30. oktober 2016

Dajte cesarju, kar je cesarjevega


Izrek, zapisan v naslovu tega prispevka, je najbrž eden od najbolj znanih, pa tudi eden najbolj  zlorabljenih Jezusovih izrekov. Sodi namreč med tiste svetopisemske stavke, pri katerih je nujno potrebno poznavanje konteksta, v nasprotnem primeru lahko njihov prvotni pomen zvodeni, ali pa se čisto izgubi. Širši kontekst tega stavka je zapisan v Evangeliju po Mateju 22,15-22, najdemo pa ga tudi pri obeh drugih sinoptikih. 

Farizeji so se na vsak način hoteli znebiti Jezusa, zato so ga hoteli ujeti v besedi (cf. Mt 22,15). K njemu so poslali svoje učence in herodovce (cf. ib. 16). Farizeji in herodovci (pristaši Herodove dinastije) niso bili v prijateljskem odnosu, kajti herodovci so odkrito podpirali Rimljane, farizeji pa Rimljanov niso marali in so z njimi sodelovali le kolikor je bilo nujno potrebno. Toda, če je bilo treba, so  lahko oboji hitro združili svoje moči proti nekomu, ki so ga imeli za skupnega sovražnika. Rekli so mu torej:  "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (ibid. 16.17) Preden so prešli k bistvu, so začeli z uvodom, ki je kar pokal od komplimentov, ki so tako posladkani, da se že od daleč vidi, da niso bili izrečeni s poštenim namenom.  Vprašanje, ki je sledilo uvodu, je bilo dosti bolj prozaično: "Plačevati ali ne plačevati davke cesarju? Kaj misliš?" Zanka je bila dobro premišljena, saj je rimski davčni vijak  močno pritiskal na Jude.  Če bi Jezus odgovoril z da, bi ga lahko farizeji ožigosali kot kolaboranta in izdajalca, če bi pa odgovoril z ne, bi ga herodovci označili za protidržavni element. Jezus je to dilemo razrešil na čisto svoj način:  
Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: "Kaj me preizkušate, hinavci? 19  Pokažite mi davčni novec!" Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: "Čigava sta ta podoba in napis?" 21 Dejali so mu: "Cesarjeva." Tedaj jim je rekel: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." 22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli. (Mt 22, 18-22)
Tako je Jezus obojim zavezal jezike, pri čemer je povedal vsaj tri stvari:
  1. Da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje izrecno izrazil pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Jezus ni kralj zemeljskega, ampak nebeškega kraljestva.
  2. Ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36. On ni bil nikakršen socialni revolucionar. Božje kraljestvo se ne ustvarja z nasilnim frontalnim napadom na obstoječi red, ampak s preobrazbo posameznikove notranjosti. Hudobni ljudje pač ne morejo ustvariti nekega dobrega  družbenega reda. Božje kraljestvo se gradi od znotraj, ne od zunaj.
  3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, dokler le-ta  ne začne igrati  boga, se vpletati v doktrino krščanske vere in etike ter tako rušiti od Boga določeni verski in moralni red.

Ni komentarjev: