31. marec 2017

Hvaležnost


Pristna krščanska hvaležnost se ne veseli tega, kako se je spremenil tvoj jaz, veseli se v Njem, ki te je spremenil. 
~Tim Keller 


30. marec 2017

Osvežimo: kaj je že evangelij?



To nam v nekaj več kot dveh minutah kratko in jedrnato razloži dr. Julius J. Kim z Westminstrskega seminarja v Kaliforniji.  

 

Problem sekularizma


Civilizacija, ki je postala res sekularna, se ni zmožna braniti pred sovražnikom, ki je izvorno teološki. Posvetni evropski voditelji so bili prepričani, da so premagali teologijo. Toda teologija, ki je prišla k njim, je zelo drugačna od teologije, kakršno so imeli v mislih.
~Albert Mohler

29. marec 2017

Gre res za isto božanstvo?

Spominjam se, da sem po napadu ne Svetovni trgovinski center 11. septembra 2011 na enem od satelitskih programov, mislim, da je šlo za CNN, gledal prenos medreligijske spominske slovesnosti, ki je potekala v nacionalni katedrali v Washingtonu. Duhovnik episkopalne cerkve je začel svojo molitev nekako takole: "Bog Abrahamov, Bog preroka Mohameda in Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa..."   

Pravzaprav ni to nič nenavadnega, saj danes pogosto slišimo o bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, o tem, da vse religije v bistvu učijo eno in isto in o tem, da gre pri Judih, kristjanih in muslimanih v bistvu za enega in istega Boga. Sliši se namreč logično, da če vsa tri verstva trdijo, da je Bog eden, potem gre tudi za eno in isto božanstvo z različnimi imeni. To se sicer zelo lepo sliši, toda... 

Poglejmo najprej, kaj pravi o Bogu Koran: "Nevedneži pravijo: 'Bog je spočel sina'. Bog naj bo hvaljen! Nasprotno, njegovo je vse, kar je v nebesih in na zemlji. Njemu se vse pokorava." (2,116) Na drugem mestu pa pravi: "Tako govorijo: 'Usmiljeni je spočel otroka.' Vaše besede so zares odvratne! Skoraj se je odprlo nebo, skoraj se je odprla zemlja in skoraj so se gore zdrobile, ker usmiljenemu pripisujejo otroka. Nepredstavljivo je, da bi  imel Usmiljeni otroka!" (19, 88-92) In še en primer: "Judje govorijo: 'Ezra je Božji sin,' kristjani pa pravijo: 'Mesija je Božji sin.' To so njihove besede iz njihovih ust, podobne besedam nevernikov. Vrag naj jih vzame, sprevržence!" (9,30) V Njihovi sveti knjigi je še nekaj mest, ki zanikajo Kristusovo Božje sinovstvo (npr. 5,116. 6,101. 10,68. 19,88. 23,29 itn.). 

Talmudsko judovstvo, kakršno je danes, ima o Jezusu Kristusu zelo slabo mnenje. Ukvarjal naj bi se z magijo, delal znamenja s pomočjo demonov in zavajal ljudstvo proč od Boga (cf. Babilonski Talmud, Sanhedsin 43a).  To ni pravzaprav nič novega. Mnogi Judje so že v času njegovega zemeljskega življenja govorili Jezusu, da ima demona (cf. Jn 7,20. 8,48. 52). Zapis v Jn 8 od v. 12 naprej je sploh zelo poučen.  Na drugem mestu  beremo naslednjo pomembno Jezusovo izjavo, ki je v nasprotju tako s talmudskim judovstvom, kot z islamom: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza." (Jn 3,36)  Z0pet na drugem mestu pravi:  "Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu,   da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal." (Jn 5,22)  Na tej točki padeta tako rabinsko judovstvo kot islam, ker nobeden od njiju ne časti Sina, kakor zahteva Kristus. Z Jezusovega stališča  torej nobeden od teh zares ne časti Očeta, najsi ga imenujejo JHVH ali Alah.

Judaizem namreč zanika Jezusovo Božje sinovstvo, enako islam, toda Jezus  je sam o sebi govoril, da je on resnični Božji Sin, ne Božji sin v simboličnem pomenu besede, kot smo lahko npr. ljudje Božji otroci. Po islamskem nauku je božanstvo samozadostni monolit, ki ne more imeti sina. Jezus,  pravi nasprotno. Koran sicer govori o nekem Jezusu, ki da je Alahov prerok. Ampak koranski Jezus je v svojem bistvu popolnoma drugačen od Jezusa, kot se je razodel v Svetem pismu.  Biblični Jezus pravi, da je On pot, resnica in življenje in ima vse atribute božanstva. Razodel se je kot Božja oseba, Jahve (=Jaz sem; cf. Jn 8,24.28). Če je Jezus Božja oseba, potem se krščanski Bog razlikuje tako od talmudskega kot od muslimanskega božanstva. Gre torej pri sodobnem judovstvu, islamu in krščanstvu za isto božanstvo?

Prepričan sem, da ne.

Verjamem pa, da je za delovanje družbe potrebna koeksistenca med ljudmi tako različnih prepričanj.  Ta pa je mogoča le ob normalnem pogovoru, ki pa danes žal nikakor ni enostaven.


Navedki iz Korana so iz prevoda Erika Majarona, ki je izšel pri Žepni knjigi /Učila Tržič, 2004.  


28. marec 2017

Zakaj se kristjani morda nikoli več ne bodo vrnili v Mosul

Mosul v novembru 2016. Vir slike: Wikipedia

Iraški kristjani, ki so bili prisiljeni zapustiti Mosul, ko je to mesto zasedla vojska tako imenovane islamske države, se bržkone nikoli več ne bodo vrnili v svoje mesto. 

Kot piše na spletni strani organizacije Barnabas Fund, se je situacija v Mosulu v času  okupacije popolnoma spremenila. Po osvoboditvi Mosula izpod Isisa  je tamkajšnjim kristjanom sicer teoretično zagotovljena vrnitev domov, toda v času zasedbe je v mestu zrasla nova generacija muslimanov, ki je  vzgojena v duhu skrajne sovražnosti do kristjanov. 

Svoj protikrščanski lonček je pristavil tudi Tayyip Erdogan, predsednik Turčije, nesojene članice EU, ki pravi, da se bodo smeli  v Mosul vrniti samo sunitski muslimani. 


Dostop do vira >>>

27. marec 2017

Abdulkadir Mašaripov: "Ciljal sem v kristjane"

Abdulkadir Mašaripov, ki je obtožen za pokol 39 ljudi na silvestrski večer v carigrajskem nočnem klubu Reina, je pred turškim sodiščem izjavil: "Moj cilj je bil pobijati kristjane."

Omenjena oseba je državljan Uzbekistana. Pred sodnikom, ki ga je zasliševal, je priznal, da je pripadnik tako imenovane Islamske države, ki je tudi prevzela odgovornost za  napad. Po njegovih besedah ta napad ni bil uperjen zoper turško državo, ampak pravi: "Po mojem prepričanju je šlo za dejanje maščevanja zoper morilske akcije, ki jih po svetu izvajajo  kristjani, dejanje povračila na njihov praznik."  Dejstvo je, da mnogi pravoverni muslimani ne marajo praznovanja novega leta. 

Povedal je še, da je po napadu načrtoval samomor, ne pa predaje. Svojega dejanja nikakor ne obžaluje, čeprav  pričakuje smrtno kazen. 

Glede na statistiko umorjenih in ranjenih, ki jo je moč preveriti na tej povezavi, je vprašanje, če je bilo med žrtvami sploh kaj kristjanov. 


Vir:  Turkey: 'I targeted Christians', Evangelicals Now, April 2017. 

26. marec 2017

Zemeljski in nebeški kruh

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: "Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos." Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 9 "Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?" 10 Jezus je dejal: "Posedite ljudi." Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. 11 Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. 12 Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: "Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi." 13 Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. 14 Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." 15 Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.  (Jn 6,1-15) 


Čudež pomnožitve kruha, s katerim je Jezus nahranil do dvajset tisoč lačnih poslušalk in poslušalcev, je edini čudež, ki ga najdemo v vseh štirih evangelijih. Ta dogodek se je pripetil blizu obale Galilejskega ali Tiberijskega jezera, ki se tudi imenuje Genezareško jezero. Jezero leži na skrajnem severnem delu udorine Vzhodnoafriškega tektonskega jarka in je dolgo 21 km, široko pa nekaj čez 11 km. Druga stran jezera, ki je omenjena v Jn 6,1, je najbrž vzhodna stran. 

Kot lahko preberemo v Jn 6,2, je Jezusu sledila velika množica, ki je bila fascinirana nad  znamenji, ki jih je delal nad bolniki. Iz nadaljevanja lahko sklepamo, da je bil to glavni razlog njihove hoje za Gospodom. Verjetno so pričakovali še več podobnih dogodkov, kot je bilo na primer ozdravljenje sina državnega uradnika (cf. Jn 4,46-54). Najverjetneje pa jih je še posebej zanimalo, če je  morda on res Mesija, ki naj bi odrešil Izrael. Toda Jezus je bil zelo skeptičen do tiste vrste vere, ki jo proizvedejo znamenja in čudeži (cf Jn 2,23-25. Jn 4,48).

"Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: 'Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?'  To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. " (Jn 6,5.6) Jezus je zastavil gornje vprašanje Filipu iz dveh razlogov. Najprej zato, kjer je bil Filip eden od treh apostolov, ki so bili doma iz Betsaide, torej domačin iz teh krajev (cf. Jn 1,44). Domačin je seveda najbolje vedel, kje bi se dala nabaviti tolikšna količina kruha. "Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.'" (v. 7) Dvesto denarijev ni bila majhna vsota, saj so takrat plačevali delavcem  po en denarij na  dan. Šlo je torej za plačilo najmanj šeststo dni delavčevega dela. Kot je bilo rečeno v 6. vrstici, je Jezus preizkušal Filipa, če bo na osnovi že videnega (čudež v Kani!) ugotovil, kaj namerava Jezus storiti, toda  Filip ga ni razumel, ampak je  preračunaval potrebne količine kruha in koliko bi vse skupaj stalo. Povrh vsega bi težko našli pekarno, ki bi imela tolikšno zalogo kruha.


V pogovor se je vmešal Petrov brat Andrej, ki je ugotovil, da razpoložljiva količina hrane v obliki petih hlebov ječmenovega kruha (kakršnega so ga tedaj uživali revni sloji, pšeničnega so si lahko privoščili samo bogati) in dveh rib nikakor ne zadostuje za zbrano  množico, ki jo je sestavljalo 5000 mož (cf. v. 10), brez žena in otrok (cf. Mt 14,21).  Še eden torej, ki je padel na izpitu, pa niti vprašan ni bil! Jezus je nato ukrepal v svojem slogu in pomnožil razpoložljivo hrano...


Kot poročata Matej in Marko, je bil kraj, kjer se je  ta dogodek pripetil, nekje na samoti (cf. Mt 14,13. Mr 6,31.35). Celoten dogodek precej spominja na tavanje Izraelcev po divjini, Jezus pa  na Mojzesa, a ne le na njega. V resnici je bil Bog tisti, ki je  nahranil v puščavi svoje ljudstvo z mano in mesom (cf. 2Mz 16). Jezus se je tukaj dokazal za večjega od Mojzesa, saj je z Božjo močjo pomnožil kruh, Mojzes je bil le njegova predpodoba. Našemu Gospodu je uspelo nahraniti množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama, na koncu pa je še ostalo dvanajst košar koščkov kruha! Ta presežek nas spominja na obilje milosti, ki jo Bog razliva na svoje ljudstvo. Bog ne skopari. Če ta pomnožitev kruha spominja po eni strani   na čas, ko so Izraelci tavali po puščavi, je to dejanje po drugi strani vidna predstavitev nebeškega banketa, ki ga pripravlja Bog svojim izvoljenim v svojem kraljestvu. Obed ima v Svetem pismu zelo velik pomen, saj se v njem vsak pomemben dogodek  zapečati z obedom.


Zbrana množica je ob nenavadnem dogodku nemudoma ugotovila, da nima opravka z navadnim človekom, ampak so bili prepričani, da je Jezus prerok, takšen, kot je bil Mojzes. Navdušenju ni bilo konca ne kraja. Megacerkev je bila tu! Hoteli so ga celo postaviti za kralja, a se jim je izmaknil. Res je, da so imeli opravka s prerokom, a več kot le to. A tega se niso zavedali. Tudi za kralja ga niso mogli postaviti, kajti On, Božji sin je že kralj nad kralji. Njemu ni mogoče ničesar dodati. Toda vsako navdušenje ima omejen rok trajanja.


Ko je ta množica kasneje   našla Jezusa v Kafarnaumu, jim je  odkrito povedal resnico o njih, da ga dejansko iščejo le zato, ker so se najedli, in da je pravzaprav On pravi kruh, ki prihaja iz nebes. Po teh besedah so bili najprej zmedeni, potem jezni, nato razočarani, na koncu pa so se razšli. Tisto, kar jim je manjkalo, je bila vera. Verjeli so v konkreten kruh, s katerim so se nasitili, niso pa verovali vanj, ki jim je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (Jn 6,35)  Tukaj seveda ne gre za telesno, ampak za duhovno lakoto in žejo. Te ne more potešiti noben kruh, nobena pijača, nobena stvar na tem svetu, ampak le Jezus Kristus. On je rekel o sebi, da je njegovo telo resnična jed in njegova kri resnična pijača (cf. Jn 6,50-58). S temi besedami  je napovedal svojo žrtveno smrt na križu, v kateri je prelil svojo kri. Ta žrtev je tista, ki dejansko rešuje, toda rešuje samo tiste, ki verujejo!


Na koncu je bila torej večina razočarana in je odšla. Niso si ga več želeli imeti za kralja, kajti, kot sem že omenil, je  on kralj  posebne vrste. Oni so bili pripravljeni storiti vse, bržkone celo umreti zanj v morebitni vojni z Rimljani, niso pa bili pripravljeni verovati vanj. Od množice, fascinirane zavoljo njegovih znamenj in čudežev, je ostal ducat učencev. Prva megacerkev v zgodovini je šla v franže. 


Zemeljski kralji in drugi oblastniki lahko osvobodijo svoj narod ali državo izpod kake tuje sile, nikomur pa ne dajejo večnega življenja.  Jezus pa je Kralj, ki daje ravno to.  On je na križu umrl za naše grehe in dokazal svojo Božjo moč ob vstajenju od mrtvih. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 17,14. 19,16).


Ali mu zaupaš?



25. marec 2017

Praznih rok k Bogu


Tisti, ki zares pridejo k Bogu po usmiljenje, pridejo kot berači, ne kot upniki. Pridejo samo po usmiljenje, samo po suvereno milost, in ne kot bi jim bilo karkoli dolgovano.

~Jonathan Edwards

24. marec 2017

Revija Time 1966 - 2017

         1966: Ali je Bog mrtev?                                             2017: Ali je resnica mrtva?

Sam Alberry je takole pokomentiral ti dve naslovnici (tu klikni za originalni komentar): "Ne moreš imeti enega brez drugega. Bolj ko zanikaš prvo, bolj drugo izginja."

Jezus je izjavil o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje." (Jn 14,6)  Kdor zavrže Resnico z veliko začetnico, torej Jezusa, bo na koncu ostal tudi brez resnice z majhno začetnico. Kdor zavrže Pot, se bo znašel v brezpotju. Če zavržeš Življenje, ostaneš brez večnega življenja. Preostane ti le pogubljenje. 

Naj zaključim z besedo, kot jo je Bog razodel po preroku Mojzesu: "Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje!" (5 Mz 3,19a)

Bog daj vsem svojo milost! 

23. marec 2017

Povodenj in religiozni mož na slemenu hiše


Med veliko povodnijo sedi religiozni mož na slemenu hiše. Mimo pripluje čoln in čolnar  mu reče: "Stopi v čoln! Stopi v čoln!" Religiozni mož mu odgovori: "Ne, jaz imam vero v Boga. On bo zame naredil čudež!"

Ko mu pride voda do pasu, pripluje mimo naslednji čoln in mož v čolnu ga povabi, naj vstopi. Oni mu  spet odgovori, da ima vero v Boga, in da bo Bog naredil čudež.

Ko mu je pride voda že do višine prsi, pripluje tretji čoln, neznanec v čolnu pa mu zakliče, naj vstopi. Oni ga  spet zavrne, češ, da mu bo Bog naklonil čudež.

Ko mu  voda naraste do brade, prileti helikopter, mu spusti lestev in ga pozove, naj spleza navzgor. Oni  pa zamomlja s polnimi usti vode ter odbije ponudbo rekoč, da čaka na Božji čudež.

Ko pride s strto vero do nebeških vrat, reče Petru: "Mislil sem, da bo Bog zame naredil čudež, pa me je pustil samega. Peter se nasmehne in mu reče: "Ne vem, zakaj se pritožuješ, saj smo ti poslali na pomoč tri čolne in helikopter."



Vir: Christian Funny Pictures >>>

22. marec 2017

Po temi luč



Reformacija nastopi, ko zasije luč Božje besede tam, kjer vladata duhovna in kulturna tema, z namenom, da bi preobrazila Božje ljudstvo. Od tod moto protestantske reformacije: "Po temi luč!" ne glede na to, kaj si sodobni ljudje danes domišljajo, je bila reformacija potrebna tako za ljudi 16. stoletja, kot za sodobnega človeka.

Govori: Michael Reeves.



21. marec 2017

Ne bodi brezbrižen glede resnice o Bogu!



R. C. Sproul  je spregovoril tem, zakaj ne smemo biti brezbrižni glede teoloških naukov in vprašanj. Danes mnogi govorijo: "Doktrina povzroča delitve, Jezus povezuje."  V bistvu pa je tudi to doktrinarno stališče... 

20. marec 2017

Ugledni

Kadar hočejo mediji posebej podkrepiti neko zadevo, ki jo hočejo lansirati, da bi prešla v vsesplošno rabo "ljudskih množic", jim pride zelo prav pridevnik ugledni, saj tako lepo, ugledno in  prepričevalno zveni. 

Tako lahko preberemo ali slišimo, da je ugledni teolog dr. Tapata izjavil to in to, ugledni astrofizik dr. Oniinoni je rekel ono in ono, ugledna strokovnjakinja  za biologijo dr. Tistaintista pa je povedala tisto in tisto. Misli uglednih strokovnjakov za različna področja so nadvse koristna podkrepitev vsega tistega, v kar hočejo mediji prepričati bralce in poslušalce. pridevnik ugledni je torej del agende medijev in tistih, ki za vsem skupaj stojijo. 

Tako lahko v današnji spletni Domovini preberemo, da bi "ugledna britanska strokovnjakinja za medicinsko etiko ženskam dovolila splav na podlagi spola otroka". (Vir>>) Namen članka v tem primeru sicer ni podkrepitev ali zagovarjanje agende omenjene ugledne strokovnjakinje, nam pa zelo nazorno ilustrira, kaj vse se skriva za pridevnikom ugledni, ugledna. Ne vem sicer, kaj bi na to izjavili tisti ugledni strokovnjaki, ki trdijo, da obstaja oseminpetdeset ali koliko že spolov, in da  vsak posameznik sam odloča o svojem spolu. Na osnovi te logike bi morali počakati, da otrok toliko zraste, da se bi se sam odločil za pripadnost določenemu spolu in ga šele potem splaviti, kar je  celo v tem kontekstu do konca  absurdno. Ob tem se spomnim Pavlove navdihnjene besede, ki pravi: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1,22) 

Da je ugled in čast, kot ga posameznikom izkazuje svet, pri Bogu malo, ali celo nič vreden, kajti Bog ima drugačne kriterije kot svet. Zato pravi Jezus: "Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba." (Lk 16,15b)  Ljudje cenimo druge glede na premoženje, izobrazbo, dosežke in podobno. To samo po sebi ni slabo. Slabo postane, ko začnemo te stvari precenjevati. Mediji lahko napišejo, da je Tapata ugleden teolog. Ampak njegov ugled, ki ga uživa v določenih krogih in pri ljudeh na splošno,  še ni jamstvo, da ta oseba dejansko pozna Boga, oziroma, da tudi pri Bogu uživa ugled.  Zato veljajo za vse  ugledne strokovnjake in druge ugledneže,  popolnoma enako kot za vse ostale smrtnike,  Jezusove besede: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25)  Zapravljena večnost je človekova največja tragedija. 

Jezus pa je prišel na svet odrešit grešnike, tako tiste manj, kakor tudi one bolj ugledne. Ni prišel odrešit vseh, ampak tiste, ki vanj zaupajo, saj je sam izjavil:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kot sem že zapisal, velja to za ugledne, manj ugledne in neugledne. Bogu hvala, da je tako. 


19. marec 2017

Kaj pa sreča?

Vsakdo si želi biti srečen. Ni pa vsak pripravljen živeti tako, da bi lahko bil dejansko srečen. 
~Avrelij Avguštin

Jezusov odgovor na obtožbe

Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, 15 nekateri izmed njih pa so rekli: "Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone." 16 Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. 17 On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: "Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. 18 Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? 19 Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. 20 Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. 21 Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. 22 Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. 23 Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.
24 Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: 'Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.' 25 Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. 26 Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku."
27 Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: "Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!" 28 On pa je rekel: "Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo."  (Lk 11,14-28)


Perikopa v tradicionalnem lekcionarju, ki je namenjena branju na tretjo postno nedeljo, je precej dolga in jo lahko razdelimo na več delov.

Vse skupaj se je začelo, ko je naš Gospod izgnal iz neke osebe demona, ki je bil nem. Sam demon pravzaprav ni bil nem, ampak gre  za frazo, ki pomeni, da  je ta demon pri tem človeku povzročal nemost. Po uspešno opravljenem izganjanju tega nebodigatreba so se ljudje začudili, a takoj so se vmes našli zlobni jeziki, ki so Jezusa obtožili, da izganja demone z Bélcebubovo pomočjo.

Kdo je sploh Bélcebub? V zvezi s tem imenom, ki se v nekaterih prevodih glasi Beelzebúl, obstaja več možnosti. Pomeni lahko "knez Baal", (Baal je bil staro kanaansko božanstvo), lahko pa tudi Gospodar hiše. V tem primeru gre za poimenovanje satana, poglavarja demonov. Judje so verjeli, da je Jezus resnično izganjal demone, a tisti najbolj strupeni so govorili, da to počne s pomočjo mračnih sil. Podobno obtožbo, češ da je imel Jezuss demona in da je delal znamenja s pomočjo demonov ter tako vodil izvoljeno ljudstvo v odpadništvo, najdemo v talmudski književnosti (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a).

Jezus je na te in take obtožbe odgovoril s preprosto logiko: če je neko kraljestvo razdeljeno samo proti sebi, pač ne more obstati; enako ni logično, da bi bil satan razdeljen sam proti sebi, saj je preveč inteligenten, da se ne bi zavedal, da v neslogi ni moči. V nadaljevanju je Jezus nevernim poslušalcem zastavil vprašanje, naj argumentirajo s čigavo pomočjo potemtakem izganjajo demone njihovi sinovi, oziroma ljudje iz vrst teh obtoževalcev. Božji prst je močnejši od peklenskih sil. Če Jezus izganja demone z Božjo močjo, potem je že prišlo na zemljo Božje kraljestvo, seveda v zametku, ne v polnem cvetu.

Jezus je močnejši od satana. kar je naš Gospod nato poudaril v kratki priliki v Lk 11,21-23. "Močni, ki varuje svoj dom" (možna aluzija na Bélcebuba kot gospodarja hiše), je satan, "močnejši od njega" pa je Jezus, o katerem pravi apostol Janez naslednje: "Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3,8b)

Nato je dal Jezus vsem skupaj še naslednje pomembno opozorilo: "Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Lk 11,23) Tu je poudaril dejstvo, da obstaja točka, onkraj katere ni popuščanja in je hkrati opomin vsem tistim teologom in pridigarjem (tako imenovanim "liberalnim"), ki delajo v svojih spisih in pridigah iz Jezusa nekakšnega dobrohotnega sanjača, polnega dobrih idej in prijaznih nasvetov, ki pa nima nobene moči, da bi mogel kogarkoli kakorkoli odrešiti.

V nadaljevanju (Lk 11,24-26) je Jezus zbrane opozoril na še eno pomembno stvar, to je na pazljivost, oziroma čuječnost. Golo dejstvo, da je nekdo očiščen greha, ne more in ne sme biti razlog za samozadovoljstvo in lenobo. V kolikor se ne potrudi, da bi živel v poslušnosti Božji besedi, se bo zagotovo znašel v nevarnosti, da se povrne v prejšnje stanje, oziroma še na slabše. Hudičeve taktike in zanke so zelo prefrigano prirejene in prilagojene vsakemu posamezniku. Hudič ve o nas več kot mi sami, ni pa vsemogočen niti vseveden. Pred njim smo popolnoma varni, če smo ves čas  v navezi z Bogom.

V zvezi z zadnjima vrsticama perikope (Lk 11, 27.28) bom uporabil Luthrov citat: "Ko ženska vpije h Kristusu in ga slavi rekoč: "Blagor materi, ki je rodila takega sina" itn., je on zavrnil njeno meseno čaščenje in izkoristil priložnost, da nas pouči o bistvu svojega evangelija, torej da ne smemo radovedno zijati za deli in zaslugami svetnikov, ampak moramo poskrbeti, da bomo slišali Božjo besedo in se je držali. Ni naša skrb in nič nam ne koristi, če vemo, kako sveta in častitljiva je mati tega otroka, niti kako plemenit je ta njen Sin, temveč to, kaj je ta Sin storil za nas, torej, da nas je po milosti in brez vsakršne zasluge ali vrednosti z naše strani odrešil od hudiča. To dejstvo nam razglaša Božja beseda, in to je tisto, kar moramo slišati in se tega trdno držati v veri, da bi bili enako blagoslovljeni, kakor ta mati in njen otrok." Tako je. Pravi blagor kristjana ni v čaščenju Jezusove matere, ampak v poslušanju in poslušnosti Božji besedi in Kristusu, ki je utelešena Beseda.

Naj bo torej Kristus, utelešena Beseda, res vsem, ki to berete, Pot, Resnica in Življenje.


18. marec 2017

Spremenjenje Božjega Sina



V zgornjem videu lahko poslušate posnetek pridige dr. Djura Trkulja iz Reformirane cerkve v Novem Sadu na temo Gospodovega spremenjenja, kot je opisano v  Mr 9,2-8. 

Pridiga je v srbskem jeziku. Celoten posnetek traja 51 minut.

17. marec 2017

Patrikove slabe analogije



Ja, tudi svetniki delajo napake...


Matjaž Črnivec: Sveto pismo, Primož Trubar in Slovenci


Svoje razmišljanje bi rad začel s tezo, ki je namenoma nekoliko  pretirana. Glasi se takole:
_________________________________________________________
Brez Svetega pisma in Primoža Trubarja morda sploh ne bi bilo Slovencev. Če ne bi bilo Trubarjevega literarnega delovanja, se slovenska narodna zavest morda sploh ne bi razvila.
__________________________________________________________
V nadaljevanju želim podati nekaj utemeljitev za to namerno provokativno ugibanje.

KLIKNI za dostop do celotnega prispevka >>> 



14. marec 2017

Greh in milost


Greh povzroča odvisnost. Bolj ko se mu vdajamo, več ga hočemo. Mislimo, da nam daje moč, toda greh nas naredi nemočne. In prav tukaj nas sreča milost.

~Justin Holcomb


12. marec 2017

Odrešenik vseh ljudi


Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. 22 In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni." 23 Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: "Odpravi jo, ker vpije za nami." 24 Odgovoril je in dejal: "Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." 25 Prišla je, padla predenj in rekla: "Gospod, pomagaj mi!" 26 Odgovoril ji je in dejal: "Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom." 27 Ona pa je rekla: "Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev." 28 Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: "O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!" In njena hči je ozdravela tisto uro.  (Mt 15,21-28)

Vrstica Mt 15,21 je nekakšen prehod, saj je  Jezus na tem mestu zapustil Galilejo, kjer je  deloval do tedaj in se odpravil proti severu, na območje Fenicije, kjer je živelo pretežno pogansko prebivalstvo.  Zanimivo je, da ga je že kar kmalu  našla in poklicala na pomoč kánananska žena, rekoč: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni." (Mt 15, 22)   Kot poganka je morda že zaman iskala pomoč pri kanaanskem božanstvu Ešmunu, o katerem je vladalo splošno prepričanje, da ima čudežno moč, njegovo svetišče pa  je bilo malo manj kot pet kilometrov severovzhodno od Sidona. 

Ker so bili Judje sosedje Feničanov, nekateri med njimi pa so tudi živeli v  mestih Fenicije, je morala omenjena ženska  vsaj nekaj vedeti o judovstvu, morala pa je  tudi   kaj slišati in vedeti o Jezusu, da se je zatekla k njemu po pomoč. Dejstvo, da ga je poklicala: "Gospod," sicer ne pomeni, da bi se zavedala njegove božanske narave, ampak izraža prej vljudnost in spoštljivost. 

Ko ga je ženska nagovorila, se naš Gospod najprej sploh ni zmenil zanjo. Njegova reakcija na njeno moledovanje je najbrž za koga vsaj nenavadna, če že ne šokantna. Šele ko so ga njegovi učenci opozotili na njeno sitnarjenje, se je odzval. Toda ta njegov odziv je bil čisto v judovskem slogu. Uporabil je takratni običajni običajni judovski izraz za pogane, to je beseda psi. Res pa je, da ga je uporabil v obliki pomanjševalnice psički. V tem pogledu je stari Chráskov prevod ustreznejši, ko pravi: "On pa odgovori in reče: Ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom." (Mt 15,26) Jezus s tem ni hotel žaliti ženske, ampak preizkusiti njeno vero. Bog sam sicer ne potrebuje, takih preverk, potrebujemo jih mi, da vemo, pri čem smo v zvezi s temi stvarmi. Ženina vera sicer ni bila popolna, bila pa je velika, s čimer je požela Gospodovo priznanje. Po tej veri je njena hči ozdravela. 

V času času svojega življenja na zemlji je Jezus v glavnem deloval  med judovskim ljudstvom. Vsa  posamezna srečanja s predstavniki poganskih narodov pa pomenijo nekakšno anticipacijo vélikemu poslanstvu njegove cerkve, glede katerega pravi v svojem naročilu apostolom:  "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a)  S tem je povedal, da sta Božja milost in evangeljsko sporočilo namenjena posameznikom iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9), ne le pripadnikom določenega biološkega naroda. Zato je Jezusovo oznanilo  dobra novica za vse tiste, ki verujejo vanj:: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)

 Jezus je edini Odrešenik, tako Judov kot poganov. Kdor ga noče imeti za Odrešenika, ga bo imel nekoč za Sodnika. Ali je tudi tvoj Odrešenik?  Če ni, potem je zdaj pravi čas, da se približaš prestolu milosti, kjer dobiš milost, ki ti bo  pomagala že tukaj in zdaj (cf. Heb 4,16). 


11. marec 2017

Ko Jezus poseže


V evangeliju po Janezu je naredil Jezus svoje prvo čudežno znamenje na svatbi, zadnje pa na pogrebu. Svatba se je razživela, pogreb pa skazil.
~Jason B. Hood

10. marec 2017

Nikoli se ne prepiraj z otroki!

Vir slike: Uncyclopedia
Majhna deklica se je s svojim  učiteljem pogovarjala o kitih. Učitelj ji je dejal, da je fizično nemogoče, da bi lahko kit, čeprav je to zelo velik sesalec, pogoltnil človeka, saj ima zelo majhno grlo. Deklica je trdila, da je kit pogoltnil Jona. Razburjeni učitelj ji je odgovoril, da kit ni mogel pogoltniti Jona, in da je to fizično nemogoče. Mala deklica je odvrnila: "Ko bom prišla v nebesa, bom o tem vprašala Jona." Učitelj jo je samovšečno vprašal:  "Kaj pa če je Jona v peklu?" Punčka mu je odgovorila: "Potem ga pa vi vprašajte!"  


Avtor: N.N. 

Luč v temi


Živimo v posvetnjaški dobi, toda v temi je luč toliko svetlejša. 
~Michael Horton
 

07. marec 2017

Kaj je to sola fide?


Načelo sola fide, ki pravi, da se lahko posameznik odreši samo po veri, je eno od temeljnih načel reformacije, pa ne le nje. Gre za princip, ki je globoko zakoreninjen v Svetem pismu. 

O tem se je pogovarjala dr. R. Scott Clark in dr. Julius J. Kim z Westminstrskega seminarja v Kaliforniji...



Cerkev je za grešnike


Cerkev bi morala biti prostor, kjer lahko ljudje prosto rečejo, da so grešniki.

~ Tim Keller

05. marec 2017

Kdo je pravi iskalec?


Jezus je prišel iskat in rešit izgubljene. On je Iskalec, mi smo tisti, ki bežimo. 
~R. C. Sproul 

Preizkušan kakor mi


Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. 2 Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. 3 In pristopil je skušnjavec in mu rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh." 4 On pa je odgovoril: "Pisano je:
Človek naj ne živi samo od kruha,
ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust."
5 Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja 6 ter mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je:
Svojim angelom bo zate zapovedoval
in: Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen."
7 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" 8 Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo 9 ter mu rekel: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš."
10 Jezus mu je tedaj dejal: "Poberi se, satan, kajti pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli
in njemu samemu služi!"
11 Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.   (Mt 4, 1-11)

Pričujoči odlomek nam pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu. Če se vrnemo v predhodno, tretje poglavje, lahko vidimo, da se je ob Jezusovem krstu nanj spustil Sveti Duh, nebeški Oče pa je tedaj izrekel znamenite besede: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,16.17) Gre za dogodek, ki ga imenujemo teofanija ali Božje razglašenje, ki mu je sledila priprava na njegopvo javno delovanje.

Naš Gospod se je na svojo javno službo na zemlji pripravljal s štiridesetdnevnim postom v puščavi, kamor ga je odvedel Duh. Tam se mu je  zgodilo  ravno to, kar tudi nam redno zgodi, ko smo, ali vsaj mislimo, da smo duhovno na višku: lotil se ga je skušnjavec in mu pripravil tri zanke, s katerimi je hotel onemogočiti njegovo mesijansko poslanstvo.  S tem, ko je Jezus  prebil štirideset dni v puščavi in z dogodkom, ki je sledil, je šel skozi vse tisto in na koncu zmagal v vsem, glede česa sta zgrešila tako Adam kot starozavezni Izrael.  Najbrž se spomnimo svetopisemske pripovedi o tem, kako so Izraelci zaradi svoje neposlušnosti celih štirideset let tavali po puščavi.  To tavanje se na simboličen način odraža v Jezusovem štiridesetdnevnem bivanju v puščavi.

Kristjani mnogokrat pozabljamo, da je bil Jezus Kristus hkrati pravi Bog in pravi človek. Za tiste, ki jim je bolj domača njegova božanska narava, je lahko zgornja pripoved primerno sredstvo za uravnovešenje njihove enostranske kristologije. 
 
Štiridesetdnevni popolni post seveda naredi svoje. Hudič se je tega prav dobro zavedal, zato je Jezusu predlagal, naj dokaže svoje Božje sinovstvo s tem, da spremeni puščavsko kamenje v kruh.  Gospodov odgovor:
"Človek naj ne živi samo od kruha,ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust," je skoraj dobeseden  citat iz 5Mz 8,3, ki se nanaša na to, kako je Bog vodil svoje izvoljeno ljudstvo skozi puščavo in tam  zanj skrbel ter ga vzgajal. Jezus seveda v tistem trenutku ni potreboval celih gor kruha. Prednost je dajal Božjim obljubam, ne hrani. V tem je zmagal na tistem področju, na katerem je spodletelo Izraelcem na poti iz Egipta. Ko sta prva človeka zgrešila, sta podlegla satanovemu zapeljevanju in posumila v zanesljivost Božje besede  (cf. 1Mz 3,4.5). Poleg tega se jima je zazdel prepovedani sadež vreden poželenja (cf. 1Mz 3,6). Jezusa ni premamilo poželenje po hrani, ampak je v tem pogledu  premagal hudičevo skušnjavo.

Pri naslednji preizkušnji je hudič Jezusa potegnil na vrh templja in od njega zahteval, naj dokaže svoje Božje sinovstvo s tem, da skoči na tla. Svojo zahtevo je celo podkrepil s citatom iz Psalma 91. Toda hudičeva lastnost je ta, da biblične citate spravi izven konteksta ter jih z dodajanjem in/ali odzemanjem izkrivi in zlorabi, poleg česar zna biti tudi nadvse "superduhoven". Navedek je vzel iz Psalma 91, 11.12, pri čemer je izpustil drugo  polovico 11. vrstice. Celotno besedilo obeh vrstic se namreč  glasi, pri čemer sem podčrtal  izpuščeni del:
"Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Ti vrstici ne govorita o neki superduhovnosti, ampak o življenju vernika v Božjem zavetju, kar odseva iz celotnega besedila 91. psalma. Razen tega, kakšen smisel ima skakanje z vrha neke stavbe in preizkušanje Boga na tak način? Preizkušanje Boga je znak nevere. Besede psalmista:  "Ko bi danes poslušali njegov glas!  Ne zakrknite svojih src kakor v Meríbi, kakor na dan Mase v puščavi,  kjer so me vaši očetje skušali, me preizkušali, čeprav so videli moje delovanje." ( Ps 95,7b-9) se nanašajo na Izraelovo ravnanje v puščavi. Ime Meríba pomeni pravdanje, oporekanje (SSP), Masa pa skušnjava, preizkušnja (SSP) (cff. 2Mz 17,1-15. 4Mz 20,2-13). Jezusov odgovor je zato v bistvu identičen tistemu iz 5Mz 6,16, ki se glasi: "Ne preizkušajte GOSPODA, svojega Boga, kakor ste ga preizkušali v Masi."  Jezus je tudi v tej stvari zmagal nad hudičem.

Vladati vsemu svetu je sen mnogih ljudi. Pregovor pravi, da je oblast slast. Satan se je tukaj razodel kot vladar tega sveta, kar je še lepše razvidno iz Lukovega poročila o tem dogodku:
"Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem." (Lk 4,6b) Seveda je hudič namerno izpustil tisto, kar je bistveno: njegova oblast je sicer realna, vendar pogojna, omejena in začasna. Njegova ponudba je sicer videti vabljiva, kajti on vedno ponudi lažjo pot do rešitve. Toda lažja pot ni nujno prava pot. S svojo ponudbo je hotel Jezusa odvrniti od križa in ga na ta način nevtralizirati. Ljudem se zdi Bog velikokrat prezahteven. Podobno je bilo s starimi Izraelci, ki so zapustili Egipt. Ko je bil Mojzes dlje časa odsoten, se je med ljudstvom pojavila nevera, zato so si poiskali bližnjico: narediti so si dali zlatega malika, ki je imel obliko teleta (cf. 2Mz 32). Slavo neminljivega Boga so zamenjali za kip živali in potem tisto reč častili (cf. Rim 1,23).  Na ta način je ljudstvo podleglo skušnjavcu.  Toda naš Gospod je tudi glede tega zmagal, rekoč: "Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" To je referenca na 5Mz 10,13 in 10,20. Jezus je torej zmagal v vsem, v čemer sta zgrešila prva človeka in v čemer je zgrešil Izrael.

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na katerem koli področju, bodisi v zvezi z zadovoljevanjem naših primarnih človeških potreb, ali pa gre za tisto vrsto skušnjave, ki ščegetajoče trka na naš  Ego: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!"  Zato sta potrebna čuječnost in stalno zavedanje, da je Kristus vse to premagal!

Naš Gospod je sicer živel na zemlji popolno in brezgrešno življenje, kar pa ne pomeni, da ni bil preizkušan. Zgornje preizkušnje so bile le začetek; zaključek preizkušenj pomeni Jezusova žrtvena smrt na križu, s katero je bila  zlomljena hudičeva oblast. Jezus je po strašnem trpljenju in smrti tretji dan vstal od mrtvih, s čimer je potrdil, da je resnični Odrešenik.  K njemu, ki je  véliki duhovnik nove zaveze, se lahko ob vsakem času in ob vsaki preizkušnji bližamo, saj pravi Božja beseda:  "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Bogu hvala za to.