30/06/2016

Ali potrebujemo novo reformacijo?

Jedro protestantske reformacije predstavlja pet gesel: samo Sveto pismo, samo Kristus, samo milost, samo vera, samo Bogu vsa slava. V oddaji na spodnji povezavi so teologi Michael Horton, Kim Riddlebarger  in Rod Rosenbladt razpravljali o teologiji, ki stoji za temi gesli. V oddaji so s  svojimi vprašanji in pripombami sodelovali tudi poslušalci. Na osnovi teh klicev  so trije teologi skušali oceniti, ali potrebuje sodobno krščanstvo novo reformacijo... 



29/06/2016

Sveti Duh in sola Scriptura

Teologa dr. R. Scott Clark in dr. David vanDrunen sta se v oddaji na spodnji povezavi pogovarjala o tem, kako razumeti odnos med Svetim Duhom in principom sola Scriptura. 


KLIK za dostop do pogovora >>>


26/06/2016

Vrzite mreže


Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" 5 Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.    (Lk 5,1-11)

Kjerkoli se je pojavil Jezus, se je okrog njega zbrala množica, da bi ga poslušala. Ko se je na začetku svojega oznanjevalskega poslanstva pojavil ob Genezareškem jezeru, ni bilo nič drugače. Ker je zbrana množica  pritiskala nanj, je stopil v enega od dveh čolnov, ki so ju zapustili ribiči in ga uporabil kot plavajočo prižnico, da je lažje govoril ljudem. 

Ko jih je nehal učiti, se je obrnil k Simonu (Petru), ki je bil ki je bil lastnik čolna, v katerem je sedel Jezus in mu rekel, naj odrine na globoko in naj ribiči vržejo  mreže za lov. Zahteva je bila s strokovnega vidika popolnoma nelogična. Simon, kot izkušen ribič, je bil najbrž prepričan, da če so  vso noč lovili brez uspeha, bodo podnevi, ko se ribe pomaknejo globlje, ulovili še manj. Toda Simon je kljub vsemu rekel: "Na tvojo besedo bom vrgel mreže." (Lk 5,5b)  Sledil je fantastičen ulov.

Kaj je Simona prepričalo, da se je lotil dela, ki je bilo videti neizvedljivo? Zagotovo je bila to vera, ki je ni proizvedel sam, ampak mu jo je vdihnil Bog, medtem ko je Simon izpiral mreže in z enim ali obema ušesoma poslušal Jezusa. To najbrž še ni bila neka močna vera, trdna kakor skala, ampak prej v slogu: "Velja poskusiti, škoditi ne more." Ta vera, ki so jo ribiči potrdili s tem, da so vrgli mreže, je rodila bogat sad. Ob tem je bilo Simonu nemudoma popolnoma jasno, da nima opravka s komerkoli, ampak s človekom prav posebne vrste, a ne le s človekom, kajti ob osebnem srečanju z Jezusom je izpovedal svoj greh:  "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (Lk 5,8b)  Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Srečanje z Jezusom nikogar ne pusti ravnodušnega: nekatere odpre, druge zakrkne. Jezus je Simona pomiril in mu rekel: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." (Ibid. v. 10) Jezus je imel za Simona in njegove tovariše poseben načrt. To majhno skupino nepomembnih ljudi je začel pripravljati na oznanjevanje Božjega kraljestva. 

Verovati ne pomeni le verjeti, ampak verjeti in v tem smislu delovati. Zato pravi apostol Jakob, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26).  Iz besedila je razvidno, da Simon ni bil čisto prepričan, da bo imelo metanje mrež kakršen koli učinek, toda vseeno je poskusil in njegovo delovanje je rodilo sad.  Jezus je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25).  Kdor vanj veruje, se mu ta vera šteje v pravičnost (cf. Rim 4,5), kajti "Bog je [...] svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Od apostolskih časov naprej Kristusova cerkev sledi njegovemu naročilu ter meče mreže in zbira ljudi za Božje kraljestvo. Metanje mrež ne pomeni nasilnega "spreobračanja", kateremu smo mu bili skozi zgodovino prevečkrat priča, in ki ni nobeno spreobračanje. Metanje mrež pomeni oznanjati evangelij, v katerem je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje". (cf. Rim 1,16) Bog potem deluje v vsakem človeku skladno s svojim načrtom. Peter se je ob živem Kristusu takoj zavedel svoje grešnosti in se po delovanju Božje milosti spreobrnil.

Kadar in kjer  namreč Bog deluje, tedaj in tam  resnično deluje!

25/06/2016

E. Metaxas o tem, zakaj se mora krščanski glas slišati v javnosti



V pričujočem videu je krščanski publicist iz ZDA Eric Metaxas predaval skupini avstralskih kristjanov na temo, zakaj bi morali kristjani danes spregovoriti v javnosti. Govoril je seveda iz svoje severnoameriške izkušnje, a je z ozirom na velik vpliv ZDA, njihove politike in kulture, predavanje zanimivo in poučno tudi za nas. 

24/06/2016

Ob 25 letnici slovenske države




Molitev za domovino ob 25 letnici slovenske države


Jezus Kristus, ti si gospodar zgodovine, potrebujemo te.
Ranjeni smo in v stiski.
Prosimo te, da nam olajšaš bremena bolečin in nas krepiš v boju.
Poveži naše družine in skupnosti,
naj bomo odgovorni za skupno dobro in naj širimo resnico o življenju.
Daj nam poguma, da bomo ljubili vse – brez izjeme,
zlasti pa uboge in bolne, ki so tvoji posebni prijatelji.
Daj, da bomo odpuščali tistim, ki nas žalijo in zavračali vsako zlo,
da bomo delali za mir in spravo.
Prosimo te, podeli nam svojega Duha in njegove darove,
da bomo uresničili voljo usmiljenega Očeta in postali ljudstvo veselega upanja.
Jezus Kristus, gospodar zgodovine, blagoslavljaj našo domovino,
bodi z nami zdaj in v prihodnjem času. Amen.

22/06/2016

Ali - ali





Prijatelj grešnikov


Jezus se je družil z grešniki pri mizi, a se jim ni pridružil pri njihovi izbiri greha. Z njimi je sedel,  ni pa skupaj z njimi grešil. Zato ne smemo pričakovati, da bo Jezus danes grešil skupaj z nami. 

~Rosaria Butterfield

19/06/2016

Kaj povsem zadostuje?


Bodite usmiljeni


"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!
Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. 38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata."    (Lk 6,36-42)


Zgornji odlomek je vzet iz Jezusovega "Govora na ravnem", ki je nekakšen Lukov ekvivalent Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Strokovnjaki si niso edini, ali gre za govora ob dveh različnih priložnostih, ali za isti govor, zapisan na dva načina. Vsebinsko se namreč oba zapisa zelo lepo ujemata. Gre za besedilo, v katerem Jezus zbranemu ljudstvu na avtentičen način razlaga postavo, ne pa tako, kot so to počeli rabini, s čimer so močno popačili izvirni pomen zapovedi. 

Po drugi strani nam Jezus v tem govoru predstavi zahteve Božje postave na tak način, pri katerem je vsakemu jasno, da jih je posamezniku v njegovem naravnem stanju nemogoče izpolniti. Jezus nas tu vrže pred zid. 

Usmiljenje je lepa čednost, oziroma vrednota, če se izrazim v sodobnem jeziku. Toda, kako naj bom usmiljen tako, kakor je usmiljen naš nebeški Oče? Kako naj ne sodim, da ne bom sojen? Kako naj ne obsojam, da ne bom obsojen in kako naj brezpogojno odpuščam, da bo tudi meni odpuščeno?  To so zelo pomembna vprašanja, na katera svet nima odgovora. Prav tako so to zahteve, ki jih človek v svojem naravnem stanju ni zmožen nikoli izpolniti. Tu smo vrženi pred zid lastne nemoči. 

Pred tednom dni smo lahko slišali, videli in brali o streljanju v gejevskem nočnem klubu v Orlandu, v katerem je islamski skrajnež pobil petdeset ljudi. Kakega pol ducata ameriških pastorjev je to dejanje prav  neokusno pospremilo z veliko mero privoščljivosti. Zdaj pa poglejmo, kako je reagiral Jezus v podobni situaciji: "Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: 'Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?  Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.'" (Lk 13,1-3) Težko rečem, koliko je bilo teh petdeset grešnikov v Orlandu bolj ali manj grešnih od drugih grešnikov, toda v privoščljivosti ni nobenega usmiljenja. Njihova končna usoda je že brez našega moraliziranja in privoščljivosti dovolj grozljiva in  kliče vse k spokorjenju. Tudi tiste privoščljive. Jezus pravi o Bogu: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim."  (Mt 5,45b) Ker je Bog tako usmiljen, da pošilja sonce in dež tudi pravičnim, smo tudi mi dolžni biti usmiljeni. 

Toda, kot sem že rekel, zahteva Jezus v svojem govoru stvari, ki jih v svojem naravnem stanju nismo sposobni izvršiti. Toda on je že vse to izvršil. Prišel je na svet in živel popolno in brezgrešno življenje, pretrpel je mučno in sramotno smrt na križu, s svojim vstajenjem pa dokazal, da je resnični Odrešenik vseh vernih. Zato ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). 

Jezusove zahteve so tako  nemogoče izvršljive, da nas usmerjajo in vodijo k Jezusu, ki je že vse to izvršil. Ko pridemo k njemu, dobimo milost, ki nam lahko ob vsakem trenutku pomaga (cf. Heb 4,16). Pietisti in pripadniki raznih svetostnih gibanj zmotno učijo, da kristjan, ki prejme milost, ne more in ne sme več grešiti. Res je, da ne bi smel, toda tudi v našem novem življenju v Kristusu nobena stvar ne teče gladko sama po sebi. V resnici tudi kristjani padamo v grehe, zaradi česar nas apostol Pavel spodbuja: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) To seveda  ne pomeni, da nam ne bo na naši poti velikokrat spodrsnilo. Toda Bog je usmiljen, zaradi česar pričakuje od nas, da bomo tudi mi usmiljeni. Zato velja za kristjane: "Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci."  (Ef 5,1) Tudi glede usmiljenja. 


17/06/2016

Jozafatova pravna država

Postavil je sodnike v deželi po vseh Judovih utrjenih mestih, od mesta do mesta. Sodnikom je rekel: "Glejte, kaj boste delali, kajti ne smete soditi po človeško, ampak v imenu GOSPODA, ki je z vami, ko razsojate. Strah GOSPODOV naj bo v vas! Pazite, kako boste delali, kajti pri GOSPODU, našem Bogu, ni krivice ne pristranskosti ne sprejemanja podkupnine!"  (2Krn 19,5-7)

Sodna reforma je bila ena od reform, ki jih je izvedel Judov kralj Jozafat. Sodniki so se morali zavedati, da ne nastopajo v svojem imenu, ampak v imenu Boga. Pri strankah, ki so bile v postopku, niso smeli gledati na nobeno od zunanjih okoliščin, kot so moč, vpliv in debelina denarnice, ampak so morali v Božjem strahu soditi nepristransko in na temelju dokazov (cf. 5Mz 17,6. 19,15). 

Danes se sklicujemo na pojme, kot se npr. "pravna država". Vprašanje je seveda, koliko je res pravna. Seveda pa je tudi vprašanje, kolikšen dolgoročni uspeh je imela Jozafatova sodna reforma. Ljudje pač hitro pokvarimo vse, česar se lotimo. 


11/06/2016

Odrešenje je Božje delo

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: "Ta sprejema grešnike in jé z njimi." Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 "Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja."

8 "Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' 10 Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne."     (Lk 15,1-10)

Jezus je bil magnet za cestninarje in grešnike vseh vrst: goljufe, tiste, ki so bili premalo pobožni, prostitutke in vse, s katerimi se pridni fantje in dobri verniki niso hoteli družiti. Počel je še hujše stvari: jedel je s takimi. Zato so  farizeji, ki so skrbeli, da bi živeli čim bolj pobožno in ločeno od grešnega sveta, "upravičeno" godrnjali nad njim. Pa so res upravičeno?

Ko so se nad njegovim ravnanjem zmrdovali, jim je povedal tri prilike: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri prilike so zapisane v Lk 15. Na tem mestu bomo preleteli prvi dve priliki. 

