31/12/2016

Naše upanje


Ne polagajmo svojega upanja v novo leto, ampak v Njega, ki vse dela novo.
~ J. John

Slovo od leta 2016



Poslavljamo se od leta Gospodovega 2016. Odhajajoče leto je bilo zaznamovano z vojno na območju Bližnjega Vzhoda, z letalskimi nesrečami, potresi in terorističnimi napadi.

Véliki italijanski pesnik in znanilec renesanse Francesco Petrarca je nekoč zapisal, da ga čas, v katerem je živel, navdaja z velikim nezadovoljstvom in da bi se najraje videl v katerem koli drugem času, le v svojem ne. To je seveda zanimiva želja, vendar se najbrž zavedamo, da nismo mi tisti, ki bi odločali o tem, v katerem času se bomo rodili in v njem živeli. O tem suvereno odloča Kralj vekov, neminljivi,  nevidljivi in edini Bog (cf. 1Tim 1,17). Leto, ki je za nami je zagotovo eno tistih, v katero se bržkone kar precejšnja  večina ne bi nikoli želela vračati, zato imamo res srečo, da  teče čas linearno.

V tem letu je bilo umorjeno 90.000 kristjanov in to zgolj zaradi vere v Jezusa Kristusa, povprečno po eden na šest minut. Skoraj pol milijarde kristjanov ni moglo svobodno prakticirati svoje vere.  Število umorjenih je še vedno manjše kot lansko leto, ko je znašalo 105.000. (Vir)  Te številke niso ravno prijazne, veljajo pa v glavnem za države, ki ne sodijo v svet razvitega Zahoda (Zahod je precej čuden izraz, ker vanj vključujemo razviti svet Evrope, Angloamerike, Avstralije itn., kar je z geografskega vidika zelo nenavadno). Toda preganjanje je nekaj, kar nam je obljubil že naš Gospod: "Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike." (Lk 21,12) To seveda ne pomeni, da bi si morali želeti preganjanje, ampak se s tem sprijazniti, če ne gre drugače. Družina Mc Arthur, ki ima pekovsko podjetje  na Severnem Irskem je vzorčni primer šikaniranja na "strpnem" Zahodu, kjer si lahko kaznovan, ker nočeš dati na  torto panseksualistično navdahnjenega napisa, ki ni skladen s tvojim krščanskim prepričanjem. (Vir) Žal je takih primerov še veliko.

Kje je danes Zahod? Kje je Evropa?  Ne sprašujem se, kje sta v geografskem smislu, ampak, kje sta na duhovnem zemljevidu. Morda je dal odgovor mladi, prezgodaj umrli poet Srečko Kosovel v svoji pesmi Kons:
Truden evropski človek
strmi žalostno v zlati večer,
ki je še žalostnejši
od duše njegove.
Kras.
Civilizacija brez srca.
Srce je brez civilizacije,
Izmučena borba.
Evakuacija duš.
Večer peče kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenje!
Gospod profesor,
razumete življenje?
Če je to veljalo že v Kosovelovem času, saj je pesnik umrl davnega leta 1926, potem to še toliko bolj velja za sedanjost. Ivan Cankar je v enem od svojih predavanj primerjal tedanjo avstrijsko diplomacijo s staro brezzobo babnico, ki pobesnelo maha naokrog z rožnim vencem. Današnji evropski in ostali progresisti sicer ne mahajo naokrog s takim ali podobnim religioznim pripomočkom, ampak z lastno interpretacijo deklaracije o človekovih pravicah in z njo v imenu "svobode govora"  šikanirajo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Laž si je nadela preobleko resnice. Satanska laž: "In bosta kakor Bog," (1Mz 3,5 EKU)  je šlager sezone. Šalo, da se beseda laž stopnjuje takole: "Laž, velikanska laž, statistika," bi lahko obrnili tudi takole: "Laž, velikanska laž, politična korektnost."  Toda to zadnje ni več šala, ampak realnost.  Evropski človek zre truden žalostno v zlati večer, truden od bivanja, sredi pustote in golote, ki spominja na kraško pokrajino. Sv. Avguštin je žedavno tega napisal znamenito misel: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."  Brez tega je vsa civilizacija brez srca, srce pa brez civilizacije. Bivamo v duhovni puščavi sveta, ki je odtujen od Boga. Toda vakuum ni preveč obstojna stvar.  K nam prihajajo sto tisoči z drugačno kulturo in drugačnimi navadami, ki globoko prezirajo  Zahod in njegovo nravstveno stanje. Sv. Pavel je zapisal: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)  Zahod že žanje sadove svojega brezboštva, politiki pa tolažijo ljudi, da se bo pač treba privaditi na terorizem. Kje je tu kanček zdrave pameti? 

Ne vem, kaj nas čaka v naslednjem letu. Toda leto 2016 bom prav rade volje hvaležno dal na stran. Hvaležno zato, ker so nas zgoraj navedene stiske in težave  zaenkrat obšle. Prerok Habakuk je ob stiskah, ki so zadele njegovo ljudstvo, napisal:
Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
18 Vendar se bom veselil v GOSPODU,
se radoval v Bogu moje rešitve.
19 Gospod BOG je moja moč,
dela mi noge kakor košutam
in mi daje stopiti na moje višine. 
                                                     (Hab 3,17-19)
Kar koli že se bo zgodilo, Bog je suveren. Četudi je v Habakukovem času kazalo, kot da je vse  odpovedalo, se je prerok zavedal, da je Bog njegova moč in da se lahko v njem raduje, čeprav bi kdo mislil, dav takih okoliščinah ni nobenega razloga za radost. Zatorej: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31)



30/12/2016

Misel o Gospodovi večerji


Sveto obhajilo ni neka vrsta nagrade, ampak je brezplačni dar, enako kot vse, kar je povezano z Jezusom Kristusom. 
~ Rowan Williams

29/12/2016

Avguštinova prošnja


O Bog, odvrni mojo dušo od zanašanja na stvari, ki si jih ustvaril, in naj se zanese nate, ki si te reči tako čudovito ustvaril.
~Avrelij Avguštin 

28/12/2016

Jezusovo rojstvo - evangelij

Rojstvo Božjega Sina na svet je evangelij, dobra novica, veselo oznanilo. Ti ne rešuješ sebe. Bog te je prišel rešit. 
~ Tim Keller


Več kot božična idila


Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

Še en dan poznamo v božičnem času, ki razbija božično idilo. To je dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti trinoški kralj Herod.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem "Slava Bogu na višavah," angelskih zborov, a tudi peklenske sile ob tem dogodku niso obmirovale, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj. 

Herod ni bil Jud, ampak Idumejec in se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležne konkurence. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt. 

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so pravzaprav predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus je s sto svojo žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celo zgodovino. Pomori otrok tudi danes niso nobena izjema. Če to stvar v kakih "barbarskih" deželah še vedno počnejo s hladnim ali strelnim orožjem, se taisto dogaja v razvitem svetu  v navidez brezmadežnem in sterilnem okolju bolnišnic, čemur evfemistično pravijo "možnost izbire". 

Toda ne glede na vse to,  naš Gospod je rekel: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Dietrich Bonhoeffer je zapisal:
"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *
Mi vsi smo (bili) po padli človeški naravi Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse takšne, brez izjeme. To je več kot božična idila.

Se zanašaš na Jezusa?



*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. Poslovenil Diz. 

26/12/2016

Odprta nebesa, a nekoliko drugače


 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Menim, da so tisti, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni nekakšnega romantičnega sanjarjenja v slogu: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ni s to pesmijo nič narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14).

Toda nebesa se niso odprla le ob Kristusovem rojstvu, odprla  so se večkrat, med drugim ko je religiozno sfanatizirana množica v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo pokvariti romantiko božiča. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni posebne romantike. Rojstvo v nehigienskih razmerah v hlevu ni kljub prepevanju angelskih zborov prav nič romantično. Mi smo tisti, ki smo iz vsega skupaj naredili nekaj romantičnega, včasih že kar osladnega.

 Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično sliko. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je enako kot njegov Gospod prosil za svoje ubijalce. On je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako tisti, ki je bil neposrednji storilec, kot njegovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus svojim učencem ni na tem svetu zagotavljal nekakšne večne romantike ali najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot lažno govorijo "evangelisti" prosperitete, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki vanj veruje in se zanaša na njega.


25/12/2016

Calvinova božična misel


Položen je bil v jasli, da bi se nam lahko odprla nebesa; a ne kot začasno bivališče, ampak kot naša večna domovina. 

~Jean Calvin

Krščanstvo - kaj je že to?


Martyn Atkins, superintendent v Methodist Central Hall v Westminstru, je v svojem božičnem sporočilu med drugim  povedal naslednje: 

Kaj je krščanstvo?

Grki so iz njega naredili filozofijo. Rimljani so ga predelali v institucijo. Srednji vek je iz njega napravil cesarstvo. Prosvetljenstvo je iz njega naredilo kulturo. Cerkev vseskozi poskuša, da bi ga spremenila v golo organizacijo, Zahod pa dela iz njega hobi za enkratno rabo, pretekli čas.

Toda konec koncev je krščanstvo odnos, odnos z Jezusom Kristusom, Božjim Sinom, ki te ima rad in žrtvuje svoje življenje za te. 

Danes, na ta božični dan, na ta Emanuelov posebni dan, se še bolj približaj Njemu, ki prihaja bliže k tebi... 




Resnica zmaguje v svetu post-resnice



Anglikanski nadškof Sydneya  dr. Glenn Davies je v svojem božičnem sporočilu poudaril pomen resnice v javnem življenju in izpostavil resnico Jezusa Kristusa...

24/12/2016

V času, kakršen je ta



Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč.
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
Večni Oče, Knez miru.   
                                            (Iz 9,1.5)

Naš Gospod je prišel na svet v času, kot je ta.  Tej moji trditvi se da oporekati, kajti pred dva tisoč in več leti je bil svet močno drugačen, kot je danes. Res je, tisti svet je bil v mnogočem drugačen, kot je ta danes, toda v določenih bistvenih potezah mu je bil zelo podoben. Greh ni danes nič bolj grešen, kot je bil takrat, a tudi čisto nič manj. Ljudje so se med sabo ljubili, sovražili, načrtovali, jokali, smejali, obdelovali zemljo, pasli živino, izdelovali izdelke in se vojskovali, toda te reči delamo tudi danes. Razlika je le v orodjih in orožjih, ki jih uporabljamo, v stvareh, ki jih izdelujemo  in seveda v električni razsvetljavi, s katero v teh prazničnih dneh bogato onesnažujemo okolje. 

Svet tudi danes tava v temi, čeprav to v svoji arogantnosti zanika. Mi smo vendar otroci razsvetljenstva. Ampak razsvetljenstvu sta sledili dve svetovni vojni in bi mu morebiti še tretja, če ne bi kaj takega ob vseh atomskih in vodikovih bombah pomenilo kolektivnega samomora za človeštvo.  Razsvetljenstvo je torej dokaj slabo razsvetljevalo svet. Ko govori apostol Janez o Gospodovem prvem prihodu na svet, pravi: "Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.  Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal."  (Jn 1, 9.10)  Jezus je prišel v svet, toda ljudem je bila bolj všeč šibka leščerba, kot luč, ki bi jih razsvetlila. O tem je pozneje govoril Nikodemu: "Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna." (Jn 3,19)  Ko nam Bog nastavi zrcalo, se vidimo, kakšni smo v resnici, in se obnašamo kot tisti, ki zvračajo krivdo na zrcalo, če se v njem ne vidijo take, kot bi si želeli. Luther je rekel, da je človek v svojem naravnem padlem stanju "incurvatus in se", oziroma ukrivljen navznoter. Mislim, da je Vinko Ošlak tisti, ki je rekel, da smo ljudje cepljeni proti Bogu.

Sodobni človek beži pred Bogom v brezboštvo, ali v religijo. Meni namreč, da mu to zagotavlja varnost pred Bogom.   Religija, tudi krščanska, daje še posebej varljiv občutek varnosti. Pripadnost neki religiji ali verski organizaciji še zdaleč ni jamstvo za odrešenje. Pravijo, da je vsaka pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Islamski teroristi imajo pri svojem početju najboljše namene. Mislijo, da bodo s svojimi dejanji poveličali Alaha, ki jim bo za povračilo za njihovo požrtvovalnost  na stežaj odprl vrata raja ter jim dal na razpolago dvainsedemdeset devic.Kakšna peklenska zmota!  Ko ob neki priložnosti v neki samarijski vasi niso hoteli sprejeti Jezusa in njegovih učencev (cf. Lk 9,51-53), sta apostola Jakob in Janez pokazala zelo veliko vnemo za "našo stvar".  Rekla sta mu: "Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?" (Lk 9,54)  Toda te njune besede pri našem Gospodu še zdaleč niso naletele na odobravanje. Luka pripoveduje:  "Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal." (Lk 9,55)  Ta vrsta gorečnosti mu je tuja.  Jezus je napovedani Knez miru, mir kot ga daje on pa se razlikuje od miru, ki ga daje svet (cf. Jn 14,27).

Jezusovega miru niso deležni vsi, ampak tisti, ki so rojeni od zgoraj, zato je pisano: "Tistim pa, ki so jo [Besedo, Logos - Kristusa; op. Diz.] sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga."  (Jn 1,12.13)  Vsi ljudje na tem svetu smo rojeni iz krvi in volje mesa, nismo pa vsi rojeni iz Boga. Bog vabi tiste, ki jih je on sam izvolil, k rojstvu od zgoraj. Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Da, on je prišel na ta svet, da bi z vsem svojim življenjem in s svojo smrtjo na križu odrešil tiste, ki vanj verujejo in jim omogočil večno življenje. On rešuje tudi v času, kakršen je ta.

Ali veruješ vanj?


19/12/2016

Poznati Jezusa


To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: "Kdo si ti?", 20 je priznal in ni tajil. Priznal je: "Jaz nisem Mesija."21 "Kaj torej? Si mar Elija?" so ga vprašali. "Ne, tudi to nisem," jim je rekel. "Ali si prerok?" "Ne," je odgovoril. 22 Rekli so torej: "Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?"23 Dejal je:
"Jaz sem glas vpijočega v puščavi:
zravnajte Gospodovo pot,
kakor je rekel prerok Izaija." 24 Odposlanci so bili iz vrst farizejev. 25 Vprašali so ga in mu rekli: "Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?" 26 Janez jim je odgovoril: "Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, 27 tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali." 28 To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.                          (Jn 1,19-28)

Čas, v katerem se je zgodil dogodek, opisan v zgornjem odlomku, je bil v judovskem svetu čas intenzivnega pričakovanja prihoda Mesija. Janez Krstnik je s svojim delovanjem močno razburkal judovsko javnost, zaradi česar so k njemu poslali odposlance, ki so ga povprašali, kdo sploh je in zakaj počne tisto, kar počne, če nima za svoja dejanja nobenega "uradnega" pooblastila. 

Tudi nas danes ljudje sprašujejo, zakaj delamo tisto, kar delamo in kdo nas je za to pooblastil. Če si smem privoščiti malo janezovskega sloga, bi se lahko naš odgovor glasil (tudi) takole: "Mi pač tako delamo,  ker je to naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate, 'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)"  Ta prisotnost je danes očem nevidna, se jo pa da dojeti in občutiti na drugačen način. Poznati Jezusa Kristusa je namreč neskončno več kot nekaj vedeti o njem. Za to je potrebno novo rojstvo, ki pride od zgoraj, od Boga (cff. Jn 1,12.13. Jn 3,3 ss.). 

Večina kristjanov danes pravi,  "Sprejmi Jezusa in postal boš nanovo rojeni kristjan!" Ta, danes že kar oguljena formulacija, je nevzdržna, ker gre pri njej za  stališče,  da smo mi tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa; če pa se nekdo zanj ne odloči, stori to po svoji "svobodni volji".  Če smo mi tisti, ki se odločimo za Kristusa, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami sebe nanovo rodili. Če ne popolnoma, pa vsaj malo, oziroma smo mi tisti, ki se odločamo, da se bomo nanovo rodili, Bog pa nas na temelju te odločitve preporodi. To je tako, kot bi rekli, da je nekdo babica ali porodničar pri svojem lastnem  telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel. Novo rojstvo je od zgoraj, torej od Boga, ne "od spodaj", kot da bi bilo iz nas samih. 

Jezusa  pozna tisti, ki je nanovo rojen. On sam je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14)  na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...]  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6, 37.39)  Kdorkoli je po Očetovi volji nanovo rojen, pride k Jezusu, in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi sprejme. Tisti, ki ga Jezus sprejme, se nikoli ne more izgubiti. 

Ali poznaš Jezusa? 


18/12/2016

Jezus prihaja. Spreobrnite se in verujte evangeliju!

P. Bruegel St., Janez Krstnik pridiga. Vir slike: Wikipedia

Tapani Simojoki, pastor luteranske cerkve Našega Odrešenika v Farhamu (Hampshire, Velika Britanija) je v svoji pridigi obravnaval odlomek iz Jn 1,19-25.


KLIKNI za dostop do pridige >>>

16/12/2016

Vabilo na pogovorni večer: Poslednji čas - ali je blizu?



Kdaj?  V torek 20. decembra 20016 od 17.00 do 19.00.

Kje? V Trubarjevi hiši literature, Stritarjeva ul. 7, Ljubljana. 

Začetno stališče: Med Razodetjem in zarotniškimi teorijami sveta (Benjamin Hlastan)

Ob tem predstavitev dveh literarnih del na to temo:
V. S. Solovjov: KRATKA PRIPOVED O ANTIKRISTU (Matjaž Črnivec)
R. H. Benson: GOSPODAR SVETA (Vinko Ošlak).


Zamisel Trubarjevega omizja je v tem, da se zainteresirani enkrat mesečno dobivamo v Trubarjevi hiši in razpravljamo na razpisane teme, pri tem pa se tudi med seboj informiramo o zanimivih publikacijah, ki so izšle v zadnjem času. Pogovor začne vsakokrat kdo drug s kratkim začetnim vprašanjem ali stališčem, potem pa se pogovor prosto nadaljuje. Pred koncem sledijo še predstavitve knjig, revij in časopisnih člankov, ki so povezani z obravnavano temo. Trajanje vsakokratnega Trubarjevega omizja je največ dve uri.

Vljudno vabljeni! 


 Dostop do vira >>>


15/12/2016

Razlog za božič


Božič z razlogom prekine normalen tok življenja. Pokaže nam, da nismo mi središče univerzuma, ampak Bog. Tisto, kar on dela za odrešitev sveta, je vstopilo v naš svet greha in smrti. 
 ~Timothy W. Massaro 


13/12/2016

Naš čas


Živimo v veku varljivega blišča tuzemskih reči in velike zamegljenosti reči, ki se tičejo večnosti. 

~ J. C. Ryle
 

12/12/2016

Pet načinov prizadevanja za zadovoljstvo


  1. Zadovoljstvo najdemo, če se naslonimo na Jezusovo osebo in delo. 
  2. Zadovoljstvo pride s pravilno urejenim življenjem. 
  3. Zadovoljstva se učimo.
  4. Zadovoljstvo pride z izkušnjami in prakso. 
  5. Zadovoljstvo pride, ko gledamo naprej v smeri novega stvarstva. 

Več na spletni strani CCC Discover >>>


11/12/2016

Za koga je Božje kraljestvo?


"Božje kraljestvo ni za dobronamerne, ampak za obupane."  (James Denney)

Jezus je to izrazil na malo drugačen način, ko je rekel: "Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo." (Mt 5,3)  Človek, ki se zanaša na svoje dobre namene, da bi prišel v Božje kraljestvo, ni zrel za Božje kraljestvo. 

Morda je blizu Kraljestva, ampak to še ne pomeni, da je v njem. Kdor živi v Trstu, je bliže Sloveniji, kot tisti v New Yorku, a nobeden od njiju ne živi v Sloveniji. 

Dante je v svoji Božanski komediji napisal, da je nad vhodom v pekel napis: "O vi, ki vstopate, vsak up pustite."  Res je, da vladata  v peklu popoln brezup in brezizhodnost. Toda Denneyev citat ne govori o te vrste brezupu, prej se nanaša na rek, ki pravi, da je vsaka pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Zato pravi, da Božje kraljestvo ni za dobronamerne.

Božje kraljestvo je za tiste, ki so obupali nad vsemi samoodrešitvenimi metodami in tehnikami, ki jih ponujajo religije in svet. To so tisti, ki so ubogi v duhu, torej tisti, ki se zavedajo, da je njihova duhovna revščina prevelika, da bi se mogli odrešiti s svojimi močmi, deli in prizadevanji. Božje kraljestvo je za tiste, ki so obupali nad sabo in se, zavedajoč se, da nimajo Bogu ničesar ponuditi, razen svojih grehov, popolnoma predali v roke našemu Odrešeniku Jezusu Kristusu. On vabi:   "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek."  (Mt 11,28)

Ko 'maš vsega zadost',  je najprimernejši čas, da prideš k Jezusu.


Ali je pravi?

 Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel: "Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?" Jezus jim je odgovoril in dejal: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: "Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. 10 Ta je tisti, o katerem je pisano:
Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,
ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.
                                                                                                                                     (Mt 11,2-10)
Neki judovski rabin  je izjavil (dostop do vira), da je islamski prodor v Evropo, kateremu smo priča v zadnjem času, odlična novica. Da gre za odlično novico je utemeljil s tem, da naj bi migrantski vdor pomenil konec Evrope in krščanstva ter pospešil prihod Mesija.   S tem je ta gospod dokazal, da je enako zaslepljen, kot so bili njegovi kolegi in rojaki pred dva tisoč leti, ki so spregledali  Mesija, ki je prišel mednje: "V svojo lastnino je prišla (Beseda - Logos, op. Diz.), toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1, 11) 

Ta izjava ortodoksnega rabina  nas pravzaprav ne sme čuditi, kajti celo nekateri Jezusovi najbližji so za določen čas podvomili vanj.  Janez Krstnik je bil Mesijev predhodnik, a je celo on podvomil vanj. Ko se je zaradi politično nekorektnih izjav, oziroma zaradi verbalnega delikta na račun Heroda Antipa znašel v ječi, je začel približno takole razmišljati: "Če je Jezus res Mesija, zakaj me ne reši iz ječe? Zakaj dopušča, da me bodo obglavili? Tu nekaj ne more biti v redu."  Zato je poslal odposlance (Luka pravi, da sta bila dva), da bi razčistil s svojimi dvomi. Vprašanje : "Kdo je Jezus?" je torej zelo staro, a še vedno aktualno.  Zakaj ni Bog poslal Odrešenika že prej, zakaj je odlašal? Zakaj se Jezus še ni vrnil? Zakaj Bog dopušča, da njegovi ljudje še danes trpijo v različnih delih sveta in so  ponekod preganjani podobno kot Janez Krstnik?  Jezus je s prostim  navajanjem prerokb iz knjige preroka Izaija in z dejstvom, da so se  na njem te prerokbe uresničevale,  sporočil Janezu, da je pravi in naj ne čaka drugega. Naš Gospod je ozdravljal slepe, hrome, gobave, gluhe, obujal mrtve in ubogim oznanjal blagovest odrešenja. Torej je bil pravi, čeprav ne po meri okusa pravovernega Juda v njegovem času. Jezus Janeza ni grobo zavrnil zaradi njegovega dvoma, ampak ga je le blago opomnil, ko je rekel:  "Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,6) 

Jezus  kot Mesija (Kristus)  tudi danes večini ni zares všeč. Za ene je pretrd, za druge premehak, za nekatere prezgoden, za druge prepozen,  za nekoga preveč enostaven, za drugega preveč zapleten, spet za koga tretjega  popolnoma nestvaren...  Toda, Bog ima svoj način delovanja, svoj tajming in svoje odločitve. On je glede vsega  suveren.  Humanizem nas uči, da smo nekakšni bogovi, ki  smemo po svoji volji izbirati stvari, ki so nam povšeči. Toda Bog je še vedno Bog, ki suvereno odloča in predpisuje tisto, kar je prav in njemu všeč. Bog, s katerim lahko manipuliramo kot z duhom iz Aladinove svetilke, ni Bog. Izdelek, četudi je bil na začetku ustvarjen po Božji podobi, ne more odločati o tem, kakšen naj bo izdelovalec in temu izdelovalcu postavljati pogojev. 

Mesija, Jezus Kristus, je prišel odrešit ljudi pod Božjimi pogoji. Božji pogoj pa je v bistvu zelo enostaven: brez milosti ni odrešenja, milost pa je zastonjski dar Boga, ki ga prejme vsak, ki veruje. Janez Krstnik še ni mogel v polnosti razumeti evangelija, saj je bil tedaj evangelij oznanjevan skozi predpodobe in simbole, kajti Jezus Kristus še ni bil žrtvovan. Bistvo evangelija pa je: "On [Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja". (Rim 4,25)  Apostol Peter je rekel: "[P]o njem [po Kristusu, op. Diz.] se vam oznanja odpuščanje grehov.  In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Pa ne le v Mojzesovi, ampak v katerikoli postavi!  Kristus je naše opravičenje. O tem rabin z začetka tega prispevka ne ve nič, a žal tudi mnogi drugi ne.

Kaj pa ti? Ali veruješ in imaš zaradi te vere opravičenje? 

 

10/12/2016

04/12/2016

Pridiga za 2. adventno nedeljo


Na spletu sem našel svežo pridigo na temo odlomka Lk 21,25-36. Pridiga pastor Tapani Simojoki iz luteranske cerkve Našega Odrešenika v Farnhamu (Hampshire) v Angliji.   Malo krajši odlomek (Lk 21,25-33) sem na kratko predstavil v sestavku Čas pričakovanja.  


Čas pričakovanja


"Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. 26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. 27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. 28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje."
29 Povedal jim je priliko: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. 30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. 31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. 32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. 33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,25-33)

Kristjani živimo v času pričakovanja, ampak glede tega nismo ravno edinstveni. Ni treba biti kristjan, da nekaj pričakuješ. Nekateri pričakujejo novo leto, drugi ugodnejšo gospodarsko konjunkturo, tretji povišanje plače ali pokojnine, vsi toraj nekaj pričakujemo. Kristjani, ki nem cerkveno leto ni ravno tuje, smo tudi v pričakovanju božičnih praznikov. Toda tudi to ni bistvo našega pričakovanja, kajti tisti pravi božič,  ko je prišel Mesija na svet, se je že enkrat pred malo več kot dva tisoč leti zgodil,  a niti ne vemo, na kateri dan v letu, kajti pisce njegovih življenjepisov sta bolj zanimala njegova smrt in vstajenje, kot njegovo rojstvo. Pa še nekaj,  zanimala jih je napoved njegovega drugega prihoda. O tem pripoveduje naš odlomek. 

V preteklosti je bilo kar nekaj primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda.  Prvi kristjani so glede tega živeli v stalni pripravljenosti, nakar je pripravljenost pojenjala. Eno večjih pričakovanj se je zgodilo ob letu 1000, nato so ga znova obujale razne skupine, kot joahimiti in dulcinijanci. Močno se je razplamtelo v času reformacije, nato pa še večkrat. Nekateri so celo izračunali datum drugega Kristusovega prihoda. Toda, kristalno jasno je, da so se vsa ta pričakovanja  izjalovila. Le kako se ne bi, ko pa je sam Gospod rekel:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Jezus nas torej spodbuja k stalni pripravljenosti, ne pa k preračunavanju in napovedovanju stvari, ki so edino v Očetovi oblasti. 

Vse to pa še ne pomeni, da glede Gospodovega prihoda tavamo v popolni temi, saj nam je Jezus povedal nekaj splošnih značilnosti časa, v katerem bo prišlo do tega dogodka. Prva je, da se bodo na nebesnih telesih pojavila določena znamenja. Katera bodo ta znamenja, nam ne pove. Druga je, da bo med narodi stiska zaradi bučanja morja in valov, in da bo ljudi strah prihodnjih dogodkov. V času razpadanja realsocialistični sistemov je Francis Fukuyama napovedoval skorajšnji konec zgodovine, toda danes je jasno, da je bil v zmoti. Eno poglavje zgodovine se je zaprlo, odprlo se je novo. Živimo v času orjaških selitev ljudstev, podobnih tistim iz časov propadanja zahodnorimskega imperija. Na pohodu je militantni islamizem, ki ga elite, kolikor se da, ignorirajo.  Evropo in svet ogrožajo teroristi, etična pravila in vrednote, ki so stoletja pomenile nespremenljivo stalnico, se podirajo, veliki mediji služijo predvsem interesom ekonomskih in političnih elit ter po svoji volji in podobi ustvarjajo javno mnenje. Stiske bo deležna tudi Kristusova cerkev, ne glede na to, kar govorijo dispenzacionalistični sanjači in njihova "left behind" eshatologija. Naš Gospod nam ni obljubil z rožicami posutega sveta. Kristusov drugi prihod bo javen, ne skriven, kot tudi trdijo dispenzacionalisti.  Mislim, da je to Jezus v Lk 21, 27, kjer pravi: "In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo," dovolj jasno in nedvoumno povedal. Vse te stvari pa se bodo zgodile v času enega rodu (cf. Lk 21,29-32). 

Najpomembneje pri vsem tem ni, kdaj bo Jezus priše, ampak je neskončno pomembnnejše dejstvo, ali smo pripravljeni na njegov drugi prihod. Od te pripravljenosti je odvisna naša večna usoda.   Jezus je rekel ob neki priložnosti: "Kdor vanj [Božjega Sina Jezusa Kristusa, op. Diz.] veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina," (Jn 3,18) na drugem mestu pa:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24) Naš Gospod je torej postavil vero vanj kot kriterij, po katerem se nekomu sodi ali ne sodi. Še več, on pravi, da se tistemu, ki veruje vanj ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že de facto obsojen. Vera je namreč edini kvazi-organ, po katerem lahko grešni posameznik  (brezgrešnih ljudi žal ni)  prejme milost od Boga. Odrešenja, ki ga daje Bog, ne moremo prijeti z roko, niti zaužiti z usti. Vera je roka, ki lahko prejme odrešenje, ki ga brezplačno ponuja Bog. 

Že imaš odrešenje, ki ga daje Bog?


03/12/2016

Pavel in evangelij

Pavel ni mogel reči: "Živijo!" ne da bo takoj zatem oznanil evangelij. On bi lahko izkoristil tudi vremensko napoved kot možnost za oznanjevanje evangelija.
~Michael Horton