07. januar 2017

Nenavadni dvanajstletnik

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." 49 Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.  (Lk 2,41-52)

Jožef in Marija sta šla vsako leto ob pashi  v Jeruzalem, kakor je bilo predpisano v Mojzesovi postavi. Starši so ob taki priložnosti vzeli prvikrat s sabo sinove, ko so bili ti stari enajst ali dvanajst let, torej leto ali dve, preden jel deček izpolnil trinajst let in s tem postal bar micva, torej sin postave, kar pomeni, da je bil dolžan od tega leta naprej izpolnjevati postavo. V navadi je bilo tudi, da so v Jeruzalem potovali v velikih skupinah. Otroci, ki so spremljali starše, so se lahko družili med sabo in so na ta način predstavljali skupino v skupini. Zato ni čudno, da Marija in Jožef ob vračanju nista opazila, da je šel Jezus po svoje ter ostal v Jeruzalemu. Ko sta ugotovila, da ga ni zraven, sta bila nemalo zaskrbljena in šla nazaj.

To, kar se je zgodilo potem, je vsebovalo zelo močno simboliko. Bilo je kakih enaindvajset let pred Jezusovim križanjem in v času praznovanja pashe, ko so se Izraelci spominjali rešitve iz egiptovske sužnosti. Ko ga je Marija blago okarala, ker jima je nakopal tolikšne skrbi, jima je odgovoril: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49b)  Jezus se je zelo dobro zavedal svojega Božjega sinovstva. Pri Judih je bilo v navadi, da so govorili o Bogu kot "našem Očetu", ai "našem nebeškem Očetu",  nikoli pa ni noben Jud rekel: "Bog je moj Oče." To je bilo za Juda nepojmljivo, a ne za Jezusa.  On se je zelo dobro zavedal, da je Bog njegov Oče, in ne kakšen zemljan. Tempeljsko dvorišče je bilo tudi prostor, kjer se je razpravljalo. Marija in Jožef sta našla Jezusa med učitelji, katerim je zastavljal vprašanja, ti pa se niso mogli načuditi njegovi modrosti. Tudi pozneje se mnogi niso mogli načuditi njegovim besedam, "kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Toda zaenkrat se je Jezus podredil svojima zemeljskima staršema, se vrnil z njima domov in jima bil pokoren.

Enaindvajset let pozneje je Jezus umrl sramotne smrti na golgotskem križu. Tedaj se je zgodilo nekaj nenavadnega:  "In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal." (Mr 15,38)  Zagrinjalo je ločevalo notranje svetišče od najsvetejšega prostora, kamor je smel vstopiti samo enkrat letno veliki duhovnik na veliki spravni dan. Tudi Jezus je umrl v času pashe. Avtor Pisma Hebrejcem piše:  "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12)  Jezus je nastopil na Kalvariji kot veliki duhovnik in daritev, "Božje jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b)  Materialni tempelj in ves žrtveni sistem ni bil več potreben, zavesa v njem se je pretrgala,  Jezus nam je odprl neposreden dostop do Boga (cf. Ef 2,18). 

Hvala Bogu za ta njegov čudoviti dar!


Ni komentarjev: