04. december 2016

Čas pričakovanja


"Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. 26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. 27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. 28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje."
29 Povedal jim je priliko: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. 30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. 31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. 32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. 33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,25-33)

Kristjani živimo v času pričakovanja, ampak glede tega nismo ravno edinstveni. Ni treba biti kristjan, da nekaj pričakuješ. Nekateri pričakujejo novo leto, drugi ugodnejšo gospodarsko konjunkturo, tretji povišanje plače ali pokojnine, vsi toraj nekaj pričakujemo. Kristjani, ki nem cerkveno leto ni ravno tuje, smo tudi v pričakovanju božičnih praznikov. Toda tudi to ni bistvo našega pričakovanja, kajti tisti pravi božič,  ko je prišel Mesija na svet, se je že enkrat pred malo več kot dva tisoč leti zgodil,  a niti ne vemo, na kateri dan v letu, kajti pisce njegovih življenjepisov sta bolj zanimala njegova smrt in vstajenje, kot njegovo rojstvo. Pa še nekaj,  zanimala jih je napoved njegovega drugega prihoda. O tem pripoveduje naš odlomek. 

V preteklosti je bilo kar nekaj primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda.  Prvi kristjani so glede tega živeli v stalni pripravljenosti, nakar je pripravljenost pojenjala. Eno večjih pričakovanj se je zgodilo ob letu 1000, nato so ga znova obujale razne skupine, kot joahimiti in dulcinijanci. Močno se je razplamtelo v času reformacije, nato pa še večkrat. Nekateri so celo izračunali datum drugega Kristusovega prihoda. Toda, kristalno jasno je, da so se vsa ta pričakovanja  izjalovila. Le kako se ne bi, ko pa je sam Gospod rekel:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Jezus nas torej spodbuja k stalni pripravljenosti, ne pa k preračunavanju in napovedovanju stvari, ki so edino v Očetovi oblasti. 

Vse to pa še ne pomeni, da glede Gospodovega prihoda tavamo v popolni temi, saj nam je Jezus povedal nekaj splošnih značilnosti časa, v katerem bo prišlo do tega dogodka. Prva je, da se bodo na nebesnih telesih pojavila določena znamenja. Katera bodo ta znamenja, nam ne pove. Druga je, da bo med narodi stiska zaradi bučanja morja in valov, in da bo ljudi strah prihodnjih dogodkov. V času razpadanja realsocialistični sistemov je Francis Fukuyama napovedoval skorajšnji konec zgodovine, toda danes je jasno, da je bil v zmoti. Eno poglavje zgodovine se je zaprlo, odprlo se je novo. Živimo v času orjaških selitev ljudstev, podobnih tistim iz časov propadanja zahodnorimskega imperija. Na pohodu je militantni islamizem, ki ga elite, kolikor se da, ignorirajo.  Evropo in svet ogrožajo teroristi, etična pravila in vrednote, ki so stoletja pomenile nespremenljivo stalnico, se podirajo, veliki mediji služijo predvsem interesom ekonomskih in političnih elit ter po svoji volji in podobi ustvarjajo javno mnenje. Stiske bo deležna tudi Kristusova cerkev, ne glede na to, kar govorijo dispenzacionalistični sanjači in njihova "left behind" eshatologija. Naš Gospod nam ni obljubil z rožicami posutega sveta. Kristusov drugi prihod bo javen, ne skriven, kot tudi trdijo dispenzacionalisti.  Mislim, da je to Jezus v Lk 21, 27, kjer pravi: "In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo," dovolj jasno in nedvoumno povedal. Vse te stvari pa se bodo zgodile v času enega rodu (cf. Lk 21,29-32). 

Najpomembneje pri vsem tem ni, kdaj bo Jezus priše, ampak je neskončno pomembnnejše dejstvo, ali smo pripravljeni na njegov drugi prihod. Od te pripravljenosti je odvisna naša večna usoda.   Jezus je rekel ob neki priložnosti: "Kdor vanj [Božjega Sina Jezusa Kristusa, op. Diz.] veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina," (Jn 3,18) na drugem mestu pa:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24) Naš Gospod je torej postavil vero vanj kot kriterij, po katerem se nekomu sodi ali ne sodi. Še več, on pravi, da se tistemu, ki veruje vanj ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že de facto obsojen. Vera je namreč edini kvazi-organ, po katerem lahko grešni posameznik  (brezgrešnih ljudi žal ni)  prejme milost od Boga. Odrešenja, ki ga daje Bog, ne moremo prijeti z roko, niti zaužiti z usti. Vera je roka, ki lahko prejme odrešenje, ki ga brezplačno ponuja Bog. 

Že imaš odrešenje, ki ga daje Bog?


Ni komentarjev: