20. avgust 2017

Jezusovo resnično poslanstvo


Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."
45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo." 47 Vsak dan je učil v templju.
(Lk 19,41-47a)

Zgornji odlomek je del širšega dogajanja, ki so zasluži nekaj dodatne razlage. Vrstice Lk 19,41ss. so nadaljevanje opisa triumfalnega Jezusovega prihoda v Jeruzalem (cf. Lk 19,28-40), kjer beremo, kako je  ljudstvo pred Jezusa, ki je jahal na oslu, pogrinjalo plašče in nastiljalo zelenje ter mu radostno vzklikalo. Pa je bilo to res vse ljudstvo, ali večina ljudstva, ki je bilo takrat prisotno v mestu? Najbrž ne, ampak gre v našem primeru predvsem za njegove učence in druge simpatizerje, ki so pričakovali, da jih bo Jezus osvobodil izpod rimske okupacije. 


Našemu Gospodu so bili  dobro poznani razlogi za to silno navdušenje množice in motivi za njeno slavljenje. Ljudje niso dojeli, kakšen je bil  resnični  pomen Jezusa in kaj je naš Gospod zares učil, ampak so razmišljali na povsem posvetni način, kar je približno štirideset let pozneje privedlo do obleganja Jeruzalema in njegovega uničenja. Namesto mesijanskega miru, ki so ga pričakovali, se jim je zgodila vojna, porušenje ljubljenega mesta in diaspora. Niso spoznali, kdo in kaj jim prinaša mir, niti niso spoznali, da jih je res obiskal resnični Mesija, ne pa tak, kot so si ga oni želeli in predstavljali.  To dejstvo ga je žalostilo. 

V nadaljevanju sledi opis očiščenja templja. Jeruzalemski tempelj je bil svet prostor, v katerem so darovali  žrtve in druge daritve. Če si hotel žrtvovati žival, si jo moral kupiti. Če si hotel kupiti žival, si moral to opraviti s tempeljskim, ne z rimskim  denarjem. Zato so morali imeti pri templju prodajalce in menjalce. Ti so si zaradi večjega udobja uredili svoja prodajna mesta znotraj tempeljskega dvorišča, kar je motilo zbranost pri bogoslužju. To je Jezusa motilo, zaradi česar se je razjezil in se fizično lotil prodajalcev ter menjalcev. Na splošno vlada prepričanje, da je jeza nekaj slabega, najdemo jo tudi na seznamu sedmih poglavitnih grehov. Apostol Pavel pravi s tem v zvezi: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26)  Možno se je torej tudi jeziti in ne grešiti, res pa je, da je ta vrsta jeze žal dosti bolj redka od one druge. Jezus se je upravičeno jezil nad nespoštljivim obnašanjem na svetem mestu.

Jezus je nato učil v templju, medtem pa so duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48).  Končalo se je  z Jezusovo aretacijo, montiranim sodnim procesom in obsodbo, ki jo je na okruten in ponižujoč način  izvedla rimska okupatorska oblast. Svet ni prepoznal Jezusovega poslanstva kot Mesija in Kneza miru. Toda njegova smrt ni bila zaman. Da je resnični Mesija ali Odrešenik je dokazal z vstajenjem od mrtvih. Umrl je za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje ima večno življenje.  Glagol verovati ne pomeni preprosto v nekoga ali nekaj verjeti, ampak temu zaupati in se nanj zanesti. Jezus je zanesljiv Odrešenik.  

Ali veruješ vanj?

19. avgust 2017

13. avgust 2017

Kakšni oskrbniki smo?

Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.'  5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."    
(Lk 16,1-9)

V zgornji priliki gre na prvi pogled gre za preprosto in lahko razumljivo zgodbo, a če vanjo malce poglobimo, hitro opazimo, da se v njej znajdemo pred nekaterimi nejasnostmi.  Če ji preveč površno preberemo, nas zlasti šokira dejstvo, da gospodar na koncu prilike pohvali krivičnega oskrbnika, ki je ogoljufal svojega gospodarja. Pa gre res za pohvalo? 

Med poslušalci te prilike so bili tako Jezusovi učenci, kar je razvidno iz 1, vrstice, kot tudi farizeji, kar je razvidno iz 14. vrstice, ki je zgornje besedilo ne zajema, njen prvi del pa se glasi takole: "Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar." (Lk 16,14)  Torej je šlo med drugim za ljudi, ki jim je denar še posebej dišal. 

Oskrbnik, o katerem pripoveduje prilika, je bil ali suženj ali osvobojenec, katerega naloga je bila, da vestno upravlja s premoženjem svojega gospodarja.  Bogataši se tudi v Jezusovem času niso posvečali vsem podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem s svojim premoženjem, ampak so to prepuščali  oskrbnikom, ki  bi jim danes lahko rekli menedžerji. 

V naši priliki imamo opraviti z nepoštenim oskrbnikom, ki so ga zatožili, da slabo upravlja z gospodarjevim premoženjem. Oskrbnik se je skušal izvleči iz zagate na tako, da je povabil k sebi gospodarjeve dolžnike in na papirju zmanjšal njihove dolgove. Iz besedila ni razvidno, ali je  črtal del dolga, ali pa samo obresti na dolg. Oderuštvo je bilo namreč med Judi prepovedano. Morda si je prvi dolžnik v resnici izposodil le petdeset čebrov olja, zadolžnica pa je bila  skupaj z obrestmi napisana na sto čebrov. Naslednji dolžnik si je v tem smislu sposodil osemdeset kadi žita, ostalo pa so bile obresti. Kakorkoli, z uničenjem starih zadolžnic in s pisanjem novih je bil gospodar oškodovan. Toda potem je sledilo presenečenje, saj je ogoljufani gospodar  celo pohvalil krivičnega oskrbnika, ker je le-ta, zavedajoč se svojega položaja, preudarno poskrbel na svojo prihodnost, saj je računal, da ga bodo hvaležni dolžniki oskrbovali na  stara leta. 

Nauk te prilike je, da znajo posvetni ljudje velikokrat bolje poskrbeti za uresničenje svojih posvetnih ciljev, kot verniki ("otroci luči") za zadeve, ki se tičejo večnosti.  A ne le to. Jezus pravi na koncu našega odlomka: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih in na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih; nanaša se lahko tudi na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost. 

Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu nič ne pomagajo niti rimski denariji niti naši evri ali katera koli sodobna valuta. Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo  na temelju  vere, ki je vir  njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti. Ljubezen do bližnjih in pomoč bližnjim  je znamenje, da smo res Jezusovi učenci, ki uživamo odrešenje že tukaj in zdaj, na koncu pa bomo sprejeti v večna bivališča. Pa ne zaradi svojih dobrih del, ampak zaradi Kristusa, ki nam je pripravil večno zveličanje.



12. avgust 2017

Kristjan in sobivanje

Kristjan je v tem svetu poklican h koeksistenci, vendar ne k taki, kot jo predpisuje svet. Za svet pomeni koeksistenca to, da mora vsakdo sklepati kompromise. Na drugi strani ne sme kristjan nikoli izpostavljati svoje vere kompromisom, ampak gledati, da nas "kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu." (Kol 2,8) Kristjani morajo glede svojega življenja in pričevanja trdno stati v resnici vere. 
(Neil Edlin)



09. avgust 2017

Pridigana beseda in reformacija


Reformatorji so znova odkrili moč pridigane besede.  Steven Lawson  govori v oddaji na spodnji povezavi, zakaj je pridiga središčna zadeva v krščanstvu in zakaj je tudi v prihodnosti pomembno razlagalno pridiganje, torej tako, v katerem se sistematično, po vrsticah obdela določen odlomek  Svetega pisma. Celotna oddaja traja okoli 26 minut. 




Celosten Odrešenik


Ne rešuje le križ, ampak celotno Jezusovo življenje, ki ga je živel za nas. K Bogu smo prišli tudi po njegovem življenju, ne le po njegovi smrti.
~Rod Rosenbladt


07. avgust 2017

Ali vse poti vodijo k Bogu?


V popularni kulturi je dandanes zelo razširjena ideja, da vse poti vodijo k Bogu. Ta priljubljena misel je videti zelo demokratična in tolerantna. Toda, če smo malo bolj pozorni, opazimo, da gre tudi v tem primeru za resničnostno trditev, ki izključuje vse druge tovrstne trditve.

O tej problematiki so se v oddaji na White Horse Inn pogovarjali John Bombaro, Michael Horton, Mike Brown in Whitney Gamble. 





Te bo tvoja dobrota privedla v nebesa?


Kristjani ne verjamejo, da te dobrota pripelje v nebesa. Kristjani verjamejo, da je zanašanje na tvojo lastno dobroto, da bi ugajal Bogu, izčrpavajoče.
~Tim Keller

06. avgust 2017

Spremenjenje

Rafael: Spremenjenje (detajl)

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. 2 Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. 3 In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. 4 Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: "Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." 5 Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" 6 Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. 7 In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: "Vstanite in ne bojte se!" 8 Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
9 In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: "Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!"  
 (Mt 17,1-9)

Jezusovo spremenjenje na gori je dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v svojem 2. pismu, kjer pravi:  "Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje. Od Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko je k njemu iz veličastne slave prišel takšen glas: 'To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.'  In ta glas smo mi sami slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori."  (2Pt 1,16-18)  S tem je Peter povedal, da pri krščanskem oznanilu ne gre za nekakšno mitologijo, ampak za stvari, ki so se dejansko odigravale v določenem zgodovinskem času in prostoru.  Isto potrjuje apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi Janez je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori. 

Naš odlomek se začne z besedami: "Čez šest dni."  Te besede nas kar nekako nagovarjajo, naj  preverimo, kaj se je zgodilo šest dni poprej. V Mt 16,13-28 najdemo opis dogodka v pokrajini Cezareje Filipove, v katerem je Simon Peter v imenu apostolov  jasno izpovedal vero v Kristusa kot Sina živega Boga (cf. Mt 16,16), nakar je naš Gospod učencem prvič napovedal svojo smrt in vstajenje. Šest dni po tem dogodku pa je Jezus izbral in vzel s sabo na goro tri učence, ki so kasneje veljali za stebre cerkve (cf. Gal 2,9), to so bili Peter, Jakob in Janez. 

V Mt 16,2 beremo, da se je Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so zasijala in bila bela kakor luč, oziroma, kot pravi evangelist Marko: "Bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Sina, in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov.  Luka poroča: "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31)  Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Mt 16,21-28, pa niso razumeli, ampak je Peter ob tisti priložnosti začel  govoriti, da se to ne sme zgoditi, nakar je bil deležen ostrega Gospodovega ukora (cf. ibid. vv. 22.23).  Tudi med spremenjenjem Peter ni mogel ostati tiho, ampak je  govoril, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Mt 17,3). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" (ibid. v. 5b)  Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov.  Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum."  Toda potem se je vse skupaj hitro končalo, Jezus pa je trojici naročil, naj o tem dogodku nikomur ne pripovedujejo, vse do njegovega vstajenja. 

To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je bil skromen predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda.  Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnično tisti, kot je trdil, torej Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje.  On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."  (Jn 3,36)  Veruj vanj, zanesi se nanj  in rešen boš (cf. Apd 16,31)!

05. avgust 2017

Biblija ni magična knjiga


Biblija ni magična knjiga na način: "Ena vrstica na dan odžene hudiča stran." To je knjiga, ki nas usmerja k Jezusu, taisti Jezus pa rešuje in preobraža.
~D. A. Carson

04. avgust 2017

Poznati našega edinega Srednika


Jezus Kristus je edini Srednik med svetim Bogom in grešnim človekom. O tem govori Derek Thomas v svojem komentarju na besedilo 2 Korinčanom 5.  Celotna oddaja traja malo več kot 26 minut. 


KLIK za dostop do oddaje >>>

Greh je vabljiv


Greh se nam bo redkokdaj predstavil s svojimi pravimi barvami, rekoč: "Jaz sem tvoj smrtni sovražnik in hočem, da na veke propadeš v peklu."
~J. C. Ryle

02. avgust 2017

Izobčeni iz leve hemisfere

Od leve proti desni: (pokojni) Hitchens, Dennett, Dawkins, Harris

Slavni štirje jezdeci tako imenovanega novega ateizma,  Richard Dawkins, Daniel Dennett, Sam Harris in pokojni Christopher Hitchens so se znašli na črni listi levičarjev. Le kaj so tako groznega zagrešili ti štirje možje, katerih plitka, vendar udarna kritika religije je bila še malo nazaj deležna aplavza in pohval levičarjev vseh vrst? 

Dokler sta bili na udaru njihovih kritik  predvsem judovska in krščanska religija,  so bili deležni vsesplošnega odobravanja. Toda vmes so storili strahotno napako, za katero pri sodobnih levičarjih ni odpuščanja: njihovih kritik je bila deležna tudi "religija miru", torej islam. Kdor govori zoper islam, čeprav to isto stvar argumentira s Koranom in hadisi, je islamofob. To pa je danes neodpustljiv greh, kajti muslimani so po trditvah levičarjev zatirana manjšina. Zlasti so menda zatirani v državah tako imenovanega demokratičnega zahoda. Ker je tako, je treba z njimi ravnati drugače, kot z navadnimi smrtniki, kajti muslimani so  (podobno kot geji, temnopolti, transseksualni in pripadniki drugih "manjšin") dobri per se, za razliko od ostalih, ki nam manjka avreola te v naprej določene dobrote. Če se že kateri med njimin zabijajo v imenu Alaha  z letali v stolpnice, vozijo po nič hudega slutečih mimoidočih, bodejo z noži, streljajo v nočnih klubih, na letališčih in podobno, je to posledica njihove zatiranosti, kar jasno potrjuje tudi "naš" Slavoj Žižek, rekši, da gre pri islamizmu za "srd žrtev kapitalistične globalizacije".  Ker je tako, gre pri njih za "naše ljudi", oziroma naravne zaveznike levice v pravičniškem boju zoper kapitalistično globalizacijo, eksploatacijo in kar je še takih reči. Pri tem levičarjev ne zanima, da mečejo hamasovci geje s streh, Hezbolah pa naj bi bila celo "božja stranka", popolno pokrivanje žensk je pa sploh posebna "chic" verzija emancipacije.

Pokojni Hitchens in preostala trojica so se torej znašli med izobčenimi. Dawkinsu so nedavno odpovedali predavanje na Berkeleyu, ker naj bi "njegovi komentarji o islamu razžalili in prizadeli ... toliko ljudi". Harris si je nakopal jezo Reza Aslana, ker ni iz svoje kritike religije izvzel islama, poleg tega si je celo drznil izjaviti, da islam ni religija miru...

Kakorkoli že, stvari se odvijajo v zanimivi smeri.


Vir: National Review >>>


01. avgust 2017

31. julij 2017

Pri evangeliju ni pogajanja

Nauk o opravičenju samo po veri je osrednje sporočilo evangelija. John MacArthur je v včerajšnji oddaji v seriji Renewing Your Mind razložil, zakaj pri evangeliju ni pogajanja in kompromisov. 




Življenje kristjana


Sem kristjan.

Nisem popoln.

Delam napake.

Večkrat zamočim.

Toda

Božja milost je

večja kot 

moj greh. 




Dostop do vira >>>

30. julij 2017

Jezus - magnet za množice

Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: "Vstani in stopi v sredo!" Njim pa je rekel: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: "Iztegni roko!" Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.
Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj. 10 Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili. 11 Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" 12 Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo.                                                                                                 
(Mr 3,1-12)

Kjerkoli se je Jezus pojavil, je nemudoma zbudil pozornost in okoli njega se je hitro nabrala množica ljudi.  V tistem času se je judovstvo, kot so ga razlagali farizeji, močno razlikovalo od tistega, ki ga poznamo iz Stare zaveze, saj se ni več naslanjalo le na čisto Božjo besedo, ampak tudi na interpretacije uglednih rabinov, ki so sestavljale ustno izročilo.  Ti so bili pravi mojstri glede razlage določil postave, saj so zapovedi, ki jih je težko izpolnjevati, poenostavljali, tiste, ki jih je lahko izpolnjevati, pa zapletli do nerazpoznavnosti. Ena od takih zapovedi je bila zapoved posvečevanja dneva počitka, torej sobote.

Toda Jezus se ni dal. On je ozdravljal bolne, kadar je bilo to potrebno, ne kadar bi bilo to všeč verskim voditeljem.  Ko  je vprašal tiste, ki so prežali nanj: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" (Mr 3,4) je seveda ostal brez odgovora, kar je popolnoma logično, ker je vsakomur jasno, da se sme v soboto delati dobro in reševati življenja. Toda nasprotniki so umolknili, ker niso hoteli potrditi, da ima prav. Izvrševanje zapovedi, kot ga je določalo človeško izročilo, ne Bog, je imelo po njihovem prednost pred delanjem tistega, kar je prav. Prav zato so se ga hoteli znebiti in so se šli posvetovat s herodovci, kako bi ga umorili. Jezusova življenjska pot je bila vseskozi pot križa.

"Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim." (Mr 3,7a) Le zakaj se je okoli Jezusa vedno zbrala množica ljudi? Ljudje so prihajali k njemu z različnimi motivi.  Nekateri so prišli po ozdravljenje, drugi po osvoboditev od hudih duhov, tretji iz radovednosti, četrti bi radi slišali, kaj jim ima za povedati. Toda ne smemo pozabiti nečesa: "[U]čil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Pismouki so se pri svojem poučevanjem sklicevali na druge rabine, ki so predstavljali avtoriteto, iz česar se je razvila  obsežna rabinska literatura. Jezus pa se ni skliceval na nikogar, ampak je poučeval z božansko avtoriteto. To so pripoznali celo demoni, ki "so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" (Mr 3,11b) 

Toda pri Jezusu ni najpomembnejši njegov nauk, niti njegovo ozdravljanje bolnih, niti izganjanje demonov in kar je še takega.   Najpomembnejša stvar je njegov križ, na katerem se je žrtvoval za grehe sveta in vsem, ki vanj verujejo zadobil večno življenje. 

Zato je pri vsem skupaj najusodnejše vprašanje: "Ali veruješ vanj?"


21. julij 2017

Pravičnost in jeza


"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.
21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča."   (Mt 5,20-26)

Pričujoča perikopa je vzeta iz  znamenitega Jezusovega govora na gori, ki se nahaja v Evangeliju po Mateju,  od petega do sedmega poglavja.

V  20. vrstici beremo: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)  Farizeji in pismouki so bili ljudje, ki so si zelo prizadevali za pravičnost. Za farizeja, oziroma pismouka je prav gotovo veljal izrek: "Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje."  (Ps 119,97) Toda Jezus pravi, da je to premalo. Osredotočenost farizejev in pismoukov na postavo je bila problematična, ker so ob njej pozabili na pomembnejše stvari, torej, da postava sama  ne opravičuje.  (cf. Rim 3,20. Gal 2,16. 3,10)  Postava le govori, kaj se sme in kaj ne, enako kot nas v civilnem življenju danes ne opravičuje kazenski zakonik, ampak sodnik. Farizeji in pismouki so si  skušali pridobiti pravičnost z dlakocepskim izpolnjevanjem postave,  Jezus pa tu zahteva  še večjo pravičnost. Ta  pravičnost je, kot pravi John Stott, globlja pravičnost, ki jo pridobimo, oziroma nam jo pridobi Bog z novim rojstvom (cf. Jn 3,3 ss.) . Tu ne gre v prvi vrsti za pravičnost pred ljudmi, ampak  pred Bogom, kar je posledica Božjega opravičenja brezbožnega posameznika ali posameznice.  

V nadaljevanju (Mt 5,21-26 pa govori naš Gospod o jezi, ko pravi: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,21) Zapoved "ne ubijaj"  bi se pravzaprav morala po naše glasiti: "Ne stori uboja, umora!" ali nekaj podobnega. Tak je smisel zapovedi v izvirniku. Farizeji in pismouki so zožili izpolnjevanje same zapovedi na dejanje umora, Jezus pa daje širšo interpretacijo: že sama jezna misel, ki jo pomislimo brez upravičenega razloga, je  grešna. Konec koncev se vsak umor spočne v glavi storilca in se ponavadi začne kot čustvo jeze. Zato pravi apostol Pavel: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Vsaka jeza ni slaba, treba pa je paziti, da ostane čustvo jeze pod kontrolo. Kdor koli se brez razloga jezi na svojega brata (torej pripadnika Božjega ljudstva), zasluži, da pride pred sodbo (cf. v.22).  Še slabše bi jo moral  odnesti tisti, ki svojega brata žali. Kdor mu reče raká, kar pomeni nespametnež, puhloglavec, tepec, nevednež ali nekaj podobnega, si zasluži, da pride pred veliki zbor, kdor pa mu pravi norec (morda bi bil ustreznejši prevod podlež), si zasluži peklenski ogenj. To, da se nekdo na nekoga jezi ali ga skuša diskvalificirati z neprimernimi izrazi,  še ne pomeni, da ga namerava ubiti. Toda v Božjih očeh so te reči na ravni umora. Apostol Janez ne govori zaman:  "Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem." (1Jn 3,15) govoril. Vsak umor je spočet v glavi, pri čemer igra jeza odločilno vlogo. Božji kriteriji so v vseh stvareh višji od kriterijev etičnih in  pravnih sistemov sveta. Če smo pošteni, moramo priznati, da jih nismo  sposobni dosegati. 

V nadaljevanju je Jezus podal dva primera praktičnega izpolnjevanja kriterija, o katerem je govoril, pri čemer je prvi je vzet iz templja, drugi pa s sodišča. 

V 23. in 24. vrstici govori o tem, da mora posameznik, čigar brat (ki ni nujno krvni brat, ampak pripadnik Božjega ljudstva) ima kaj proti njemu,  poskrbeti, da pride med njima do sprave, še preden prinese dar na tempeljski oltar. V sodobnem jeziku bi se to morda glasilo takole: "Če si na bogoslužju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, ne čakaj na konec bogoslužja, ampak pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa veselo nadaljuj z bogoslužjem." 

25. in 26. vrsta se nanašata na spravo z nasprotnikom, ki  žuga s tožbo. Danes bi se lahko glasil takole: "Če si komu kaj dolžan, povrni svoj dolg pred sojenjem, v skrajnem primeru, ko si še na poti na sodišče. Če boš prepozen, te bo sodnik spoznal za krivega in te izročil paznikom, ki te bodo odvedli v zapor. Tam boš sedel, dokler ne povrneš do zadnjega centa."  Tukaj ni nobenega pardona. 

Jezus pričakuje  od svojih učencev več, kot so izvrševali farizeji in pismouki. Toda ta "več" ne gre v širino, temveč v globino, v posameznikovo srce. Ko smo pri področju "srca", ne zadostuje  zunanje izpolnjevanje zapovedi, ampak so enako pomembni  notranji motivi za naša ravnanja. Res pa je tudi, da nihče nikoli ne bo mogel izpolnjevati vsega, kar se od nas zahteva. Tukaj nas Jezus vse vrže pred zid. Govor na gori ni prijazen priročnik za moralno življenje, ampak postava, zakon.  Tega pa razen Jezusa Kristusa še noben človek ni bil zmožen izpolniti. Zato nam je potrebna  milost, preko kateri nas nebeški Oče gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa. Kristus je "konec postave..., v pravičnost vsakemu, ki veruje," (Rim 10,4) in "nam je postal modrost od Boga, pa tudi pravičnost in posvečenje in odrešenje." (1Kor 1,30) Ker smo v Njem, si prizadevamo, da bi njegove zapovedi tudi izvrševali. Pa ne zato, da bi se rešili, ampak zato, ker smo odrešeni. Odrešeni pa smo po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Bogu hvala za ta dar!

  

Duhovni boj v vsakdanjem življenju kristjana


Martin Luther je rekel, da obstaja v življenju kristjana trojni duhovni boj: boj zoper svet,  meso in zoper hudiča. Pod besedo svet si ne smemo predstavljati ustvarjenega sveta in ljudi, ampak miselnost, v katero bi nas rad vklenil svet okoli nas. Pri mesu ne gre le za telo kot tako, ampak predvsem za globlje stvari, kot so zavist, jeza in podobno, ki potem v ljudeh sprožajo različne reakcije.  Tretji element je že skoraj odpisani skušnjavec, ki mu pravimo hudič ali satan, ki ga imajo mnogi za srednjeveško strašilo, ampak stvar ni tako preprosta. 

O teh stvareh je v treh krajših predavanjih govoril R. C. Sproul. 





15. julij 2017

Jezusov klic

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.   (Lk 5,1-11)

Greh je tista stvar, ki človeka ločuje od Boga. S tem ne mislim nekega posameznega greha, ampak grešno naravo, ki smo jo podedovali po našem prvem predniku. Zaradi greha zija med človekom in Bogom prepad, ki ga z lastnimi močmi nismo zmožni prestopiti ali preskočiti.

Ljudje smo iznašli mnoge načine, kako se temu izogniti. Najbolj elegantno je zanikati tako greh kot Boga in človek misli, da je rešen problema.  Obstaja tudi bolj poduhovljen način reševanja problema greha, ki mu pravimo religija, ki  je  bolj sofisticiran, njegovo  delovanje pa je bolj zahrbtno. Mnogi ljudje mislijo, da jih bo izpolnjevanje religijskih pravil, ceremonij in etike in podobnega nekako rešilo njihov temelji problema. Toda nobena religija ne zmore predreti ali preskočiti ločnice med človekom in Bogom. Religija lahko bolj ali manj točno pokaže naš problem, lahko  da tudi obliž na rano, a  problema ne more  izkoreniniti. Ločnica med človekom in Bogom ostaja. 

Ob to ločnico je trčil ribič Simon Peter ob srečanju z Jezusom. Na začetku našega odlomka si je Jezus  izposodil Simonov čoln in ga uporabil kot priročno prižnico, s katere je oznanjal ljudem, zbranim ob jezeru (cf. vv. 1-3). Ko je končal, je naročil Simonu, naj odrine na globoko. Ampak Simon je bil star ribiški maček in je vedel, da če ponoči ni bilo nič z ulovom, potem tudi podnevi ne bo. Toda kljub temu je  poskusil, čemur je sledil velik ulov. Kaj je Simona prepričalo, da se je lotil dela, ki je bilo videti neizvedljivo? Zagotovo je bila to vera, ki je ni proizvedel sam, ampak mu jo je vdihnil Bog, medtem ko je Simon izpiral mreže in z enim ali obema ušesoma poslušal Jezusa. To še najbrž ni bila vera, trdna kakor skala, a je obrodila bogate sadove. Simon je bil osupel, o čemer govori vrstica Lk 5,8: "Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'" Spoznal je je, da nima opravka z navadnim človekom, ampak, da je Jezus nekaj posebnega, zavedel pa se je tudi svojega problema. 

Ko je prišel Peter v stik z Gospodom, je reagiral na enak način, kot bi reagiral vsak človek: poslati ga je hotel proč, nekam daleč proč od sebe. Toda za razliko od tistih, ki se imajo za dobre, je priznal, da se ga hoče znebiti zaradi svoje grešnosti. V njem je začela delovati Božja milost.  Bil  je določen, da postane ribič ljudi za Božje kraljestvo. Ko mu je Jezus povedal, da ima s Petrom  v prihodnosti svoje načrte, ga je spodbudil rekoč: "Ne boj se!" (v. 10) Tega mu ni rekel brez razloga. Strah je namreč zelo negativno in zavirajoče čustvo, s katerim se da močno manipulirati. Ravno zato se v Božji besedi več kot sto krat s temi ali podobnimi besedami  ponavlja zapoved: "Ne boj(te) se!" V nadaljevanju ga je Jezus poklical v svojo šolo, ki je nato trajala tri leta. Skupaj z njim je poklical tudi Simonove tovariše. 

Ko Jezus rešuje, tedaj definitivno rešuje, in ko pokliče, tedaj definitivno pokliče. Simon in njegovi tovariši so se v Jezusovi šoli pripravljali na oznanjevanje Božjega kraljestva. Spet drugi so poklicani za kakšno drugo opravilo v službi  oznanjevanja evangelija in za rast Božjega kraljestva. Tisti, ki je poklican in izvoljen, ne more reči Jezusu: "Ne." 


12. julij 2017

Bog za nas


Preprosta izjava: "Bog je za nas," je v resnici eden najbogatejših in najtehtnejših izrekov,  kar jih vsebuje Biblija."
~J. I. Packer


10. julij 2017

Luther in reformacija - brezplačno

Na spodnji povezavi lahko en teden brezplačno snamete serijo predavanj s spletne strani Ligonier Ministries, ki jih je  imel R. C. Sproul na to temo.

"Je bil Luther zmešan? Morda. Toda, če je bil, potem je naša molitev, naj Bog pošlje na zemljo epidemijo tovrstne norosti, da bi  tudi mi mogli okusiti pravičnost, ki je samo po veri."
 (R. C. Sproul)



09. julij 2017

Zakaj sola gratia?



Bog sam priskrbi nujni pogoj, da prideš k Jezusu, zato smo odrešeni "sola gratia", samo po milosti.
~ R. C. Sproul

V Kristusu imamo vse

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!  
37 Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad."
(Lk 6,36-43) 

Pričujoči odlomek v tradicionalnem lekcionarju je vzet  iz Jezusovega "Govora na ravnem kraju", ki je vsebinsko zelo podoben Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Zaradi  podobnosti med govoroma obstajajo glede njegovega nastanka tri teorije. Po prvi naj bi šlo za poročilo o istem govoru, evangelista pa  sta   iz njega povzela različne poudarke. Po drugi teoriji gre za dva podobna govora, ki ju je imel Jezus kot potujoči pridigar na različnih mestih, po tretji pa za zbirko Jezusovih izrekov, ki sta jih evangelista vsak po svoje uredila v celoto. Zadnja teorija je najšibkejša, sam pa se nagibam k drugi. Teorije gor ali dol, glavna je vsebina, ki je v bistvenih potezah enaka. 

Odlomek, ki je pred nami,  ni niti najmanj "uporabniku prijazen". Niti Govor na gori niti Govor na ravnem kraju  nista uporabniku prijazna. Oba postavljata tako visoke norme, da jih noben človek ni zmožen uresničiti. Tisti, ki pravijo, da bi morali kristjani živeti po teh pravilih, me spominjajo na politike, ki zelo dobro vedo, kaj bi bilo treba narediti, in govorijo: "Morali bi..., Treba bi bilo...," potem pa tega ne uresničijo. Za Govor na gori (isto bi veljalo za Govor na ravnem kraju) je nekdo rekel, da je zid, ob katerega treščimo. Gre namreč za stoodstotno postavo, ki nam podrži zrcalo da bi nas usmerila h Kristusu.

Prva zapoved v našem odlomku se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36) V Govoru na gori  najdemo drugače formulirano misel: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V obeh primerih gre za "misijo Nemogoče". Mi sami po sebi nikoli ne bomo niti tako usmiljeni niti tako popolni kot je nebeški Oče. Nekateri to razlagajo tako, kot da moramo en del narediti mi, drugi del pa Bog;  toda zapoved ne pravi, naj bo Bog popoln in usmiljen, ampak je ukaz namenjen nam! Nato zapoveduje, naj ne sodimo in ne obsojamo, ampak odpuščamo, da nam bo odpuščeno (cf. Lk 6,37). Tudi tu ne gre za prijateljski nasvet, ampak za zapoved. Bodimo pošteni in priznajmo, da tega nismo zmožni izvrševati vedno in v vseh okoliščinah. V naslednji vrstici (3. zapoved) zahteva od nas  velikodušnost (cf. v. 38). Smo res vedno zares velikodušni? V vv. 41 in 42 nam zapoveduje (4. zapoved), naj ne ogovarjamo. Ali tega res nikoli ne počnemo? Poglejmo primer: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda nekam preveč se širokousti."  Kaj smo s tem povedali: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda v resnici sploh ni krasen." Znana zgodba, kajne? In še toliko  tega bi lahko našteli! 

Štiri zapovedi v samo sedmih vrsticah? Res je!  Nadaljuje s pojasnilom: "Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad." (v. 43) Snovalci lekcionarija so tu žal prekinili organsko celoto in izpustili pojasnilo k 43. vrsti, ki se glasi: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta." (vv. 44.45) Tudi te besede niso ravno za naše opravičenje, ampak prej v obsodbo. 

Vse zgoraj našteto je nemogoče dejansko izpolnjevati tako, kot je izrečeno in zapovedano.  Je torej Jezus govoril te stvari kar tako v tri dni? Seveda ne. On je tisti, ki je izpolnil vse te in še vse druge zapovedi postave. On je namesto nas živel življenje popolne aktivne ali  dejavne poslušnosti. To pomeni, da je izpolnil vse zahteve Božje  postave. Ko je bil na zemlji, je bil usmiljen kakor nebeški Oče. Edino on je lahko bil popoln kakor Oče! On je odpuščal vsem, celo tistim, ki so ga preganjali in umorili. Bil je velikodušen. Njega, ki ni imel niti iveri v očesu,  so  ogovarjali, obrekovali in blatili  taki z brunom v očesu. 

Če se bomo v krščanskem življenju koncentrirali nase in na svoja dejanja, ne bomo prišli nikamor, naše življenje pa bo postalo vse manj krščansko. Jezus, ki je edini na tem svetu  izpolnil vse zahteve postave, je pri zadnji večerji  rekel apostolom: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) S tem je povedal, kam mora biti usmerjena vsa naša pozornost: ne k nam, našim srcem in našim delom (vključno s spraševanjem vesti), ampak h Kristusu. Kdor se bo trudil karkoli iztisniti  iz sebe, ne bo rodil pravega  sadu. Jezus je tisti, ki je svojim ljudem priskrbel popolno odrešenje Jezus je rekel na križu: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) S tem je povedal, da so v njem in po njem izpolnjene vse zahteve postave. 

V Kristusu imamo vse, kar potrebujemo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)  Zato še enkrat: vso svojo pozornost usmerimo na Kristusa!  V njem je naše odrešenje in vsa naša popolnost. 


07. julij 2017

Vir stanovitnosti vere


Tvoja vera ne bo omagala, če jo vzdržuje Bog. Če te je Bog sklenil držati, potem nimaš dovolj moči, da bi lahko odpadel. 
~J. I. Packer
 

06. julij 2017

Je Jezus res obstajal?



Bart Ehrman je strokovnjak za Novo zavezo, ki je po študiju bogoslovja na Moodijevem bibličnem inštitutu (Moody Bible Institute) obesil krščanstvo na klin in se pridružil armadi skeptikov. Magisterij in doktorat je pridobil na univerzi Princeton in predava na Univerzi Severne Caroline (UNC). 

Ne glede na njegovo svetovnonazorsko  prepričanje verjame v obstoj Jezusa kot zgodovinske osebe, kar tudi  utemeljuje v zgornjem videu. 


02. julij 2017

Kadar Bog rešuje


 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: "Ta sprejema grešnike in jé z njimi." Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 "Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.

Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' 10 Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne."
(Lk 15,1-10)

Jezus je bil nadvse privlačen magnet za cestninarje in grešnike vseh vrst: goljufe, prostitutke, tiste, ki so bili premalo pobožni in sploh vse, s katerimi se pridni fantje in dobri verniki niso hoteli družiti. Počel je še hujše stvari: jedel je s takimi. Zato so  farizeji, ki so skrbeli, da bi živeli čim bolj pobožno in ločeno od grešnega sveta, "upravičeno" godrnjali nad njim. Pa so res upravičeno?

Ko so se nad njegovim ravnanjem zmrdovali, jim je povedal tri prilike: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri prilike so zapisane v Lk 15. Na tem mestu bomo preleteli prvi dve priliki. 

Prva prilika, ki jim jo je Jezus ob tej priložnosti povedal, je prilika o izgubljeni ovci. V današnjem času ovce ne uživajo kakega posebnega ugleda, saj jih imajo ljudje za pohlevna in neumna bitja, ki se dajo voditi, kakor si pač izmislijo pastirji. Tu gre pravzaprav za še eno  urbano legendo, ki so jo spravili skupaj ljudje, ki  o ovcah bolj malo vedo. Zato se jim zdi primerjava ovc z ljudmi nezaslišana. Torej ne bo odveč pojasnilo, da so ovce sicer krotke, a  hkrati zelo svojeglave. Ko se  na primer ovca pase, opazi, da je malo stran lepša paša in se tako počasi oddaljuje od črede ter tako, če pastirji niso dovolj pozorni, zaide.  Izgubljene ovce nato večkrat zaidejo v smrtno nevarnost, ko kam padejo, ali pa jih ogrozijo  zveri. Ko se znajdejo v smrtni nevarnosti, so rade kar tiho, ne da bi klicale na pomoč. Enako tudi ljudje zaidejo tja, kjer je videti vse boljše in lepše, a se na koncu izgubijo ter spravijo v nevarnost svoje duše. Greh vleče človeka proč od Boga, in ko bi moral človek zaklicati k Bogu za pomoč, rajši umolkne in reče: "Saj ni Boga", (prim. Ps 14,1. 53,2) ali pa se skuša rešiti s takšno ali drugačno religiozno tehniko. Farizeji in pismouki so se zanašali na vestno izpolnjevanje zapovedi in tako živeli v občutku lažne varnosti. Ko so farizeji in pismouki tako zviška gledali na Jezusovo družbo, jim je odgovoril: "Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?" (Lk 15,4) Ko ovco najde, skliče prijatelje in sosede, da se skupaj  poveselijo.(prim. v.6) Priliko zaključi z besedami: "Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja." (v. 7) To sicer ne pomeni, da kdo ne bi potreboval spreobrnjenja, da tudi farizeji in pismouki so ga potrebovali, le da se tega življenjsko pomembnega dejstva niso zavedali.

Druga prilika v tem poglavju je prilika o izgubljeni drahmi v Lk 15,8-10,  Govori o ženski, ki je izgubila eno od desetih drahem, kolikor jih je premogla, in ko jo je po dolgotrajnem iskanju našla, je povabila k sebi prijateljice in sosede, da bi se skupaj poveselile. Priliko zaključi z besedami:  "Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne." (v. 10) Zaključka obeh prilik nam povesta, kolikšno veselje zavlada v nebesih ob spreobrnitvi enega grešnika. Ampak, farizeji se vendar niso imeli "za takšne".Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo: "Jaz pa že  nisem tak-a!" Ti menijo, da ne potrebujejo spreobrnjenja, da je z njimi vse v redu. Toda Jezus pravi, da žal ni tako.

Še ena zanimivost je pri obeh prilikah. Niti ovca niti drahma se nista našli sami. Enako se tudi noben grešnik ne najde sam. Ovco je nekdo našel,  pobral in jo dal na rame, pa tudi drahmo je morala tista ženska  poiskati, najti in dati v mošnjiček k ostalim drahmam. Ovca ni  po svoji "svobodni volji" pritekla v naročje  najditelja, prav tako tudi drahma ni skočila v najditeljičin mošnjiček po svoji "svobodni volji". Nismo mi tisti, ki se odločajo za odrešenje, ampak je Bog tisti, ki nas najde, pobere, očisti in vzame za svoje. Bog je tisti, ki rešuje. Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam na koncu ne pove ničesar o morebitnem poznejšem odzivu starejšega brata. To očitno ni pomembno in ni del nauka prilike. Dejstvo je, da Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst: tiste, ki so mu (navidez) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.

Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, kjer je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. Kogar in kadar Bog reši, tistega  zagotovo reši. Ravno v tem je moč in veličina Evangelija. 

Ozka vrata



Kaj je hotel Jezus izraziti, ko je rekel: "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli?" (Lk 13,24) Je res mislil kake telesne, umske ali voljne napore?  Na vprašanje odgovarja Bob Wilkin.

01. julij 2017

Jedro krščanstva



Kaj je srce in jedro krščanstva? Sveta Trojica. Kaj je povzetek in bistvo zveličavne vednosti? Poznavanje troedinega Boga v Kristusu. 
~Liam Goligher


30. junij 2017

Ali res Bog sovraži greh, ljubi pa grešnika?



S strani različnih pridigarjev danes velikokrat slišimo, da Bog sicer sovraži greh, ljubi pa grešnika. Toda, kot pravi R. C. Sproul, zadeva v resnici  ni tako enostavna... 


29. junij 2017

Stanovitni prijatelj


Noben prijatelj na svetu ni tako stanoviten in nespremenljiv v svojem prijateljstvu kot Kristus. Jn 13,1 pravi: "Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili nasvetu, tem izkazal ljubezen do konca."

Potrpežljivo prenaša milijone provokacij in krivic, pa vseeno ne prelomi prijateljstva s svojim ljudstvom. Čeprav ga je Peter zatajil, ga On ni zavrgel, ampak je po svojem vstajenju naročil: "Pojdite in povejte učencem in Petru. Naj ne misli, da je s svojim grehom zapravil moje zanimanje zanj. Čeprav me je zatajil, ga ne bom zavrgel!" (cf. Mr 16,7)

Kako čudovit je Kristusov odnos do prijatelja!
Avtor: John Flavel