnji večerji v svojem govoru apostolom na več mestih obljubil, da bo poslal Svetega Duha. Toda, kot je razvidno iz zapisanega, apostoli tedaj niso prav dobro vedeli, kaj jim hoče povedati njihov Učitelj. Temu dogodku je sledilo nekaj dramatičnih stvari: njihov Gospod je bil aretiran, obsojen na smrt, toda tretji dan je vstal od mrtvih. To jim je bilo v veliko tolažbo. Ob vnebohodu jim je naročil, "naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, 'o kateri ste slišali od mene;  zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu'". (Apd 1,4b.5)  Ta obljuba se je izpolnila čez tri dni, na binkoštni dan, ko je nebeški Oče poslal nanje Svetega Duha. Izraz Tolažnik, s katerim pri nas že tradicionalno prevajajo grški izraz Parakletos, ni najbolj posrečeno izbran. Ustreznejši izrazi bi bili morda Zagovornik, Odvetnik, Pomočnik ali Srednik. 

Sveti Duh ni nekakšna božanska energija, kot nekateri zmotno mislijo in trdijo, ampak tretja oseba Svete Trojice. V Bibliji ga prvič srečamo  v Stari zavezi, pri stvarjenju sveta v 1Mz 1,2. On je Duh razodetja (cf. Iz 61,1-3).  Posameznikom daje zmožnost za opravljanje  določene naloge (cf. 2Mz 31,2-6. Sod 15,14). Sveti Duh nas prenavlja od znotraj (cf. Ps 51,12-14. Ez 35,25-27).  Nova zaveza ga razodeva kot osebo, ki je v istem rangu z Očetom in Sinom. Sveti Duh je tisti, ki govori (cf. Apd 1,16. 8,29), uči (Jn 14,26), pričuje (cf. Jn 15,26) preiskuje (cf. 1Kor 12,11) in posreduje, oziroma prosi za nas (cf. Rim 26.27).

V odlomku Jn 14,15-31a  je Jezus razločno povedal apostolom, po čem je moč prepoznati  pristno ljubezen do njega: Jezusa ima rad tisti, ki se drži njegovih zapovedi. Vsakega, ki ima rad Jezusa, pa ima rad nebeški Oče. Kdor Jezusa ne ljubi, se požvižga na njegove besede. Svet ne more prejeti Svetega Duha, ker je Jezusu odtujen in ne mara Jezusa. Jezus se morda zdi svetu simpatičen, a nič bolj kot Buda, Gandhi ali Alfred Nobel. Če bi svet res imel rad Jezusa, bi vanj veroval.

Bog Oče je  poslal na binkoštni praznik na apostole Svetega Duha. Duh je nato apostole učil vsega, kar jim je Jezus povedal. Vodil jih je v vso resnico (cf. Jn 16,13).  Apostolov danes ni več, so nam pa zapustili Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu Nove zaveze. Rimski katoličani verjamejo, da Sveti Duh še dandanes razodeva cerkvi verske resnice in uvaja cerkveni magisterij, na čelu s papežem in škofi, v vso resnico. Na osnovi tega zmotnega prepričanja razglašajo nove dogme.  Toda to je v nasprotju s tistim, kar je zapisal apostol Juda, ki pravi: "Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej."  (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena svetim enkrat za vselej. Jezusovi učenci prve generacije so vse, kar je pomembno za naše odrešenje, zapisali v Svetem pismu.

Sveti Duh danes praviloma deluje, ko beremo ali poslušamo Božjo besedo. On nam besedo osvetljuje. Seveda pa obstajajo tudi izredni načini njegovega delovanja, na primer preko sanj in videnj. Med muslimani se dogaja, da se k Jezusu spreobračajo ljudje, ki niso še nikoli imeli v roki Svetega pisma ali slišali v njem zapisane besede. Sveti Duh ni omejen, ampak veje kjer hoče in kakor hoče (cf. Jn 3,8), toda ljudi vedno vodi h Kristusu.

On ne oznanja samega sebe, ampak Jezusa Kristusa. On prihaja od Očeta v Jezusovem imenu, da bi izvoljene usmerjal k Jezusu in jih  po poti stanovitnosti vodil v nebeško kraljestvo. To je njegova naloga. Naj da nebeški Oče vsem obilje Svetega Duha!


08. maj 2016

Pričevanje in preganjanje


Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; 27 in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. 
To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.  
(Jn 15,26-16,4a)

Pričujoča perikopa ni najbolj posrečeno izbrana, ampak je iztrgana iz širšega konteksta Jezusovega poslovilnega govora pri zadnji večerji. ta tema je celoviteje zajeta v Jn 15,18-16,4a.  

Jezus je svojim učencem napovedal, da jih svet ne bo imel rad, ampak jih bo sovražil. Tu sicer ne gre za neko absolutno stališče sveta, saj najdemo  s tem v zvezi tudi drugačen način sprejemanja kristjanov. Tako beremo na enem mestu v Apostolskih delih:  "Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje." (Apd 2,47) Toda ta vsesplošna  ljubezen do Jezusovih učencev  je bila kratkotrajna. Že v 4. poglavju Apd  sta se znašla Peter in Janez v zaporu in pred velikim zborom, v naslednjem poglavju so bili apostoli zaprti v ječi, v 8. poglavju iste knjige pa se je začela krvava rihta.

Od kod to navidez nerazložljivo sovraštvo? Jezus ga je napovedal, ko je rekel: "Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži." (Jn 15,18.19) Jezus je bil v svetu vseskozi moteči element. Po eni strani je ljudi fasciniral, po drugi pa živciral. Živciral jih je s tem, ko je kazal na njihov greh, zaradi katerega se niso zmožni sami odrešiti. Ljudje hočemo vse narediti sami.

Ko je Bog ustvaril človeka, ga je ustvaril tako, da bi naj človek živel po postavi, torej po Božjih zapovedih. Od Adamovega padca naprej človek ni več zmožen živeti po zapovedih postave. Ta nezmožnost popolnega izpolnjevanja postave je posledica greha in podedovane grešne narave. Jezus pa pravi: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. (Jn 15,5b) Kar velja za apostole, velja tudi za nas in za vse ljudi: brez Jezusa ne moremo storiti ničesar, s čimer bi se lahko odrešili. Izven Jezusa ni odrešenja, kar pa je za mnoge moteče. Religije tega sveta pravijo: "Delaj to in to in odrešen boš!" Jezus pravi: "Izpolnjeno je. Veruj vame." (Jn 19,30. cf. Jn 3,16ss. 14,1) 

Zdaj pa k vrstici Jn 15,26. Sveti Duh, ki ga je Jezus obljubil, pričuje o Jezusu. On je tisti, ki zapisano ali izgovorjeno Božjo besedo tako osvetli, da privede posameznike k Jezusu, in ko ti postanejo Jezusovi učenci, jih vse globlje uvaja v Božjo resnico. Vrstica Jn 15,27 se lahko bere na tri načine. Glede na kontekst se mi zdi, da v tekočem besedilu SSP ni najbolje prevedena. Pravi namreč: "...in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj." V opombi piše, da se da ta beseda razlagati tudi kot pričujte ali boste pričevali. Chráska prevaja: "...pa tudi vi pričujte," Ekumenski in Jubilejni prevod pa pravita: "...boste pričevali." Glede na kontekst se mi zdita varianti pričujte in boste pričevali ustreznejši od tiste, ki nam jo kot prvo ponuja SSP.  Kakorkoli, bistvo tega je, da Sveti Duh pričuje skozi govorjeno Božjo besedo Kristusovih učencev, dviga grešnike iz duhovne smrti  in  jim daje večno življenje (cff. Ef 2,1.5. Kol 2,13). 

Jezus torej ni napovedal svojim učencem lagodnega življenja, o katerem danes tako radi govorijo lažnivi oznanjevalci "evangelija" prosperitete. Nasprotno, obljubil jim je preganjanje, javno izobčenje in celo pobijanje. Vse to so stvari, katerim smo priča tudi danes. Kadar Bog močno deluje, takrat tudi satan pospešeno deluje in skuša zmesti Božje delovanje, saj ve, da ima na razpolago le malo časa (cf. Raz 12,12). Toda njegovo delo je Sizifovo delo. Apostol Pavel piše: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje in: 'Naj odstopi od krivice vsak, kdor kliče Gospodovo ime.'" (2Tim 2,19) V tej vrstici imamo na začetku zapisano spodbudo, ki nas hrabri z dejstvom, da Gospod pozna tiste, ki so njegovi in da jih nihče ne more iztrgati iz njegove roke (cf. Jn 10,28.29). Na koncu vrstice imamo  opozorilo, naj odstopi od krivice vsak, ki kliče Gospodovo ime. Nihče ne more služiti dvema gospodarjema (cf. Mt 6,24), iz istega vrelca ne more pritekati hkrati sladka in grenka voda (cf. Jk 3,11). Duhovna shizofrenija pošilja v svet zmedene signale.

Glede preganjanja se v dveh tisočletjih po Kristusovi smrti, vstajenju in vnebohodu ni kaj bistvenega spremenilo. V Severni Koreji kristjane ubijajo, ali pa mučijo v taboriščih, kitajska komunistična oblast vsake toliko pripravi kako hajko na Kristusove učence, preganjanja so prisotna tudi v Indiji, grozodejstva v islamskem svetu so pa že tako očitna, da jih naši mediji ne morejo več prikrivati ali polakirati. Vse to zato, ker vladajoči krogi, ki mislijo, da obvladujejo ta svet, ne poznajo ne Očeta ne Kristusa. Nepoznavanje te vrste je danes tudi  na razvitem zahodu  večje, kot kdajkoli v zadnjih stoletjih. Diktat vsesplošne strpnosti do vsega, razen do tistega, kar Bog zahteva, že prehaja v mehko različico totalitarizma. Tisti, ki počnejo te stvari, so prepričani, da s tem služijo kakemu bogu, ali pa "višjim ciljem", zgodovinski nujnosti, abstraktnim človekovim pravicam, ali čemurkoli že.

Jezus je opozoril na nevarnost preganjanja zato, ker je to stalna realnost, ki grozi njegovim učencem. Ker pa ta stvar ni niti malo prijetna, preradi pozabljamo nanjo. Zato je prav, da se vsake toliko soočimo tudi s to neprijetno možnostjo. Toda obstajajo tudi dobre novice. Mnogi preganjalci se tudi danes spreobračajo k Jezusu, kajti Božjega delovanja ni konec. Nekatere nagovori Sveti Duh preko pisane, druge preko govorjene Božje besede. Nekaterim se Jezus razodene v sanjah in videnjih. Vse to se danes dogaja. Pričevanje in preganjanje sta povezana v čud(ež)nem dvoboju.

 Bog vse moči in tolažbe naj vsem nakloni milost stanovitnosti, da bomo ob vsakem času pripravljeni na vse, kar prihaja nad nas in ta svet ter pričevati za Jezusa.


07. maj 2016

Je izvolitev nepravična?

Nauk o izvolitvi je za mnoge kristjane manj popularna svetopisemska tema. Ob tem nauku se že stoletja krešejo mnoge kontroverze. Ali je pravično, da je Bog nekatere posameznike izvolil, druge pa pustil? Na  to zahtevno  vprašanje nam v oddaji Renewing your Mind odgovarja dr. R. C Sproul. Oddaja traja okrog 26 minut. 


05. maj 2016

Od islamskega skrajneža do Jezusovega učenca



Libanonec Hicham Chebab se je v mladosti pridružil ekstremistični skupini Muslimanskih bratov. Toda Bog je pozneje po svoji milosti njegovo življenje povsem obrnil na glavo. Hicham Chebab živi sedaj v ZDA in je pastor, ki  vodi muslimane k Jezusu. 

V pričujočem videu si lahko ogledate intervju, ki ga je dal za Everlasting Love TV.. 

02. maj 2016

Najbolj brana knjiga v zgodovini


Ob svetovnem dnevu knjige se je Katarina Vukovič z gosti: Milado Kalezić, Jožetom Krašovcem, Zmagom Godino, Maksimiljanom Matjažem in Matjažem Črnivcem pogovarjala o Svetem pismu – knjigi knjig in položaju ter vlogi Svetega pisma v sodobnem svetu.


Dostop do pogovora na spletni strani RTV SLO >>>


O kom (ne) pripoveduje Biblija?



Kot pravi Tim Keller v zgornjem videu, zagotovo nismo mi tisti, o katerih bi pripovedovalo Sveto pismo. Jezus je tisti, o katerem pripoveduje Božja beseda. 


01. maj 2016

Zakaj cerkev?


"Mi ne hodimo v cerkev zaradi krivde. Mi smo cerkev zaradi milosti."

(Trevin Wax)

Prositi v Jezusovem imenu

Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. 24 Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.  (Jn 16,23.24

Vse krščanske molitve se končajo približno takole: "V imenu Jezusa Kristusa, amen" ali pa: "Po našem Gospodu Jezusu Kristusu."  To ima seveda določen razlog. 

Pred Boga ne stopamo v svojem, ampak v Kristusovem imenu, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Me Bogom in ljudmi ni mnogo srednikov, kot zmotno trdijo nekateri (tu mislim častilce Marije in svetnikov), ampak en sam, to je Jezus Kristus v tvari človeka. Njegova človeška narava je sedaj v nebesih, kjer posreduje za nas, oziroma, kot pravi pisec Pisma Hebrejcem:  "Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred Božjim obličjem." (Heb 9,24 JUB) On je naš zastopnik pred nebeškim Očetom. Zato prihajamo pred Boga s svojimi prošnjami in molitvami v njegovem imenu. Njemu je Bog "podaril ime, ki je nad vsakim imenom." (Flp 2,9b) Jezus sam nam je je zato naročil, naj prosimo Očeta v njegovem imenu. Toda to še ni vse. 

Jezus je v nadaljevanju svojega govora pri zadnji večerji rekel: "Tisti dan boste v imenu mojem prosili; in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas.  Zakaj Oče sam vas ljubi, ker ste vi mene ljubili in ste verovali, da sem jaz izšel od Boga." (Jn 16,26.27 CHR) Jezus Kristus je naš zastopnik pred Bogom. Pa ne le to. Svoje učence ima za svoje prijatelje (cf. Jn 15,14.15). Nebeški Oče ima rad Sinove prijatelje in uslišuje njihove molitve, ki mu jih prinašajo v Sinovem imenu. Zato pravi Jezus: "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu." (Jn 15,16) Jezusovi učenci nismo sami sebe izvolili, ampak nas je Jezus izvolil, kot je ugajalo Božji volji. 

Toda ni le Oče tisti, ki sprejema in uslišuje naše molitve in prošnje v Jezusovem imenu, tudi Sin jih dela enako: "Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu.  Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil." (Jn 14,13.14) Jezus Kristus je, kar se božanske narave tiče, enega bistva z Očetom. To pomeni, da ni le pravi človek, ampak pravi Bog. Zato je zmožen, ne le posredovati za nas, ampak tudi usliševati naše molitve in prošnje. 

Kako čudovito je imeti tako mogočnega Srednika, kot je naš Gospod Jezus Kristus!