28. avgust 2016

Kaj pa hvaležnost?












Ko  je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. 12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili 13 in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" 14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. 15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. 17 Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? 18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?" 19 In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila." (Lk 17,11-19)

Gobavost je zelo huda in neozdravljiva bolezen, pri kateri bolnik tako rekoč počasi gnije  pri živem telesu. Širi se predvsem zaradi slabe higiene. V Jezusovem času je bila mnogo pogostejša, a so k njej prištevali tudi nekatere druge kožne bolezni. Gobavci so živeli v ločenih skupnostih in so morali ob srečanju z zdravimi ljudmi opozarjati nase kličoč: "Nečist, nečist!" (cf. 3Mz 13,45) V primeru ozdravitve od katere od kožnih bolezni, ki so jih imeli za gobavost, se je moral ozdravljenec pokazati duhovniku, ki ga je nato proglasil za čistega, kar pomeni ozdravljenega. 

Ko je Jezus ob neki priložnosti naletel na skupino gobavcev, so le ti vpili k njemu, naj jih očisti, iz česar lahko sklepamo, da so ga spoznali in vedeli, da jim lahko pomaga v njihovi bolezni ter jih ozdravi. On jih je preprosto usmeril k duhovnikom. Verovali so mu na besedo in bili ozdravljeni. Toda le eden med njimi se je spomnil, da bi se spodobilo Gospodu zahvaliti za ozdravljenje. Pa še ta je bil Samarijan. Od vseh evangelistov omenja to ozdravljenje le Luka, ki je bil sam tujec, ne Jud. 

Tudi v današnjem času se ljudje največkrat spomnimo na Boga, kadar smo v težavah. Kadar nam gre dobro, ga gladko pozabimo. Ravi Zacharias je nekoč duhovito izjavil, da bo v šolah molitev obstajala tako dolgo, dokler bodo obstajali matematični testi. Kaj pa, ko je testa konec? Najbolj znani slovenski pisatelj, ki je te dni dočakal 103. rojstni dan, se je ob tem jubileju po voltairjevsko spraševal, kako lahko ob potresu v srednji Italiji, v katerem je umrlo okrog tristo ljudi, ljudje verujejo, da je Bog dober. Gre za pisca, ki ga sicer avtor tega prispevka izjemno spoštuje.  Če malo obrnem  posateljevo izjavo, se čudim, da se ni vprašal, kako je lahko Bog tako zloben, da mu je podaril cela sto tri leta življenja. Ni to milost? Ni vsak dan na tem svetu milost?  Smo pred Bogom tako zaslužni, da bi nam karkoli dolgoval? Ko smo že pri tej stvari, naj citiram še en odlomek:

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."  (Lk 13,1-5)

Ni moja, oziroma naša stvar, da bi ocenjevali, kdo je večji in kdo manjši grešnik.  Je pa lepo, če imaš za spreobrnitev na razpolago več kot sto let časa in izkoristiš milost, ki je na dosegu roke. Spreobrnjeni trgovec s sužnji in poznejši anglikanski pastor John Newton, avtor znamenite pesmi Amazing Grace, je na stara leta izjavil: "Spomin me je skoraj zapustil, toda pomnim dve stvari: da sem velik grešnik in da je Kristus velik Odrešenik."

Vrnimo se k prvotnemu odlomku. Tisti edini, ki se je spomnil, da bi se bilo lepo zahvaliti za ozdravljenje je bil pripadnik preziranega ljudstva, ostalim se to ni zdelo potrebno. Jezus je bil zanje le sredstvo njihovega trenutnega ozdravljenja, ne pa Bog, v katerega bi verovali. Telesno ozdravljenje še ni jamstvo za duhovno ozdravljenje. Zahodni svet je bil v zadnjih desetletjih deležen velikih dobrot, ob katerih se je prevzel in pokazal Bogu sredinec ter počne stvari, ki so v posmeh  Božjim postavam. Pa ne le svet, tudi cerkve so postale dežurne zagovornice grešnega življenja. Bog nam ničesar ne dolguje. Apostol Pavel pravi: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 4,7) Evropa že počasi žanje posledice svoje arogance: ljudi postaja strah  negotove in nepredvidljive prihodnosti. Ni le svet nehvaležen, tudi kristjani smo prevečkrat taki. Pozabljanje na Božje milosti, ki smo jih deležni,  je splošno prisoten pojav, ne le pri "tistih zunaj", tudi pri "nas znotraj".

Toda nič  ni izgubljeno. Še je čas za hvaležnost, pa tudi za za rešitev, ali po Pavlovo: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (1Kor 6,2b)  Gobavost greha je hujša in nevarnejša od telesne gobavosti. Jezus Kristus ni prišel na prišel na svet zaradi "pravičnih", ampak da bi odrešil grešnike (Mr 2,17. 1Tim 1,11b).  On sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  V tej vrstici je zajeto bistvo evangelija, namenjenega svetu v odrešenje, nam znotraj pa v sprotno poravnavanje naših poti.


Ni komentarjev: