30. januar 2017

Pomen zdravega nauka


Za Timoteja in efeško cerkev, prav tako pa tudi za nas, usposobljenost v zdravem nauku ni nekaj, kar bi mogli prezreti. Tu ni prostora za nevtralnost.
~Joe Cavazos


Vir: Modern Reformation, Vol. 26, No 1, January-February 2017, S. 33. Poslovenil Diz.

29. januar 2017

28. januar 2017

Res, kakšen človek?


Ko je stopil v čoln, so šli njegovi učenci za njim. 24 Na jezeru je nastal velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal. 25 Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: "Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!" 26 Dejal jim je: "Kaj se bojite, maloverni?" Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina. 27 Ljudje pa so se začudili in govorili: "Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?"
 Ko je prišel na drugo stran, v Gadársko deželo, sta mu iz grobov prišla nasproti dva obsedenca. Bila sta tako divja, da nihče ni mogel mimo po tisti poti. 29 Zavpila sta in rekla: "Kaj imava s teboj, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?" 30 Daleč od njiju pa se je pasla velika čreda svinj. 31 Demoni so ga prosili: "Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v čredo svinj!" 32 Rekel jim je: "Pojdite!" Šli so torej ven in vstopili v svinje. In glej, vsa čreda svinj je planila po bregu v jezero in v vodi poginila. 33 Pastirji pa so zbežali, odšli v mesto in sporočili vse, tudi o obsedencih. 34 Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev. (Mt 8,23-34)

Skeptiki vseh vrst in barv trdijo, da čudeži niso mogoči, ker so v nasprotju z naravnimi zakoni.  Za tiste, ki pripadajo materialističnemu svetovnemu nazoru, so čudeži res nekaj nemogočega, ker vsaj načeloma priznavajo le tisto, kar vidijo, slišijo, otipajo ali kako drugače (ob)čutijo.  Za nas, ki verujemo v Stvarnika in Vzdrževalca vesoljstva, ki je ustvaril tudi naravne zakone, po katerih se vse giba in ravna, čudeži niso problem. Vemo, da so čudeži nenaravni in v nasprotju z naravnimi zakoni, zato jim tudi pravimo čudeži. Verujemo pa tudi, da je Stvarnik naravnih zakonov zmožen te zakone za določen čas in na  mestih, ki jih sam določi, obiti, kakor je skladno z njegovo voljo.

V prvem delu našega odlomka so Jezus in učenci stopili v čoln, da bi se prepeljali čez Galilejsko jezero, ki je znano po nenadnih in močnih vetrovih, ki razburkajo jezero in naredijo visoke valove.  Tudi v našem besedilu imamo opravka s podobnim dogodkom. Valovi so že prekrivali čoln, učenci so postali panični, kar je povsem razumljivo, Jezus pa je mirno spal, kar najbrž ni tako samoumevno. Ko so ga prebudili, se jim ni zahvalil, ampak jih je  pograjal zaradi pomanjkanja vere. Bili so v prisotnosti Odrešenika, oni pa so kljub temu trepetali zaradi valov in viharja. Toda nikar jih ne obsojajmo, saj se tudi mi velikokrat znajdemo v težkih  situacijah,v katerih vidimo le problem, ne vidimo pa, da je Bog večji od našega problema. Nevera je torej tudi naš problem. Kakorkoli, Jezus ni ostal le pri graji, ampak je na kratko zapretil vetrovom in vihar je v hipu ponehal. Vsi so se začudili rekoč: "Le kakšen človek je to?" Učenci torej še niso v polnosti dojeli, s kom imajo opravka. Le Bog lahko na tak način pomiri valove in vihar:
"GOSPOD, Bog nad vojskami, kdo je kakor ti?
Mogočen si, GOSPOD, in tvoja zvestoba te obdaja.
Ti gospoduješ nad objestnostjo morja,
ko se vzdigujejo njegovi valovi, jih pomirjaš."  (Ps 89,9.10. Gl. tudi Pss 65,6-8. 107,23-30)
Jezus Kristus je torej s tem dejanjem dokazal svojo Božjo moč in da je tudi Gospodar narave. 

Drugi del naše perikope se dogaja na drugi strani Galilejskega jezera, kjer sta prišla Jezusu naproti dva obsedenca, ki sta živela po grobovih.  Tukaj  je moral Jezus  nastopiti  "proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam" (Ef 6,12). Srečanje z demoni je zadnja stvar, ki bi si jo morali želeti. Gre za padle angele, ki so pod Satanovim nadzorom.  Prisotnost Božjega Sina je bila za te duhovne sile grozno moteča, vedeli pa so tudi, da se je pojavila pred časom, ko naj bi nastopila. Zato so ga vprašali, če jih je prišel pred časom mučit. Demoni namreč vedo, da jih čakata v od Boga določenem času sodba in večna kazen. Ker niso prenesli Gospodove prisotnosti, so ga zaprosili, da jih nažene v  čredo svinj, ki se je pasla v bližini. Izpolnil je njihovo željo, čredo svinj, čreda pa se je nato zapodila v jezero. Od destruktivnih duhovnih sil česa manj uničujočega tudi ni bilo pričakovati. Usoda  svinj je predpodoba končne usode demonov v ognjenem jezeru (cf. Raz 20,10). Tri leta pozneje je Jezus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem izvršil  prelomno zmago nad peklenskimi silami  (cf. Kol 2,12-15).

Prebivalci tistega območja, poganski Gadareni, seveda niso bili zadovoljni z razpletom dogodkov, ker so utrpeli materialno škodo.  Jezusa so prosili, naj odide. Tudi danes se mnogi ljudje, ki se kakor koli srečajo z Jezusom, obrnejo proč od njega. Z njim nočejo imeti opravka, ker mislijo, da  to prinaša izgubo v njihovem vsakdanjem življenju. Res je, Jezus prinaša izgubo. On odvzema greh, ki ljudemm ki so v stanju padle narave, pomeni tako rekoč vse (cf. Jn 1,35.36).  Po drugi strani daje večno življenje vsem, ki verujejo vanj (cf. Jn 3,16-18).

Ali veruješ vanj?


27. januar 2017

E-knjiga: Šest reči, ki jih niste vedeli o J. Calvinu

Na spodnji povezavi lahko prevzamete elektronsko knjigo z naslovom Six Things You Didn't Know About John Calvin (Šest reči, ki jih niste vedeli o Jeanu Calvinu), ki jo je napisal Davod Qaoud. V njej boste izvedeli več o tem vélikem, a pogosto napačno razumljenem reformatorju.


Dostop do e-knjige >>>


26. januar 2017

Ko je Biblija spet dobila pripadajoče mesto

Kakšno vlogo naj imata v cerkvi Sveto pismo in izročilo (tradicija)?  Je Sveto pismo končni in zadnji kriterij vere in nravnosti, ki se mu mora izročilo podrejati, ali gre za dva enakovredna vira razodetja? 

Dr. R. Scott Clark je v svojem predavanju opisal vlogo Svetega pisma v zgodnjem krščanskem obdobju, pa tudi, kako je cerkev postopoma   postavila svoje  ustno izročilo (tradicijo) na isto raven kot zapisano Božjo besedo in kako je reformacija s principom sola scriptura stvari spet postavila na svoje mesto.



25. januar 2017

Nedoslednosti zagovornikov »pro-choice«


Ta konec tedna sem po družbenih omrežjih spremljal precej žolčno polemiko o (ne)pravici do splava (abortusa). Sprožil jo je zapis pravnika Andraža Terška v Dnevniku, ki sicer ni govoril o splavu, ampak o (ne) spoštovanju ustavnega reda. Med drugim je zapisal: »Izrazito nedemokratično je drugemu, ki javno nasprotuje splavu, odrekati pravico, da to počne. Ali mu celo očitati, da s tem, ko javno nasprotuje pravici do splava, krši pravico do splava. To je ne le nedemokratično in ne-umno, ampak tudi protiustavno, je očitno zanikanje njegove svobode izražanja.« A je bilo seveda dovolj, da se virtualno soočita pro-life in pro-choice. Gre pač za temo, pri kateri ni enotnega mnenja, kdaj se začne življenje: ali s spočetjem oziroma oploditvijo (pro-life) ali v trenutku rojstva (pro-choice). V tem kratkem zapisu ne mislim moralizirati, opozoril bi samo na nekaj nedoslednosti zagovornikov pro-choice.

Na prvo je opozoril že Teršak. Levičarji nasprotujejo kakršnikoli razpravi o tej temi, zagovornikom pro-life odrekajo pravico svobode govora, odrekajo jim pravico do javnega nasprotovanja splavu[...]




24. januar 2017

22. januar 2017

Jezusov namen


Naš Gospod ni prišel učit ljudi, da so že Božji otroci, ampak s svojim delom odkupitve iz njih naredit Božje otroke.
~J. Grasham Machen

21. januar 2017

Kdor pride k Jezusu v veri, ne ostane praznih rok

 Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: "Hočem, bodi očiščen!" In pri priči je bil očiščen gob.Nato mu je Jezus rekel: "Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje."
Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: "Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi." Jezus mu je rekel: "Pridem in ga ozdravim." Stotnik pa mu je odgovoril: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: 'Pojdi' in gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori." 10 Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem:
"Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! 11 Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. 12 Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." 13 Stotniku pa je Jezus  rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" In služabnik je ozdravel tisto uro.    (Mt 8,1-11)

Gobavost je bila v Jezusovem času velik problem. Pravzaprav je ta izraz tedaj pomenil več vrst kožnih bolezni, med katereimi so mnoge spadale med nalezljive. V skladu s starozavezno obredno postavo so gobavci veljali za nečiste, pa ne le oni, ampak tudi vsi, ki so se dotaknili take osebe.  Toda Jezus ob stiku z gobavcem ni postal nečist. Gobavec v zgornjem odlomku je veroval, da ga Jezus more očistiti njegove bolezni. Ne vemo sicer od kod ta njegova vera, morda je šlo za podoben primer kot pri Petru: "[T]ega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (Mt 16,17)  Zavedal se je namreč, da ga Jezus more očistiti, če le hoče. To zavedanje je vera. Ker je gobavec veroval,  je naš Gospod  preprosto iztegnil roko rekel: "Hočem, bodi očiščen!" in ga poslal, naj se v skladu s predpisi zglasi pri duhovniku z darom in izvrši vse, kar je bilo potrebno za očiščenje po Mojzesovi postavi.  

V nadaljevanju imamo drug primer vere. Rimski stotnik (centurio) je, kot že izraz pove, poveljeval enoti, ki je štela kakih sto mož. Iz Lukovega poročila izvemo, da je  stotnik pravzaprav poslal  k Jezusu odposlance s prošnjo, da bi ozdravil njegovega služabnika. Matej je, podobno kot tudi na drugih mestih,  izločil iz pripovedi stvari, ki so se mu zdele nebistvene.  Torej je v našem primeru povedal, kar je stotnik izrazil preko  odposlancev. Stotnik je bil pogan, ki  je vedel, da postane Jud, ki vstopi v hišo pogana, v skladu s svojimi predpisi, obredno nečist. Zato je o sebi rekel, da ni vreden, da bi Gospod stopil pod njegovo streho, obenem pa, da  za ozdravljenje služabnika zadostuje le Jezusova beseda. Stotnik je izrazil svojo vero v svojem  častniškem žargonu: kadar koli je namreč on, kot nadrejeni častnik, nekaj ukazal podrejenemu, je slednji moral to isto stvar nemudoma in vestno opraviti, skladno s predpisi. Če torej Jezus tako ukaže, potem mora bolezen nemudoma zapustiti  služabnika. Vedel je, da je Jezus resnični Mesija,  torej mu je bila dana vera. Jezus je pred svojimi spremljevalci pohvalil to veliko vero, ki jo je izrazil rimski stotnik, saj česa takega pri Izraelovih sinovih še ni doživel. Zato je svojim spremljevalcem povedal resnico, da bodo tisti iz poganskih ljudstev in narodov, ki se pozitivno odzovejo na Gospodovo sporočilo,  deležni skupaj s starozaveznimim očaki občestva v nebeškem kraljestvu, sinovi kraljestva  (tu so mišljeni Izraelci po poreklu), ki se nanj negativno odzovejo, pa bodo pogubljeni. 

Ob neki drugi priložnosti Jezus je rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Gobavec in rimski stotnik sta prišla k našemu Gospodu, in nista ostala praznih rok. Eden je prejel telesno zdravje, drugi ozdravljenje služabnika. Največji dar, ki ga lahko nekdo prejme od Jezusa, je večno življenje v Božjem kraljestvu. Kdor v tej veri pristopi k Jezusu, ga le-ta ne bo zavrgel. 

Si med tistimi, ki verujejo vanj?


Družba, ki v nič ne veruje



Družba, ki v nič ne veruje, ne zmore razumeti, zakaj bi morali ohranjati življenje; ne zmore nam niti podati argumenta zoper smrt. 
~Andrew Coyne 
 

20. januar 2017

Teološki večer z dr. Fergusonom, in dr. Sproulom


Na spodnji povezavi je dostop do videa, v katerem lahko poslušate in vidite zanimiv teološki razgovor, v katerem sta reformirana teologa, Škot   Sinclair Ferguson in Američan R. C. Sproul, odgovarjala na vprašanja z različnih področij, od nauka o milosti do vprašanja naravnega zakona... 

Video traja malo manj kot 1 uro in 10 minut. 

DOSTOP DO VIDEA >>>

18. januar 2017

Vpliv relativizma, postmodernizma in kulturnega marksizma



Tony Costa je v svojem predavanju nekatere pojme, kot so relativizem, postmodernizem in kulturni marksizem, razkril bistvo ideologije, ki stoji za vsem skupaj in cilje propagatorjev teh nevarnih idej...

Video traja malo več kot petdeset minut. 

16. januar 2017

Michael Horton o moralističnem in terapevtskem deizmu



Moralistični terapevtski deizem je splošna značilnost v današnjem  protestantizmu in nasploh v krščanstvu v Ameriki in širše. O tem problematičnem pojavu je v svojem predavanju spregovoril reformirani teolog dr. Michael Horton.

Video traja približno tričetrt ure.

15. januar 2017

Mi nismo evangelij


Michael S. Horton je včeraj na letni konferenci Westminstrskega seminarja Kalifornija med drugim opozoril na napako, ko nekateri pravijo: "Bodi evangelij!" Takim, ki tako govorijo, je odgovoril: "Vi niste Božja moč v rešitev ljudem okrog vas, kar je veselo oznanilo za vas in zanje."  Njegova izjava je aluzija na Pavlovo misel, kjer pravi: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)   Evangelij je torej veselo oznanilo, v katerem je Božja moč, ki rešuje, ne mi. Mi smo  le posredniki tega veselega oznanila, ki pravi, da je Kristus umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (Rim 4,25. 1Kor 16,1 ss.).  Kdor vanj veruje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje (cf. Jn 3,16 ss.).

14. januar 2017

Svatba v Kani kot predpodoba nove zaveze

Vir slike: Jean and Alexander Heard Library, Vanderbilt University

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: "Vina nimajo." In Jezus ji je dejal: "Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla." Njegova mati je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: "Napolnite vrče z vodo!" In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: "Zajemite zdaj in nesite starešini!" In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: "Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj." 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2, 1-11)

Jezusov čudež spremenitve vode v vino  v Kani Galilejski je prvi od sedmih čudežev, ki so omenjeni v Janezovem evangeliju. Apostol Janez ni opisal vseh  znamenj in čudežev, ki jih je naredil naš Gospod. O tem govori proti koncu svojega evangelija, kjer pravi: "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu." (Jn 20, 30.31) Janez torej ni navedel vseh Jezusovih znamenj in čudežev, je pa edini od štirih evangelistov, ki nam pripoveduje o zgornjem dogodku, ki morda niti ni bil tako fascinanten kot kakšno ozdravljenje ali izganjanje demonov.  Le zakaj? 

Janezov evangelij je poln simbolike. Zanimivo je, da sledi opisu čudeža v Kani opis čiščenja jeruzalemskega svetišča, oziroma Jezusovemu izganjanju prodajalcev in menjalcev iz tempeljskega prostora. Jenez je s tem izpostavil, da je prišel Jezus vzpostavit osebni, intimni odnos s svojo cerkvijo, ne pa krpat in popravljat staro, poškodovano religijo. Zdaj pa se vrnimo k dogodku!

Na svatbi, na kateri so bili prisotni Jezus, njegova mati Marija in njegovi učenci,  se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Zmanjkalo je vina, kar je   v tistem času  pomenilo veliko sramoto za gostitelja. Marija je o tem spregovorila z Jezusom, ki je strežnikom naročil, naj napolnijo šest velikih vrčev z vodo, ki se je nato spremenila v  vino. Richard Wurmbrandt je v svoji knjigi Tortured For Christ opisal dogodek, v katerem je nek ateistični profesor poskusil pred študenti kemije  ponoviti Jezusov čudež, tako da je dodal v vodo neko snov, in je voda dobila vinsko barvo. Ko ga je nato eden od slušateljev  vprašal, če si upa to tekočino popiti, se je profesor rajši odpovedal vlogi poskusnega zajca. Za razliko od strupene godlje, ki jo je spravil skupaj ta kemik, je bilo Jezusovo vino več kot užitno, celo boljše od tistega, ki ga je zmanjkalo. 

V šestih kamnitih vrčih, ki jih je uporabil Jezus, so imeli vodo, ki je bila namenjena obrednemu umivanju, očiščevanju, ki je predstavljalo zelo pomemben del judovskega življenja. S tem, ko je Jezus spremenil vodo v vino, je izrazil, da je prišel na svet kot nosilec in srednik nove zaveze.  Vino, ki ga je dal Jezus, je bilo po oceni starešine na svatbi boljše od tistega, ki ga je zmanjkalo. Enako je nova zaveza boljša in popolnejša od stare, ali kot pravi avtor Pisma Hebrejcem: "Zato je Jezus tudi postal pôrok boljše zaveze. Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah."  (Heb 7,22. 8,6)

Seveda pa je imel Jezus za ta čudež še en razlog in sicer, da bi njegovi učenci verovali vanj. Skeptiki vseh vrst trdijo, da čudeži niso možni, ker so v nasprotju z naravnimi zakoni. Res je, tudi mi vemo, da so čudeži v nasprotju z naravnimi zakoni, zato jim tudi pravimo čudeži.  Toda, ker verujemo, da  obstaja Stvarnik, ki je ustvaril vse vesoljstvo in z njim vred tudi naravne zakone, potem tudi posledično verujemo, da zanj ne more biti pretežko, da kadar koli in kadar hoče poseže v naravni tok stvari ter ga  spremeni. Pri tem mu ni treba goljufati, kot je to storil zgoraj omenjeni profesor kemije. Sicer pa tudi mnogi, ki so videli Jezusova znamenja in čudeže v živo, na koncu niso verovali vanj. Tisti pa, ki so verovali in tisti, ki  verujejo vanj, imajo v njegovem imenu večno življenje, kot jim ga je sam obljubil.  

Si tudi ti med njimi?


Bolj žalostno od sekularizma


Sekularizem je tragedija. Toda obstaja še večja tragedija, to je nepoznavanje evangelija. 

~Robert Godfrey 

13. januar 2017

Os Guinness o naši prihodnosti


Če povzamem, naši zahodni narodi so pozabili Boga, hkrati pa so pozabili, od kod prihajajo. Sedaj poskušajo dokončati proces rezanja korenin zahodne civilizacije, tako da uničujejo njen koreninski sistem, zastrupljanjo njeno prst in rušijo njeno celotno duhovno, moralno in socialno ekologijo. Naše zahodne družbe lahko vztrajajo v pozabljanju Boga in zavračanju njegovih poti. Toda ne glede na to, karkoli že počno družbe okoli nas, ostajamo zvesti in  v svojih življenjih ohranjamo odprt prostor za Boga. Naš privilegij je, da imamo v gosteh absolutno prisotnost Boga in da živimo na Jezusov način, tako da bomo zvesti v naš težki in osamljeni nalogi njegovih slednikov ter da bomo drugačni in da bomo živeli na drugačen način. 

~Os Guinness
 
Vir: Os Guinness, Impossible people, IVP Books, Downers Grove 2016. S. 222-223. Prev.: Dizma. 
 

12. januar 2017

50 držav, kjer je najtežje biti kristjan

Vir: Open Doors via Christianity Today
Leto 2016 je bilo, kot poroča organizacija Open Doors, najtežje leto za kristjane. Preganjanju s strani islamistov se je pridružilo tudi preganjanje s strani raznih etničnih nacionalizmov. Na prvem mestu te nečastne lestvice  še vedno vodi Severna Koreja. Približno 215 milijonov kristjanov po svetu živi v razmerah visoke, zelo visoke in ekstremne stopnje preganjanja. Več o tem lahko najdemo na zgornjem zemljevidu, spodnjem seznamu in na povezavi do spletne strani Christianity Today

Seznam vodilnih 50 držav v preganjanju kristjanov:
  1. Severna Koreja
  2. Somalija
  3. Afganistan
  4. Pakistan
  5. Sudan
  6. Sirija
  7. Irak
  8. Iran
  9. Jemen
  10. Eritreja
  11. Libija
  12. Nigerija
  13. Maldivi
  14. Saudova Arabija
  15. Indija
  16. Uzbekistan
  17. Vietnam
  18. Kenija
  19. Turkmenistan
  20. Katar
  21. Egipt
  22. Etiopija
  23. Palestinsko ozemlje
  24. Laos
  25. Brunei
  26. Bangladeš
  27. Jordanija
  28. Mjanmar
  29. Tunizija
  30. Butan
  31. Malezija
  32. Mali
  33. Tanzanija
  34. Centralnoafriška republika
  35. Tadžikistan
  36. Alžirija
  37. Turčija
  38. Kuvajt
  39. Kitajska
  40. Džibuti
  41. Mehika
  42. Komori
  43. Kazahstan
  44. Združeni arabski emirati
  45. Šri Lanka
  46. Indonezija
  47. Mavricius
  48. Bahrein
  49. Oman
  50. Kolumbija
Stopnje preganjanja:
  • ekstremna
  • zelo visoka
  • visoka  

Vir: Christianity Today >>>

11. januar 2017

Episkopalna ali viskipalna?

Škotska episkopalna cerkev (Scottish Episcopal Church)  je ena od cerkva Anglikanske skupnosti (Anglican Communion).  Sodi tudi med bolj "liberalne" članice te skupnosti. Res je, da imajo v svojem logotipu (gl. sliko na levi)  napis, ki se glasi: Evangelical truth and apostolic order," ali po naše: "Evangeljska resnica in apostolski red."  S tem hočejo poudariti, da je njihova cerkev zavezana Kristusovemu evangeliju, da pa je organizirana po  načelu apostolske sukcesije (škofje kot nasledniki apostolov, zaradi česar se imenuje episkopalna). 

Žal je od evangeljske resnice, na katero se sklicujejo, ostalo pri njih bore malo, če sploh kaj. Gre predvsem za anglokatoliški tip visoke cerkve, v katerem na primer izkazujejo Mariji in svetnikom podobno čaščenje kot v rimski cerkvi, po drugi strani pa je ta verska skupnost izrazito liberalna (posvečevanje duhovnic, v kratkem pa lahko pričakujemo, da bodo uvedli tudi homoseksualne "poroke").  

Na praznik Gospodovega razglašenja (6. januarja) so v glasgowski katedrali sv. Marije opravili "bogoslužje", pri katerem so prebrali odlomek iz muslimanske svete knjige Korana 19, 16-35). V njem je podan opis Jezusovega rojstva, kot ga je podal Mohamed. V skladu s tem opisom je morala Marija, ker je bila noseča, zapustiti svoj kraj in oditi  "na oddaljen kraj", ker naj bi nanjo gledali kot na nečistnico. Poleg tega jo Koran imenuje Aronova sestra (cf. Koran 19,28; Mohamed jo je očitno pomešal z neko drugo Marijo, Mojzesovo in Aronovo sestro, ki je bila v tem času že več kot tisočletje in pol pokojna). Ko je rodila, naj bi  dojenček Jezus spregovoril in jo tolažil. Poglejmo, kaj pravi Koran 19,30-35:
Spregovoril je (Jezus, op. Diz.): "Jaz sem resnično Allahov suženj. On mi je dal Knjigo in me naredil za Glasnika vere.
 In me naredil, kjerkoli bom, blagoslovljenega in mi priporočil naj opravljam molitev in delim zekat, vse dokler sem živ. 
In me naredil, da sem dober do matere, ni pa me naredil ne nadutega in ne nesrečnega. 
Naj je mir z mano - na dan, ko sem se rodil, na dan, ko bom umrl, in na dan, ko bom ponovno oživljen od mrtvih."
To je pripoved o Jezusu, Marijinemu sinu. Beseda resnice, o kateri se prerekajo. 
Allahu ni potrebno, da si vzame nekoga za sina. Vzvišen je On (nad tem)! Ko se za neko stvar odloči, ji samo reče: "Bodi!" in ta nastane.  
Jezus je torej po koranskem  poročilu Alahov suženj in neke vrste Alahov izdelek, ki ga je Alah ustvaril in ga položil v Marijino telo. Moj cilj ni polemiziranje z muslimani, ki pač verujejo, kakor verujejo, ampak s tistimi "kristjani", ki pravijo, da je koranski Jezus  isti Jezus, kot tisti iz Biblije. Ob takem vsegliharstvu je čisto vseeno, če na praznik razglašenja berejo v cerkvi odlomke iz Svetega pisma ali iz Korana. Koranski citat, ki pravi: "Allahu ni potrebno, da si vzame nekoga za sina," (Ib. v. 35) je v nasprotju s tistim, kar pravi Sveto pismo, kjer beremo: "Angel ji (Mariji, op. Diz.) je odgovoril: 'Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin."  (Lk 1,35) Koranski Jezus torej, za razliko od svetopisemskega, ni Božji Sin! Ampak te razlike nekateri v Škotski episkopalni očitno nočejo poznati. Je morda za to krivo preveč popitega viskija?

Predlagam torej, da se iz episkopalne preimenujejo v viskipalno cerkev. Kakorkoli, šalo na stran.  Koranski Kristus ni Odrešenik.  Pregovor pravi: "Kdor Kristusa noče imeti za Odrešenika, tisti ga bo imel za Sodnika."   Jezus Kristus je Gospod.  To je najstarejša veroizpoved cerkve. Tako bo v pravi Kristusovi cerkvi tudi ostalo. Amen!


Dostop do vira >>>


09. januar 2017

Kaj pomeni sola gratia?

Sola gratia (samo milost) je ena najpomembnejših postavk reformirane in sploh "klasične" protestantske teologije, ki uči, da se lahko posameznik zveliča samo po milosti. O izvoru tega izraza, o pomenu pojma milost v srednjeveški in rimskokatoliški teologiji,  o njegovem prevrednotenju v dobi reformacije in kako je s to stvarjo danes, sta se pogovarjala reformirana teologa dr. R. Scott Clark in dr. John V.  Fesko. 


07. januar 2017

Nenavadni dvanajstletnik

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." 49 Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.  (Lk 2,41-52)

Jožef in Marija sta šla vsako leto ob pashi  v Jeruzalem, kakor je bilo predpisano v Mojzesovi postavi. Starši so ob taki priložnosti vzeli prvikrat s sabo sinove, ko so bili ti stari enajst ali dvanajst let, torej leto ali dve, preden jel deček izpolnil trinajst let in s tem postal bar micva, torej sin postave, kar pomeni, da je bil dolžan od tega leta naprej izpolnjevati postavo. V navadi je bilo tudi, da so v Jeruzalem potovali v velikih skupinah. Otroci, ki so spremljali starše, so se lahko družili med sabo in so na ta način predstavljali skupino v skupini. Zato ni čudno, da Marija in Jožef ob vračanju nista opazila, da je šel Jezus po svoje ter ostal v Jeruzalemu. Ko sta ugotovila, da ga ni zraven, sta bila nemalo zaskrbljena in šla nazaj.

To, kar se je zgodilo potem, je vsebovalo zelo močno simboliko. Bilo je kakih enaindvajset let pred Jezusovim križanjem in v času praznovanja pashe, ko so se Izraelci spominjali rešitve iz egiptovske sužnosti. Ko ga je Marija blago okarala, ker jima je nakopal tolikšne skrbi, jima je odgovoril: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49b)  Jezus se je zelo dobro zavedal svojega Božjega sinovstva. Pri Judih je bilo v navadi, da so govorili o Bogu kot "našem Očetu", ai "našem nebeškem Očetu",  nikoli pa ni noben Jud rekel: "Bog je moj Oče." To je bilo za Juda nepojmljivo, a ne za Jezusa.  On se je zelo dobro zavedal, da je Bog njegov Oče, in ne kakšen zemljan. Tempeljsko dvorišče je bilo tudi prostor, kjer se je razpravljalo. Marija in Jožef sta našla Jezusa med učitelji, katerim je zastavljal vprašanja, ti pa se niso mogli načuditi njegovi modrosti. Tudi pozneje se mnogi niso mogli načuditi njegovim besedam, "kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Toda zaenkrat se je Jezus podredil svojima zemeljskima staršema, se vrnil z njima domov in jima bil pokoren.

Enaindvajset let pozneje je Jezus umrl sramotne smrti na golgotskem križu. Tedaj se je zgodilo nekaj nenavadnega:  "In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal." (Mr 15,38)  Zagrinjalo je ločevalo notranje svetišče od najsvetejšega prostora, kamor je smel vstopiti samo enkrat letno veliki duhovnik na veliki spravni dan. Tudi Jezus je umrl v času pashe. Avtor Pisma Hebrejcem piše:  "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12)  Jezus je nastopil na Kalvariji kot veliki duhovnik in daritev, "Božje jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b)  Materialni tempelj in ves žrtveni sistem ni bil več potreben, zavesa v njem se je pretrgala,  Jezus nam je odprl neposreden dostop do Boga (cf. Ef 2,18). 

Hvala Bogu za ta njegov čudoviti dar!


Učinek Božje besede


Božja beseda podira, nato pa gradi, ubija in oživlja, obsoja, nato pa tolaži. 
~Steven Lawson

03. januar 2017

Pomehkuženi Jezus sodobne cerkve



Danes je v modi nekakšno sentimentalistično prikazovanje Jezusa Kristusa. Pastor Voddie Baucham je v svojem predavanju, zasnovanem na Knjigi Razodetja, govoril o tem, zakaj potrebujemo v naši ekleziologiji pravilno kristologijo... 

Video traja malo več kot eno uro.

01. januar 2017

Blagoslovljeno jubilejno leto 2017!



"Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17)

Vstopamo v jubilejno leto, v katerem se spominjamo, da je minilo že celih petsto let od začetka reformacije. Skozi prvih petnajst stoletij zgodovine je cerkev  doživljala mnoge vzpone in padce. Iz različnih razlogov se je skozi čas meglil pogled na evangelij, tako da ga srednjeveški vernik pravzaprav skorajda ni mogel slišati in spoznati.

 Bistvo evangelija pa je, da se človek ne more rešiti z deli postave niti s katerimi koli drugimi dejanji, ampak edino po milosti, ki prihaja po veri:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Jezus Kristus je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je popolno in neoporečno življenje v poslušnosti postavi. Umrl je za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da more opravičiti  vse, ki vanj zaupajo, se naj naslanjajo, zanašajo in vanj verujejo. To je torej evangelij. 

To spoznanje je vodilo Luthra, Bucerja, Calvina, Trubarja in ostale reformatorje. Žal danes tudi v protestantskih krogih to spoznanje peša, ali pa so  nanj že celo pozabili. V reformiranih krogih se zato govori o "Ecclesia reformata, semper reformanda," kar pomeni "reformirana cerkev, ki se nenehno reformira".  To ne pomeni, da bi morali vsake toliko izumiti kakšen nov verski nauk, ampak da se mora vsaka generacija kristjanov, da, celo vsak kristjan, "reformirati" od znotraj, ali bolje rečeno, roditi od zgoraj (cf. Jn 3,3 ss.).  Reformacija ni stvar nečesa, kar se je začelo pred petsto leti,  nato pa končalo, ampak permanenten proces, ki bo trajal do konca sveta.

Vsem, ki to berete, želim blagoslovljeno jubilejno leto 2017!