28. avgust 2016

Velika ločnica

Vir slike: Belfast Telegraph



Ko  nekdo omeni razlike med katoličani in protestanti, ponavadi padejo besede, kot so na primer: protestanti ne priznajo rimskega papeža, ne častijo Marije in svetnikov, posebno pozornost namenjajo Svetemu pismu, njihove cerkve so skromnejše,  njihovi "duhovniki" se poročajo in podobno.

Večina najbrž ne ve, da je v samem središču spora, ki se je pojavil v času reformacije, nestrinjanje glede nauka o opravičenju, torej, ali gre pri tem za dodano tujo (iustitia aliena) ali vlito pravičnost (iustitia infusa).  Stvar je videti zelo komplicirana, a ni. Reformatorji so zagovarjali trditev, da  je kristjan   po veri proglašen za opravičenega, podobno kot je nekdo na sodišču proglašen za: "Ni kriv!" Pravičnost mu je torej všteta. Rimska stran zagovarja nauk, da je pri krstu v krščenca vlita pravičnost v obliki posvečujoče milosti, ki mu nato omogoča, da raste in napreduje (lahko pa tudi nazaduje) v opravičenosti.  Nauk reformatorjev razlikuje  med opravičenostjo in posvečenostjo. Gre za dve vzporedni, a različni stvari, ki se začneta istočasno: ko je nekdo opravičen, se  začne tudi  njegova rast v posvečenem življenju. Rim meša in zamenjuje pojma opravičenje in posvečenost, zato velikokrat govorijo o rasti v opravičenosti, oziroma, da moraš na koncu doseči popolnost, da te po smrti razglasijo za svetnika. Biblija ne pozna takih svetnikov. Pavel imenuje Korinčane sveti, čeprav so bili mnogi med njimi zelo daleč  od svetosti, kakršno si predstavljajo v Rimu ali Carigradu. Kakorkoli, gre za veliko ločnico, pomembnejšo od "Zidu miru" v Belfastu, ki ga lahko vidite na zgornji fotografiji.

O tej problematiki so se pogovarjali Adam Francisco, Adriel Sanchez, Justin Holcomb in Michael Horton, ki pripadajo različnim denominacijam (luteranski, prezbiterijanski, episkopalni, reformirani).


KLIK za dostop do pogovora na White Horse Inn>>>

Ni komentarjev: