30. september 2016

Ali sem med izvoljenimi?



"Ali sem med izvoljenimi?" To je vrsta samoopazovanja, zoper katero nas je svaril Calvin. Nikoli ne smemo spraševati: "Ali sem med izvoljenimi?" ampak: "Ali verujem?" To je pravo vprašanje. Edino izvoljeni pridejo do vere; verujem torej, ker sem izvoljen. Če ne verujem, se moram spreobrniti in verovati. Golo posedanje in spraševanje: "Ali sem med izvoljenimi?" je pot v nesmisel, frustracije, dvom in negotovost. To ni zdravo. 

~R. Scott Clark 
 

28. september 2016

Varno zavetje



Edino varno zavetje je sam Kristus, ki je objektivno premagal greh in smrt, in ki na Očetovi desnici posreduje za nas. 
~Michael Horton


26. september 2016

Kaj pomeni vera


Vera ne pomeni, da nekaj delamo, ampak da nekaj sprejmemo; ne pomeni prislužiti si nagrado, ampak sprejeti dar.
 ~John Gresham Machen


Peter Jensen: Prihodnost zahodnega krščanstva


V zgornjem videu si lahko ogledate in poslušate kratek intervju, ki ga je opravil Dominic Steele z nekdanjim sydneyskim anglikanskim nadškofom dr. Petrom Jensenom. Pogovarjala sta se o problemih s katerimi se soočamo kristjani v javni razpravi in o tem, kako pri tem ne smemo razvodeniti Božje besede, ampak oznanjati svetu celoten Božji načrt. Dr. Jensen je priznal, da je zahodno krščanstvo zmedeno in v krizi. Toda pri oznanjevanju ne smemo prirejati krščanskega sporočila tako, da bi bilo svetu bolj všečno...

25. september 2016

V postelji s sovražnikom


Seksualna revolucija, ki se je začela v šestdesetih letih, je radikalno preoblikovala miselnost ljudi v zvezi s spolnostjo, zakonsko zvezo, družino in spolom. V tem dogajanju so se kristjani velikokrat znašli v defenzivnem položaju in niso zmogli podati privlačnejše vizije od tiste, ki jo p(r)odajajo snovalci in oblikovalci sodobne kulture. Mnogi se zato sprašujejo, ali je evangelij res veselo oznanilo. 

Prof. Glyn Harrison je v svojem predavanju  spodbudil biblijske kristjane k zavedanju, kaj se dogaja okoli njih. Na področju spolnosti in odnosov zelo dobro vemo, proti čemu smo. Treba pa je predvsem povedati, za kaj smo.

Za dostop do približno enournega predavanja klikni na spodnjo povezavo:

The Keswick Lectures '16 - Sleeping with the Enemy>>>


24. september 2016

Največja zapoved in Jezus



Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."
41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:
44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:
'Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'
45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.    (Mt 22,34-46)

Nekateri ljudje so prepričani, da imajo zelo radi Jezusa in da je bistvo Jezusovega nauka njegova zapoved ljubezni. Če slišijo kaj o nauku o Jezusovi nadomestni spravni žrtvi za grehe ljudi, jih kar zmrazi in ta nauk interpretirajo v smislu, da gre za nekakšno "kozmično zlorabo otroka".  Toda Jezus kot učitelj jim je zelo všeč, saj je vendar podal zapoved ljubezni (cf. Mt 22, 37-39) in jo postavil na piedestal najvišje zapovedi, kajne? Po drugi strani se jim zdi Stara zaveza ena sama grozota.

Ti "poznavalci" seveda ne vedo, da gre za dve zapovedi, ki sta čisto lepo ugnezdeni v Mojzesovem Petoknižju. Prvo najdemo v 5Mz 6,5 in so jo v Jezusovem času pobožni Judje recitirali dvakrat na dan (sic!), drugo pa v 3Mz 19,18 in ibid. v.34. Poleg tega taki pozabljajo, da gre za zapovedi, zapovedi pa Bog jemlje zelo resno. Zapovedi niso bile nikoli nič tolažilnega, ampak zakon, postava. Farizeji so do obsedenosti oboževali postavo, zato ni čudno, da je tisti pismouk preverjal Jezusa ravno s tem, kaj meni glede največje zapovedi.

Kot je razvidno iz Markovega poročila, je bil pismouk na koncu zadovoljen z odgovorom in je rekel Jezusu: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." (Mr 12,32.33) Na to mu je Jezus odgovoril: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mr 12,34b) Naš Gospod  ni pohvalil pismouka, ali mu rekel, da je že najmanj z eno nogo v Božjem kraljestvu, ampak, da ni daleč od njega. Poznavanje zapovedi še ni garancija za državljanstvo v Božjem kraljestvu. Tudi njihovo izpolnjevanje nam tega ne zagotavlja, saj ni človeka, ki bi resnično izpolnjeval vse Božje zapovedi. Zapovedi me ne opravičujejo. Če ne izpolnjujem zakonov, me ti zakoni obtožujejo. Enako, ali še huje  je z Božjimi zapovedmi. Sv. Jakob je zapisal: "Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh."  (Jk 2,10) Z Bogom ni šale, on zahteva popolnost, ki pa je ne premoremo. Toda obstaja rešitev.

V nadaljevanju naše perikope je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so poznali svetopisemske prerokbe, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:

GOSPODOV govor mojemu Gospodu:
"Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožje tvojih nog."    (Ps 110,1)

S tem citatom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. Tu ne gre za dvogovor med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si predstavljali Mesija kot človeškega vladarja, ki bo odrešil Izrael rimskih okupatorjev in drugih sovražnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak tistega okupatorja, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prednika ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, smrt in gorje. Jezus je rekel farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Farizej je poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva. 

Jezus Kristus, edinorojeni Božji Sin,  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini v vsem in namesto nas izpolnil zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga. 
 Jezus je popolnoma zanesljiv Odrešenik. Ali se zanašaš nanj?


22. september 2016

Dr. Martyn Lloyd-Jones: Mir z Bogom



Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. (Rim 5,1.2)

Kaj pomeni imeti mir z Bogom? Od kod izhaja mir z Bogom in zakaj je tako pomemben? Kakšna je razlika med pravim in lažnim mirom z Bogom? Na ta in druga vprašanja je v svoji pridigi, ki jo lahko poslušate v zgornjem videu, odgovarjal dr. Martyn Lloyd Jones.

Video traja malo manj kot devetinštirideset minut.


20. september 2016

Kdo je Jezus?


R. Scott Clark in J. V. Fesco, avtor knjige "Who Is Jesus? Knowing Christ through His 'I AM' Sayings" (Kdo je Jezus? Spoznavanje Kristusa na osnovi njegovih izjav JAZ SEM),  sta se v oddaji na spodnji povezavi pogovarjala o vsebini, oziroma tematiki omenjene knjige.

Pogovor traja malo manj kot pol ure. 


17. september 2016

O soboti in o prerivanju pri mizi



Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: "Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?" Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" In na to mu niso mogli odgovoriti. 
Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 "Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,1-11)

V Jezusovem času je bila navada, da so gostujočega pridigarja po sobotnem bogoslužju v shodnici povabili na obed. Najbrž je bil v zgornjem odlomku tudi naš Gospod v vlogi gostujočega pridigarja, nakar ga je eden od prvakov med farizeji povabil na kosilo. 

Ljudje imamo ob takih priložnostih navado, da opazujemo in ocenjujemo tiste okoli nas, še posebej so nam zanimivi ljudje, ki jih še ne poznamo. Podobno so ravnali farizeji in pri sebi ocenjevali popotnega pridigarja, o katerem so slišali toliko stvari, med njimi tudi nekaj takih, ki jim niso bile všeč. Bržkone so že vedeli, da rad provocira in dela ob sobotah tisto, česar skladno z njihovimi zapovedmi ne bi smel. Kmalu so dobili priložnost, da se prepričajo glede teh govoric. Ko je stopil v  prostor bolnik z vodenico, jih je Jezus vprašal, ali se v sobototo sme ozdravljati ljudi.  Za farizeje je bilo to zelo zahtevno vprašanje! Ker ni bilo odgovora, je Jezus hitro ozdravil bolnika, čeprav bi ga lahko povabil, naj pride naslednji dan, saj bolnika ni ogrožala smrt.   Tudi na vprašanje, če v soboto ne bi izvlekli iz vodnjaka domače živali ali otroka, ni dobil odgovora. Pravijo, da pomeni molk strinjanje. Vprašanje pa je, če so se res strinjali z Jezusom. Jezus je dajal prednost usmiljenju pred postavo. Če bi se Bog striktno držal določil postave, se ne bi pred njim opravičil noben človek. Tega se farizeji niso zavedali, toda  glede tega žal niso edini. 

Jezus je tudi opazoval, kako so se posamezniki  prerivali za imenitnejše sedeže pri obedu. Tu je naš Gospod svetoval ponižnost. Nerodno je, če sedeš na imenitnejši sedež, nakar pride nekdo, ki je uglednejši od tebe, nakar tega povabijo na tvoje mesto, tebe pa posadijo nekam v ozadje. Zato je Gospod svetoval skromnost. Ponižnost ni tlačenje samega sebe v prah, ampak to, da si tisto, kar si in nič več ter nič manj. Jezus je bil ponižen, a se je znal potegniti za svoje pravice, enako apostoli.


13. september 2016

Raymond Ibrahim: Nova vojna islama proti kristjanom

Obleganje Konstantinopla. Vir slike: Wikipedia

Na spodnji povezavi lahko slišite pogovor med Hankom Hanegraaffom in Raymondom Ibrahimom. Pogovarjala sta se o novi Ibrahimovi knjigi z naslovom Crucified again: Exposing New Islam's War on Christians (Ponovno križani: Predstavitev nove vojne islama proti kristjanom). V pogovoru sta Hanegraaf in Ibrahim obdelala  širši kontekst muslimansko-krščanskih odnosov od začetka islama, do danes, pa tudi razgalila razne mite o islamski strpnosti do drugovercev, npr. tistega o idealnem sobivanju muslimanov, kristjanov in Judov v nekdanji muslimanski Andaluziji. 

Politiki, mediji in levičarski intelektualci na Zahodu  si danes zatiskajo oči pred zločini, ki jih izvajajo muslimani nad kristjani in drugimi nemuslimani  v državah z muslimansko večino. Toda v času hitro spreminjajočega sveta lahko postanejo tudi ti apologeti muslimanskega ravnanja prej ali slej žrtve tistih, ki jih danes zagovarjajo. 

Oddaja traja malo manj kot eno uro.



11. september 2016

Norost Švedske cerkve



Švedska cerkev (Svenska kyrkan) formalno pripada družini luteranskih cerkva. Po podatkih CIA, naj bi ji je sredi lanskega leta pripadalo kakih 87 % prebivalcev Švedske. Seveda je  dejansko število vernikov dosti manjše in znaša kakšna 2 % celotne švedske populacije.   Gre za zelo liberalno cerkev, ki je že davno obesila protestantske principe, kot so sola gratia, sola Scriptura in sola fide na klin in je le še lupina cerkve.  To dokazuje s tem, da ji je prav malo mar za usodo kristjanov doma in po svetu. Gre pravzaprav za popolnoma dekadentno institucijo, za katero velja svarilo laodikejski cerkvi:  "Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust." (Raz 3,15.16)

Več o Švedski cerkvi lahko slišite v zgornjem videu. Avtor videa ne pripada nobeni religiji. Velikokrat "tisti zunaj" dosti bolje razumejo, kako naj bi delovala cerkev, kot tisti, ki cerkev vodijo. Sicer pa si lahko podobo o tej  instituciji ustvarite sami. 


Vincent van Googh in evangelij



Kaj bi utegnila imeti skupnega slavni slikar Vincent van Gogh in evangelij? O tem nam na zgornjem video posnetku pripoveduje David Wood.

10. september 2016

Obuditev v Nainu


Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. 12 Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. 13 Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: "Ne jokaj!" 14 Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: "Mladenič, rečem ti: Vstani!" 15 Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. 16 Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami" in "Bog je obiskal svoje ljudstvo." 17 Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.   (Lk 7,11-17)

Če ne bi bilo tega sporočila evangelista Luka, kim pripoveduje o obuditvi vdovinega sina, bi bilo mestece Nain bržkone še eno od pozabljenih zakotij rimske Palestine. V evangelijih najdemo tri primere, v katerih je naš Gospod koga obudil od mrtvih. Poleg mladeniča iz Naina je obudil tudi hčer načelnika shodnice Jaira (cf. Lk 8, 40-56) ter svojega prijatelja Lazarja (cf. Jn 11,1-44). Vsi trije primeri so bili močni dokazi, da je Jezus resnični Mesija. 

Se pa ta oživljenja bistveno razlikujejo od Jezusovega vstajenja od mrtvih, ker za razliko od njegovega vstajenja niso bila trajna. Pavel pravi o njem: "On je začetek, prvorojenec med mrtvimi." (Kol 1,18b) in: "Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali." (1Kor 15,20)  In zopet: "Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti." (Rim 6,9) Za razliko od mladeniča iz Naina, Jairove hčere in Lazarja Kristus po tistem, ko je bil obujen, ni več umrl, one tri pa je znova čakala telesna smrt.

S tem, ko je Jezus obudil posameznike od mrtvih, ni le dokazal svojega mesijanskega poslanstva, ampak tudi svoje usmiljenje in globoko zgroženost nad smrtjo, ki je posledica človekovega greha. Nihče se na ta svet ne rodi brez greha, zato nas vse na koncu  čakata smrt in grob. Toda grob ni konec. Nekega dne bo nastopilo vstajenje mrtvih, ko pride Jezus Kristus v slavi sodit žive in mrtve in bo svoje verne vzel k sebi: "Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva." (Flp 3,21) Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo s sinom vdove iz Naina; je umrl v Gospodu, ali brez njega?  Če je umrl, ne da bi bil odrešen, je bilo zanj osebno njegovo prvo obujenje zaman in zapade strašni sodbi, enako kot mnogi drugi. Po drugi strani smemo, glede na to, da so on in pogrebci razumeli in začutili, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, sklepati, da je  med odrešenimi. Vera v Jezusa Kristusa ter zanašanje nanj  je usodna ločnica, ki deli tiste, ki so odrešeni od tistih, ki gredo v pogubo. 

Na kateri strani ločnice se nahajaš? Če si med tistimi, ki drvijo po široki poti v pogubo, je še vedno čas za rešitev:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


07. september 2016

Mati Terezija in evangelijski kristjani


Na spodnji povezavi lahko poslušate sporočilo pastorja in teologa Alberta Mohlerja z naslovom: Kako naj se evangelijski kristjani spominjajo matere Terezije, ki jo je  Katoliška cerkev v nedeljo razglasila za svetnico?


Povezava do oddaje >>>



04. september 2016

Na dveh stolih


Najbrž nam je vsem poznan ljudski rek, ki se glasi: "Na dveh stolih se ne da sedeti, ker se ti oba izmakneta."  Nekaj podobnega je povedal Jezus, ko je rekel:

"Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." (Mt 6,24. Cf. Lk. 16,13)

Glagol služiti se v izvirniku glasi douleo, kar pomeni, kar pomeni, da delaš za gospodarja, ne da bi za to mogel pričakovati plačilo.  Gre torej za odnos gospodar - suženj. Vsakdo na svetu je pač suženj nekoga ali nečesa: lahko si suženj Boga ali denarja, ki nastopa v vlogi Boga. Jezus je pač dal ta dva primera. Naš Bog se je razodel na različne načine, med drugim tudi kot ljubosumen Bog: "Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime 'Ljubosumni', ljubosumen Bog je." (2Mz 34,14)  Glede na to, da je edini, ne trpi konkurence, ljudje pa si zavoljo svoje padle narave zelo radi delamo svoje bogove. Mnogobožci imajo ta problem, da morajo razdeliti svojo predanost med množico bogov. Kristjani naj ne bi imeli tega problema, a kaj, ko naša pozornost in naša predanost tako rada odtavata tja, kamor ne bi smela, torej od živega Boga k stvarem, ki potem zasedejo mesto, ki pripada edino njemu. Apostol Janez torej ni kar tako na koncu svojega prvega pisma napisal: "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21) Pri tem ni mislil otrok v dobesednem smislu, ampak na Božje otroke, torej kristjane, iz česar sledi, da se je zavedal, tudi kristjani nismo imuni na takšno ali drugačno obliko malikovanja. . 

Toda, ko je Jezus umrl, je umrl za vse naše grehe, pretekle, sedanje in prihodnje. Kristjan, ki živi tostran večnosti, ne bo nikoli v popolnosti izpolnjeval Božjih standardov. Kristus je tisti, ki jih je  edini izpolnil. Če smo v Kristusu, nam on daje svojo pravičnost, zato nas nebeški Oče gleda skozi prizmo svojega Sina. Če bomo vselej stali v tem zavedanju, potem bomo tudi obstali pred Bogom in napredovali v posvečenem življenju. Evangelij našega odrešenja ni nekaj, kar bi slišali enkrat na začetku naše poti s Kristusom, ampak naša vsakdanja potreba, ki nam omogoča rast na poti posvečenosti. Potem bodo mamon in drugi maliki izgubili svojo atraktivnost, mi pa ne bomo več sedeli na dveh stolih. 


01. september 2016

Mož po imenu Pavel



Zakaj pravimo Pavlu apostol narodov? Kdo je bil sploh ta mož? Kakšna je bila njegova vloga v zgodnji cerkvi in kakšen je bil pomen njegovih pisem nekoč in kakšen je  danes?

O tem je govoril dr. Martyn Lloyd-Jones, kot lahko slišite v zgornji predstavitvi.