15. oktober 2016

Ozdravljenje, odrešenje, milost

 Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. 47 Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. 48 Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." 49 Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." 50 Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. 51 Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." 52 Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." 53 Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. 54 To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.   (Jn 4, 46-54)

Slovenski pregovor pravi, da gre dober glas v deveto vas, dobro delo pa v deveto deželo. Vmes med Kafarnaumom in Kano sicer ni osem dežel, ampak le kakih 32 kilometrov razdalje. Besedica "le"  seveda velja za današnji čas, ko za premagovanje take razdalje ne potrebujemo ur, ampak  minute. Če bi šli peš, bi  porabili kakih 6 ur. Da je Jezusov prihod v Kano je  zbudil veliko pozornost, dokazuje dejstvo, da je zanj izvedel kraljevi uradnik, ki je živel 32 km proč. 

Prve besede, ki jih je izrekel Jezus uradniku Heroda Antipa niso bile preveč prijazne: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." (Jn 4,48)  Res je, tudi danes ljudje, ki ne verujejo, zelo radi govorijo: "Če ne vidim, ne bom veroval." V Jezusovem času so imeli mnogi ljudje priložnost videti velika dela, ki jih je naredil Jezus, a kljub temu niso verovali. To pomeni, da videti še ne pomeni  verovati. Zato je nekoč pozneje rekel Jezus apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati." (Jn 20,29) Kraljevi uradnik  je verjel, da lahko Jezus ozdravi njegovega sina, zato ga je povabil  na svoj dom, a naš Gospod je imel drugačen načrt. Rekel mu je: "Pojdi, tvoj sin živi."  (Jn 4,50b). To ni bila preroška izjava, ampak beseda z močjo, po kateri je uradnikov sin res ozdravel.  Iz konteksta je razvidno, da uradnikova vera še vedno ni bila popolna, toda kljub temu  je ubogal in se odpravil domov. Na poti proti domu so mu njegovi sporočili, da njegov sin živi in da mu je odleglo ob istem času, ko mu je to rekel Jezus. Zdaj je dokončno začel verovati v Jezusa, skupaj z njim pa tudi njegovi domači. 

Resnična vera, ki rešuje, ni nekaj, kar bi bili zmožni proizvesti sami iz sebe, zato pravi apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Dar pa je nekaj, česar se ne da zaslužiti. Sin uradnika iz Kafarnauma je ozdravel. Toda, kakor takrat, tako tudi danes mnogi otroci ne ozdravijo. Rak je huda stvar, ki lahko prizadene tudi otroke. Mnogi se potem sprašujejo: "Kje je Bog, ki dovoli da nedolžni otroci umirajo za rakom? In če obstaja, kakšen je ta Bog? Ali je res dober?" To vprašanje bi smel zastaviti le en sam človek, ki je kadar koli hodil po zemlji: to je Gospod Jezus Kristus, v katerem ni bilo nobenega greha. Vsi ostali smo v svojem naravnem stanju pod obsodbo. Ljudje nimamo z Bogom spoznavnega problema, naš problem je moralne vrste. Mi ne razumemo in nočemo razumeti pojma Božja svetost, kar pomeni, da  Stvarnik vesoljstva, vsega vidnega in nevidnega,  ni nam enak. On je popolnoma svet, čist in pravičen.   Ko je Bog ustvaril človeka, mu je dal eno samo zapoved:  "Le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl." (1Mz 2,17)  Toda človek se je lotil ravno tistega, kar je Bog prepovedal, mi pa smo potomci prvega prestopnika, in smo podedovali njegovo padlo naravo. Bog nam ničesar ne dolguje. Toda že prvega človeka se je usmilil: človek ni res umrl na isti dan, ko je storil greh, pa ne zato, ker bi Bog ne bil pravičen, ampak zato, ker je milosten. Milost ni isto kot pravičnost. Milost ni krivična, vendar ni isto kot pravičnost. Pisec Žalostink se je tega zelo dobro zavedal, ko je napisal: "Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo." (Žal 3,22) Za vsak greh zoper Božjo svetost si zaslužimo smrt. Milosti si nihče ne zasluži, kajti, če bi si jo zaslužili, ne bi bila več milost. Kolikor živimo in obstajamo v tem svetu, je to stvar milosti, ne naših zaslug. V hebrejskem izvirniku se beseda dobrota glasi hesed in ima širši pomen: dobrota, usmiljenje, milost, ljubezen. Hesed nas vzdržuje pri življenju.   Danes je zelo popularno vleči iz konteksta Janezov navedek, kjer pravi: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,16b) Res je, a ljubezen ni sentimentalnost, kot si  to besedo danes razlaga svet, pa tudi mnogi kristjani.  Tudi čudeži in ozdravljenja, ki jih je delal Jezus, so bili dejanja milosti, ne zaslužnosti tistih, kateri so jih bili deležni. Enako je z darom odrešenja. Slednje je neskončno pomembnejše od ozdravljenja in česar koli drugega, zato je rekel Jezus: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?"  (Lk 9,25) Bog rešuje po milosti, milosti pa  se ne da prejeti drugače, kot preko vere (cf. Ef. 2,8 - že citirano zgoraj), ali z Gospodovimi besedami: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus, ki je bil brez greha,  je vzel nase greh, bil zaradi naših prestopkov predan v smrt  in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). On zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Če smo v njem, nismo pod obsodbo. To je velika milost.

Kadar in kogar Bog rešuje, tedaj in tega zagotovo reši. Bogu hvala za njegov milostni dar!


Ni komentarjev: