31. december 2017

Staro in novo življenje

Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. 4 Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. 6 Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, 7 da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. 
8 Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno.  (Tit 3,3-8)

V zgornjem odlomku nam apostol Pavel predstavlja kontrast med starim in novim življenjem, v sredini tega "sendviča" pa navaja vzrok za ta kontrast. 

Vrstica Tit 3,3 je nazoren prikaz življenja brez Kristusa. To je tisto, čemur pravimo popolna pokvarjenost (cf. Ef 2,1-3). Ta izraz, ki spravlja humaniste vseh vrst ob živce, ne pomeni pokvarjenosti v količinskem, ampak v kvalitativnem smislu. Človek brez Boga je čisto zadosti grešen, da si ne zasluži drugega kot večno pogubljenje, ker je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 1,30).  

Toda, česar ne zmore človek v svoji naravni moči, zmore Bog v svoji milosti in ljubezni. On ne rešuje ljudi zaradi njihove dobrote, ampak po svoji dobroti in usmiljenju. Odrešenje je iz milosti in po milosti, ne po naših delih in zaslugah (cf. Ef 2,8.9).  Kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu, omenjena v Tit 3,5 pomeni duhovno očiščenje, čigar znamenje in pečat je zakrament krsta (cf. 1Kor 6,11. Ef 5,26).  Prerojenje je novo življenje, ki se začne, ko začne neka oseba verovati v Kristusa (cf. Jn 3,3-5. 1Pt 1,3. 1Pt 1.23), prenovitev pa je tesno povezana s prerojenjem in predstavlja popolno spremembo posameznikovega življenja, ki nastopi s prerojenjem. Vse to pa je delo Svetega Duha v posamezniku.

 Kar sem napisal, je videti zelo idealno, prelepo, da bi bilo res, ko pa iz prakse vemo, da življenje kristjanov v resnici ni tako brezmadežno. Dejstvo je, da je Kristjan opravičen pred Bogom (cf. Tit 3,7). Biti opravičen ne pomeni, da bi po novem posedoval nekakšno inherentno pravičnost, ampak, da je razglašen za opravičenega, zato si prizadeva živeti v luči te opravičenosti. Mi nismo Božji otroci po naravi, ampak smo posvojeni Božji otroci. Predstavljajte si, da ste posvojeni v neko kraljevsko družino. V tem primeru vaše življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo poprej. Morda nam kakšno opravilo ne bo šlo najbolje od rok, toda še vedno bomo del te družine. Isto, toda  v še večji meri  velja za družino Božjih otrok. 

V Tit 3,8 spomni  Pavel Tita, naj spodbuja verne k opravljanju dobrih del.  Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del, potrebuje jih naš bližnji."  Dobra dela seveda niso razlog za kristjanovo opravičenje, so pa njegov pokazatelj. So del našega novega življenja v Kristusu in  pokazatelj naše opravičenosti. 


30. december 2017

Svetost Boga: Kdo je ta Jezus?


V Evangeliju po Marku 4, 35-41 je opisan  dogodek, ko   je Jezus z učenci plul preko Galilejskega jezera,  nad jezero pa je prihrumel nenaden hud vihar, da se je začel čoln potapljati. Na Jezusovo besedo se je vihar v trenutku pomiril, kar pa učencev ni razveselilo, temveč prestrašilo.  Zavedli so se, da so se znašli v prisotnosti Svetega in doživeli tisto, čemur pravi Rudolf Otto mysterium tremendum (zastrašujoča skrivnost).  

O tem doživetju pripoveduje R. C. Sproul v oddajo na spodnji povezavi. 




29. december 2017

Svetost Boga: Resnični Bog


Na svetu ni za človeka ničesar bolj zastrašujočega, kot je svetost Boga. Različni razlagalci, od Feuerbacha, preko Marxa do Freuda itn., razlagajo vero v Boga kot nekaj, s čimer si ljudje od nekdaj prizadevajo ukrotiti naravne sile. Pa se da  svetega Boga, kakršen je razodet v Bibliji,  res ukrotiti in udomačiti? 

O tem pripoveduje letos 14. decembra preminuli teolog R. C. Sproul. 



26. december 2017

Reformacijska načela v Rim 3,21-26


21 Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki.

22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave,

24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek  odkupitve v Kristusu Jezusu.

25 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe.

26 Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.



     SOLA SCRIPTURA


      SOLA FIDE



      SOLA GRATIA


     SOLUS CHRISTUS




     SOLI DEO GLORIA

25. december 2017

Božič v senci križa


Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. (Iz 9,1.5

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.  (Jn 1,9-13)

Zadnjemu mesecu v letu pravijo veseli december. Razlogov za to je več. Gostinci se veselijo zaslužka, ki jim pade v žep ob raznih "zaključkih", podobno trgovci, saj je december mesec obdarovanj. Kristjani imamo spet svoj razlog za veselje, saj v tem mesecu praznujemo rojstvo Odrešenika. Pri tem je treba podčrtati, da je tu poudarek na samostalniku Odrešenik. 

Poganska ljudstva v starem veku in še pozneje, zlasti tista na severu, se niso veselila dni, ko se je dan krajšal, ampak so živela v stalnem strahu, da bo sonce ugasnilo.  V to temo je vstopil Kristus. Ker smo ljudje mojstri v izdelovanju malikov, smo tudi iz njegovega rojstva naredili romantičen praznik, ki ima bolj malo skupnega z realnostjo.  Ameriški teolog dr. Steven Lawson je v soboto 23. 12. zvečer med drugim twitnil pomembno resnico: "Jezus ni prišel, da bi ustvaril praznik. Rodil se je, da bi umrl za grešnike."  Božič je dogodek, nad katerim je visela senca križa.  Božji Sin Jezus Kristus se je učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odkupil naše krivde za greh in nas tako večno zveličal.  V tej luči dobi božič svoj pravi pomen. Zato je apostol Pavel napisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Je bil Pavel res največji grešnik? Ne vem. Vem le to, da je pred Bogom  vsak zase največji grešnik. 

Vsak med nami premore tolikšno dozo grešnosti, da si zasluži večno pogubljenje. Zato je prerok Izaija zapisal: "In vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja; in venemo kakor listje, kolikorkoli nas je, in krivice naše nas odnašajo kakor veter." (Iz 64,5 CHR)  V tak svet je prišel Božji Sin Jezus Kristus, da bi naredil s svojo smrtjo na križu za Božje otroke vse tiste, ki vanj verujejo (cf. Jn 1,12). Božji otrok pa ne postaneš na naravni, ampak na nadnaravni način. Gre za rojstvo od zgoraj, ali, kot je rekel Jezus: "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Mnogi menijo, da se rodimo od zgoraj, ko prejmemo zakrament krsta. Toda Jezus pravi drugače: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da smo nanovo, oziroma od zgoraj rojeni, vemo po tem, če verujemo v Jezusa Kristusa, da je torej on umrl za vse naše grehe in nam priskrbel popolno opravičenje. O tej veri govori Primož Trubar, ko pravi: "S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. Toda takšna vera ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes."*  To je torej tisto, kar nas rešuje. 

Ljudje se danes ne zavedamo Božje svetosti, ali pa se je premalo zavedamo. Že sam pojem svetost nam je tuj. Zato tudi ne razumemo dejstva, da smo grešniki.  Primerjava z drugimi, za katere mislimo, da so še večji grešniki, nam ne pomaga. Nekega dne bo moral vsak zase dajati Bogu odgovor (cf. Heb 4,13).    Ameriški teolog R. C. Sproul, ki je  letos 14. decembra zaspal v Gospodu, je napisal: "Ko razumemo Božji karakter, ko dojamemo nekaj od njegove svetosti, potem začnemo razumeti značaj našega greha in brezupa. Nemočni grešnik lahko preživi le po milosti. Naša moč je sama po sebi brezplodna, brez pomoči usmiljenega Boga smo duhovno nemočni. Usmeritev pozornosti na   Božjo jezo in pravičnost nam lahko ne ugaja, toda, dokler se ne usmerimo na  te aspekte Božje narave, ne bomo nikoli cenili tega, kar je bilo za nas izvršeno po milosti. Tudi Edwardsova pridiga o grešnikih v roki Boga ni bila namenjena poudarjanju peklenskih plamenov. Dejanski poudarek ni na ognjenem breznu, ampak na Božjih rokah, ki nas držijo in nas rešujejo. Edino te imajo moč, da nas rešijo pred gotovim propadom." ** Da, pred tem propadom in pred to jezo nas rešuje križ. zato je Pavel upravičeno vzkliknil: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) Pavel se ni hvalil s Kristusovim rojstvom, njegovim naukom, čudeži in podobnim. Hvalil se je z njegovim križem, saj je v veri v križanega Odrešenika naše odrešenje. Bogu hvala za to.

Vsem pa želim doživet praznik rojstva našega Gospoda, ki je prišel na svet, da bi s svojo sramotno smrtjo vzel nase našo sramoto in tako odrešil grešnike. 




*Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec  2009.   S. 215. 

**R.C. Sproul, The Holiness of God. Tyndale House Publishers, Inc. Carol Stream, Illinois 1998. Poslovenil Dizma. S. 179-180.

24. december 2017

Janezovo pričevanje

Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel: 'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati.
31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, 32 kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."
(Jn 3,25-36)

Pričujoči odlomek lahko razdelimo v dva dela. V prvem delu,  v vrsticah 25-30, je Janez potrdil svojo nalogo Mesijevega predhodnika, in da je njegova vloga v tem, da pripravi Kristusu pot, preostalo besedilo, torej vrstice 30-36, pa  so morda nadaljevanje Janezove pripovedi iz prejšnjih vrstic, ali pa gre pri njih za navdihnjen evangelistov komentar. 

Ko so prišli zmedeni Janezovi učenci k svojemu učitelju, da bi ga vprašali, kako to, da gre za Jezusom vse več ljudi, jim je ta še enkrat skromno pojasnil svojo vlogo kot tistega, ki je poslan pred Mesijem, pa tudi to, da gre njegova služba počasi h koncu.  Stvar je v tem je, da si "človek [...] ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes," (Jn 3, 27b. cf. 1Kor 4,7) tako je bilo Janezu dano, da pripravi Božje izvoljeno ljudstvo na prihod Gospoda in nič več. Mnogi ljudje, ki opravljajo določeno delo, so zelo žalostni, ko se njihov čas zaključi. Počutijo se nekoristne. Janez se je, za razliko od takih, zavedal, da je njegovo delo dovršeno in se je  iskreno razveselil  Odrešenikovega prihoda

V vrstici Jn 3,31 je poudarjena razlika med Jezusom in drugimi pripadniki človeške vrste. Jezus Kristus je, za razliko od nas, navadnih zemljanov,  tisti, ki prihaja od zgoraj, iz nebes.  Prerok Izaija je zapisal: "Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev, naj hkrati požene pravičnost, jaz, GOSPOD, sem to ustvaril."  (Iz 45,8)  Jezus Kristus je naša pravičnost. On je pravičnost za vsakogar, ki vanj veruje. Njemu je dal nebeški Oče vse v roko (cf. Jn 3, 35) Jn 3,36 je v bistvu kratek povzetek teme iz Jn 3,16-21. Kdor veruje v Jezusa, ima večno življenje.  Kdor vanj ne veruje, ostane nad njim Božja jeza in gre v večno pogubljenje. Pred svetim Bogom ne bo mogel nihče obstati v moči svoje lastne pravičnosti, ker smo vsi grešili. Pred njim ni naša pravičnost ni nič drugega kot umazana obleka (cf. Iz 64,5). Kdor veruje v Jezusa Kristusa, prejme tudi njegovo pravičnost. Tak, ki premore to vero, bo mogel stati in obstati pred Božjo sodbo. 

Naj da Bog vsem to vero! 

17. december 2017

Predhodnik

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene 2 in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. 3 Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, 4 kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:
Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze!
5 Vsaka dolina naj se napolni
in vsaka gora in hrib naj se zniža.
Kar je krivo, naj bo ravno
in razkopana pota naj bodo gladka.
6 In vse meso bo videlo Božje odrešenje.  
(Lk 3,1-6)

Evangelist Luka je bil dober kronist. Jezusovo odrešenjsko delo in zgodovino zgodnje cerkve je dal v ustrezne zgodovinske in časovne okvirje. Herod Veliki je v  oporoki zapustil posamezne dele svoje države svojim sinovom. Eden od njih, Arhelaj, je tako slabo upravljal s svojim ozemljem, Judejo, da so mu jo Rimljani vzeli in v njej postavili svojega upravitelja. Poncij Pilat je bil tako peti upravitelj  Judeje, v kateri je služboval od leta 25 do 36 po Kr.  Herod, ki ga omenja zgornji odlomek, je Herod Antipa. Četrtni oblastniki ali tetrarhi so bili nepomembni knezi majhnih ozemelj in marionete v rokah rimske države. 

V "tistem času" pa se je zgodila Gospodova beseda preroku Janezu. Judovsko ljudstvo je bilo več stoletij brez Božjih prerokov, zdaj pa se je pojavil Janez, ki je zadnji v vrsti prerokov Stare zaveze, ki pa je že stal na pragu Nove zaveze, a je, podobno kot Mojzes, ki je smel le od daleč pogledati v obljubljeno deželo (cf. 5Mz 38,45-52), tudi ta prejel le predokus prihajajoče mesijanske dobe. 

Janez je oznanjal krst v odpuščanje grehov. Judje so v tistem času poznali krst, a je bil namenjen le poganom, ki so se spreobrnili v judovstvo, zato so menili, da oni česa takega ne potrebujejo, zaradi česar se jim je zdel tak obred zanje ponižujoč.  Pri tem so pozabili, da ne potrebujejo spreobrnjenje le pogani, ampak tudi Judje. Že prerok Joel je vzkliknil: "Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega." (Jl  2,13)  Teh besed ni namenil poganom, ampak pripadnikom Božjega izvoljenega ljudstva. Tudi Judje imajo problem z grehom, ne le pogani, zato pravi  apostol Pavel: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu;  ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2, 28.29)  V prvi vrsti je torej pomembna notranjost, ne zunanjost. Zunanjost sicer lahko odseva notranjo stvarnost, ni pa to nujno. 

Odlomek Lk 3,4-6 je prevzet iz Iz 40, 3-5. Vrstico Iz 40,3 povzemajo vsi štirje evangelisti kot napoved delovanja Janeza Krstnika, toda edino Luka je dodal tudi vv. 4 in 5 (cf. Lk 3,5.6).  S tem je poudaril misel o Božjem odrešenju, ki prihaja z Jezusom Kristusom in po njem. 

Danes živimo v nekakem podaljšku mesijanskega časa, oziroma v obdobju med Kristusovim prvim in drugim prihodom. Sodobni Janezi so tisti, ki oznanjajo nepotvorjeno Božjo besedo, njegov evangelij odrešenja in podeljujejo zakramente, kakor je naročil naš Gospod. Na nek način torej spominjajo na Janeza. Čeprav niso preroki, kot je bil Janez, imajo po zaslugi v Svetem pismu nove zaveze zapisane Božje besede, boljši uvid v skrivnost našega odrešenja, kot ga je imel Janez, ki je še vedno živel v času senc in podob prihodnjih reči, kot jih je predstavljala Stara zaveza. 

Evangelij, ki ga prinašajo sodobni Janezi Krstniki, se kratko in jedrnato glasi: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)  Bog rešuje ljudi, ki verujejo v Jezusa Kristusa, ne glede na njihovo rasno, etnično, statusno ali religijsko ozadje. Verovati v Jezusa Kristusa pomeni zanašati se nanj in na njegovo na križu dokončano delo. 

Ali veruješ vanj? 


10. december 2017

Martin Luther in anabaptisti

Anabaptisti so predstavljali eno od oblik krščanstva, ki so se pojavile v času protestantske reformacije.  Begali in  vznemirjali so tako rimske katoličane kot protestante. 

W. Robert Godfrey je v oddaji na spodnji povezavi predstavil odnos Luthra do radikalnih vej reformacije in kaj se lahko  iz vsega tega naučimo... 




Vstajenje mrtvih


Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: 28 "Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. 29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. 30 Nato jo je vzel drugi, 31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. 32 Za vsemi je umrla tudi žena. 33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?"34 Jezus jim je rekel: "Sinovi tega veka se ženijo in možijo, 35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. 36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. 37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda 'Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov', 38 Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo." 39 Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: "Učitelj, dobro si povedal,« 40 in niso si ga drznili še kaj vprašati."    (Lk 20, 27-40)

Saduceji so bili ena od judovskih versko - političnih strank v obdobju drugega templja, torej od 2. stol. pr. Kr. in vse do uničenja jeruzalemskega templja l. 70 po Kr. Pripadala  jim je  vrhnja družbena in ekonomska plast judovstva, ki je bila v navezi z Rimljani, vanjo pa so sodile družine velikih duhovnikov. Za razliko od bolj konservativnih farizejev, saduceji niso verjeli v vstajenje mrtvih in v obstoj angelov.  Lahko bi torej rekli, da so pripadali neke vrste liberalni smeri v tedanjem judovstvu. 

Kolikor lahko razberemo iz evangelijev, Jezus ni bil v pogostem stiku s saduceji. Po navadi je polemiziral s farizeji. V našem primeru pa so ga obiskali predstavniki saducejev, da bi ga preizkušali. Svojo trditev, da ni vstajenja, so utemeljevali z odlomkom iz 5Mz 25, 5-10,  ki se nanaša na svaško pravo. Toda pri tem se jim je zgodilo enako, kot se dogaja vsem, ki hočejo neko svojo teorijo dokazati tako, da jemljejo določene svetopisemske odlomke izven konteksta.  Ko se je namreč Jahve v gorečem grmu prvič razodel Mojzesu, se mu je takole predstavil: "Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov."  (2Mz 3,6) Bog je torej Bog živih, saj njemu vsi živijo.  Poleg tega so saduceji, kot solidni teološki liberalci, razmišljali na povsem konkreten,  tuzemski način.  Argument o ženi, ki naj bi se poročila s sedmimi brati, je spodnesel s tem, da je življenje v prihodnjem veku bistveno drugačno od življenja v sedanjem času. 

Sam bi, prosto po apostolu Pavlu,  dodal še en argument za vstajenje. Da mrtvi resnično vstajajo, je pozneje s svojim vstajenjem  dokazal sam Gospod Jezus Kristus. On je s svojo smrtjo na križu izničil našo krivdo za greh in posledično našo smrt, s svojim vstajenjem pa dokazal, da je resnični Odrešenik vseh, ki vanj verujejo. Ali veruješ vanj? 

09. december 2017

Vabilo na predavanje "Henrik Bullinger - spravni učitelj in pastir"

Kdaj? 13. decembra 2017, ob 19.30

Kje? Ljubljana, Knjižnica Šiška, Trg komandanta Staneta 8

Predavatelj: Peter Novak, univ. dipl. teolog

Napete politične in verske razmere 16. stoletja so nujno potrebovale umirjene verske voditelje, ki so potrpežljivo in spravno širili svoja na novo odkrita verska prepričanja iz Svetega pisma. Eden takšnih je bil švicarski reformator Henrik Bullinger, sodobnik in tudi učitelj Primoža Trubarja.

Njegova izjemna vloga spravnega učitelja in pastirja se vidi v obsežni korespondenci z mnogimi političnimi in verskimi voditelji po tedanji Evropi, tudi z našim reformatorjem Primožem Trubarjem. Bullingerjevo delovanje je tako pridodalo spravno naravo protestantski reformaciji na Slovenskem preko Trubarja. Pri Bullingerju tako spoznavamo spravne načine komunikacije verskih prepričanj, kot jih potrebujemo v vsaki generaciji.

Dogodek spada v sklop štirih predavanj ob 500 letnici reformacije. V sklopu se med drugim tudi sprašujemo, kako nas reformatorji s svojo ustvarjalnostjo, odločnostjo in vizionarskim delovanjem nagovarjajo še danes, po petih stoletjih. Pobližje bomo spregovorili o nekaterih pomembnejših reformatorjih, ki so s svojo vztrajnostjo, sposobnostjo predvsem pa srčnostjo bogato prispevali k duhovni dediščini nas Slovencev.

Vsakemu obiskovalcu predavanja organizator podari Novi testament, prvo posodobljeno besedilo iz Dalmatinove Biblije.


03. december 2017

Kdo koga išče?


Jezus je prišel iskat in odrešit, kar je izgubljeno (cf. Lk 19,10). On je tisti, ki išče. Mi smo tisti, ki bežimo.
~R. C. Sproul


V pričakovanju


Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, 2 saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. 3 Ko bodo govorili: "Mir in varnost," tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali. 4 Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, 5 saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, 6 zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. 7 Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. 8 Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. 9 Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 10 ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. 11 Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate.   (1Tim 5,1-11)

Svet ima svoj način razmišljanja. Želi si miru in varnosti, deluje pa ravno v nasprotju s tem, kar pravi, da si želi, toda želi si ju doseči na svoj način.  Ravno zato sta mir in varnost, kot ju oznanja svet, zelo varljiva. Bog ne deluje tako kot hoče svet, svet pa se ne ozira na Boga. 

V adventnem času se Božja cerkev še posebej posveča drugemu Kristusovemu prihodu. Seveda je treba o tem razmišljati vse dni v letu, ne le v enem samem točno določenem času, toda v tem času je tema Gospodovega drugega prihoda bolj poudarjena. V zgornjem odlomku nas apostol Pavel opominja k čuječnosti. Zakaj tako?
  1. Gospodov prihod bo nenaden. Ko bo svet najbolj prepričan, da so svetovni problemi rešeni, ga bo doletelo veliko presenečenje, ki bo za svet porazno, saj bo zdrvel v brezno večne pogube. Kristjani se ne zanašamo na propagando o miru in varnosti, s katero nas dezinformira svet preko svojih medijskih trobil. 
  2. Božjega ljudstva Jezusov drugi prihod ne more in ne sme presenetiti, saj smo sinovi (in hčere) dneva. Mi se dobro zavedamo, komu pripadamo, zato si prizadevamo ravnati skladno s svojo poklicanostjo in izvoljenostjo. 
  3. Božji otroci so budni in trezni, odeti v vero, upanje odrešenja in ljubezen. Zavedati se moramo, da te kreposti niso naš lastni proizvod, ampak Božji dar. 
  4.  To delamo zato, ker vemo, da nas Bog ni namenil za jezo, ampak za končno odrešenje, ki nam ga je zagotovil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On je naš Jahve cidkenu, Bog - naša pravičnost. V njem je vsa naša pravičnost, ki pokriva  naše grehe in slabosti.  
Jezus se nekega dne vrne. Tisti, ki so v Gospodu, so pravzaprav že pripravljeni na to vrnitev, saj vedo, da so  namenjeni za odrešenje. Ker je tako, si tudi prizadevajo ravnati tako, da potrdijo svojo poklicanost in izvoljenost (cf. 2Pt 1,10). Za tiste zunaj pa velja Kristusov poziv: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)  Evangelij pa pravi, da se je  Božji Sin učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, živel  popolno življenje za nas grešnike, bil umorjen za naše grehe in nam s svojim vstajenjem jamči, da je pravi in popolni Odrešenik. Kdor se nanj zanaša, ima večno življenje.  Ali se zanašaš nanj? 

26. november 2017

V pripravljenosti


"Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.  Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.  Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.  Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.  Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: 'Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!' Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.   Nespametne so rekle preudarnim: 'Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!' Toda preudarne so odvrnile: 'Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!' Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel  ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: 'Gospod, gospod, odpri nam!'  On pa je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Ne poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!"  (Mt 25,1-13)


Jezus je v svojih prilikah rad jemal prispodobe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki so živeli v tistem, času. Ena takih je prilika o desetih devicah, od katerih je bilo pet nespametnih, pet pa preudarnih, in ki sodi med bolj poznane Jezusove prilike. 

Za okvir te prilike je Jezus izbral tradicionalno judovsko svatbo, kakršne so bile v navadi v njegovem času. Ženin in njegovi spremljevalci so odšli z njegovega doma v nevestin dom, kjer je potekal poročni obred. Ta se je pogosto odvijal ponoči. Zatem so se svatje odpravili na ženinov dom, kjer je potekala poročna gostija. Device v priliki predstavljajo družice, ki naj bi poleg ostalih pričakale ženina v svečanem špalirju. Svetilke, ki so omenjene, so najbrž bakle, ki so bile narejene tako, da so  v olju  namočili cunjo in jo ovili na en konec palice. Take bakle so lahko svetile več ur. Ženin iz prilike je Jezus Kristus. Bog se v Stari zavezi na več mestih razodeva kot "mož" svojega izvoljenega ljudstva (cf. Iz 54,5.6. Enako se Jezus razodeva kot ženin (cf. Mt 9,14.15).

Zdaj pa pojdimo k specifičnostim zgornje zgodbe. Zgodba se začne tako, da so  se preudarne device, ki so šle ženinu nasproti, založile z rezervno količino olja, nespametne pa tega niso storile. Ženin ni prišel ob pričakovanem času, zato so vse skupaj zaspale. Tedaj pa, glej, presenečenje! Ženin je končno prispel, a bakle so že dogorevale. Preudarne device nespametnim niso posodile od svojega olja, da ne bi tudi one ostale brez njega, zato so ga bile slednje primorane iti kupit k prodajalcem. Ta zamuda jih je stala vstopa v svatbeno dvorano.

 Če bi šlo v zgodbi za običajno svatbo, se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo. Četudi ženinu zamuda petih družic morda ne bi bila povšeči, se zagotovo ne bi zgodilo, da bi jim rekel: "Ne poznam vas, ostanite zunaj," ali kaj podobnega. Toda naša prilika govori o nečem drugem. Prilika se nanaša na dan, ko pride Gospod "v slavi sodit žive in mrtve," kot izpovedujemo v nikejsko-carigrajski veroizpovedi.

Vidna cerkev ni idealna družba, ampak srečamo v njej tudi posameznic in posameznike, ki niso nanovo rojeni, oziroma ljudi, ki hlinijo vero, o čemer pripoveduje tudi prilika o ljuljki  (cf. Mt 13,24-35). Nespametne device predstavljajo prav to skupino navideznih kristjanov.

Gospod "zamuja" s svojim prihodom, zato so mnogi so prepričani, da  preveč zamuja, in ne verjamejo vanj. V zvezi s temi nas apostol Peter opominja:  "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2 Pt 3, 3.4) Tu ne govori  o "tistih zunaj", torej o ljudeh, ki ne pripadajo vidni cerkvi,  ampak predvsem o "tistih znotraj". Ampak ti niso zares znotraj, saj pravi Gospodo o njih: "Ne poznam vas!" (Mt 25,12)  O "tistih znotraj" je namreč rečeno: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) Kristusov drugi prihod bo nenaden in presenetljiv dogodek. Zgodil se bo, ko ga bomo ali bodo najmanj pričakovali.

V nekem  komentarju  te prilike, najbrž je bil rimskokatoliški,  sem bral, da so bile nespametne device zavržene, ker niso imele dobrih del. Gre za slabo eksegezo, kajti nihče se ne bo odrešil po svojih dobrih delih. Res pa je, da opravljajo odrešeni dobra dela. 

V tej priliki nas Gospod  spodbuja k budnosti, enako kot apostol Pavel, ki nas spodbuja: "Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni." (1Tes 5,5b.6) Spodbudna stvar pri vsem tem je, da še vedno živimo v času milosti: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) To je čas, v katerem se lahko opremimo z "rezervnim oljem", ki nam bo prišlo prav na tisti dan, ko se vrne Gospod Jezus Kristus.  On sam vabi nas z besedo milosti: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Bog resno jemlje svoje obljube. Zakaj  ne bi tudi mi resno jemali njegovih obljub?

19. november 2017

Kaj smo dolžni cesarju?

Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. 16 K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. 17 Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" 18 Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: "Kaj me preizkušate, hinavci? 19 Pokažite mi davčni novec!" Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: "Čigava sta ta podoba in napis?" 21 Dejali so mu: "Cesarjeva." Tedaj jim je rekel: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega."  22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.   (Mt 22,15-22)

Ko beremo evangelije, opazimo, da so imeli farizeji Jezusa kar naprej na piki, zato so ga lovili na besedah. Glede na njegov odnos, ki ga je kazal do njihovega pojmovanja in izpolnjevanja Postave to pravzaprav  ni čudno. Da se ne bi preveč očitno izpostavili, so ob neki priložnosti poslali k njemu svoje učence, ki so bili po vsej verjetnosti pripravniki za vstop v bratovščino farizejev, da bi ga skušali z zelo  delikatnim vprašanjem. Zanimivo je, da so farizejske učence spremljali tudi herodovci (torej pristaši herodovske dinastije), ki so bili  zaradi popolnoma drugačnih političnih pogledov  sprti s farizeji. Herodovci so namreč simpatizirali z Rimljani, farizeji pa  z njimi zgolj taktizirali, v resnici pa jih niso marali. Toda oboji so imeli na muhi Jezusa, zato  je v tem primeru enim in drugim  odgovarjala sklenitev kratke nenačelne koalicije.

Retorika, s katero so nagovorili Jezusa, je bila tako posladkana, da je bila že na prvi pogled neiskrena: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo." (v. 16) Kar štirje komplimenti v enem stavku! Nato so nadaljevali: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot kolaboranta,  če bi odgovoril, da ne, bi ga Rimljanom zatožili kot sovražnika države. Tida naš Gospod se ni pustil prevarati: "Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: 'Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'" (v. 18.19a) Na začetku jim je povedal,  kar je vedel o njih, da je torej njihov nastop nepošten. Verjamem, da so bili zelo začudeni, ko jim v nadaljevanju ukazal, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so mu pomolili kovanec: "Dali so mu denarij." (v. 19b) Toda Jezus se jim ni dal ujeti, ampak jim je zastavil protivprašanje: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Njegovi preizkuševalci niso imeli prav nobenih težav s pravilnim odgovorom: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) Rezultat tega pogovora je bil pričakovan: "Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli." (v. 22)  Ni se jim dal uloviti na limanice. Iz tega dogodka lahko razberemo vsaj tri stvari.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje izrecno izrazil pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Jezus ni kralj zemeljskega, ampak nebeškega kraljestva.

Jezus ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema in družbenega reda, kar je izrazil tudi v Jn 18,36. On ni bil nikakršen socialni revolucionar, kot bi ga nekateri radi prikazali. Božje kraljestvo se ne ustvarja z nasilnim frontalnim napadom na obstoječi red, ampak s preobrazbo posameznikove notranjosti. Hudobni in po naravi grešni ljudje pač ne zmorejo ustvariti nekega dobrega  družbenega reda. Božje kraljestvo se gradi od znotraj, ne od zunaj.

Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, dokler le-ta  ne začne igrati  boga, se vpletati v doktrino krščanske vere in etike ter tako rušiti od Boga določeni verski in moralni red. 



12. november 2017

Kdo je robot?

Kalvinizem ne naredi iz nas robotov. Roboti - sužnji greha SMO, preden nam da Bog vero.  Bog nas osvobaja od tega, da bi bili roboti.

~Lane Chaplin

11. november 2017

Kako odpuščati?

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" 22 Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.' 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!' 29 Ta je padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in ti povrnem.' 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: 'Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?' 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu."  (Mt 18,21-35) 

Pred leti sem nekje prebral izrek, ki se glasi: "Vračati hudo za dobro je demonsko, vračati dobro za dobro je človeško, vračati dobro za hudo je božansko."  Ko je pristopil Peter k Jezusu z vprašanjem, kolikokrat moramo odpustiti "svojemu bratu", se očitno ni zavedal, da je njegovo vprašanje povsem legalistično, saj je v njem omejeval Božjo pripravljenost  glede odpuščanja na določeno število.  Toda Jezus ga za to ni pograjal, ampak mu je odgovoril: "Do sedemdeset krat sedemkrat." S tem naš Gospod ni hotel podati malo večje številke, ampak je hotel preprosto povedati, da smo dolžni vsakič  odpuščati. Zakaj tako? Zato ker tudi Bog  nam odpusti vsakič, ko ga prosimo za odpuščanje. Bog tudi ne zahteva ničesar več, pa tudi ničesar manj od tega, kar je sam pripravljen storiti. 

To  dejstvo je Jezus dodatno ilustriral s priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti. V priliki nastopajo kralj, prvi služabnik, drugi služabnik in ostali služabniki. Kralj v tej priliki predstavlja Boga. Prvi služabnik je bil kralju dolžan deset tisoč talentov. En talent je znašal šest tisoč denarijev. En denarij je bila vrednost ene dnine, oziroma enega celodnevnega plačila za delo.  Iz tega sledi, da je šlo za velikansko vsoto, ki je naš nesrečni služabnik nikoli ne bi mogel povrniti. Toda gospodarja so ganile mile prošnje služabnika, in se ga je usmilil ter mu odpustil dolg. Nato pa je služabnik naletel na kolega, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Toda služabnik ni bil pripravljen svojemu dolžniku izkazati usmiljenja, kot ga je njemu poprej izkazal gospodar.  Ker mu soslužabnik ni bil zmožen vrniti dolga, ga je upnik spravil v ječo. Drugi služabniki, ki so to videli, so neusmiljenega kolega naznanili kralju, ki ga je nato dal vreči v ječo.

Kot že rečeno, kralj v tej priliki predstavlja Boga. Bog je usmiljen in milosten in je pripravljen odpuščati. Njegova pripravljenost gre celo tako daleč, da je pripravljen odpustiti vsakič, ko ga prosimo. Človeški greh do Boga nadvse je težko breme, ki ga simbolizira tistih deset tisoč talentov. Noben človek, noben kristjan, četudi še tako pobožen, nikoli ne zmore poplačati dolga za svoj greh. Toda Bog odpušča, zato smo tudi mi dolžni odpustiti svoji sestri ali svojemu bratu v Kristusu.  C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le dokler ni treba komu odpustiti." Odpuščanje je torej lepa, ni pa enostavna stvar. V Gospodovi molitvi molimo: "Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 6,12) Če nisem pripravljen odpustiti bratu ali sestri v Kristusu in če prosim Boga, naj mi odpusti, kakor (ni)sem jaz odpustil, potem avtomatsko izničim prošnjo za odpuščanje. Če v tem hote in vede grešim, potem v mojem  krščanstvu nekaj manjka, kajti svojega dolga do Boga nikoli ne bom mogel poplačati. Dolg, ki ga ima moj brat ali sestra do mene, je v primerjavi z dolgom, ki ga imam jaz do neskončno svetega Boga, malenkost, za katero se ni vredno prepirati. 

Zato velja znotraj Božje cerkve princip, o katerem je govoril apostol Pavel, ki pravi: "Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13) Kako lahko rečem, da sem Kristusov, potem pa hote ravnam v nasprotju s Kristusom? Ni logično. Če smo v Gospodu, je odpuščanje logična, četudi zahtevna stvar, saj je bilo tudi nam brezplačno odpuščeno. Pravzaprav ni bilo brezplačno, saj je naš dolg poplačal nekdo drug:  Božji Sin Jezus Kristus.  Njemu hvala na veke.


10. november 2017

Vabilo na predavanje "Primož Trubar, prvi slovenski Evropejec"



Kdaj?  Sreda, 22. novembra od 19:03 do 20:30

Kje?  Knjižnica Šiška, Trg komandanta Staneta 8, Ljubljana

Predavatelj: mag. Drago Sukič

Bogat opus Primoža Trubarja, osrednje osebnosti reformacijskega gibanja na Slovenskem, priča, da ni bil ujetnik kompleksa majhnega naroda.

V nenaklonjenih razmerah mu je uspelo izdati 22 knjig v slovenščini in dveh v nemščini ter 10 predgovorov za dela drugih avtorjev, razmišljal in deloval je kot slovenski Evropejec, kar je bil bistveni dejavnik za njegovo ustvarjalno dejavnost. V predavanju bodo osvetljeni nekateri bistveni vidiki Trubarjevega povezovalnega delovanja, bistveni za njegov uspeh.

Dogodek spada v sklop štirih predavanj ob 500 letnici reformacije. V sklopu se med drugim tudi sprašujemo, kako nas reformatorji s svojo ustvarjalnostnjo, odločnostjo in vizionarskim delovanjem nagovarjajo še danes, po petih stoletjih. Pobližje bomo spregovorili o nekaterih pomembnejših reformatorjih, ki so s svojo vztrajnostjo, sposobnostjo predvsem pa srčnostjo bogato prispevali k duhovni dediščini nas Slovencev.

Vsakemu obiskovalcu predavanja organizator podari Novi testament, prvo posodobljeno besedilo iz Dalmatinove Biblije.

Vir >>>

07. november 2017

Predhodniki reformacije


V 14. in 15. stoletju so začeli nekateri kleriki nastopati zoper pokvarjeno prakso in nebiblične nauke, ki so se razpasli v srednjeveški cerkvi. V oddaji na spodnji povezavi govori dr. Robert Godfrey  o tem, kako so reformna gibanja in posamezniki, kot so John Wycliffe, Jan Hus in Johann von Staupitz vplivali na reformacijo, ki je nastopila v 16. stoletju. 

Povezava do oddaje >>>

05. november 2017

Vera, ne gledanje

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.     (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, imaš vse možnosti, da hitro  postaneš slaven. To se je zgodilo tudi Jezusu. On je  delal znamenja in čudeže iz dveh razlogov. Najprej, da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od Očeta.   Delal pa jih je tudi  preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so jih trle različne stiske ter nadloge. 

Med Kano, kjer se je tedaj mudil Jezus in  Kafarnaumom jen približnoh 32 kilometrov razdalje.  Če bi to pot opravili peš, bi  porabili kakih 6 ur. Da je Jezusov prihod v Kano je  zbudil veliko pozornost, dokazuje dejstvo, da je zanj izvedel kraljevi uradnik, ki je živel 32 km proč. Kraljevi uradnik, ki je omenjen v zgornjem odlomku,  je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Ta človek  je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, da se je podal, ko je izvedel za Jezusovo prisotnost v Kani,  na to pot. 

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  (v.48)  Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega.  Pa bi res verovali? Ne verjamem, da bi verovali, ampak bi videli. Morda bi celo verjeli, ne moremo pa z zanesljivosti reči, da bi potem tudi dejansko verovali. Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8).  Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje tudi dejstvo,  je po začetnem hladnem tušu še enkrat poprosil Jezusa, naj gre z njim domov. Toda naš Gospod ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, ni pa ga hotel spremljati. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Ko je videl sina ozdravljenega, je šele začel zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak je skupaj z njim začela verovati vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti. 

Sin uradnika iz Kafarnauma je torej ozdravel. Toda, kakor takrat, tako tudi danes mnogi otroci ne ozdravijo. Rak je huda stvar, ki lahko prizadene tudi otroke. Mnogi se potem sprašujejo: "Kje je Bog, ki dovoli da nedolžni otroci umirajo za rakom? In če obstaja, kakšen je ta Bog? Ali je res dober?" To vprašanje bi smel zastaviti le en sam človek, ki je kadar koli hodil po zemlji: to je Gospod Jezus Kristus, v katerem ni bilo nobenega greha. Vsi ostali smo v svojem naravnem stanju pod obsodbo. Ljudje nimamo z Bogom spoznavnega problema, naš problem je moralne vrste. Mi ne razumemo in nočemo razumeti pojma Božja svetost, kar pomeni, da  Stvarnik vesoljstva, vsega vidnega in nevidnega,  ni nam enak. On je popolnoma svet, čist in pravičen.  Za vsak greh zoper Božjo svetost si zaslužimo smrt. Milosti si nihče ne zasluži, kajti, če bi si jo zaslužili, ne bi bila več milost. Kolikor živimo in obstajamo v tem svetu, je to stvar milosti, ne naših zaslug. Zato pravi navdihnjeni pisec: "Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo;  nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba." (Žal 3,22.23)  

Bog še danes ponuja ljudem večji dar od telesnega ozdravljenja. S telesnim zdravjem ni nič narobe. Lepo je biti zdrav. Pomembnejše od tega pa je zdravje duše, ki ga lahko podari samo Bog. Apostol Pavel je pisal vernikom v efeški cerkvi: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti." (Ef 2,1.2) Človek je v svojem naravnem stanju mrtev za Boga in Bogu sovražen.  Potem pa se lahko zgodi naslednje: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,4.5.8) To je najpomembnejša stvar, ki so jo v svojem življenju doživeli in dosegli efeški verniki: po Božji milosti so oživeli in postali deležni večnega življenja. Iz otrok pogubljenja so postali Božji otroci. Ta dar pa ni namenjen le njim, ampak vsem, ki verujejo, da je Jezus umrl za njihove grehe in vstal zaradi njihovega opravičenja. Bogu hvala za to!  

Naj torej vsemogočni in usmiljeni Bog vsem podeli svoj milostni dar vere, ki rešuje, oziroma, kot pravi Jezus: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b) 



03. november 2017

Reformacija in naslednjih 500 let


Kaj je cilj reformacije? Kakšno poslanstvo nalaga Bog svoji cerkvi v naslednjih petsto letih?  O tem so ob petstoletnici začetka reformacije razpravljali  protestantski teologi: Sinclair Ferguson, Steven Nichols, W. Robert Godfrey, Steven Lawson in Burk Parsons. Pogovor je vodil Chris Larson. 

Kaj so se pogovarjali, lahko slišite v približno 26 minutni oddaji na spodnji povezavi.




31. oktober 2017

Od reformacije do deformacije, in kaj sedaj?

 Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: "Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. 32 In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." 33 Odgovorili so mu: "Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: 'Postali boste svobodni.'" 34 Jezus jim je odgovoril: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. 35 Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. 36 Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni."   
 (Jn 8,31-36)

V sodobnih protestantskih krogih si ob petstoletnici dogodka, s katerim zaznamujemo začetek reformacije, mnogi danes zastavljajo vprašanje: "Ali danes sploh še potrebujemo reformacijo?" 

To vprašanje pravzaprav niti ni čisto novo. Nekaj podobnega so spraševali Judje, ki so sicer verjeli, da je Jezus nekaj velikega in posebnega,  spregledali pa so svoje dejansko stanje pred Bogom. Ko jim je naš Gospod povedal, da jih bo resnica osvobodila, so se začudeno odzvali, kajti prepričani so bili, da so že svobodni. Podobno je v današnjem svetu, a vendar ni čisto enako. Postmoderno razmišljujoči človek, za razliko od Judov Jezusovega časa, noče verjeti v obstoj objektivne resnice, čeprav po drugi strani vsakič, ko prečka cesto, pogleda levo in desno, če ga morda ne ogroža kako vozilo. Tak človek si zastavlja pilatovsko vprašanje: "Kaj je resnica?" (Jn 18,38) pri čemer noče vedeti za svoj greh, svetost Boga, ki ga greh žali in za svojo večno usodo, kot posledico greha. Te stvari so vendar tako zelo srednjeveške. Pa niso. V bistvu so zelo staroveške, lahko pa gremo še bolj nazaj...

Vsak posameznik še danes potrebuje notranjo reformacijo oziroma, da se pozitivno odzove na Kristusov poziv: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." (Mt 4,17b)

V sodobnem protestantizmu srečujemo dve skrajnosti: na eni strani imamo liberalne, na drugi pa evangelikalne denominacije. Na prvi pogled so si obojni res zelo različni, toda če pogledamo podrobneje, hitro ugotovimo, da imajo določeno skupno izhodišče. Oboji pretirano poudarjajo osebno izkustvo svetega. S samim izkustvom sicer ni nič narobe, brez njega v bistvu ne gre, ampak za presojanje le-tega je potrebno še kaj več kot le moji lastni občutki in/oziroma lastni razum.

Liberalne denominacije trdijo, da je treba interpretirati Sveto pismo v duhu časa, saj gre za knjigo, ki so jo nehali pisati pred približno dvema tisočletjema, od takrat pa naj bi naša družba že zelo napredovala. Brez dvoma je naša družba napredovala v smislu znanosti in tehnologije, toda človek se ni od takrat čisto nič spremenil. Kdor verjame v humanistično floskulo, da smo ljudje v bistvu dobri, potrebujemo le dobre zakone in bo vse lepo in prav, naj posluša današnja poročila, ali si prebere današnje novice. Po drugi strani naj se vpraša, kje so ti dobri zakoni, ki bi rešili vse probleme? Zakonodajalci ves čas krpajo zakonodajo, luknje pa ostajajo. Pred časom je nek naš sekularni humanist predlagal zelo zanimiv zakon, ki bi ga sestavljal en sam člen: "Bodi človek!"  Pri tem je pozabil navesti, kje med vsemi milijardami živih in mrtvih pripadnikov vrste homo sapiens sapiens  bi našel merilo za tega človeka kot takega. Bi bila to mati Terezija, Albert Schweitzer ali Adolf Hitler? Zlo v človeškem karakterju je kot plevel: raste tudi tam, kjer ne uspeva nobena kulturna rastlina, na primer v razpokah asfalta. Jezus - moralni učitelj, ki ljubi vse ljudi enako, je všeč tako skeptikom kot liberalnim kristjanom.

Pa ne le tem. Všeč je tudi konservativnim evangelikalcem. Tudi ti najraje govorijo o tem, da je Bog ljubezen, kar sicer narobe, saj tudi apostol Janez pravi tako (cf. 1Jn 4,8). Po drugi strani pa ti ljudje pozabljajo na Božjo svetost: "Kajti naš Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29) Pietistična reformacija tipa "moj privatizirani Jezus, moja privatizirana Biblija" ne deluje. Protestantizem, v katerem sem jaz tisti, ki (se) odločam, ne deluje. To je svetlobna leta daleč od Luthra, Calvina ali Trubarja. Protestantizem, ki pravi: "Pustite teologijo, berite Biblijo in boste sami spoznali," ne deluje. Reformatorji niso ustvarjali novega krščanstva, ampak so v luči Svetega pisma očistili obstoječ nauk poznosrednjeveške cerkve. Liberalci oblikujejo svojo "teologijo" v duhu časa in tega sveta, evangelikalci pa uporabljajo posvetne prijeme pri svojem delovanju. Poglejmo na primer glasbo v evangelikalskih cerkvah. Rokovski ansambli prepevajo plehke popevčice o posladkanem Jezusu. Evangelikalske cerkve so se spremenile v pokrščene disko klube.  To je sedaj trend, ki se je, kot mnoge neumnosti,  začel v Ameriki, od tam pa se širi po svetu. Seveda, bogoslužje mora biti uporabniku prijazno. Kaj pa Bogu? Kje je tu občutek za Božjo svetost?  Seveda bodo rekli: "Ni važna zunanjost, važno je srce." To je sicer res, res pa je tudi, da so podobno govorili in še govorijo platonisti vseh vrst: gnostiki, manihejci, bogomili in kar je še takih, ki pravijo: "Duša je pomembna, ostalo nič ne šteje." Če bi štelo le duhovno in eterično, potem Jezus ne bi vzpostavil zakramentov, pri katerih se uporablja materija: voda, kruh in vino. Materija je dobra, saj je tudi njo ustvaril Bog (1Mz 1,9.31)

Danes so mnogi prepričani, da je sodobna Rimskokatoliška cerkev bližja reformaciji, kot je bila v Luthrovem času, zato sedaj ni več nobene potrebe po reformaciji. Pa je res? V bistvu ni. V srednjeveški cerkvi so do Luthrovega časa sobivale različne teološke smeri, ki so si bile vsaj deloma celo v nasprotju. Tridentinski koncil pa je jasno začrtal ločnico med rimskim in protestantskim naukom, s čimer je svojim vernikom nedvoumno zapovedal, kako in kaj je treba verovati. Razlika se je še povečala z dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju iz leta 1854, z dogmo o papeški nezmotljivosti iz 1870 in Marijinem vnebovzetju iz 1950. Vse to so dolžni rimski katoličani še danes verovati. Kje je tu kakšno zbližanje? V bistvu gre za večjo razliko, kot je bila v času reformacije.

Kaj sedaj in kako naprej? Protestantska cerkev se bo morala, če bo hotela biti zvesta Kristusu, v celoti vrniti ad fontes, torej k virom. Primarni vir pri tem je Božja beseda, kakor je zapisana v Svetem pismu, in je edini kriterij za sekundarne vire, podane v različnih veroizpovedih in veroizpovednih spisih.  V nasprotnem primeru bomo pristali v črni luknji teološkega liberalizma, ali pa v anabaptističnem entuziazmu in sanjaštvu. Reformacijo si mora vsaka generacija prisvojiti na novo. To ne pomeni neke reformacije reformacije, ki je v bistvu deformacija, ampak reformacijo, kot so jo izvajali veliki reformatorji: Luther, Calvin, Cranmer, Trubar in drugi.

Gola teologija pa tudi ni dovolj. Svetu je treba povedati tisto, kar je Jezus povedal Nikodemu: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina svojega na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet zveliča po njem.  Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor ne veruje, je že obsojen, ker ni veroval v ime edinorojenega Sina Božjega." (Jn 3,16-19 CHR)  To je jedro evangelija. Tukaj stojmo, Bog nam pomagaj!