12. februar 2017

Vsi tekmovalci - vsi zmagovalci


"Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. 26 Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. 27 Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim." 
(1Kor  9,24-27)

Ko je sv. Pavel pisal te besede, je najbrž imel v mislih Korinčanom dobro znane istmijske igre, ki so potekale vsako drugo leto v njihovem mestu in so  po popularnosti zaostajale le za olimpijskimi igrami. Takratne igre so se v določenih detajlih razlikovale od današnjih podobnih tekmovanj. Zmagovalcu so dali na glavo venec iz oljčnih vejic, danes pa najboljšim podeljujejo medalje in še kaj (materialna plat tu seveda ni zanemarljiva). 

Toda vsa taka tekmovanja so imela in še imajo eno skupno značilnost: prvi je lahko le eden. Pri izenačenem času bi se to lahko posrečilo dvema. Drugače pa je pri tistem, o čemer govori apostol  Pavel. On postavlja vse kristjane v tekališče in nas spodbuja, da se potrudimo za nagrado, torej, da bomo na nek način vsi prvi.  Ali je s tem mislil, da se kristjan odreši po delih?  Če bi to mislil, bi bil sam s sabo v kontradikciji, saj pravi na drugem mestu:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Toda kristjani smo kot sito in rešeto: hitro pozabljamo, kako, zakaj in česa smo (bili) odrešeni, pozabljanju sledi pa popuščanje. S tem se situacija samo poslabša, kar privede do malodušja. Ker nam je Pavel hotel prihraniti to nadlogo, nas  spodbuja k disciplini. Usužnjevanje telesa, o katerem pripoveduje, ne pomeni, da moramo sami sebe mučiti, kot to počnejo razni asketi, ki si hočejo na tak način pridobiti dodatne zasluge pred Bogom (kar je v bistvu navaden napuh), ampak nas drži v zavesti, da smo Božji otroci. Taka disciplina seveda pomeni tudi odrekanje, a nagrada je že na tem svetu zavest, da smo v varnih Božjih rokah. Brez discipline apostol Pavel tudi ne bi zmogel opraviti dela, za katero ga je Bog določil. 

Obstaja še druga razlika med tekmovalci na športnih igrah in tekmovalci v Božjem tekališču. Njihova nagrada je taka, ki ovene, ali pa bo  šla   nekega dne na določen način v nič, nas pa čaka večna nagrada v Božjem kraljestvu.   Kot sem že  napisal, vztrajnost v tej naši tekmi ni vzrok našega odrešenja, ampak njegova posledica. Naš Gospod je ob neki priložnosti rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Take vztrajnosti ne moremo proizvajati iz lastne moči, v nasprotnem primeru bomo omagali. Ta moč prihaja od Boga. 

In še ena pomembna razlika obstaja med športnimi igrami in tekmo, v kateri se je znašel kristjan.  Na športnem tekmovanju je nekdo prvi, spet nekdo drugi, tretji, četrti, deseti, stoti... Pri naši tekmi ni takega razvrščanja in uvrščanja. Nihče ne tekmuje proti ostalim, ampak skupaj z ostalimi. Nekateri so malo bolj spredaj, drugi malo bolj zadaj, pač odvisno od osebne zmožnosti in okolnosti. Problem lahko nastopi, če nekateri mislijo, da si pri Bogu zaslužijo kaj več od drugih. O nečem podobnem govori Jezus v svoji priliki o delavcih v vinogradu (cf. Mt 20, 1-16). Prilika pripoveduje o gospodarju vinograda, ki je šel ob različnih urah dneva najemat delavce za svoj vinograd in se je z delavci iz  vsake skupine pogodil, da jim bo plačal po en denarij. Ko so prišli po plačilo, so tisti, ki so začeli z delom prvi, mislili, da bodo dobili več od tistih, ki so prišli pozneje, zato so se začeli pritoževati. Gospodar pa je rekel enemu od teh: "Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" (Mt 20,13-15)  Pogodba je pogodba, če si se pogodil po denariju, ne moreš pričakovati dveh denarijev.  Kot sem že napisal, ne tekmujemo vsak proti vsem ostalim, ampak skupaj z drugimi brati in sestrami, plačilo pa določa Bog. Pri tem ne smemo pozabiti, da smo še vedno samo grešniki, odrešeni po zasluženju Jezusa Kristusa, ne po svojih zaslugah. 

Pri Bogu ni zlatih, srebrnih in bronastih medalj ter uvrščanja na takšna in drugačna mesta na lestvici zmagovalcev in poražencev. Vse je po milosti. Zato bo na koncu vsakdo, ki vztraja, prejel od njega nevenljiv venec.


Ni komentarjev: