31/01/2016

Vrata so oseba!

Slika je vzeta s strani Calvinistic Cartoons in poslovenjena.
"Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil," pravi Jezus v Jn 10,9.  Nobenih drugih vrat ni, ki bi vodila v večno življenje. Vsa druga vodijo v pogubo. 


30/01/2016

O sejanju in sprejetju besede

Ivan Grohar: Sejalec. Vir slike: Wikipedija

Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz raznih mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: 5 "Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. 6 Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. 7 Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. 8 In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad." Ko je to povedal, je zaklical: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!"
Njegovi učenci so ga spraševali, kaj pomeni ta prilika. 10 Rekel jim je: "Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah, da
gledajo, pa ne vidijo,
              in poslušajo, pa ne doumejo.
Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. 12 Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. 13 Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. 14 Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. 15 Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad."   (Lk 8,4-15)

Zgornja prilika sodi med Jezusove bolj znane prilike, saj jo najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Ponavadi jo imenujemo Prilika o sejalcu, čeprav bi bil morda bolj ustrezen kak drug naziv. Ko je Jezus povedal priliko, so ga učenci  spraševali glede njenega pomena. V svojem odgovoru jim je Jezus pojasnil,  zakaj sploh uporablja prilike. Povedal je, da je njihov namen ta, da bi ljudje, ki jim skrivnost Božjega kraljestva ostaja neznanka, glede tega še naprej tavali v temi.  To so tisti, ki zakrknejo svoja srca pred resnico (cf. Apd 19,9. Rim 11,7-9). Mnogi Božje besede ne sprejemajo in raje ostanejo v temi. 

Božja beseda se seje zelo na široko. To je tako, kot bi metal seme sem ter tja: nekaj ga pade ob pot, nekaj na skalo, nekaj med trnje, nekaj pa na rodovitno prst. Le tisto, ki pade na rodovitno prst, vzklije, zraste in na koncu prinaša sadove. Sprejetje besede je torej odvisno od prsti. Toda prst sama kot taka nima prav nobenih zaslug za to, da v njej vzklije seme in rodi pridelek. Prst namreč ni zaslužna za to, da je rodovitna ali ne. Enako tudi človek, ki sprejme Božjo besedo, nima nobenih zaslug, da jo je sprejel in da je v njem obrodila sad. Mi nismo sami svoji stvarniki, ampak je Bog naš Stvarnik. Ko so se Korinčani kregali glede tega, komu med apostoli pripadajo, jim je Pavel povedal: "Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog." (1Kor 3,6.7) Niti oznanjevalci besede niti njeni prejemniki nimajo nobenih zaslug za to, da se v posamezniku beseda razvija, krepi, raste in prinaša sadove, ampak je Bog  tisti, ki za vse to poskrbi. On je tudi v naprej pripravil srca vernih, da bi bila zmožna verovati (cff. Rim 8,29.30. 11,2. Ef 1,5.11). 

V mnogih cerkvah danes preizkušajo najrazličnejše strategije, da bi svetu uspešneje posredovali krščansko sporočilo. Ampak moč evangelija ni v naših metodah in strategijah. Pravzaprav sploh ni odvisna od nas, ampak od Boga.  On je tisti, ki po Svetem Duhu edini kultivira prst človeških src, da so pripravljena na sprejetje njegove besede, ki se potem lahko v njih ukorenini, zraste in obrodi sadove.


25/01/2016

Človekov problem


Ljudje si človekov problem zelo različno razlagamo. Že na vprašanje:  "Kaj je človekov osnovni problem?" bi dobili najrazličnejše odgovore. 

Humanizem pravi: "Problem je zunaj nas, rešitev je v nas." Človek naj bi bil sposoben rešiti vse probleme na svetu, če bi...  Eni pravijo, da bi morali bolj znanstveno razmišljati, drugi bi ta cilj dosegli z izobraževanjem, tretji z rušenjem tega krivičnega sveta in z graditvijo "pravičnejše" družbe (eno tako smo že imeli, a ni bil skoraj nihče, razen nomenklature, zadovoljen z njo).

Religija pravi: "Problem (če ta sploh obstaja) je (bolj ali manj) v nas, obenem pa  (bolj ali manj) izven nas." Rešitev problema (če obstaja) je znotraj nas. Mi smo tisti, ki z dobrimi deli, pobožnostmi, askezo, različnimi vajami in kar je še takega, rešujemo ta problem. 

Krščanstvo pravi: "Problem je v nas, rešitev je izven nas." Problem, o katerem govori krščanstvo, je greh, rešitev problema pa je Jezus Kristus. Tu ne mislim njegovih moralnih naukov, ampak pravičnost, ki jo je on sam s svojim življenjem in žrtvijo na križu prislužil vsem, ki vanj verujejo. 


24/01/2016

Je to res krivično?


V tem prispevku obravnavam Jezusovo priliko o delavcih v vinogradu, ki je zapisana v Mt 20,1-16. Prilika se začne takole: "Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.  Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd." (Mt 20,1.2) Nadaljuje pa se nekako takole: okrog tretje dnevne ure, ali po naše okoli devetih zjutraj, se je z naslednjo skupino pogodil za enako plačilo; postopek se je ponovil okoli šeste, devete in enajste ure, torej okoli poldneva, treh in petih popoldne. Z vsako od teh skupin se je pogodil za plačilo enega denarija. To je bila tedaj običajna plača za celodnevno delo. Proti večeru je poklical oskrbnika in mu velel, naj vsakemu izplača po en denarij, in to tako, da izplača najprej zadnjim, nazadnje pa prvim, tako da so lahko tisti, ki so začeli z delom bolj zgodaj, videli, koliko so zaslužili tisti, ki so prišli za njimi. Tisti, ki so začeli delati zgodaj zjutraj, so se počutili opeharjene: "In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: 'Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.'" (Ibid. vv. 11.12)  Pa so bili res opeharjeni? V priliki je gospodar odgovoril enemu od prizadetih: "Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" (Ibid. vv. 13-15) 

Če gledamo na ta dogodek s čisto posvetnega stališča, bi se komu res lahko upravičeno zazdelo, da je pri vsej stvari nekaj narobe, čeprav je bilo vse narejeno po pravilih, saj more delodajalec s svojim početi, kar hoče.  S pravnega vidika je bilo sicer vse v najlepšem redu, z vidika pravičnosti pa ne. Delodajalec naj bi plačeval delavce po njihovem delu, ne po svojih trenutnih kapricah.

Toda prilika ne govori o tem, čemu je podobna ureditev tega sveta, ampak, čemu je podobno nebeško kraljestvo. Kristjani, ki so to že zelo dolgo, utegnejo godrnjati zoper mlajše brate in sestre, če morda ti hitreje napredujejo: "Komaj je prišel zraven, je že med glavnimi." V cerkvi se lahko zgodi, da nekateri  zviška gledajo na spreobrnjenca, ki je bil še malo nazaj očiten grešnik. Pri tem kristjani pozabljamo, da smo tudi mi vsi skupaj grešniki,  odrešeni po milosti, ne po naših zaslugah in zaslužnih delih. "Desni" hudodelec (cf. Lk 23,39-42) zagotovo ni storil nobenega zaslužnega dejanja, saj se je spreobrnil šele tik pred smrtjo. Tudi ni obvladal nobene od potankosti krščanske teologije, ni vedel za nauk o Trojici, ni imel pojma o krstu in obhajilu, nikoli v življenju ni prebral niti ene črke iz Nove zaveze, nič od tega! Toda edino on je zanesljivo in neposredno od našega Gospoda kanonizirani svetnik, ki je prejel zagotovilo:  "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."  (Lk 23,43b) Če bi šlo vse po pravici in pravičnosti, bi moral biti mož pogubljen, Kristus pa mu je obljubil raj. 

Božja pravičnost se je izkazala na Jezusu Kristusu, ko je Bog Oče nanj izlil svojo jezo, ki je bila namenjena nam. Jezusov križ je tisti, ki zagotavlja večno življenje vsem, ki vanj zaupajo, ne pa njihova dela ali dolžina krščanskega staža. "Plačilo" je po milosti, ne po takšnih ali drugačnih zaslugah, milost pa lahko sprejemamo edino po veri.  Milost in pravičnost se med sabo razlikujeta. Jezus je naša pravičnost pred Bogom. Zato pravi Pavel: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Na drugem mestu pa pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22a)  Sam bi še dodal: "Ne glede na dolžino tvojega staža v veri."


16/01/2016

Kar koli vam reče, storite!

Giotto: Svatba v Kani. Vir slike: Wikipedia

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: "Vina nimajo." In Jezus ji je dejal: "Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla." Njegova mati je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: "Napolnite vrče z vodo!"  In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: "Zajemite zdaj in nesite starešini!"  In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: "Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj." 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.  (Jn 2,1-11)

Na zgornji Giottovi freski, ki prikazuje prizor iz svatbe v galilejski Kani, bolj izstopa Marija kot naš Gospod, ki ga je slikar upodobil nekje na obrobju.  Ob tem lahko dobi človek občutek, kot da je Marija pomembnejša od Jezusa, kar vsak dan srečujemo v "ljudskem katolištvu". Ampak to ni ravno najboljša stvar, prej nasprotno. 

Sam dogodek je dovolj znan, zato ga ne bom v celoti komentiral, ampak se bom posvetil predvsem eni podrobnosti.

Ko je Marija na svatbi v galilejski Kani opozorila Jezusa, da je zmanjkalo vina (zaradi česar je grozilo, da se bodo organizatorji ohceti osramotili pred povabljenimi), ni Jezus pokazal do nje nikakršne sentimentalne prijaznosti, ampak jo je opozoril, da njegova ura še ni prišla. Izraz "moja ura" se v Jezusovih nastopih vsakič nanaša na njegovo trpljenje in smrt. Nato je Marija rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite."  (Jn 2,5b) Marija torej  ne nastopa kot osrednja oseba v tem dogodku, ampak sama pokaže na Jezusa kot na osrednjo osebo. Ona ni bila nikakršna boginja, pa tudi sedaj ni, čeprav jo v nekaterih cerkvah venčajo z božanskimi atributi. Ni rekla: "Mene poslušajte!" ampak "Poslušajte mojega Sina in storite, kar koli vam poreče!"  Marija v tistem času marsičesa ni razumela, ampak se je učila od svojega Sina. Lahko torej rečemo, da je sledila svojemu Sinu. Če hoče kdo hoditi po njenih stopinjah, mora tudi sam slediti Jezusu. 

Kdor hoče iti za Kristusom, se mora najprej  slediti njegovemu pozivu: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15) Verovati evangeliju pomeni verovati, da je Božji Sin Jezus Kristus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja, ter da so nam po veri v njegovo Ime odpuščeni vsi grehi. To je bistvo evangelija, ki je veselo oznanilo našega odrešenja. Marija nas torej vabi, da gremo h Kristusu in da hodimo za njim. 


10/01/2016

Zakaj se je to zdelo Luku pomembno?


Poleg Mateja nam je edino Luka posredoval nekaj več podrobnosti iz Jezusovega otroštva. Preostala evangelista se sploh nista posvečala temu obdobju iz Gospodovega življenja. Luka je med drugim navedel tudi zanimiv dogodek, ki je videti kot anekdota. Gre za simpatično prigodo, v kateri sta Marija in Jožef, ko sta šla z Jezusom v Jeruzalem, fanta spotoma izgubila: 
Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." 49 Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.  (Lk 2,41-52)
Marija in Jožef sta torej vsako leto, kot je bilo predpisano, ob veliki noči (za pasho) pridno hodila v Jeruzalem. V navadi je bilo tudi, da so ob taki priložnosti starši prvič vzeli s sabo sinove  kako leto ali dve, preden je bil deček star trinajst let, s čimer je postal bar micva, ali po naše "sin postave", torej polnopravni član judovskega verskega občestva.. 

Luka ne navaja natančno, kako je prišlo do tega, da sta Marija in Jožef izgubila Jezusa. Ljudje so tedaj potovali v Jeruzalem v velikih skupinah, v katerih so bili tudi otroci, ki so se družili med seboj. Na koncu se je izkazalo, da Jezusa ni v karavani, zato sta se vrnila v Jeruzalem. 

To, da sta Marija in Jožef našla Jezusa ravno v templju, že daje slutiti nekaj, kar se je zgodilo enaindvajset let pozneje. Tempelj je bil kraj žrtvovanja, pasha pa praznik osvoboditve Izraelcev izpod egiptovskega suženjstva, ko so zaklali in jedli pashalno jagnje. Tempeljsko dvorišče je bil prostor, kjer so potekale debate izvedencev v verskih zadevah. Jezusa sta našla ravno sredi take debate, v kateri je presenečal učitelje s svojo razumnostjo in odgovori. 

Njegovi starši so bili gotovo zelo veseli, ko so ga našli. Ko ga je Marija blago okarala, jima je odgovoril: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49b)  Tu ni govoril o kateremkoli očetu, ampak o svojem resničnem Očetu, Bogu. S tem jima je dal vedeti, da se zaveda, da je Bog njegov Oče, in ne kakšen zemljan. Judje so radi govorili o Bogu kot "našem Očetu", ali "našem nebeškem Očetu", nikoli pa ne bi noben Jud rekel: "Bog je moj oče." Jezus se je torej jasno zavedal, kdo je in se je razodel kot pravi in resnični Sin nebeškega Očeta. Po vrnitvi v Nazaret je bil, kot pravi Luka, poslušen svojim staršem, in to kljub temu, da se je zavedal, kdo je v resnici. On ni prišel na svet kot gospodar, ampak kot služabnik, da bi rešil mnoge. 

Enaindvajset let pozneje je bil Jezus usmrčen na golgotskem križu. Tudi takrat je bil čas pashe. Judovski učenjaki se tokrat niso več čudili njegovi modrosti, ampak so ga zasramovali. V templju pa se je tisti čas zgodilo nekaj nadvse pomembnega: zagrinjalo, ki je ločevalo svet prostor od presvetega, se je pretrgalo na dvoje,  dostop do Božjega prestola je postal prost. Jezus Kristus je naša pashalna žrtev, naš veliki duhovnik in naš tempelj:  "V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj."  (Ef 3,12) In to je dobra novica za vse. 


05/01/2016

Koga bi raje poslušali?

Vir: Christian Funny Pictures
"Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom."  (2Tim 4,3)

Ta Pavlova napoved se je že mnogokrat izpolnila in se še danes izpolnjuje, kajti ljudi ne zanima toliko, kaj o čem misli in preko svoje besede Bog, ampak tisto, kar bi sami radi slišali. Takšno je naravno stanje ljudi v padlem svetu.  Prepričan sem, da je zgornja karikatura preveč pesimistično zastavljena, ampak bistvo vsake karikature je ravno v pretiravanju. Bog si je v vseh časih ohranjal  sveti ostanek, ki mu je ostajal zvest, in tako je tudi dandanes. 

03/01/2016

Osvoboditev

Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Položil sem nanj svojega duha,
narodom bo delil pravico.
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval
in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.
Nalomljenega trsta ne bo zlomil
in tlečega stenja ne ugasil,
zvesto bo delil pravico.
Ne bo opešal in ne klonil,
dokler ne vzpostavi pravice na zemlji
in otoki ne dočakajo njegove postave.

Tako govori Bog, GOSPOD,
ki je ustvaril nebo in ga razpel,
ki je razprostrl zemljo in njeno rast,
dal dih ljudem na njej
in duha hodečim po njej.
Jaz, GOSPOD, sem te poklical v pravičnosti
in te prijel za roko, varujem te
in te postavljam za zavezo ljudstvu
in za luč narodom,
da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora,
iz ječe tiste, ki sedijo v temi.                (Iz 42,1-7)
Pričujoči odlomek iz knjige preroka Izaija vsebuje prvih sedem vrstic  prvega speva o Božjem služabniku. Pojem Božji služabnik se lahko nanaša na  starozavezno Božje ljudstvo Izrael pred prihodom Mesija. S tem ni mišljen biološki Izrael, ampak njegov Bogu zvesti del. Nanaša se tudi na Kristusovo cerkev, a ne na določeno organizacijo, temveč na  tisti del cerkve, ki je Bogu zvest. Najpopolneje pa se je ta Izaijeva prerokba izpolnila v našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Božji služabnik ugaja Bogu, še več, Bog ima veselje z njim. On je Božji izvoljenec. Izvolitev je vedno stvar Boga in nikogar drugega.  Kristus - Mesija je Božji izvoljenec. Toda izvolitev se ne nanaša le na Kristusa, ampak so v njem izvoljeni tudi vsi tisti, ki so Kristusovi.  Zato pravi apostol Pavel: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni." (Ef 1,4) Iz konteksta je razvidno, da gre za izvolitev v Kristusu (cf. Ef 1,3 ss.).  Preko njega bo Bog vzpostavil svoje kraljestvo pravičnosti. Tega zaenkrat še ne vidimo, toda to je del Božjega načrta za konec časov.

Napovedani Božji služabnik ne bo zbujal pozornosti z glasnim vpitjem. Govoril in deloval bo v duhu potrpežljivosti in blagosti. Tako je deloval Jezus, brez velikega rompa in pompa: "Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjal." (Mr 7,36) "In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih." (Mr 9,9) "Njeni starši so bili čisto iz sebe. Naročil pa jim je, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo. " (Lk 8,56) V vseh teh primerih je Jezus izrecno naročal, naj ljudje ne pripovedujejo o njegovih čudežih. Seveda se mnogi tega niso držali.

Za razliko od človeških osvajalcev, ki pomendrajo vse pred sabo in puščajo za sabo opustošenje, Božji služabnik ne bo zlomil tistega, kar je poškodovano, niti ne bo utrnil tistega, kar je pred koncem.  Nasprotno, vse to bo ozdravil. Tako je deloval Jezus, in še danes deluje na enak način. Če ima kdo šibko vero in pride tak k Jezusu, ga naš Gospod ne odslovi, temveč poživi njegovo vero. On ne zavrača nikogar, ki pride k njemu.

Božji služabnik bo po vsem svetu širil pravo pobožnost in pomagal svojemu ljudstvu, da se bo moglo držati njegove postave. On je večji kot Mojzes in posrednik nove zaveze, ki podpira svoje ljudstvo, da more  spolnjevati njegove zapovedi.

Bog ni del stvarstva, ampak je kot Stvarnik vsega, kar obstaja, je torej nad stvarstvom. Toda on ni le Stvarnik, ampak tudi vzdržuje vse, kar je ustvaril. On bo pooblastil svojega služabnika, da preoblikuje zemljo z novim, duhovnim življenjem.

Božji služabnik Jezus Kristus je tisti, ki je svojemu ljudstvu prinesel  zavezo, ki je zaveza miru (cf. Iz 54,10), večna zaveza (cf. Iz 55,3. 61,8) in nova zaveza (cf. Jer 31,31). Zato pravi avtor Pisma Hebrejcem: "Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah. S tem da govori o novi zavezi, je prejšnjo razglasil za staro. Kar pa zastari in se postara, se bliža izginotju." (Heb 8,6.13) On je tudi Luč sveta (cf. Jn 8,12. 9,5), zato morejo biti vsi, ki so v njem, prinašalci te luči v temni svet in biti skupaj z njim skupnost, ki deluje kot luč sveta (cf. Mt 5,14), ki prinaša osvoboditev.

Babilonsko izgnanstvo je bilo za Izraeloce kot nekakšna temnica. Izraelovo odrešenje iz tega izgnanstva je predpodoba duhovnega odrešenja, ki ga prinaša Kristus. To odrešenje nas odrešuje duhovne slepote ter vezi in teme greha. Svet ima rad zunanjo svetlobo. V prazničnih dneh, ko so prižgani tisoči luči in lučk,  prihaja ta stvar še posebej do izraza. Je morda to poskus kompenzacije za duhovno temo, v kateri ždi svet?

Jezus Kristus tudi danes rešuje duhovne slepote, vezi in teme greha. On naj razsvetli vsa srca, da se obrnejo iz teme v njegovo čudovito luč (cf. 1Pt 2,9. Kol 1,13) in se po njem osvobodijo vezi, v katere so vklenjeni.


01/01/2016

Ob novem letu

Salvador Dali: Sila spomina. Vir slike: Webneel

Čas je enosmerni proces, ki ima nesporno svoj ima začetek, kristjani pa verujemo, da tudi svoj konec. Ustvarjen je bil skupaj s svetom, končal pa se bo, ko bo "Bog vse v vsem." (1Kor 15,28b) Ali, če poenostavim: končal se bo ob koncu sveta. Kot je bil čas ustvarjen skupaj s svetom, kot ga poznamo, tako bo skupaj z njim tudi minil. 

Ker čas teče le v eni smeri, nam omogoča, da se spominjamo in podoživljamo stvari, ki so se zgodile. Za kristjane je še posebej ohrabrujoča zgodovina našega odrešenja, ki je doživela svoj prvi vrh s prihodom našega Gospoda Jezusa Kristusa, z njegovim brezgrešnim življenjem, delovanjem, sramotno ter mučno smrtjo na križu in zmagoslavnim vstajenjem ter vnebohodom. 

V vmesnem času se spominjamo vsega, kar je storil za nas in prinašamo svetu veselo novico o tem, da tudi danes Bog rešuje grešnike. S tem izpolnjujemo njegovo naročilo učencem: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen." (Mr 16,15.16) Ko je ječar v mestu Filipi na ozemlju današnje Grčije vprašal Pavla in Sila: "Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?" sta mu odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,30.31) Ta obljuba velja še danes. Od našega odziva je odvisno naše življenje v prihodnjem veku.  Zato prosim Gospodarja vekov, naj vsem nakloni svojo zveličavno vero.

Čas teče in leta minevajo, zato velja spodbuda modrega Pridigarja: "Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: 'Niso mi všeč.'" (Prid 12,1)  Prtljago za večnost je treba pripraviti že tukaj in zdaj. Potrebujemo pravzaprav le en kos, ki se mu reče vera v Gospoda Jezusa. 

Naj vam Bog v letu, ki prihaja, nakloni obilo svoje milosti, zdravja, poklicnih uspehov, zadovoljstva in vsakršnega blagoslova!