31/10/2016

D. Brkič: Trubar, vrni se iz »Nikdirdoma« domov


Novo mesto - Danes bi spet potrebovali Trubarja, ki mu pravimo tudi slovenski Luther, saj znova ugotavljamo, da Evropa še (nikoli) ni bila krščanska, čeprav je bila zgodaj pokristjanjena. Krščanstvo ji je bilo navrženo, še bolje rečeno, vsiljeno. Trubar pa je zastopal vero, ki jo človek sprejme po svoji svobodni odločitvi. Kajti le takšno verovanje šteje in je krščansko.

Cesar Konstantin in Teodozij I. Veliki, potem pa še papež Leon III., ki je Karla Velikega okronal za evropskega cesarja, in njihovi nasledniki, so namreč omogočili nastanek »svete krščanske Cerkve in njene religije«, ki pa je ljudje niso prostovoljno sprejeli. Takšna praksa - vera, sprejeta z materinim mlekom –, ki gre iz roda v rod, pa ni avtentično krščanstvo. Je prirojeno in privzgojeno. Kot kristjan pa se ne rodiš, ampak kristjan postaneš. (Tertulijan)  [...]





Reformacija, Slovenci in leto 2017



Matjaž Črnivec, tajnik Svetopisemske družbe Slovenije, je v daljšem duhovnem nagovoru, ki ga je imel v Krščanski cerkvi Kalvarija v Celju, predstavil nekatere pomembne vidike reformacije: širši zgodovinski vidik s  stališča štirih "samo" (samo Kristus, samo po milosti, samo po veri, samo Sveto pismo),  vidik z ozirom na slovensko reformacijo 16. stol., pri čemer je posebej izpostavil pomen Primoža Trubarja ter praktični vidik za sedanjost: kaj pomeni Trubarjeva vera za naš narod v današnjem času, zlasti s stališča reformacije srca. 


30/10/2016

Dajte cesarju, kar je cesarjevega


Izrek, zapisan v naslovu tega prispevka, je najbrž eden od najbolj znanih, pa tudi eden najbolj  zlorabljenih Jezusovih izrekov. Sodi namreč med tiste svetopisemske stavke, pri katerih je nujno potrebno poznavanje konteksta, v nasprotnem primeru lahko njihov prvotni pomen zvodeni, ali pa se čisto izgubi. Širši kontekst tega stavka je zapisan v Evangeliju po Mateju 22,15-22, najdemo pa ga tudi pri obeh drugih sinoptikih. 

Farizeji so se na vsak način hoteli znebiti Jezusa, zato so ga hoteli ujeti v besedi (cf. Mt 22,15). K njemu so poslali svoje učence in herodovce (cf. ib. 16). Farizeji in herodovci (pristaši Herodove dinastije) niso bili v prijateljskem odnosu, kajti herodovci so odkrito podpirali Rimljane, farizeji pa Rimljanov niso marali in so z njimi sodelovali le kolikor je bilo nujno potrebno. Toda, če je bilo treba, so  lahko oboji hitro združili svoje moči proti nekomu, ki so ga imeli za skupnega sovražnika. Rekli so mu torej:  "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (ibid. 16.17) Preden so prešli k bistvu, so začeli z uvodom, ki je kar pokal od komplimentov, ki so tako posladkani, da se že od daleč vidi, da niso bili izrečeni s poštenim namenom.  Vprašanje, ki je sledilo uvodu, je bilo dosti bolj prozaično: "Plačevati ali ne plačevati davke cesarju? Kaj misliš?" Zanka je bila dobro premišljena, saj je rimski davčni vijak  močno pritiskal na Jude.  Če bi Jezus odgovoril z da, bi ga lahko farizeji ožigosali kot kolaboranta in izdajalca, če bi pa odgovoril z ne, bi ga herodovci označili za protidržavni element. Jezus je to dilemo razrešil na čisto svoj način:  
Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: "Kaj me preizkušate, hinavci? 19  Pokažite mi davčni novec!" Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: "Čigava sta ta podoba in napis?" 21 Dejali so mu: "Cesarjeva." Tedaj jim je rekel: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." 22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli. (Mt 22, 18-22)
Tako je Jezus obojim zavezal jezike, pri čemer je povedal vsaj tri stvari:
  1. Da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje izrecno izrazil pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Jezus ni kralj zemeljskega, ampak nebeškega kraljestva.
  2. Ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36. On ni bil nikakršen socialni revolucionar. Božje kraljestvo se ne ustvarja z nasilnim frontalnim napadom na obstoječi red, ampak s preobrazbo posameznikove notranjosti. Hudobni ljudje pač ne morejo ustvariti nekega dobrega  družbenega reda. Božje kraljestvo se gradi od znotraj, ne od zunaj.
  3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, dokler le-ta  ne začne igrati  boga, se vpletati v doktrino krščanske vere in etike ter tako rušiti od Boga določeni verski in moralni red.

26/10/2016

Dr. Đuro Trkulja: Očenaš - molitev, ki jo sliši Bog



Pastor Reformirane krščanske cerkve v Novem Sadu dr. Đuro Trkulja je na temelju Jezusove vzorčne molitve očenaš, kot je zapisana v 11. poglavju Evangelija po Luku, podal razlago nauka o molitvi. V svoji razlagi je predstavil bistvo molitve, kot so ga videli Judje v Jezusovem času, pa tudi spregovoril o  pomenu molitve za nas in za prihajajoče generacije.

Posnetek, ki traja malo več kot eno uro, je v srbskem jeziku.  

22/10/2016

O odpuščanju

Vir slike: The Christian Post
Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" 22 Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.' 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!' 29 Ta je padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in ti povrnem.' 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: 'Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?' 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu."  (Mt 18,21-35) 

Pred leti sem nekje prebral izrek, ki se glasi: "Vračati hudo za dobro je demonsko, vračati dobro za dobro je človeško, vračati dobro za hudo je božansko."  Ko je pristopil Peter k Jezusu z vprašanjem, kolikokrat moramo odpustiti "svojemu bratu", se najbrž ni zavedal, da je njegovo vprašanje povsem legalistično. Toda Jezus ga za to ni pograjal, ampak mu je odgovoril: "Do sedemdeset krat sedemkrat." S tem naš Gospod ni hotel dati malo bolj velikodušnega legalističnega odgovora, ampak je hotel povedati, da vsakič. Zakaj tako? Zato ker tudi Bog  nam odpusti vsakič, ko ga prosimo za odpuščanje. Bog tudi ne zahteva ničesar več, pa tudi ničesar manj od tega, kar je sam pripravljen storiti. 

To preprosto dejstvo je Jezus ilustriral s priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti. V priliki nastopajo kralj, prvi služabnik, drugi služabnik in ostali služabniki. Kralj v tej priliki predstavlja Boga. Prvi služabnik je bil kralju dolžan deset tisoč talentov. En talent je znašal šest tisoč denarijev. En denarij je bila vrednost ene dnine, oziroma enega celodnevnega plačila za delo.  Iz tega sledi, da je šlo za velikansko vsoto, ki je naš nesrečni služabnik nikoli ne bi mogel povrniti. Toda gospodarja so ganile mile prošnje služabnika, in se ga je usmilil ter mu odpustil dolg. Nato pa je služabnik naletel na kolega, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Toda služabnik ni bil do svojega dolžnika tako usmiljen, kot je bil gospodar do njega.  Ker mu soslužabnik ni bil zmožen vrniti dolga, ga je upnik spravil v ječo. Drugi služabniki, ki so to videli, so neusmiljenega kolega naznanili kralju, ki ga je nato dal vreči v ječo.

Kralj v tej priliki simbolizira Boga. Bog je usmiljen in milosten in je pripravljen odpustiti. Njegova pripravljenost gre celo tako daleč, da je pripravljen vsakič, ko ga prosimo, odpustiti. Človeški greh do Boga nadvse je težko breme, ki ga simbolizira tistih deset tisoč talentov. Noben človek, noben kristjan, četudi še tako pobožen, nikoli ne zmore poplačati dolga za svoj greh. Toda Bog odpušča, zato smo tudi mi dolžni odpustiti svoji sestri ali svojemu bratu v Kristusu.  C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le dokler ni treba komu odpustiti." Odpuščanje je torej lepa, ni pa enostavna stvar. V Gospodovi molitvi molimo: "Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 6,12) Če nisem pripravljen odpustiti bratu ali sestri v Kristusu in če prosim Boga, naj mi odpusti, kakor (ni)sem jaz odpustil, potem avtomatsko izničim prošnjo za odpuščanje. Če v tem hote in vede grešim, potem v mojem domnevnem krščanstvu nekaj manjka. V tem primeru sem enak služabniku, ki ni hotel odpustiti in sem v veliki nevarnosti, da zapadem večni obsodbi, kajti svojega dolga do Boga nikoli ne bom mogel poplačati. Dolg, ki ga ima moj brat ali sestra do mene, je v primerjavi z dolgom, ki ga imam jaz do svetega Boga, navadna bagatela, za katero se ni vredno prepirati. 

Zato velja znotraj Božje cerkve princip, o katerem je govoril apostol Pavel, ki pravi: "Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13) Kako lahko rečem, da sem Kristusov, potem pa hote ravnam v nasprotju s Kristusom? Ni logično. Če smo v Gospodu, je odpuščanje logična, četudi zahtevna stvar, saj je bilo tudi nam brezplačno odpuščeno. Bogu hvala za to.

Milada Kalezić o moči Jezusovega imena

Zanimivo je, da lahko govoriš o Hare Krišni, o budizmu, muslimanih, tudi scientologi so moderni. Govoriš lahko, o čemer hočeš, pa bodo vsi mirno sedeli; ko omeniš ime Jezusa Kristusa, pa se vsi vznemirijo; že tu se kaže moč njegovega imena. 
~Milada Kalezić
 

20/10/2016

Delo cerkve v 21. stoletju


Naše delo je predstaviti krščansko vero, oblečeno v moderno izrazje, ne pa propagiranje moderne miselnosti, oblečene v krščansko izrazje.
~  J. I. Packer
 

18/10/2016

Rosaria Butterfield o miselnosti "za svobodno izbiro"


Rosaria Butterfield on the Pro-Choice Mindset from The Gospel Coalition on Vimeo.

Rosaria Butterfield je nekoč mislila, da planirano starševstvo, oziroma "svobodna izbira splava"  zagotavlja družinske vrednote. Kako je pozneje v zvezi s to pomembno in zahtevno problematiko spremenila svoje prepričanje, je povedala v zgornjem videu in v članku na spodnji povezavi.  

Povezava do članka >>>


16/10/2016

15/10/2016

Ozdravljenje, odrešenje, milost

 Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. 47 Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. 48 Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." 49 Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." 50 Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. 51 Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." 52 Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." 53 Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. 54 To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.   (Jn 4, 46-54)

Slovenski pregovor pravi, da gre dober glas v deveto vas, dobro delo pa v deveto deželo. Vmes med Kafarnaumom in Kano sicer ni osem dežel, ampak le kakih 32 kilometrov razdalje. Besedica "le"  seveda velja za današnji čas, ko za premagovanje take razdalje ne potrebujemo ur, ampak  minute. Če bi šli peš, bi  porabili kakih 6 ur. Da je Jezusov prihod v Kano je  zbudil veliko pozornost, dokazuje dejstvo, da je zanj izvedel kraljevi uradnik, ki je živel 32 km proč. 

Prve besede, ki jih je izrekel Jezus uradniku Heroda Antipa niso bile preveč prijazne: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." (Jn 4,48)  Res je, tudi danes ljudje, ki ne verujejo, zelo radi govorijo: "Če ne vidim, ne bom veroval." V Jezusovem času so imeli mnogi ljudje priložnost videti velika dela, ki jih je naredil Jezus, a kljub temu niso verovali. To pomeni, da videti še ne pomeni  verovati. Zato je nekoč pozneje rekel Jezus apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati." (Jn 20,29) Kraljevi uradnik  je verjel, da lahko Jezus ozdravi njegovega sina, zato ga je povabil  na svoj dom, a naš Gospod je imel drugačen načrt. Rekel mu je: "Pojdi, tvoj sin živi."  (Jn 4,50b). To ni bila preroška izjava, ampak beseda z močjo, po kateri je uradnikov sin res ozdravel.  Iz konteksta je razvidno, da uradnikova vera še vedno ni bila popolna, toda kljub temu  je ubogal in se odpravil domov. Na poti proti domu so mu njegovi sporočili, da njegov sin živi in da mu je odleglo ob istem času, ko mu je to rekel Jezus. Zdaj je dokončno začel verovati v Jezusa, skupaj z njim pa tudi njegovi domači. 

Resnična vera, ki rešuje, ni nekaj, kar bi bili zmožni proizvesti sami iz sebe, zato pravi apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Dar pa je nekaj, česar se ne da zaslužiti. Sin uradnika iz Kafarnauma je ozdravel. Toda, kakor takrat, tako tudi danes mnogi otroci ne ozdravijo. Rak je huda stvar, ki lahko prizadene tudi otroke. Mnogi se potem sprašujejo: "Kje je Bog, ki dovoli da nedolžni otroci umirajo za rakom? In če obstaja, kakšen je ta Bog? Ali je res dober?" To vprašanje bi smel zastaviti le en sam človek, ki je kadar koli hodil po zemlji: to je Gospod Jezus Kristus, v katerem ni bilo nobenega greha. Vsi ostali smo v svojem naravnem stanju pod obsodbo. Ljudje nimamo z Bogom spoznavnega problema, naš problem je moralne vrste. Mi ne razumemo in nočemo razumeti pojma Božja svetost, kar pomeni, da  Stvarnik vesoljstva, vsega vidnega in nevidnega,  ni nam enak. On je popolnoma svet, čist in pravičen.   Ko je Bog ustvaril človeka, mu je dal eno samo zapoved:  "Le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl." (1Mz 2,17)  Toda človek se je lotil ravno tistega, kar je Bog prepovedal, mi pa smo potomci prvega prestopnika, in smo podedovali njegovo padlo naravo. Bog nam ničesar ne dolguje. Toda že prvega človeka se je usmilil: človek ni res umrl na isti dan, ko je storil greh, pa ne zato, ker bi Bog ne bil pravičen, ampak zato, ker je milosten. Milost ni isto kot pravičnost. Milost ni krivična, vendar ni isto kot pravičnost. Pisec Žalostink se je tega zelo dobro zavedal, ko je napisal: "Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo." (Žal 3,22) Za vsak greh zoper Božjo svetost si zaslužimo smrt. Milosti si nihče ne zasluži, kajti, če bi si jo zaslužili, ne bi bila več milost. Kolikor živimo in obstajamo v tem svetu, je to stvar milosti, ne naših zaslug. V hebrejskem izvirniku se beseda dobrota glasi hesed in ima širši pomen: dobrota, usmiljenje, milost, ljubezen. Hesed nas vzdržuje pri življenju.   Danes je zelo popularno vleči iz konteksta Janezov navedek, kjer pravi: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,16b) Res je, a ljubezen ni sentimentalnost, kot si  to besedo danes razlaga svet, pa tudi mnogi kristjani.  Tudi čudeži in ozdravljenja, ki jih je delal Jezus, so bili dejanja milosti, ne zaslužnosti tistih, kateri so jih bili deležni. Enako je z darom odrešenja. Slednje je neskončno pomembnejše od ozdravljenja in česar koli drugega, zato je rekel Jezus: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?"  (Lk 9,25) Bog rešuje po milosti, milosti pa  se ne da prejeti drugače, kot preko vere (cf. Ef. 2,8 - že citirano zgoraj), ali z Gospodovimi besedami: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus, ki je bil brez greha,  je vzel nase greh, bil zaradi naših prestopkov predan v smrt  in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). On zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Če smo v njem, nismo pod obsodbo. To je velika milost.

Kadar in kogar Bog rešuje, tedaj in tega zagotovo reši. Bogu hvala za njegov milostni dar!


14/10/2016

Hvaležnost



Ko sem si ogledal ta kratek video posnetek, sem se vprašal, kako je z mojo hvaležnostjo. Ne vem, katere veroizpovedi je dvanajstletnik na posnetku, ki mora za golo preživetje delati za majhen denar na smetišču v sirskem mestu Alepo. Deček živi v skrajno skromnih razmerah, razen tega je v stalni nevarnosti, da ga zadene kaka bomba ali kaj podobnega, pa vendar je srečen in hvaležen Bogu. Kaj pa mi? Kaj pa jaz, ki mi pravzaprav nič ne manjka? Ko se primerjam s tem dečkom, ugotavljam, da  mi še zelo manjka hvaležnosti, pa toliko razlogov imam zanjo, veliko več kot on...  


Vir epistemološkega relativizma



Epistemološki relativizem ni porojen iz poštenega dvoma, ampak iz nepoštene potrebe po tem, da ne bi bilo treba biti kriv pred živim Bogom. 
 ~ R. C. Sproul ml.

10/10/2016

Vmesni čas


Živimo med "že" in "še ne", med tistim, kar je Bog že dovršil in tistim, česar še ni naredil, a je to obljubil.
~ D. A. Carson

Koncerti skupine DAR SRCA

Pred nami je serija koncertov glasbeno-dramske skupine Dar srca, pod naslovom Skrivnost vrta. Gre za glasbeno-dramsko gospel predstavo ob dnevu reformacije. Nastopali bodo v različnih slovenskih krajih:
  •  Celje, Narodni dom, 21. 10. 2016 ob 19. uri,
  • Murska Sobota, Gledališče Park, 22. 10. 2016 ob 18. uri,
  • Velenje, Glasbena šola, 23. 10. 2016 ob 18. uri,
  •  Radovljica, Linhartova dvorana, 27. 10. 2016 ob 19.30 uri,
  • Maribor, Unionska dvorana, 28. 10. 2016 ob 19. uri
  • Kočevje, Šeškov dom, 29. 10. 2016 ob  19. uri,
  • Ljubljana, Slovenska filharmonija, 30. 10. 2016 ob 19. uri.



Kako je z vstopnicami in vse ostalo si lahko preberete in spremljate  na spletni strani Muzikal.si in spremljate na njihovi FB strani.

Za koncert v Ljubljani: brezplačne vstopnice so na voljo pri blagajni Slovenske filharmonije na dan prireditve od 16. ure dalje. Rezervacije vstopnic: muzikalslo@gmail.com

Ko zaznam kakšno spremembo ali novost, bom posodobil to sporočilo.



09/10/2016

Karma in Jezus

Karma je nasprotje evangelija in deluje po načelu: kar si zaslužiš, to dobiš. Ta zakonitost je vgrajena v vse religije, pa tudi v bolj posvetne stvari, kot sta pravo in naše vsakdanje življenje. Evangelij pa pravi drugače: "V Kristusu in po njem dobiš tisto, česar si ne zaslužiš." V evangeliju torej ne deluje zakon karme, ampak zakon milosti.  Starozavezni psalmist je zapisal: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati?" (Ps 130, 3) Zavedal se je, da pred Bogom ne more biti opravičen noben človek. Ni ne denarja, ne dobrega dela, s katerim bi si lahko prislužili odrešenje:  "Predraga je odkupnina za njihovo dušo, primanjkovala bo na veke." (Ps 49,9)  Toda avtor 130. psalma se je zavedal še nečesa: "Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali." (Ps 130,4) Pri Bogu je milost in odpuščanje, zato pravi David:  "Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva." (Ps 103,9) Oddaljenost med vzhodom in zahodom je neskončna. Kdor išče vzhod ali zahod, ga nikoli ne bo dosegel. Ko gremo proti vzhodu, lahko vedno nadaljujemo pot še dalje proti vzhodu. Enako je z zahodom. Na severu in jugu ne moremo dlje kot do tečajev. Po Kristusu Bog oddaljuje  od nas vse naše grehe, vsa naša hudobna dejanja. Apostol Janez pravi: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu."  (Jn 1,17) Postava nikogar ne rešuje. Postava spominja na karmo: vse se vrača, vse se plača.  Milost rešuje, saj nam povrne tisto, česar si nismo zaslužili, to je večno življenje. Kdor je Kristusov, se ga v končni konsekvenci  ne dotakne nobena karma.

Bogu hvala za to!

08/10/2016

Svatovsko oblačilo



Prilika o svatbi, zapisana v evangeliju po Mateju 22, 1-14, nam pripoveduje o kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Kralj predstavlja v tej priliki nebeškega Očeta, sin je Božji Sin Jezus Kristus, nevesta pa Božja Cerkev, ki je občestvo svetih (cf. Raz 19, 5-9). Poročna gostija predstavlja nebeško kraljestvo, oziroma veselo občestvo z Bogom v njegovem kraljestvu.

Kralj je preko svojih služabnikov povabil določeno skupino ljudi na svatbo, a povabljeni so niso odzvali na povabilo. Ko je poslal kralj novo povabilo, se je zgodilo enako, kot ob prvem povabilu. Pravzaprav je bilo še hujše, saj  so nekateri povabljeni zasramovali in celo pobili  kraljeve odposlance. Povabljeni predstavljajo v tej priliki starozavezno Božje izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povečini gluho na sporočilo evangelija. Ne odzvati se na kraljevo povabilo na svatbo je pomenilo hudo žalitev, zato je dal kralj požgati mesto, kjer so živeli povabljenci. Prilika torej meri na  neodzivnost judovskega ljudstva na oznanilo, s katerim ga je obiskal naš Gospod, ki je prišel med svoje ljudi, a ga njegovi niso sprejeli (cf. Jn 1,11),  obenem pa napoveduje usodo Jeruzalema, ki so ga nato leta 70 uničili Rimljani.

Nato je kralj pozval svoje služabnike, naj povabijo na gostijo  druge ljudi, torej tiste, ki prvotno niso bili del Božjega izvoljenega ljudstva: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (Mt 22,10) V svatovski dvorani se je zbrala nadvse pisana druščina. Da, med njimi so bili  celo hudobni! Kaj ni bil prvi in zadnji od  Zveličarja osebno kanonizirani svetnik tat in kriminalec (cf. Lk 23,39-43)?  Mnogim se zdi kaj takega pohujšljivo, toda  "[M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD" (Iz 55,8) Zavedati se je treba naslednjega:  "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje" (Ps 24,1) in on "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b) Bog ne dela po sklepu naše volje, o kateri si mnogi delajo iluzije, da naj bi bila celo svobodna, ampak skladno s svojim hotenjem. 

Toda v 11. vrstici preberemo naslednje: "Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke." Nekoč je bilo ponekod na Orientu v navadi, da je kralj priskrbel svatom svatovsko obleko. V našem primeru se je sicer znašla na kupu zelo raznolika družba dobrih in hudobnih, ampak od vsakega svata se je pričakovalo, da pride v svatovski obleki. Zato je  kralj naročil strežnikom, da človeka, ki ni imel ustrezne obleke vržejo "ven v  najzunanjejšo temo[...] Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih". (Mt 22, 13.14) Poklicanost  torej še ni garancija za  izvoljenost!

V naši priliki pomeni svatovska obleka  pravičnost, ki jo posameznik prejme  od Boga. To je všteta pravičnost.  Izvoljeni nima neke svoje lastne pravičnosti, ki bi izhajala iz njega, njegovih dobrih dejanj, zaslug ali vere, ki bi jo sam proizvedel. Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, in ta je  všteta resničnemu kristjanu. Pred kakima dvema mesecema sem poslušal nekega "evangelijskega" pridigarja, ki je govoril na temo "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48).  Bistvo pridige je bilo, da je kristjan lahko popoln, kot je popoln nebeški Oče, saj ga je Jezus odrešil greha. Kristjan sedaj lahko izpolnjuje zapovedi in doseže popolnost. To, kar je ta pridigar povedal, je zadeva, ki bi jo moral najprej preizkusiti na sebi. Je on res popoln, kakor je popoln nebeški Oče? Kristjan ni popoln, ker bi bil zato, ker je kristjan, sedaj zmožen proizvajati lastno popolnost, ampak zato, ker mu je podarjena Kristusova popolnost. Kristjanova popolnost ni iz njega samega, ampak je iz Kristusa. Temu se reče tuja pravičnost, tuja popolnost! O tej pravičnosti piše Pavel: "Zaradi njega [Kristusa, op. Diz.] sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček  in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri." ( Flp 3,8b.9) Kristjan je  odet v Kristusovo pravičnost kot v svatovsko oblačilo. Kakor je bil kralj v priliki tisti, ki je vsakemu podaril svatovsko oblačilo, tako Bog podarja Kristusovo pravičnost svojim izvoljenim, ne da bi si jo sami kakor koli zaslužili. Ta, ne naša pravičnost nas rešuje pred Božjo jezo! To je svatovsko oblačilo, ki nam ga daje Bog po svoji milosti. Kdor ne bo imel na sebi svatovskega oblačila, bo zagotovo na veke pogubljen.

Mnogo je poklicanih. Evangelij se   že skoraj 2000 let oznanjuje po svetu. Mnogi ga slišijo in preslišijo. Nekateri ga slišijo in jim je celo po malem všeč. Nekaterim od teh celo uspe, da se zrinejo v dvorano, kjer poteka Jagnjetova gostija. Morda se zanašajo na svoje zasluge, na lastno popolnost in pravičnost.  Ampak ti zagotovo niso med izvoljenimi. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Izvoljeni se zanašajo edino na Kristusa in na njegovo na križu izvršeno delo. On je vsa njihova pravičnost in popolnost.  Ali si tudi ti med njimi?


07/10/2016

Film Čudež življenja



Kdaj se začne življenje? Kaj se zgodi ob spočetju? Kaj se zgodi 22. dan? Kaj po treh, šestih, enajstih tednih itn.?  Vse to nam predstavlja ta kratek, a zelo zanimiv in poučen  film. 

Bogu hvala za življenje! 


Taki in drugačni maliki


Malike si predstavljamo kot čaščenje nečesa zlega. Toda večino naših malikov predstavljajo dobri služabniki, ki smo si jih naredili za gospodarje.

 ~ Michael Horton

01/10/2016

Oblast odpuščati grehe

Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. 2 In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: "Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!" 3 In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: "Ta govori bogokletno." 4 Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: "Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? 5 Kaj je namreč laže: reči: 'Odpuščeni so ti grehi' ali reči: 'Vstani in hôdi'? 6 Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe," je tedaj rekel hromemu, "vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!" 7 In vstal je in šel domov. 8 Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.  
(Mt 9,1-8)

Zgornja perikopa se prične z Jezusovim prihodom v "njegovo mesto", to je Kafarnaum, ki je bil nekakšen matični kraj Jezusove službe. Zelo je verjetno, da se je zgornji dogodek pripetil v Petrovi hiši, kjer je naš Gospod nekaj dni prej ozdravil Petrovo taščo (cf. Mt 8,14.15). 

K Jezusu so torej prinesli hromega, Gospod pa mu je med drugim rekel: "Odpuščeni so ti grehi." (Mt 9,2) Oblast odpuščati grehe ima tisti, zoper katerega je bil greh storjen, greh pa je dejanje, ki je v nasprotju z Božjo voljo. Zato je Jezus s temi besedami  izrazil svojo božansko oblast. Bog je rekel po preroku Izaiju: "Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov." (Iz 43,25) Grehov torej ne more odpuščati kdor koli. Navzoči pismouki so zato takoj zastrigli z ušesi, kajti Jezusove besede so se jim zdele kot uzurpacija Božjih ingerenc, in so jih takoj razumeli kot bogokletne. Ti pismouki se v resnici niso zavedali, koga imajo pred sabo. Podobni so tistim, ki danes govorijo o Jezusu kot o dobrem človeku, hindujsko navdihnjeni ga imajo za guruja, marksisti za prvega komunista, mohamedanci  za velikega preroka in podobno. Toda Jezus je neskončno več od tistega, kar prav ali zmotno govorijo o njem ljudje, ki ga ne poznajo v skladu s tem, kot se je sam razodel. 

Jezus je "prebral" njihove misli in jim odgovoril, da ima Sin človekov oblast odpuščati grehe. Kdo pa je ta Sin človekov? Sam izraz sin človekov se lahko v Stari zavezi nanaša na katerikoli človeško bitje. Toda v knjigi preroka Daniela beremo v odlomku, ki se nanaša na poslednje čase, naslednje: "Glej, skupaj z oblaki neba je prihajal nekdo kakor sin človekov; dospel je do Staroletnega in privedli so ga predenj." (Dan 7,13) Sin človekov je v tem primeru Mesija. Jezus se je večkrat poimenoval Sin človekov in se izogibal poimenovanju Mesija. Vzrok za to je najbrž v tem, da so Judje izraz mesija povezovali s političnim in vojaškim voditeljem. Kakorkoli že, Jezus se je razodel kot Odrešenik, ki ima pravico odpuščati grehe. Dokaz, da so bili hromemu grehi zares odpuščeni, pa je bilo njegovo telesno ozdravljenje, saj je primeru tega bolnika obstajala vzročna povezava med grehom in boleznijo. 

Jezus Kristus ima oblast odpuščati grehe. On je prišel na svet, živel popolno življenje v poslušnosti Božji postavi, bil je križan, umrl je za naše grehe in vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja. On je popoln odrešenik. Apostol Janez je zapisal: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe." (1Jn 4,10) Opravičenje pa se da sprejeti edino po veri: ˇ"[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa." (Gal 2,16a)  

Pa še nekaj je, na kar so v tako imenovanih evangelijskih krogih, žal, čisto pozabili. Naš Gospod je pred svojim vnebohodom  pooblastil svoje učence, da v njegovem imenu odpuščajo grehe tistim, kateri jih priznavajo: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani." (Jn 20,23) To zveni nekaterim zelo "papežniško", a ni. Grehi se ne odpuščajo zaradi posebnih magičnih lastnosti tistega, ki razglasi odvezo, ampak zaradi Božje milostne besede, ki pravi: "Odpuščeni so ti grehi." (Mt 8,2) Ta beseda pa je  "živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Bogu hvala za to.