"Tisti zunaj" se radi posmehujejo kristjanom, zaradi pogoste uporabe ovce kot metafore za kristjana. To se jim zdi nekako izpod časti, kajti ovce so, kot je "splošno znano",  precej neumna čredna bitja, ki jedo, prežvekujejo in so povsem odvisne od pastirja, brez katerega tako rekoč ne morejo živeti.  Taki naj bi bili tudi kristjani. Pa so res samo kristjani takšni? Poglejmo si nekaj značilnosti ovc in njihovega obnašanja. Res je, da so ovce v glavnem krotke, a so tudi svojeglave. Če ovca opazi, da je v soseščini boljša paša, gre za pašo in se med pasenjem počasi oddaljuje od črede. Tako se velikokrat izgubi, kam pade ali postane plen zveri. Ko pade  v kako luknjo, je rada kar tiho, zaradi česar jo je v takem primeru zelo težko najti. Ljudje, ki so zaradi podedovanega Adamovega greha cepljeni proti Bogu, gredo najraje tja, kjer se jim zdi boljše in lepše, zaradi česar se znajdejo v mnogih težavah in življenjskih nevarnostih. Namesto, da bi zavpili k Bogu, Boga zanikajo, ali pa si izmislijo najrazličnejše religijske metode in tehnike, s katerimi se hočejo (od)rešiti. 

Jezus govori v naši prvi priliki (Lk 15,1-7) o pastirju, ki najde izgubljeno ovco. Pastir je metafora  za Boga. Bog sam je tisti, ki poišče izgubljene ovce in jih prinese nazaj. Odrešenje je v celoti Božje delo: Bog je njegov pobudnik in izvajalec. Srednjeveška cerkev je učila: "Bog opravi svoj del odrešenja, ti pa moraš opraviti svoj del." Toda v priliki ni rečeno: "Pastir je našel ovco, jo rešil iz jame ali izvlekel iz trnja ter ji rekel: "Pojdi z menoj k čredi." Ne, ampak je dal pastir najdeno ovco na ramo in jo sam odnesel domov. 

Še bolj nazorno je to predstavljeno v priliki o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10). V njej žena, ki je izgubila eno drahmo, preišče celo hišo in (najbrž) spravi kovanec na ustrezno mesto. Drahma ni našla sama sebe, niti ni šla za ženo v denarnico ali skrinjo, kjer je ženska hranila denar. Žena, ki simbolizira Boga, je tista, ki je našla drahmo in jo spravila na svoje mesto.

Farizeji so bili prepričani, da odrešenje pripada samo dobrim fantom in puncam, podobno kot beremo v tistem naslovu knjige, ki se glasi: "Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod." Jezus je v obeh prilikah jasno povedal, da odrešenje ni stvar zaslug, ampak je  od začetka do konca delo Božje milosti. Pravični, ki ne potrebujejo spreobrnjenja, v resnici ne obstajajo. Za take so se imeli farizeji. Toda ti niso edini. Tudi izjava, ki jo velikokrat slišimo: "Tako slab pa res nisem, da bi bil pogubljen,"  je prazna tolažba. Vsak je v svojem naravnem stanju dovolj slab za pogubljenje, ali pa premalo dober za odrešenje. Odrešenje ni stvar moje porednosti ali tvoje pridnosti, ampak stvar Božje milosti, ki deluje, kakor Bog hoče. 

Toda to še ni konec. Najdenju ovce in drahme sledi veliko veselje nad tem dejstvom. Tako se prva prilika konča z besedami: "Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja, "  druga pa:  "Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne." (Lk 15,7.10)  Nebesa se veselijo vsakega spreobrnjenca, čeprav je v resnici Bog začetnik in izvajalec spreobrnjenja. Spreobrnjenje je stvar suverene Božje izvolitve in vnaprejšnje določitve:  "Tiste, ki jih je [Bog, op. Diz.] vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)  Toda pozor! Vprašanje: "Ali sem med izvoljenimi?" ni pravilno. Pastor George Philip je glede tega rekel: "Véliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Véliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?'"  Da, to je véliko in pravo vprašanje. Jezus Kristus je namreč resnični dobri in véliki pastir Božjega ljudstva (Jn 10,14. Heb 13,20. 1Pt 5,4). 

Ali veruješ vanj?

  

10/06/2016

B. B. Warfield o vsem, kar naj bi bilo krščanstvo


Če je krščanstvo vse tisto, čemur danes pravijo krščanstvo, potem krščanstvo ne obstaja.

Poimenovanje, ki se  nanaša na katerokoli stvar brez razlike, ne označuje ničesar. 


(B. B. Warfield)


08/06/2016

Trubar in pravo spoznanje Boga



Kaj je po Trubarju, oziroma skladno s prvo slovensko knjigo,  pravo spoznanje Boga, nam pripoveduje Vinko Ošlak v zgornjem videu. Video traja približno sedem minut in pol. 

Blagoslovljen dan Primoža Trubarja voščim! 


04/06/2016

Skozi ozka vrata


Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: "Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?" On pa jim je dejal: 24 "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: 'Gospod, odpri nam!' Pa vam bo odvrnil: 'Ne vem, od kod ste.' 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: 'Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,' 27 toda rekel vam bo: 'Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!' 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji."      (Lk 13,22-30

Judje Jezusovega časa so na splošno verovali, da jim že nekako po naravi pripada odrešenje, saj so vendar izvoljeno ljudstvo. Po njihovem naj bi se zveličala velika večina Judov, razen najhujših grešnikov. Pa se je našel nekdo in povprašal našega Gospoda, kaj on meni  v zvezi s to pomembno problematiko. Kot po navadi, je tudi v tem primeru Jezus podal mnenje, ki je bilo popolnoma nasprotno tistemu, kar je verjela večina. Govoril jim je o ozkih vratih, ki vodijo v odrešenje. 

Ko pravi v v. 24, naj si prizadevamo, da vstopimo skozi ozka vrata, s tem ni mislil  dobrih del, ki bi reševala, ampak je poudaril pomembnost vstopa skozi ozka vrata. Obstajajo ljudje, ki jim ni mar za odrešenje. Sami sicer ne bi imeli nič proti temu, da pridejo v nebesa, ampak trenutno se ne obremenjujejo z večnostjo. Jezus nas torej svari pred lahkomiselnostjo, saj  postavimo s tem na kocko svojo večno usodo. Pride čas, ko ne bo več časa. Pride čas, ko bi si želeli vstopiti v nebeško kraljestvo, a se bodo vrata zaprla. Gospod pozna tiste, ki so njegovi in so zapisani v knjigi življenja (cf. 2Tim 2,19. Raz 20, 15).  Jezus pravi, da nič ne koristi, če so se z njim ljudje srečevali na ulici ali pred njim jedli in pili. Te vrste poznanstva z Jezusom so brezpredmetna. Če prenesem to zadevo v naš čas, nič ne koristi golo dejstvo, da se je nekdo rodil v krščanski družini,  hodil k verouku in morda prejemal zakramente. To so sicer koristne stvari, a le za tistega, ki vstopi skozi ozka vrata. Po vsem svetu je odjeknila žalostna vest, da je preminil veliki in svetovno znani boksar Muhammad Ali. Mediji kar tekmujejo v tem, kateri mu bo napisal lepši nekrolog. Omenjeni gospod se je rodil v krščanski družini kot Cassius Marcellus Clay in okusil nebeški dar  in dobro Božjo besedo ter postal deležen Svetega Duha, potem pa odpadel (cf. Heb 6,4-6).  To vsekakor ni dobra novica. Islam svojim pripadnikom ne daje gotovosti odrešenja, ker je tudi ne more dati. 

Jezus je ob neki priložnosti  rekel o sebi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (Jn 10,9a) V odrešenje vodi samo ena pot, samo ena vrata. Pristop do odrešenja je zelo ozek, ta pristop je edino v našem Gospodu Jezusu Kristusu. Edino po njem in skozi njega se lahko odrešimo. Mnogi iz izvoljenega Izraelovega ljudstva so zgrešili ta vrata. Zato pa se pridružujejo Kristusovemu kraljestvu mnogi z vzhoda in zahoda, severa in juga (cf. Lk 13,29).

 Si tudi ti med temi, ki so vstopili skozi ozka vrata in se pridružili Kristusovemu kraljestvu?