18. oktober 2017

Krščanstvo in liberalizem

Eden od poganjkov teologije anabaptističnih in pietističnih gibanj je tudi tako imenovano liberalno ali modernistično krščanstvo, vse skupaj pa izhaja iz srednjeveškega misticizma, ki ima korenine v manihejstvu in gnozi. Glede skupnih korenin in prakse  ima liberalno krščanstvo več skupnega s sodobnim konservativnim evangelikalizmom, kot z reformatorji tipa Luther in Calvin... 

O tem so v pogovoru na White Horse Inn razpravljali teologi Adriel Sanchez, Kim Riddlebarger, Michael Horton in Rod Rosenbladt. 


KLIK za dostop do oddaje >>>


15. oktober 2017

Radikalna reformacija

Najnovejše raziskave so pokazale, da 53 % ameriških protestantov ni prepoznalo Martina Luthra kot začetnika reformacije, nekaj manj kot 30 % belih evangelikalcev pa ni vedelo za protestantsko doktrino o zveličanju samo po veri (sola fide). 

Sogovorniki Adriel Sanchez, Kim Riddlebarger, Michael Horton in Rod Rosenbladt so v oddaji na spodnji povezavi ugotavljali, da imajo sodobni ameriški protestanti, tako liberalni kot evangelijski, več skupnega z anabaptisti in srednjeveškim misticizmom, kot s pogledi Luthra in Calvina, ki so izraženi v petih "solah" reformacije: sola gratia, sola Scriptura, sola fide, solo Christo, soli Deo gloria. 

KLIK za povezavo do pogovora na spletni strani White Horse Inn >>>

Vam je všeč zapoved ljubezni?

Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."
41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:
44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:
'Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'
45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.    (Mt 22,34-46)

Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Mnogi ljudje so prepričani, da jim je tudi Jezus zelo všeč ravno zaradi te zapovedi, saj menijo, da je ravno ta zapoved bistvo njegovega nauka. Če pa kaj slišijo   o Jezusovi nadomestni spravni žrtvi za grehe ljudi, jih kar zmrazi in to slednje interpretirajo, kot da gre za neke vrste "kozmično zlorabo otroka".  Po drugi strani jim je Jezus kot učitelj zelo všeč, saj je vendar podal zapoved ljubezni (cf. Mt 22, 37-39) in jo postavil na piedestal najvišje zapovedi.  Stara zaveza pa je po njihovem mnenju ena sama grozota.

Ti "poznavalci" seveda ne vedo, da gre za dve zapovedi, ki ju najdemo varno ugnezdeni ravno v Stari zavezi, v Mojzesovem Petoknižju. Prva zapoved, ki govori o ljubezni do Boga, se nahaja v 5Mz 6,5 in so jo v Jezusovem času pobožni Judje recitirali dvakrat na dan (sic!), druga, ki govori o ljubezni do bližnjega,  pa v 3Mz 19,18 in ibid. v.34. Razen tega ti ljudje pozabljajo, ali pa se ne zavedajo, da gre tu za zapovedi, le-te pa Bog jemlje zelo resno. Zapovedi niso bile nikoli nič tolažilnega, ampak zakon, postava. Farizeji so bili do obsedenosti zagledani v postavo, zato ni čudno, da je tisti pismouk preverjal Jezusa ravno s tem, kaj meni glede največje zapovedi. Poleg tega so farizeji in učitelji postave prav radi zastavljali Jezusu taka vprašanja, ki bi jim omogočila, da bi ga  ujeli na kaki besedi ter  mu lahko očitali in dokazali pomanjkanje pravovernosti. 

Kot je razvidno iz Markovega poročila, je bil pismouk na koncu zadovoljen z odgovorom in je rekel Jezusu: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." (Mr 12,32.33) Na to mu je Jezus odgovoril: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mr 12,34b) Naš Gospod  ni pohvalil pismouka, ali mu rekel, da je že najmanj z eno nogo v Božjem kraljestvu, ampak, da ni daleč od njega. Poznavanje zapovedi še ni garancija za državljanstvo v Božjem kraljestvu. Tudi njihovo izpolnjevanje nam tega ne zagotavlja, saj ni človeka, ki bi resnično izpolnjeval vse Božje zapovedi. Zapovedi me ne opravičujejo. Če ne izpolnjujem zakonov, me ti zakoni obtožujejo. Enako, ali še huje  je z Božjimi zapovedmi. Sv. Jakob je zapisal: "Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh."  (Jk 2,10) Z Bogom ni šale, on zahteva popolnost, ki pa je ne premoremo. Te pasti se "poznavalci", ki jim je zapoved ljubezni tako zelo všeč, žal ne zavedajo.  Taki pozabljajo dve pomembni stvari.

Prvič. Zapoved ljubezni je največja zapoved Božje postave. Je zapoved, torej postava, zakon. Postavo pa je potrebno izpolnjevati in to dosledno. Apostol Pavel pravi glede tega: "Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega." (Gal 3,12) Toda, če smo pošteni, moramo priznati,  da tega ni še nikoli  nihče sto odstotno izpolnjeval. Le zakaj? Odgovor je v naslednjem odstavku.

Drugič. Kdorkoli je kdaj resno razmišljal o zapovedi ljubezni, je najbrž ugotovil, da je ta zapoved  zelo prijetna za uho.  Le pomislimo na poetično 13. poglavje Prvega Pavlovega pisma Korinčanom!  Res zelo lepo se sliši in bere, toda ko to poskušamo izpolnjevati, brž ugotovimo, da je lažje priti na Mont Everest, kot to zapoved uresničiti. Zakaj?

Zapoved ljubezni ni evangelij, ampak, kot že rečeno,  postava. Glede zveze med postavo in opravičenjem pa pravi apostol naslednje:  "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Postava pa ima še en cilj:  "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Namen postave  je torej, da nas privede h Kristusu, da bi preko njega, oziroma po veri vanj  zadobili popolno odpuščanje. Farizeje je zanimala postava, zaradi česar so Jezusa spraševali  o stvareh, povezanih s postavo, in na koncu žal tudi ostali pri postavi. Evangelij, milost, to je bilo zanje popolnoma tuje, nekaj nemogočega. 

V nadaljevanju našega odlomka je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so poznali svetopisemske prerokbe, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:
GOSPODOV govor mojemu Gospodu:
"Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožje tvojih nog."    (Ps 110,1)
S tem navedkom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. Tu ne gre za dvogovor med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si predstavljali Mesija kot človeškega vladarja, ki bo odrešil Izrael rimskih okupatorjev in drugih sovražnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak tistega okupatorja, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prednika ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, smrt in gorje. Jezus je rekel farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Farizej je poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva. 

Edinorojeni Božji Sin jezus Kristus  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini  in namesto nas v popolnosti izpolnil vse zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga. 


 Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Toda neskončno večja stvar od te zapovedi je dejstvo, da je Jezus  popolnoma zanesljiv Odrešenik, vreden vsega zaupanja. Ali se zanašate nanj?



10. oktober 2017

08. oktober 2017

Sobota in modrost ponižnosti




Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: "Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?" Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" In na to mu niso mogli odgovoriti. 
Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 "Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,1-11)

V zgornjem odlomku imamo dve zgodbi, ki se nahajata znotraj enega dogajanja. Prvih šest vrstic govori o ozdravljenju vodeničnega, preostale vrstice pa predstavljajo kratek pouk o ponižnosti. 

V Jezusovem času je bila navada, da so  po sobotnem bogoslužju v shodnici gostujočega pridigarja povabili na obed. Najbrž je bil v zgornjem odlomku tudi naš Gospod v vlogi gostujočega pridigarja, potem pa ga je eden od pomembnežev med farizeji povabil na kosilo.

Ko je prišel Jezus v farizejevo hišo, so ga prisotni opazovali in ocenjevali (cf. Lk 14,1).  Zgodba zveni nekam znano, kajne? Ko se znajdemo skupaj z drugimi ljudmi, jih  zelo radi opazujemo, razvrščamo, ugotavljamo, kdo nam je bolj in kdo manj simpatičen... Tudi Jezusova vidna prisotnost bi bila zagotovo deležna posebne pozornosti. Enako je bilo pred 2000 leti.  Toda, pozor, v prvem delu te Lukove pripovedi nastopajo Jezus, farizeji, bržkone tudi kateri od učencev in sobota, torej nadvse pomemben  dan počitka, ko pravoverni Judje še danes ničesar ne delajo (pripadajo namreč farizejski tradiciji), razen da gredo v sinagogo k skupni molitvi.  Prehranjevanje jim je seveda dovoljeno, prepovedano pa jim je zakuriti ogenj in celo vklopiti ali izklopiti elektriko ali kak električni aparat.  Nekateri  se znajdejo tako, da najamejo nejudovskega služabnika, da zanje opravi "umazano delo".  

Jezus je bil še zlasti deležen posebne pozornosti prisotnih, ker je  bil znan po tem, da je rad kršil stroge sobotne predpise.  Glede tega je nekoč rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote." (Mr 2,27) S tem je povedal, da je namen sobote ta, da se človek, ki ves teden dela, enkrat tedensko spočije od svojega truda, umiri od ustaljenega tempa in  intenzivneje duhovno prenovi. Tudi v našem primeru se je kmalu našla priložnost za "kršitev", saj se je v prostoru pojavil vodeničen človek. Ne vemo, ali se je pojavil po svoji volji ali so ga podtaknili, da bi videli, kako bo Jezus reagiral. Če bi  reagiral "napačno", bi imeli v rokah obtožni material. Glede na to, da bolezen ni bila smrtna, bi  lahko Jezus  mirne duše naročil bolniku, naj še malo počaka in pride naslednji dan. On  pa je za začetek vprašal učitelje postave (danes bi jim  rekli "pravni strokovnjaki") in farizeje, ali je ob sobotah dovoljeno zdraviti ali ne. Sledil je molk, kajti očitno so se znašli pred novo pravno zagato, glede katere niso imeli odgovora. On  je  nato človeka  ozdravil, poslal domov in zbrane  vprašal: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" (Lk 14,5) Spet so ostali brez besed, kajti vsakdo bi storil natančno to, kar jih je Jezus vprašal. Razen tega so se farizeji in pravni strokovnjaki že iz predhodnih izkušenj naučili, da v debati z Jezusom ne morejo zmagati. 

Ko  je opazoval, kako se povabljeni prerivajo za prve, torej imenitnejše sedeže na gostiji, jim je dal zanimiv nasvet.   Jezus je rekel, da  je bolje zasesti manj pomembno mesto, da nas morda potem gostitelj presede na  imenitnejše mesto. Boljše je biti skromen, kot trpeti sramoto, "kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,11)  Podobne besede najdemo v Knjigi pregovorov: "Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: 'Pomakni se naprej! kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.'" (Prg 25,6.7) Gre torej za modrost ponižnosti.  Pristna ponižnost  ni v tem, da sami sebe podcenjujemo, ampak pravilno ocenjujemo. Nerodno je, če sedeš na imenitnejši sedež, nakar pride nekdo, ki je uglednejši od tebe, nakar tega povabijo na tvoje mesto, tebe pa posadijo nekam v ozadje. Zato je Gospod svetoval skromnost. Ponižnost ni tlačenje samega sebe v prah, ampak to, da si tisto, kar si in nič več ter nič manj. Jezus je bil ponižen, a se je znal potegniti za svoje pravice, enako apostoli.

Kot nam kaže prilika, pride ta nauk včasih prav že v tem življenju, lahko pa se  tudi nanaša na večnost. Apostol Jakob piše: "Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo." (Jk 4,10) Peter pa pravi: "V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša." (1Pt 5,5.6)

Modrost sveta  uči, da se moramo "samouresničevati", modrost ponižnosti pa je v tem, da  je bolje biti ponižen kot  ponižan.

07. oktober 2017

Evangelij in socialna pravičnost

Socialna pravičnost je danes nekaj zelo popularnega. Pa ne le danes, ampak že kar dolgo časa. S to tematiko so si razbijali glave mnogi krščanski laiki in teologi. Vsi ti so poskušali povezati socialno pravičnost in evangelij, končni učinek takega njihovega prizadevanja pa je bil le-ta, da je pri tej poroki evangelij nekam izpuhtel... 

O tej tematiki sta se v oddaji na Abounding Grace Radio pogovarjala Christopher Gordon in njegov gost dr. Scott Clark. 




06. oktober 2017

Kaj se je zgodilo z reformacijo?

Konec tega meseca se bomo spominjali petstote obletnice začetka reformacije.  Ob tej obletnici teolog dr. R. Scott Clark v oddaji na  Westminster Office Hours glasno premišljuje o tem, kaj se je v tem času zgodilo z reformacijo v ZDA.  Med drugim ugotavlja, da ima verovanje premnogih sodobnih ameriških "protestantov" več skupnega z vero Rima, kot Martina Luthra in drugih reformatorjev. 

Glede na to, da imajo ameriške razmere precejšen  vpliv na sceno slovenskih evangelijskih kristjanov, se mi zdi objava tega prispevka zelo smiselna. 



03. oktober 2017

Glavni junak reformacije


Konec koncev, heroj reformacije je bila Božja beseda, ne Luther. Moč ni bila v Martinu Luthru, Jeanu Calvinu ali katerem koli reformatorju; evangelij v rešitev vsakomur, ki veruje, ima moč. Gorivo in ogenj reformacije je bil Sveti Duh, ki je prinesel prebujenje in reformacijo, ne le v nauku, temveč v bogoslužju, cerkvi, domovih ter v srcih vseh, ki jih je privedel k spokorjenju in veri v Jezusa Kristusa, vse v Božjo slavo in s ciljem, da bi mogli narodi spoznati, ljubiti in razglašati ime našega troedinega Boga coram Deo*, pred njegovim obličjem na veke.
~ dr. Burk Parsons


*coram Deo = vpričo Boga, v Božji prisotnosti


Dostop do vira >>>

02. oktober 2017

Hieronim o avtoriteti Biblije


Ne smemo slediti zmotam naših staršev,niti tistih, ki so bili pred nami. Imamo avtoriteto Svetega pisma in Božjega nauka, ki nas vodi.          
~Sv. Hieronim

01. oktober 2017

Mesto Nain postane svetovno znano


Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. 12 Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. 13 Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: "Ne jokaj!" 14 Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: "Mladenič, rečem ti: Vstani!" 15 Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. 16 Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami" in "Bog je obiskal svoje ljudstvo." 17 Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici. (Lk 7,11-17)

Mestece Nain bi najbrž ostal še en od vseh pozabljen kraj na svetovnem zemljevidu, če ne bi Jezus v njem obudil od mrtvih mladeniča, edinega sina neke vdove. 

Jezus se za to dejanje ni odločil zato, da bi postal še bolj slaven, ampak preprosto zato, ker se mu je mati smilila. Tudi  vzhičenost prisotnih, ko je naš Gospod obudil mladeniča, se ni kaj prida dotaknila, kar lahko sklepamo iz pripovedovanja evangelista, ki nato v svoji pripovedi na hitro preide na drugo temo. 

O obujenem mladeniču in vdovi v nadaljevanju ni več govora. Tudi on je  moral, enako kot Lazar (cf. Jn 11,1-45), nekega dne spet umreti. Ne vemo niti tega, kar lahko sicer z gotovostjo trdimo o  Jezusovem prijatelju Lazarju,  katere vrste večnosti  je bil deležen  mladenič po svoji telesni smrti. Gospod Jezus Kristus je rekel o sebi: "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre;  in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl." (Jn 11,25.26)  Če je mladi mož pozneje umrl, ne da bi bil odrešen, je bilo zanj osebno njegovo prvo obujenje od mrtvih zaman in je zapadel strašni sodbi, enako kot mnogi drugi. 

Po drugi strani smemo, glede na to, da so on in pogrebci razumeli in začutili, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, sklepati, da je mladenič med odrešenimi. Vera v Jezusa Kristusa ter zanašanje nanj  je tanek prag, obenem pa usodna ločnica, ki deli tiste, ki so odrešeni od tistih, ki gredo v pogubo.  

Na kateri strani te ločnice stojiš? Kakorkoli, ne glede na vse skupaj, zaenkrat še obstaja rešitev zate: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


30. september 2017

Kje je vir naše varnosti?


Smo v stalni skušnjavi, da imamo za svoj glavni vir varnosti dar, ne pa Darovalca; toda naše imetje nam nikoli ne bo zagotovilo večne sreče.
~Caleb Basset

28. september 2017

Molil sem za vas



Evangeličanskega pastorja Richarda Wurmbranda je 29. februarja 1948 aretirala romunska komunistična tajna policija, nakar je preživel 14 let v zaporih, od tega tri leta v samici. Mučenja, ki jim je bil podvržen, niso zlomila njegovega duha... 

Ko je paznik, ki je bil eden od njegovih mučiteljev, obupal nad Wurmbrandovo neomajnostjo v molitvi, je  svojo žrtev vprašal, za koga moli in dobil osupljiv odgovor...  To je na kratko vsebina zgornjega filma. 


27. september 2017

Nauk o Bogu


Kaj je Božja enostavnost? Zakaj je tako zelo pomembna za nauk o Sveti Trojici? Kakšna je cena njenega zanemarjanja?  Kaj imajo skupnega brat kapucin, klasični rock in Tomaž Akvinski?

O vsem tem in še čem so z gostom današnje oddaje Mortification of Spin Jamesom Dolezalom pogovarjali Carl Trueman, Todd Pruitt in Aimee Byrd. Celotna oddaja traja manj kot pol ure. 




25. september 2017

Naša potreba


Ne moremo se dovolj potruditi. Ne moremo se dovolj spokoriti, kajti celo naše spokorjenje je nesnaga. Da bi spremenili svojo istovetnost, potrebujemo pravičnost Drugega.

~Jessica Thompson

24. september 2017

J. S. Bach o glasbi


Cilj in najvišji smoter vse glasbe ne bi smelo biti nič drugega kot Božja slava in okrepčilo za dušo.
~Johann Sebastian Bach

Bodite mirni

Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.
Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? 26 Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? 27 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? 28 In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, 29 toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. 30 Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.  
(Mt 6,24-34)

V Mt 6,24 nas Jezus uči, da posameznik ne more služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu, pojasni pa nam tudi, zakaj ne more. Izraz mamon pomeni denar ali premoženje. Nekateri ljudje dajejo v svojem življenju prednost zgrinjanju materialnih dobrin, za Boga  pa se prav malo  zanimajo.  Odlomek ne pripoveduje o običajnih nevernikih, ampak o tistih, ki se imajo za verne kristjane, v resnici pa so njihove prioritete popolnoma drugje. Skrb za materialno eksistenco je vsekakor potrebna in nujna, kajti, kot pravi sv. Pavel: "[K]dor noče delati, naj tudi ne jé." (2Tes 3,10b) Jezus pa nas po drugi  strani svari pred razdvojenostjo, ki jo povzroča hlastanje po materialnih dobrinah. S tem v zvezi je apostol Pavel zapisal: "Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin." (1Tim 6,10) Pohlep po denarju povzroča razdvojenost, ki nekatere potegne proč od vere. Človek je pač "suženj tega, čemur podleže" (2Pt 2,19b). Bogu in denarju, ali lastni sebičnosti ali čemurkoli, kar ni Bog, se ne da hkrati služiti. 

V naslednjih vrsticah zgornjega odlomka nas Jezus spodbuja, naj ne bomo zaskrbljeni za materialno eksistenco. To seveda ne pomeni, da bi nas spodbujal k lenarjenju, sedenju, gledanju v zrak in meditiranju ter čakanju, da nas bo nebeški Oče nahranil in oblekel. Tudi ptice  ki jih omenja v v. 26 se morajo potruditi, da si poiščejo hrano, ki jo imajo na razpolago. Enako morajo lilije v 28. in naslednjih vrsticah črpati iz zemlje hranilne snovi in vodo, da se lahko "oblečejo". Enako moramo tudi mi  s svojim delom poskrbeti za lastno eksistenco. 

Jezus nas v tem odlomku svari pred bolestno zaskrbljenostjo oziroma prestrašenostjo  glede prihodnosti. To ne pomeni, da  ne bi smeli imeti zavarovalne police ali transakcijskega računa in prihrankov, ampak  da smemo in moramo zaupati Bogu, da bomo tudi v neugodnih okoliščinah, ki nas morebiti doletijo,  nekako prišli skozi.  Zato nam pravi:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) Gre torej za naše prioritete. 

In spet smo pri dveh gospodarjih: hočemo služiti Bogu ali mamonu?  Mi, ki še  živimo tostran večnosti, smo še vedno nepopolni in nesposobni popolnoma izpolnjevati Božje standarde. Naš Gospod Jezus Kristus je edini, ki je stoodstotno izpolnil vse zahteve Božje pravičnosti. Če smo v njemu, nam on daje svojo pravičnost, zato nas nebeški Oče gleda skozi prizmo svojega ljubljenega Sina. To zavedanje nas spodbuja, da rastemo v posvečenem življenju, ki nam omogoča, da mamon in  drugi maliki izgubljajo svojo privlačnost. 

Bogu hvala za to. 

22. september 2017

Če ne razumemo...


Če ne razumemo tega, da ni niti enega pravičnega, niti enega, ki bi delal dobro, nikogar, ki bi iskal Boga, potem tudi ne razumemo svoje potrebe po milosti.
~Shane Rosenthal

20. september 2017

Jezus - Sin človekov



Zakaj je Jezus samega sebe večkrat poimenoval Sin človekov? Kaj je hotel naš Gospod s tem izraziti?  To nam na kratko pojasni  Sinclair Ferguson v zgornjem videu. 


19. september 2017

Konservativen in radikalen


Vsak kristjan bi moral biti konservativen in radikalen: konservativen glede ohranjanja vere in radikalen glede njene uporabe.
~John Stott


18. september 2017

In memoriam: Nabeel Qureshi (1983 - 2017)



V soboto, 16. septembra 2017 je Gospod poklical k sebi svojega zvestega služabnika Nabeela Qureshija. Rodil se je v družini pakistanskih muslimanov, pripadnikov smeri ahmadija, ki je najbolj miroljubna smer v islamu, pa tudi nepriznana in preganjana s strani pripadnikov drugih smeri. 

Rad je debatiral s kristjani, da bi jih spreobrnil v islam. Toda Bog deluje po zelo skrivnostnih poteh. Spoprijateljil se je z Davidom Woodom, ki ga je seznanil z vero v Gospoda Jezusa.  Bog je deloval v Nabeelovem srcu, da se je spreobrnil k Jezusu. 

Študiral je medicino in teologijo ter deloval in nastopal kot apologet in evangelizator. 30. avgusta lani so zdravniki pri njem odkrili želodčnega raka v poznem stadiju, ki je bil vzrok Nabeelove  smrti. 

V zgornjem videu lahko slišite njegovo pričevanje o tem, kako ga je Gospod pritegnil k sebi.  Bogu hvala za njegovega zvestega služabnika Nabeela Qureshija ter za njegovo kratko, pa vendar rodovitno življenje v Njegovi službi.

Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: "Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi."       (Raz 14,13)

17. september 2017

Hvaležnost

 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo  nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?"  In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila."  (Lk 17,11-19)


Gobavost je zelo neprijetna in neozdravljiva bolezen, pri kateri bolnik tako rekoč počasi gnije  pri živem telesu. Širi se predvsem zaradi slabe higiene. V Jezusovem času je bila mnogo pogostejša kot danes, pri čemer je treba omeniti, da so tedaj prištevali  k njej tudi nekatere druge kožne bolezni. Gobavci so živeli v ločenih skupnostih in so morali ob srečanju z zdravimi ljudmi opozarjati nase tako, da so vpili: "Nečist, nečist!" (cf. 3Mz 13,45) V primeru ozdravitve od katere od kožnih bolezni, ki so jih imeli za gobavost, se je moral ozdravljenec pokazati duhovniku, ki ga je nato proglasil za čistega, kar pomeni ozdravljenega. 

V zgornjem odlomku imamo opravka z desetimi gobavci, ki so ugotovili, da se v vasi mudi Jezus. Iz konteksta je razvidno, da so se zavedali, da jim lahko pomaga v njihovi stiski.  Toda on jih je poslal preprosto  k duhovnikom, ki so jih imeli pravico razglasiti  za ozdravljene. Deseterica se je nemudoma podvizala in že na poti ugotovila, da je njihova bolezen izginila. Devet jih je nadaljevalo pot, saj se jim je mudilo, da dobijo potrdilo o ozdravitvi,  in da se smejo sedaj normalno vključiti v družbo. Samo eden med njimi, in ta je bil pripadnik samarijanskega ljudstva, ki je v očeh Kudov veljalo za vredno vsega prezira, se je spomnil, da se ob takem čudovitem daru spodobi zahvaliti Darovalcu, torej tistemu, ki ga je ozdravil.

Vsi ljudje se veselimo stvari, ki jih imamo, kot so na primer življenje, morda zdravje, hrana, stanovanje in druge materialne dobrine, zaposlitev in kar je še takega. Pri tem se ljudje prevečkrat, nekateri pa celo stalno obnašajo kot tistih devet ozdravljencev, ki so se razveselili svoje ozdravitve, niso pa se zmenili za Njega, ki jih je ozdravil. Tudi kristjani se pri tem radi spozabljamo. 

Samarijan se je enako kot onih devet razveselil ozdravljenja,   a  se je obenem zavedel, da je Jezus pomembnejši od daru zdravja. V pekel lahko prideš, četudi umrješ popolnoma zdrav. Jezus pa je prišel na svet zato, da bi tisti, ki vanj verujejo, prišli v večno življenje. On je Darovalec večnega življenja, hkrati pa dar, po katerem naj bi se zveličali. On je  Dar, ki nam   nam ga je poslal naš nebeški Oče. Tistih devet, ki je odhitelo stran, je bilo prikrajšanih za najpomembnejši dar. Ne vemo pa, ali so ga morda nekateri med njimi kdaj kasneje tudi prejeli. Jezus je nekoč rekel: "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, duši svoji pa škoduje?" (Mr 6,36 CHR)  V tem primeru nima telesno zdravje nobenega pomena. 

Zato je Darovalec življenja neskončno pomembnejši od časnih darov na tej strani večnosti. 


13. september 2017

Dve vrsti ljudi




Obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki pravijo Bogu: "Zgodi se tvoja volja!" in tisti, ki jim Bog pravi: "V redu, naj bo po vaši volji!"
~C. S. Lewis

12. september 2017

Akvinski med protestanti


Le kaj naj bi počel Tomaž Akvinski, slavni Doctor Angelicus in najbolj cenjeni teolog rimskokatoliške cerkve, med protestanti? Zanimivo je tudi vedeti, kako so, oziroma kako naj bi protestantski teologi in protestanti nasploh,  gledali nanj? 

O tem sta se pogovarjala  dr. R. Scott in dr. David VanDrunen v oddaji na spodnji povezavi. Pogovor traja malo več kot pol ure.




11. september 2017

Arvo Pärt: Te Deum



Estonski skladatelj Arvo Pärt je danes star 82 let. Ob tej priložnosti sem se odločil, da na svojem spletniku objavim njegovo uglasbitev starodavne krščanske himne  Te Deum.

Skladba je bila posneta leta 1999 v cerkvi sv. Nikolaja (Niguliste kirik) v Tallinnu, v izvedbi Estonskega filharmoničnega komornega zbora in  Tallinskega komornega orkestra. Dirigent: Tonu Kaljuste. 


V nadaljevanju spodaj je slovenski prevod besedila.

10. september 2017

Stvarjenje ali kaos?


Nekdo je v šali definiral ateizem nekako takole: "Ateizem je verovanje, da v začetku ni bilo nič, potem se s tem nič ni zgodilo nič, nakar je ta nič čudežno in brez razloga eksplodiral in ustvaril vse, kar je."  Ta izjava ni daleč od tega, kar je zapisal slavni Stephen Hawking v svoji knjigi The Grand Design, kjer pravi: "Ker obstaja zakon gravitacije, se vesolje lahko in se bo ustvarilo iz nič. Spontano ustvarjenje je razlog, da obstaja nekaj in ne nič, zakaj vesolje obstaja, zakaj mi obstajamo."  To, da bi lahko nekaj nastalo iz nič, trdijo tudi drugi znanstveniki ateistične provenience. To je v popolnem nasprotju s starim izrekom: "Ex nihilo nihil fit," ali po domače: "Iz nič ne nastane nič." 

Kakorkoli že, o temi stvarjenja ali kaosa, naključja ali načrta in še o marsičem  je govoril R. C. Sproul v seriji krajših predavanj, ki jih lahko poslušate na spodnjih povezavah. 








Namen postave


Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!               (Lk 6,27-36)

Zgornji evangeljski odlomek je vzet iz Jezusovega govora na ravnem kraju, ki se ujema z bolj znanim  Govorom na gori iz Evangelija po Mateju. Nekateri menijo, da gre za dva različna dogodka, spet drugi, da gre za dva različna zapisa istega dogodka. Sam se nagibam k tem drugim. Teren, na katerem je govoril Jezus množici, je moral biti raven, četudi se je vse skupaj odvijalo na kaki vzpetini. Lahko bi torej šlo za manjšo planoto. Toda dovolj o tem.

V obravnavanem odlomku je Jezus predstavil zbrani množici nekaj zelo pomembnih Božjih standardov, ki se nanašajo na naš odnos do bližnjega. Božji standardi so bistveno različni in zahtevnejši od tistih, ki jih ima ta svet.

Moliti za sovražnike, to še nekako gre, toda ljubiti sovražnike je s posvetnega stališča nemogoče. Najtrši oreh tukaj pa utegne biti nastavljanje drugega lica tistemu, ki te je udaril po nasprotnem licu. To je celo v nasprotju s pravičnostjo, kot jo srečamo v 2Mz 21,24.25, kjer pravi: "Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo,  opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!"  Toda, pozor!  Tudi v Mojzesovi postavi ne piše, da bi se smeli vsi po vrsti kar sami maščevati.  Kazni so odrejali sodniki, ne žrtve ali njihove družine. Še več, kazni pozneje niso več zaračunavali "v naravi", torej z vračanjem v isti meri, ampak v denarju. Ko govori Jezus o nevračanju z enako mero in odpuščanju, hoče povedati, da je treba presekati začarani krog maščevanja. V nekaterih predelih sveta še vedno poznajo krvno maščevanje ali vendeto. Take reči se lahko vlečejo več desetletij. Gospod govori, da je treba to energično presekati, končati, zaključiti.

Druga stvar, h kateri nas Jezus spodbuja, je dobrodelnost. Ljudje velikokrat dajemo stvari, ker pričakujemo določeno povračilo, na primer: "Danes jaz tebi, jutri ti meni." Jezus pa pravi, naj ne dajemo z namenom, da bi se nam to povrnilo, ampak iz velikodušnosti. Pri Bogu ne štejejo gola dejanja, ampak motivi, ki nas privedejo do določenih dejanj in ravnanj.

V 31. vrsti pa najdemo zlato pravilo:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki bi si želel, da bi z njim grdo ali nečloveško ravnali. Vsakdo si želi, da bi ga lepo obravnavali. Zato se je v določenih situacijah dobro vprašati: "Kakšno obravnavo bi si v enakem primeru želel sam?" Ko pogledamo na stvari s tega stališča, vidimo marsikaj v drugačni luči.

Na koncu se spet vračamo k zapovedi ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Ljubezni tu ne smemo jemati kot  čustvo, ampak kot stališče, oziroma kot stvar volje. Nekdo je nekoč napisal: "Vračati dobro s hudim je demonsko. Vračati dobro z dobrim je človeško. Vračati hudo z dobrim je božansko." S tem je zadel bistvo Jezusovega nauka. Bog ne daje svojih dobrih darov le dobrim, ampak tudi nehvaležnim in hudobnim., ali, kot pravi navaja evangelist Matej: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45b) Če je Bog nepristranski, ko razdeljuje svoje dobrote, smo tudi mi dolžni ravnati na enak način.

Vendar, pozor! Kristjan ne sme biti kot nekakšen pohojen črv (kot bi rekel Nietszsche), s katerim bi lahko vsi po vrsti počeli, kar jih je volja. Tu si velja zapomniti Pavlov opomin, kjer pravi: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi."  (Rim 12,28) Kako nas bo okolica gledala in videla, torej ni  odvisno povsem od nas.  Zato pa velja upoštevati tudi naslednje: "Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi."  (1Kor 10,32)  Bog ne daj, da bi se zaradi našega ravnanja sramotilo Božje ime pri tistih zunaj (cf. Rim 2,24)!

Zdaj pa k bistvu. Odlomek, ki smo ga obdelali, sodi v tisto področje Božje besede, ki se imenuje postava.  Postava ali zakon nam razodeva Božje standarde, njegove kriterije. Ti standardi so tako visoko postavljeni, da jih doslej še nobenemu smrtniku ni uspelo v vsem izpolniti. Bog je svet in zahteva popolnost (Mt 5,48),  zaradi svoje grešne narave pa tega nismo zmožni izpolnjevati. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se lahko kdorkoli odrešil na tak način, da bi skušal izpolnjevati vse te predpise. Božji Sin Jezus Kristus je že izpolnil vso postavo namesto nas. Živel je popolno življenje, bil usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih. Sveto pismo pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)  S svojimi deli si ne moremo zagotoviti pravičnosti pred Bogom, a se nam po veri v Kristusa zastonj daje Božja pravičnost.

Postava nas vrže pred zid lastne nezmožnosti in usmeri h Kristusu, v katerem imamo popolno odpuščanje in opravičenje, on pa nas vrača nazaj k postavi. Po njej se sicer ne bomo odrešili, zato pa bomo skušali v moči Božje milosti  živeti po Božjih standardih, saj je Bog v Kristusu in po njem toliko storil za nas. 

Hvala Bogu za njegovo milost!

07. september 2017

Kaj potrebuje cerkev

Tisto, kar potrebujemo kot cerkev, niso marketinške tehnike in strategije, ampak transcendentna beseda, ki konfrontira, izziva in rešuje padle grešnike. 

~Michael Horton

06. september 2017

Sola Scriptura


Sola Scriptura pomeni, da se ne zanašamo na lasten intelekt, svoje občutke, ali na karkoli v naših srcih. Gre za popolno zanašanje na vse, kar nam je Bog povedal skozi Pismo.
~Jessica Thompson


04. september 2017

Tudi "zdaj" šteje


Kristjani smo prepričani, da je življenje več kot "zdaj". V kolikor ni, potem je tudi ta zdaj brez pomena. Toda govorimo, da zdaj šteje. Zakaj? Zdaj šteje, ker smo stvarjenja, ki imajo  izvor ter usodo, ki sta ukoreninjena in utemeljena v Bogu. 
~R. C. Sproul

03. september 2017

"Efatá!" to je "Odpri se!"

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. 32 Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. 33 Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. 34 Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: "Efatá!" to je "Odpri se!" 35 In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. 36 Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali 37 in nadvse osupli so govorili: "Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo."
(Mr 7, 31-37)

Ozdravljenju gluhonemega, o katerem  nam pripoveduje zgornji odlomek, se ni poleg Marka posvetil noben drug evangelist. Jezus je večinoma deloval znotraj tradicionalnega judovskega ozemlja, toda v Mr 7,24-31 ga srečamo na poganskem ozemlju, najprej v okolici Tira in Sidona (Mt 15,21 ss.), nato pa na območju Deseteromestja, ki je ležalo jugovzhodno od Galilejskega jezera in pretežno na levem bregu Jordana.

Jezus tega ozdravljenja ni izvedel javno, ampak je ozdravljenca odvedel na samo. Njegov cilj ni bil ni bilo izvajanje spektakla, ampak ozdravljenje človeka, oziroma, kot je napovedal Izaija: "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa.Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal." (Iz 35,5.6) Za razliko od drugih ozdravljenj je Jezus tokrat uporabil fizično sredstvo. (v. 33).

Ko je bil gluhonemi ozdravljen, je Jezus naročil navzočim, naj o tem ne pripovedujejo naokrog, česar pa le-ti niso upoštevali.  (v. 35.36) To je razumljivo, saj so bili ljudje osupli in so se spraševali, če ni prav on Mesija, saj je vendar vse "prav delal" in se je po njem izpolnjevalo tisto, kar smo malo prej prebrali v Izaiju. (cf. Mr 7,37. Iz 35,5.6.) Tu se poraja vprašanje, zakaj Jezus ni hotel, da ga razglašajo.  Odgovor je na dlani, saj  so si Judje  predstavljali Mesija kot političnega osvoboditelja judovskega ljudstva izpod rimske zasedbe, v resnici pa je prišel On, ki bo končal svojo zemeljsko pot kot trpeči Mesija, ki ni nastopil kot politični voditelj, ampak kot "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29) Ozdravljenje gluhonemega ne izraža le Jezusove moči, ampak se sooča tudi z duhovno slepoto in gluhostjo njegovih učencev. Čudeži in ozdravljenja so seveda zbudili občudovanje in osuplost učencev, a le za kratek čas. Zato jim že malo pozneje reče: "Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? "Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite." (Mr 8, 17b.18a)  Ravno zaradi njihove nepripravljenosti jim ni dovolil razglašati njegovih del. Podobne primere najdemo tudi drugod. (cf. Mr 1,44. Mt 8,4. 9,30 itn.)

Šele po njegovem  vstajenju je bilo učencem dano popolno razumevanje tistega, kar je Jezus delal za časa svoje zemeljske službe. Šele tedaj jim je končno naročil, naj povedo vse, kar se je zgodilo. (cf. Lk 24,44-49)

Tudi danes imamo ljudi, med njimi take, ki se imajo za kristjane,  ki  vedo nekaj o Jezusu, morda celo obiskujejo verske obrede, po drugi strani pa nimajo gotovosti, da so odrešeni. Morda celo berejo Sveto pismo, toda v njem ne vidijo zagotovila za svojo  odrešenost, ampak le črke in besede; morda poslušajo Božjo besedo, njeno razumevanje pa prepuščajo  ljudem, za katere menijo, da so za to posebej kvalificirani.

Vsem tem želim, da bi se  zavedli in sprejeli kot dejstvo, da je Jezus Kristus prišel na svet, da bi svet odrešil greha in večne smrti, ki je hujša kot telesna smrt in  zagotovil večno življenje vsakomur, ki veruje vanj. Jezus je rekel gluhemu: "Odpri se!" in gluhi je ozdravel. Bog danes odpira ušesa duhovno gluhim in oči duhovno slepim ter jih po milosti rešuje kazni peklenske doline. Jezus je rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) On je umrl za naše grehe in z vstajenjem od mrtvih dokazal, da je resnični in popolni Odrešenik. Vera v Gospoda Jezusa Kristusa in zanašanje nanj je črta ločnica med večno smrtjo in večnim življenjem, ki je neskončno  pomembnejša od ozdravljenja od kake telesne hibe.

Ali veruješ vanj?

02. september 2017

Je izvolitev res nepoštena?


Nekateri pravijo: "Ni pošteno, da Bog določene ljudi izvoli, druge pa pusti." Vprašal vas bom eno stvar. Ali je med vami kdo, ki bi hotel biti prerojen, opustiti greh in hoditi v svetosti?  Kdor odgovori: "Da, hočem," je med izvoljenimi. Drugi pa pravi: "Ne, nočem biti svet, nočem opustiti svojih poželenj in pregreh." Zakaj v tem primeru godrnjaš, da te Bog ni izvolil? Kajti, če bi bil izvoljen, ti glede na tvojo izpoved, to ne bi bilo povšeči.

~ Charles H. Spurgeon

01. september 2017

Moč evangelija



Zapor države Louisiane v kraju Angola je bil pred dvema desetletjema znan kot kraj nezaslišanega nasilja, ki so ga zaporniki izvajali eden nad drugim in nad pazniki. Gre namreč za institucijo, v kateri so zaprti najhujši kriminalci, saj je približno tri četrt tamkajšnjih zapornikov  obsojenih na dosmrtni odvzem prostosti. 

Ko je zvezna oblast zmanjšala dotacije zaporu, je grozilo, da se bo stvar še poslabšala. Takrat pa je nastopil službo upravnika Burl Cain, ki ga je guverner Louisiane prosil, naj skuša vsaj majčkeno izboljšati moralo v Angoli. Cain mu je rekel, da bo to storil pod pogojem, da mu guverner prepusti proste roke pri urejanju stvari...

Ko je pozneje Ravi Zacharias obiskal ta zapor, so mu rekli, da so imeli nekoč v njem bando lopovov, zdaj pa imajo  bando pastorjev. Od kod ta velika sprememba, lahko izveste v zgornjem videu in v približno štirinajstminutni oddaji, ki jo je pripravil dr. Steve Turley, in jo lahko slišite  na spodnji povezavi.



31. avgust 2017

Jezusovi nazivi: Varuh


Izraz varuh, ki sem ga uporabil, ko sem poslovenil naslov, pravzaprav ni preveč ustrezen. Beseda v izvirnem naslovu se namreč glasi overseer, kar pomeni nadzornik. Gre za prevod grškega izraza episkopos, iz katerega so naši predniki izpeljali samostalnik škof. Apostol Peter je zapisal naslednjo misel: "Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš." (1Pt 2,25).  V Chráskovem prevodu je ta poved zapisana takole: "Bili ste namreč kakor ovce tavajoče, ali povrnili ste se zdaj k Pastirju in Škofu duš svojih."  Izraz škof najdemo na tem mestu v vseh prevodih do vključno Chráskovega  (Trubar, Dalmatin, Japelj, Wolf).  Sam izraz episkopos ima več pomenov. Poleg nadzornika lahko pomeni tudi predstojnika in varuha. Novejši slovenski prevodi uporabljajo besedo varuh, saj deluje izraz nadzornik zelo birokratsko, bralec pa bi tudi težje razumel, v kakšnem smislu je Jezus škof naših duš. 

Zakaj in kako je Jezus episkopos naših duš, pripoveduje R. C. Sproul v svojem predavanju na spodnji povezavi. 





30. avgust 2017

Prihaja pravopisno popravljen Chráskov prevod Svetega pisma

Vir slike: Spletna stran SvDS

Naslednja dobra novica prihaja iz z Svetopisemske družbe Slovenije.

Pravopisno prenovljena izdaja 2017


Tako imenovani »Chráskov« prevod Svetega pisma je za Britansko in inozemsko svetopisemsko družbo pripravil protestantski misijonar Anton Chráska. Izšel je leta 1914 in pri nastajanju besedila so sodelovali nekateri znani slovenski književniki. Doživel je štirinajst ponatisov, zadnjega leta 1999, in več različnih izdaj ter postal zelo priljubljen, še posebej med protestantskim bralstvom. Kljub staremu jeziku še vedno mnoge preseneča z lepoto izraza in z izjemno natančnostjo prevajanja izvirnika. Njegovo vrednost so potrdili tudi katoliški prevajalci Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma, ki so ga pri končni redakciji vzeli za enega svojih zgledov.
Besedila več kakor deset let ni bilo na voljo v knjižni obliki, povpraševanje po njem pa se je nadaljevalo. V digitalni dobi se fotografski ponatis izdaje iz leta 1914 ni več zdel smiseln, zato je leta 2014, ob stoletnici izida, nastala zamisel o »pravopisno prenovljeni izdaji«, v kateri naj bi bil posodobljen zapis nekaterih zastarelih besed in odpravljene očitne tiskarske in uredniške napake. Prva različica tako popravljenega besedila je še istega leta izšla v elektronski obliki. Potem ko je več skupnosti in mnogo posameznikov izrazilo željo in potrebo po tem besedilu, je dozorel čas tudi za njegovo izdajo v knjižni obliki. Sledi pregled sprememb, ki jih prinaša ta izdaja.



29. avgust 2017

Jezusovi nazivi: Odrešenik


Jezusu  velikokrat pravimo Odrešenik. Temu ustrezen grški izraz, ki ga najdemo v Svetem pismu Nove zaveze se glasi σωτήρ (soter), kar tudi pomeni odrešenik, rešitelj.  Vzdevek Soter so imeli tudi nekateri grški bogovi (Zevs, Pozejdon, Dioniz) in helenistični vladarji. O tem, zakaj je Jezus Odrešenik, v slovenščini uporabljamo za Jezusov primer tudi izraz Zveličar, govori R. C. Sproul v svojem predavanju na spodnji povezavi. 


28. avgust 2017

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (12)


"Savel, Savel, sprejmi me! Povabi me v svoje srce, da te bom lahko odrešil!"

To niso Gospodove besede, a žal mnogi kristjani oznanjajo Jezusa prav na tak način. 

27. avgust 2017

Jezusovi nazivi: Beseda


Grška beseda logos je že od Heraklita naprej zelo uporabljan izraz, ki ima več pomenov, med drugim pomeni besedo. Danes je sestavni del poimenovanja mnogih znanosti, kot so biologija, meteorologija, geologija itn., pa tudi logika.   Ta izraz je Heraklitu  pomenil počelo vsega. Janez Evangelist si je izposodil izraz Logos iz grške filozofije in z njo poimenoval Jezusa Kristusa, kot Boga in  počelo, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno: "En archē ēn ho Lógos, kaì ho Lógos ēn pròs tòn Theón, kaì Theòs ēn ho Lógos," ali po naše: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." (Jn 1,1) 

O tem je več povedal R. C. Sproul v svojem predavanju na spodnji povezavi. 


KLIK za dostop do predavanja >>>