31/07/2016

Iran se prebuja

Vir slike: The Gospel Coalition na Twitterju

Kot turist sem Iran izkusil kot državo prijaznih, poštenih in plemenitih ljudi. Tolikšne prijaznosti, kot sem je bil v enem tednu deležen v tej državi, nisem srečal nikjer drugje. Seveda je težko biti objektiven, če si bil nekje le en teden in  če je tam zate skrbela turistična agencija. Ne, ne govorim o agenciji, ampak o običajnih ljudeh na cesti in tržnici. Podobne izkušnje imajo tudi taki, ki so v Iranu preživeli dlje časa. Toda to, kar zadnje čase berem o tej državi, me je nadvse presenetilo. 

Kot je znano, predstavljajo veliko večino prebivalcev te velike države  (1.648.195 km2, okoli 82.000.000 preb.) šiitski muslimani, nekaj sunitov,  kristjanov je po uradnih podatkih zelo malo. Ti "uradni" kristjani pripadajo tujim etničnim skupinam, kot so Armenci in Asirci (nestorijanci). Ti uživajo določeno mero zaščite in nas na tem mestu ne zanimajo. Že nekaj let spremljam z večjo ali manjšo mero skepse dogajanje v iranskem krščanskem "podzemlju". Članek, ki sem ga včeraj prebral, me je spodbudil, da malce razširim dobre novice iz Irana. 

Ob padcu šahovega režima leta 1979 je bilo v Iranu kakih petsto kristjanov, ki so se spreobrnili iz islama. Tega leta so iz Irana izgnali vse tuje misijonarje, prepovedali Sveto pismo v perzijščini in vsakršno oznanjevanje evangelija. Človek bi mislil, da so na ta način zatrli krščansko cerkev v Iranu, a se je zgodilo ravno obratno. V zadnjih dvajsetih letih se  je spreobrnilo več Irancev  v krščanstvo, kot v prejšnjih trinajstih stoletjih skupaj. Število domačih kristjanov je poskočilo s petsto na nekaj sto tisoč, nekateri govorijo celo o milijonu in več. 

Zakaj je prišlo do tako hitrega širjenja krščanstva? En razlog je zagotovo ta, da so bili mnogi ljudje razočarani nad "dosežki" islamske revolucije in represije novih oblasti, ki poteka v imenu islama. Drugi razlog je ta, da so kristjani kljub prepovedi med svojimi bližnjimi ustno razširjali veselo oznanilo o Jezusu Kristusu. V novejšem času so se z internetom pojavile še dodatne možnosti širjenja evangelija. Spreobračajo se ljudje različnih slojev in poklicev, celo kak mula (šiitski klerik) se najde med spreobrnjenimi.

Iranska cerkev raste daleč od tistega, čemur bi lahko rekli normalne razmere. Mnogi kristjani čemijo v zaporih zaradi svoje vere. Toda cerkev kljub temu raste. Pravijo, da je to trenutno najhitreje rastoča cerkev na svetu. Takoj za njo je tista v Afganistanu, deloma tudi po zaslugi iranskih kristjanov. Kadar in kjer Bog deluje, tam zagotovo deluje, ali kot je zapel Martin Luther:
               Če svet je poln zlohotnih sil
               in hoče nas požreti,
               z resnico smo prepasani,
               ne more nas zatreti.*



_____________
*Pojte Gospodu novo pesem, Duhovne himne in pesmi za čaščenje. Word Music, Integrity Music, Nashville 2000. Št. 151.


30/07/2016

Jezusova žalost, jeza in poslanstvo



Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."
45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo." 47 Vsak dan je učil v templju.   (Lk 19,41-47a)

Zgornja perikopa je del širšega konteksta, ki ga je potrebno pojasniti. Vrstice Lk 19,41ss. so nadaljevanje triumfalnega Jezusovega prihoda v Jeruzalem (cf. Lk 19,28-40). Ljudstvo je pred Jezusa, ki je jahal na oslu, pogrinjalo plašče in nastiljalo zelenje ter mu radostno vzklikalo. Pa je bilo to res vse ljudstvo? Najbrž ne, ampak so bili to predvsem njegovi učenci in seveda simpatizerji, ki so pričakovali skorajšnjo osvoboditev izpod rimske okupacije. 

Jezus je poznal vzroke za to silno navdušenje ljudi in motive za njihovo slavljenje. Ljudje niso dojeli izvirnega duhovnega pomena Jezusa in njegovega nauka, ampak so razmišljali v čisto posvetnih kategorijah, kar je pozneje privedlo do obleganja Jeruzalema in njegovega uničenja. Namesto mesijanskega miru, ki so ga pričakovali, se jim je zgodila vojna, porušenje ljubljenega mesta in diaspora. Niso spoznali, kdo in kaj jim prinaša mir, niti niso spoznali, da jih je res obiskal pravi Mesija, ne tak, kot so si ga oni želeli in predstavljali.  To dejstvo ga je žalostilo. 

V nadaljevanju sledi opis očiščenja templja. Jeruzalemski tempelj je bil svet prostor, v katerem so darovali  žrtve in druge daritve. Če si hotel žrtvovati žival, si jo moral kupiti. Če si hotel kupiti žival, si moral to opraviti s tempeljskim, ne z rimskim  denarjem. Zato so morali imeti pri templju prodajalce in menjalce. Ti so si zaradi večjega udobja uredili svoja prodajna mesta znotraj tempeljskega dvorišča, kar je motilo zbranost pri bogoslužju. To je Jezusa motilo, zaradi česar se je razjezil in se fizično lotil prodajalcev ter menjalcev. Na splošno vlada prepričanje, da je jeza nekaj slabega, najdemo jo tudi na seznamu sedmih poglavitnih grehov. Apostol Pavel pravi s tem v zvezi: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26)  Možno se je torej tudi jeziti in ne grešiti, res pa je, da je ta vrsta jeze žal dosti bolj redka od one druge. Jezus se je upravičeno jezil nad nespoštljivim obnašanjem na svetem mestu. 

Jezus je nato učil v templju, medtem pa so duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48).  Zarota je doživela svoj vrhunec z Jezusovo aretacijo, montiranim sodnim procesom in eksekucijo, ki jo je na okruten in ponižujoč način  izvedla okupatorska oblast. Svet ni prepoznal Jezusa kot Mesija, Kneza miru in resničnega pomena njegovega prvega prihoda. Toda njegova smrt ni bila zaman. Svoje mesijanstvo je dokazal z vstajenjem od mrtvih. Umrl je za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje ima večno življenje.  Glagol verovati ne pomeni preprosto v nekoga ali nekaj verjeti, ampak temu zaupati in se nanj zanesti. Jezus je zanesljiv Odrešenik.  Ali veruješ vanj?


Velika zamenjava (2)

1. Vse je torej pri sebi z Otrokom* vnaprej skrbno določil [oikonomekós], a nas je vendar do teh poslednjih časov prepustil, da so nas nosile naše naslade in poželenja: seveda ne zato, ker bi mu ugajali naši grehi,ampak zato, ker jih je prenašal, ne da bi odobraval to obdobje krivičnosti. Ustvarjal je namreč sedanje obdobje pravičnosti, da bi se izkazalo, kako smo bili tedaj zaradi svojih del nevredni življenja, zdaj pa nam je Božja dobrota povrnila dostojanstvo, in bi postalo očitno, da sami po sebi ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo, ampak smo za to postali sposobni z Božjo pomočjo.  2. Ko pa se je naša krivičnost dopolnila, in je postalo popolnoma jasno, da smemo kot plačilo zanjo pričakovati kazen in smrt, in je prišel odločilni trenutek [kairós], ki ga je Bog vnaprej določil, da bi razodel svojo prijaznost in moč [chrestótes kaì dýnamis] - o presežna Božja ljudomilost in ljubezen - nas ni zasovražil niti pahnil proč, niti nam ni zameril, ampak je potrpel, prenašal nas je, sprejel nas je in se usmililo naših grehov: svojega Sina je dal v odkupnino za nas, Svetega za nepostavne, Pravičnega za krivične, Nepropadljivega za propadljive, Nesmrtnega za smrtne. 3. Kaj drugega je moglo pokriti naše grehe razen njegove pravičnosti? 4. V kom bi lahko dosegli opravičenje mi, ki smo nepostavni in nepobožni, razen v edinem Božjem Sinu? 5. O sladka zamenjava, o neizsledljivo stvarjenje, o nepričakovane dobrote [euergesíai]: zavoljo tega je nepostavnost mnogih skrita v enem Pravičnem in pravičnost Enega opravičuje mnoge nepostavne. 6. Ko je torej v preteklem času dokazal, da je naša narava nezmožna doseči Življenje, nam je zdaj pokazal Odrešenika, ki lahko reši tudi tisto, kar je nemogoče: s pomočjo obojega je hotel, da verujemo njegovi dobroti in ga imamo za Rednika, Očeta, Učenika, Svetovalca, Zdravnika, Um, Luč, Čast, Veličastvo, Moč, Življenje - in naj ne skrbimo za hrano in obleko. 
(Pismo Diognetu IX)

+++++++

Pismo Diognetu je zgodnjekrščanski spis, ki je nastal v 2. ali na začetku 3. stoletja. Avtor spisa ni znan, vemo le za ime naslovnika. 

Iz zgornjega odlomka je razvidno, da je bil cerkvi tistega časa še vedno domač nauk o všteti pravičnosti, ki jo daje Bog svojim ljudem. Ko Bog nekoga opraviči, mu všteje Kristusovo pravičnost. Kristjanova pravičnost je torej všteta, ne vlita, kot je pozneje trdil in še danes trdi Rim (tako zahodni kot vzhodni). Božja pravičnost torej ni verniku inherentna, ampak ga Bog šteje za opravičenega zaradi pravičnosti Jezusa Kristusa. Kristjan torej poseduje pred Bogom tujo, torej Kristusovo pravičnost, zato ga gleda Bog skozi prizmo Jezusa Kristusa. Zato pravi apostol Pavel: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21)  To je velika zamenjava, v kateri je Jezus namesto nas prevzel vlogo grešnika in pretrpel sramotno smrt na križu, nam pa v zameno podarja svojo pravičnost.

Zgornji odlomek nam  torej dokazuje, da nauk reformatorjev o všteti pravičnosti kristjana ni nobeno  lutrovsko "novoverstvo", ampak ga je poznala stara cerkev, ko je še sledila svetopisemskemu učenju. 



Vir:  Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov, Mohorjeva družba Celje, 1998. S. 575-576.


_____________________
* Jezusom Kristusom. Op. Diz.


29/07/2016

Kaj je Evangelij? Dva odgovora

Najprej poslušajmo, kaj pravi o tem Timothy Keller. Njegov odgovor je dolg malo manj kot pet minut.



+++++++

Odgovor, ki ga je podal N. T. Wright je izčrpnejši in daljši.  Pravzaprav gre tu za serijo več krajših odgovorov.





25/07/2016

Marta in Marija v 21. stoletju


Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: "Gospod, ali obstaja kakšna aplikacija, s katero bi si pomagala, ker z Marijo ni nič?"   

3.Knjiga mnenj 4,27

23/07/2016

Krivični oskrbnik

Vir slike: Wikipedia

Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.'  5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."    Lk 16,1-9)

Prilika o krivičnem oskrbniku utegne biti za koga na prvi pogled šokantna, saj se nam če jo površno preberemo,  utegne zazdeti, kot da je naš Gospod v njej pohvalil oskrbnika, ki je goljufal svojega gospodarja.  Pa ga je res? 

Najprej si poglejmo, kdo so bili v našem primeru Jezusovi poslušalci. Iz Lk 16,1 je razvidno, da je bila prilika namenjena Jezusovim učencem. Toda iz v. 16,14 je razvidno, da so bili med poslušalci tudi farizeji, za katere tam pravi, da so bili lakomni na denar in so se mu, ko so slišali priliko,  posmehovali. 

Oskrbnik, o katerem pripoveduje prilika, je bil ali suženj ali osvobojenec, katerega naloga je bila, da vestno upravlja s premoženjem svojega gospodarja.  Bogataši se tudi v Jezusovem času niso posvečali vsem podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem s svojim premoženjem, ampak so to prepuščali drugim ljudem, torej oskrbnikom, ki  bi jim danes rekli menedžerji. 

V naši priliki imamo opraviti z nepoštenim oskrbnikom, ki so ga zatožili, da slabo upravlja z gospodarjevim premoženjem. Oskrbnik se je skušal izvleči iz zagate na ta način, da je povabil k sebi gospodarjeve dolžnike in zmanjšal njihove dolgove. Ne moremo vedeti, ali je res črtal del dolga, ali le obresti na dolg. Oderuštvo je bilo med Judi prepovedano. Morda si je prvi dolžnik v resnici izposodil le petdeset čebrov olja, zadolžnica pa je bila  skupaj z obrestmi napisana na sto čebrov. Naslednji dolžnik si je v tem smislu sposodil osemdeset kadi žita, ostalo pa so bile obresti. Kakorkoli, z uničenjem starih zadolžnic in s pisanjem novih je bil gospodar oškodovan. Toda glej čudo, prelisičeni gospodar je celo pohvalil krivičnega oskrbnika, ker je le-ta, zavedajoč se svojega položaja, preudarno poskrbel na svojo prihodnost, saj je računal, da ga bodo hvaležni dolžniki oskrbovali na  stara leta. 

Nauk prilike je, da znajo posvetni ljudje velikokrat bolje poskrbeti za uresničenje svojih posvetnih ciljev, kot verniki ("otroci luči") za zadeve, ki se tičejo večnosti. Jezus je na koncu opomnil vernike, naj   nesebično ravnamo s svojimi materialnimi sredstvi, s katerimi razpolagamo, tako da si bomo "naredili prijatelje", s čimer je bržkone mislil, naj skrbimo za uboge. Ljubezen do bližnjih in pomoč bližnjim  je znamenje, da smo res Jezusovi učenci, ki uživamo odrešenje že tukaj in zdaj, na koncu pa bomo sprejeti v večna bivališča. 


19/07/2016

Gospodova vrnitev



Teolog R. C. Sproul je v pričujočem videu govoril o blaženem upanju Kristusove cerkve, ki se nanaša na drugi prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, pa tudi na okoliščine tega prihoda.   

17/07/2016

Lažni preroki


Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.16 Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? 17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.
Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?" 23 In takrat jim bom naznanil: "Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!"

(Mt 7,15-23)

Lažni preroki, ki pomenijo pravo nevarnost za cerkev in vero,  niso osebe, katerih škodljive namene bi  se delo spoznati na prvi videz. Njihovo razdiralno delo je vidno šele čez čas, ko je že prepozno. Ti ljudje  govorijo zelo lepo o Bogu, Jezusu,  izpolnjevanju Božjih zapovedi, o ljubezni do bližnjega in kar je še takega. To so sicer pomembne stvari, niso pa najpomembnejše. Najpomembnejši je evangelij,  ostalo je manj pomembno. Kristus kot moralni vzor je čudovita stvar, temeljna stvar pa je Kristus kot Odrešenik. 

Seveda obstajajo tudi taki, ki poudarjajo Kristusa kot Odrešenika, zraven pa dodajo še kaj svojega, po navadi je to postava. Takšni pridigarji se vtihotapijo v cerkev in prinašajo nauke, ki so na prvi pogled povsem pravoverni in jih lahko spoznamo šele po sadovih, ki pa niso prijetni.  O njih pripoveduje Pavel v 1Tim 1,3-7. 

V drugo skupino spadajo tisti, ki jih opisuje Pavel v 1Tim 6,3.4. S svojimi kontroverznimi nauki povzročajo v cerkvi prepir in razdor. 

Še hujši so tisti, ki  s kakimi nenavadnimi nauki rušijo vero nekaterih kristjanov. Takšna sta bila v Pavlovem času Himénaj in Filét, o katerih govori v 2Tim 2,17.18.  

V najhujšo skupino sodijo tisti, ki s svojimi sprevrženimi  nauki povzročajo pogubo sebi in drugim. O takih govorita Peter (2Pt 2,1.2) in Juda (Jud 1,4). Zaradi njihovega delovanja mnogi, ki stvari ne poznajo, preklinjajo pot resnice. 

Jezusovi pridigarji so dolžni neprestano oznanjati postavo in evangelij. Evangelizacije niso potrebni le "tisti zunaj", kot mnogi mislijo, ampak tudi tisti znotraj. Kot je nekdo rekel, cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. V kolikor ni to, potem  zelo hitro postane klub skisanih  samopravičniških farizejev. 

Kriterij za vstop v nebeško kraljestvo ni navidezno oseben odnos z Jezusom niti izvajanje dobrih del, kot so prerokovanja, izganjanje demonov in druga velika dejanja, ampak spolnjevanje Božje volje.   O njej pravi Jezus: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40)  Mi sicer danes ne vidimo Sina, toda ravno on je tudi rekel: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b)  Očetova volja je, da verujemo v Jezusa Kristusa, v njegovo pravičnost in njegovo na križu dokončano delo, s katerim nas je odkupil greha. Vse to pa se bo razodelo na dan sodbe.  

V krščanskem svetu obstajata dve skrajnosti. Prva je antinomianizem, ki uči, da ni važno kako živimo, glavno, da verujemo v Jezusa. Druga skrajnost je perfekcionizem, ki pravi, da moraš, ko postaneš kristjan, živeti popolnoma brez greha. Če prva skrajnost potiska ljudi v pekel, jih druga rine v obup, kajti doslej je samo ena človeška oseba živela popolno in brezgrešno življenje, to je naš Odrešenik Jezus Kristus. Za kristjane žal in obenem na srečo še vedno zelo velja naslednja resnica: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas."  (1Jn 1,8-10) Žal zato, ker še vedno grešimo, na srečo zato, ker imamo mogočnega Odrešenika, v katerem imamo popolno odpuščanje naših grehov.  Njemu hvala in slava na veke. 

08/07/2016

Odrešenik poganov?

Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: 2 "Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč." Njegovi učenci so mu odgovorili: "Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?" Vprašal jih je: "Koliko hlebov imate?" Dejali so: "Sedem." Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je.  (Mr 8,1-9) 

Pričujoča perikopa nam opisuje Jezusovo drugo pomnožitev kruha. V bistvu gre za podoben dogodek, kot je bila prva pomnožitev (cf. Mr 6,30-44. Jn 6,1-14), le hlebov je bilo več, ljudi pa manj. 

Jezus, kakršen je opisan  v evangelijih, je bil pravi magnet za ljudi. Kjerkoli se je pojavil, se je okoli njega nabrala množica. Podobno je bilo v zgornjem primeru. Iz konteksta je razvidno, da se je omenjeni dogodek zgodil na območju Deseteromestja (Dekapolisa), kamor se je Jezus premaknil iz Sirofenikije (Mr 7,31 ss.). V obeh omenjenih pokrajinah je bilo večinsko prebivalstvo pogansko. Na območju Tira je ozdravil hčer sirofeničanske žene, pokrajini Deseteromestja pa gluhonemega. 

Ko je Jezus ugotovil, da množica nima kaj jesti, je rekel učencem: "Smili se mi množica." (Mr 8,2a) S tem je Jezus, katerega osnovno poslanstvo je bilo poiskati izgubljene ovce Izraelove hiše, razširil svoje poslanstvo na pogane, s čimer je naznanil prihodnje poslanstvo svoje cerkve. To je popolnoma jasno razodel pred svojim vnebohodom, ko je rekel enajsterim: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence." (Mt 28,19a) Ko je spoznal, kaj to dejansko pomeni, je apostol Peter rekel: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo,  temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna." (Apd 10,34.35)  Pavel pa pravi: "Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov." (Rim 3,29)  Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, ni nek ozek lokalni ali nacionalni Bog, Jezus pa ni nek lokalni ali nacionalni odrešenik. On je tudi odrešenik poganov, ki je osebno izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Božje usmiljenje gre torej preko nacionalnih, jezikovnih in verskih meja. Nacionalni bogovi in sorodni "zaščitniki" ne morejo biti nič drugega kot nemi in prazni maliki.

 Jezus Kristus je Odrešenik in Gospod. 


07/07/2016

Velika zamenjava





 V jedru krščanske vere ni le dejstvo, da je Jezus Kristus na križu umrl za naše grehe, ampak, da smo po njegovi smrti prejeli večno življenje. Jezus ni le nosil težo prekletstva za naše grehe, ampak nam tudi podarja svojo popolno pravičnost. Pravičnost, ki jo premore kristjan, ni v nas, ampak  izven nas. Kristjan nima lastne pravičnosti, ampak Kristusovo pravičnost (v tem pogledu se protestantski nauk bistveno razlikuje od rimskokatoliškega, ki trdi, da je pravičnost inherentna kristjanu).  

O tej zamenjavi, transakciji, oziroma substituciji so se pogovarjali teologi Michael Horton, Kim Riddlebarger Rod Rosenbladt in Justin Holcomb.  Omenjeni pripadajo trem različnim denominacijam.




03/07/2016

Resno o jezi


"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.
21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča."   (Mt 5,20-26)

Zgornji odlomek je vzet iz znamenitega Jezusovega govora na gori. Gre za serijo Jezusovih izrekov, ki so zapisani v petem, šestem in sedmem poglavju Evangelija po Mateju in so navdihovali mnoge, med njimi Tolstoja in Gandhija. Pred leti sem bral kritičen zapis na račun Svetega pisma, ki ga je napisal nek  pripadnik določene psevdokrščanske skupnosti. Je pa mož med drugim napisal, da je v Bibliji nekaj lepih stvari, kot so na primer deset zapovedi in Jezusov govor na gori. Ko bi ta človek resno premislil in razumel, o čem piše, potem tega nikoli ne bi napisal. Deset zapovedi ni nedeljski sprehod skozi park ali gozdiček, ampak nekaj, kar še nikoli nikomur ni uspelo zares izpolniti, četudi se je še tako trudil. Isto velja za Jezusov govor na gori. 

Da, tudi Jezusov govor na gori, naj si bo komu še tako lep, ni ravno nedolžna stvarca. Na začetku zgornjega odlomka je Jezus postavil zahtevo po pravičnosti, ki je večja od pravičnosti pismoukov in farizejev. Pismouki in farizeji so bili ljudje, ki so resno vzeli psalmistove besede: "Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči." (Ps 1,1.2) To ljudje so nadvse resno proučevali postavo in jo imeli  radi. Z njenim vestnim in natančnim izpolnjevanjem so si hoteli zagotoviti pravičnost. Toda postava ni šala. Ugotovili so, da je prezahtevna, da bi jo lahko stoodstotno izpolnjevali, zato so nekatere zapovedi malo okrajšali in naredili lažje, tiste enostavnejše pa  zakomplicirali. Ponekod so odvzemali, drugod pa dodajali. Toda Jezus ni odobraval takega igračkanja s postavo in je ravno v govoru na gori postavil stvari nazaj na svoje mesto.  Ampak, ko jih je postavil na svoje mesto, nas je vse skupaj vrgel pred zid. Več o tem malo pozneje.

V odlomku Mt 5,21-26 govori Jezus o jezi do bližnjega. Začel je takole: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. (cf. v. 21)  To, da je bilo starim rečeno, pomeni, da ne gre čisto za zapoved, ampak za izročilo. Božja zapoved ne pozna dodatka, da bo tisti, ki ubije, kriv pred sodbo. S tem dodatkom so pismouki zvedli to zapoved na golo dejanje uboja ali umora. Toda Jezus je s tem v zvezi razmišljal širše.

Chráskov prevod Mt 5,22a se glasi: "A jaz vam pravim, da vsak, kdor se brez razloga jezi na brata svojega, zapade sodbi." V  večini grških rokopisov najdemo vstavek "brez razloga", a ne v najboljših, zaradi česar ga sodobni prevodi, kot je SSP, izpuščajo. Vsaka jeza ni greh, zato Pavel pravi in obenem svari: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 5,26) Obstaja torej upravičena jeza, ampak tudi tista mora čimprej izginiti, pa tudi sicer je treba biti pri tem čustvu zelo pazljiv, ker lahko hitro pripelje v greh. Jezus torej pravi, da si vsak, ki se jezi na svojega brata v veri, zasluži sodbo. Še slabše pride skozi tisti, ki pravi svojemu bratu raká. Gre za izraz, ki pomeni nevedneža, bedaka, tepca ali nekaj podobnega. Tak si prisluži, da pride pred vrhovni tribunal. Kdor pa svojega brata imenuje norec, si zasluži pekel. To, da se nekdo na nekoga jezi ali ga obklada z neprimernimi dis-kvalifikatorji  še ne pomeni, da ga namerava ubiti. Toda v Božjih očeh so te reči na ravni umora. Apostol Janez ne govori zaman:  "Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem." (1Jn 3,15) V nadaljevanju je Jezus podal dva primera praktičnega izpolnjevanja kriterija, o katerem je govoril.

Najprej je primer iz templja (cf. Mt 5,23.24). V sodobnem jeziku bi se glasil: "Ko prideš k bogoslužju in se tam spomniš, da ima brat / sestra kaj proti tebi, zapusti cerkev in se hitro pobotaj z njim /njo, šele potem se vrni in daj Bogu slavo."

Drugi primer (cf. Mt 5,25.26)  je vzet s sodišča. Lahko bi se glasil takole: "Če si komu kaj dolžan, povrni dolg pred sojenjem, v skrajnem primeru, ko si še na poti na sodišče. Če boš prepozen, te bo sodnik spoznal za krivega in te izročil paznikom, ki te bodo odvedli v zapor. Tam boš sedel, dokler ne povrneš do zadnjega centa." S tem ni šale.

Toda, kot sem že napisal, nas Jezus s svojo brezkompromisno zahtevo vrže pred zid. Postava ne rešuje nič bolj kot kazenski zakonik, govor na gori pa je čista postava. Pove mi, kaj smem in česa ne smem ter katere so posledice mojih prestopkov. Apostol Pavel piše: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu."  (Rim 6,23)  Plačilo za greh je pekel, ki mu Sveto pismo pravi večna smrt ali večno pogubljenje. Božja postava me obsoja in me obenem  pošilja h Kristusu, ki je "bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) K njemu lahko pristopimo po veri in v veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Vera je roka, s katero lahko sprejmem Božjo milost. Toda milost ni le v tem, da sem odrešen: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,10) Kristjan je torej oseba, ki je odrešena po milosti, ki izhaja iz Kristus, Kristus pa nas pošilja k izvrševanju njegove postave.  To izvrševanje sicer ne bo popolno, zato pa imamo njegovo popolnost in njegovo pravičnost: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) Bogu hvala za ta dar!


02/07/2016

Os Guinness: Kaj je namen mojega obstoja


Vsakdo potrebuje smisel, namen in identiteto. Žal mnogi ljudje ne razmišljajo pogostoma o teh stvareh. Pristop v življenju v slogu: "Le enkrat se živi," ne da bi si vzeli čas za življenje, ki ima smisel, je tragična napaka. Dr. Os Guinness govori o Božjem klicu za vsakogar od nas, pri čemer je uporabil dve znameniti Jezusovi priliki...