02. marec 2017

Čaka kitajske kristjane nova "normalnost"?


Beseda "normalno"pomeni za kitajske kristjane nekaj drugega kot za njihove sovernike na zahodu. Če pomeni za zahodnega kristjana beseda normalno to, da naj bi te nihče niti besedno, kaj šele fizično nadlegoval, pomeni to za našega kitajskega brata ali sestro ravno obratno. Cerkev na Kitajskem je bila in je še preganjana, čeprav se je intenzivnost preganjanja spreminjala. Tisti, ki smo živeli pod komunističnim režimom, ki resnici na ljubo nikoli ni dosegel tako pošastnih razsežnosti kot njegova kitajska inačica, se najbrž še spominjamo, da je bila stopnja verske in druge svobode vseskozi odvisna od dobre ali slabe volje matere Partije, seveda komunistične. Podobno je bilo in je še na Kitajskem. 

Po zmagi komunistične revolucije leta 1949 so iz Kitajske izgnali vse tuje misijonarje, tolerirali pa so tiste cerkve, ki so prisegle zvestobo komunističnim oblastem. V šestdesetih in sedemdesetih letih je šla Kitajska skozi fazo "kulturne revolucije", ki je še dodatno udarila po krščanski cerkvi. Leta 1966 je dal diktator Mao Zedong požgati semenišče v Nanjingu, kar je  pospremil z bombastično izjavo: "Krščanska vera mora za vedno in nepovratno oditi iz države!" Toda, glej ironijo!  Po diktatorjevi smrti, ko so se zadeve spremenile, je   ravno krščanska vera doživela v njegovi državi dotlej nesluten razmah. Če je bilo leta 1950 na Kitajskem nekaj milijonov kristjanov, jih je danes po konservativnih (beri: režimskih) ocenah, ki zajemajo predvsem režimu prijazne cerkve, 25 milijonov duš, po bolj optimističnih pa 100 ali celo 110 milijonov.  Slednje ocene vključujejo tudi tako imenovane hišne cerkve, ki so trn v peti režima in ves čas na udaru. Kakorkoli, v kitajskih cerkvah je vsako nedeljo zbranih pri bogoslužju več ljudi kot v vseh cerkvah po Evropi.

Trenutno se kitajski kristjani pripravljajo na novo "ledeno dobo", čemur sami pravijo nova normalnost. Sedanji generalni sekretar komunistične partije Kitajske Xi Jinping je zaostril odnos režima do kristjanov. Na udaru niso več samo  "hišne cerkve", ki so že standardno les enfants terribles ampak tudi prorežimske. Kot sem že omenil, pomeni to za kitajske kristjane "normalnost", a ne le zato, ker so že preživljali in z Božjo pomočjo preživeli podobne in celo hujše stvari, ampak tudi zaradi tega, ker je to isto Jezus obljubil svojim učencem: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše, (Jn 15,20) in malo naprej: To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal." (Jn 16,33) Zgodnjekrščanski filozof in teolog Tertulijan (160-225) je v zvezi s tem pojavom izjavil naslednje: "Kri mučencev je seme cerkve." Zato pomeni preganjanje za kitajsko cerkev "normalno stanje", tamkajšnji kristjani pa se že pripravljajo na "novo normalnost."  

Kje pa smo mi glede tega? Smo pripravljeni? 


Ni komentarjev: