19. marec 2017

Jezusov odgovor na obtožbe

Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, 15 nekateri izmed njih pa so rekli: "Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone." 16 Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. 17 On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: "Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. 18 Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? 19 Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. 20 Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. 21 Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. 22 Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. 23 Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.
24 Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: 'Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.' 25 Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. 26 Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku."
27 Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: "Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!" 28 On pa je rekel: "Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo."  (Lk 11,14-28)


Perikopa v tradicionalnem lekcionarju, ki je namenjena branju na tretjo postno nedeljo, je precej dolga in jo lahko razdelimo na več delov.

Vse skupaj se je začelo, ko je naš Gospod izgnal iz neke osebe demona, ki je bil nem. Sam demon pravzaprav ni bil nem, ampak gre  za frazo, ki pomeni, da  je ta demon pri tem človeku povzročal nemost. Po uspešno opravljenem izganjanju tega nebodigatreba so se ljudje začudili, a takoj so se vmes našli zlobni jeziki, ki so Jezusa obtožili, da izganja demone z Bélcebubovo pomočjo.

Kdo je sploh Bélcebub? V zvezi s tem imenom, ki se v nekaterih prevodih glasi Beelzebúl, obstaja več možnosti. Pomeni lahko "knez Baal", (Baal je bil staro kanaansko božanstvo), lahko pa tudi Gospodar hiše. V tem primeru gre za poimenovanje satana, poglavarja demonov. Judje so verjeli, da je Jezus resnično izganjal demone, a tisti najbolj strupeni so govorili, da to počne s pomočjo mračnih sil. Podobno obtožbo, češ da je imel Jezuss demona in da je delal znamenja s pomočjo demonov ter tako vodil izvoljeno ljudstvo v odpadništvo, najdemo v talmudski književnosti (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a).

Jezus je na te in take obtožbe odgovoril s preprosto logiko: če je neko kraljestvo razdeljeno samo proti sebi, pač ne more obstati; enako ni logično, da bi bil satan razdeljen sam proti sebi, saj je preveč inteligenten, da se ne bi zavedal, da v neslogi ni moči. V nadaljevanju je Jezus nevernim poslušalcem zastavil vprašanje, naj argumentirajo s čigavo pomočjo potemtakem izganjajo demone njihovi sinovi, oziroma ljudje iz vrst teh obtoževalcev. Božji prst je močnejši od peklenskih sil. Če Jezus izganja demone z Božjo močjo, potem je že prišlo na zemljo Božje kraljestvo, seveda v zametku, ne v polnem cvetu.

Jezus je močnejši od satana. kar je naš Gospod nato poudaril v kratki priliki v Lk 11,21-23. "Močni, ki varuje svoj dom" (možna aluzija na Bélcebuba kot gospodarja hiše), je satan, "močnejši od njega" pa je Jezus, o katerem pravi apostol Janez naslednje: "Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3,8b)

Nato je dal Jezus vsem skupaj še naslednje pomembno opozorilo: "Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Lk 11,23) Tu je poudaril dejstvo, da obstaja točka, onkraj katere ni popuščanja in je hkrati opomin vsem tistim teologom in pridigarjem (tako imenovanim "liberalnim"), ki delajo v svojih spisih in pridigah iz Jezusa nekakšnega dobrohotnega sanjača, polnega dobrih idej in prijaznih nasvetov, ki pa nima nobene moči, da bi mogel kogarkoli kakorkoli odrešiti.

V nadaljevanju (Lk 11,24-26) je Jezus zbrane opozoril na še eno pomembno stvar, to je na pazljivost, oziroma čuječnost. Golo dejstvo, da je nekdo očiščen greha, ne more in ne sme biti razlog za samozadovoljstvo in lenobo. V kolikor se ne potrudi, da bi živel v poslušnosti Božji besedi, se bo zagotovo znašel v nevarnosti, da se povrne v prejšnje stanje, oziroma še na slabše. Hudičeve taktike in zanke so zelo prefrigano prirejene in prilagojene vsakemu posamezniku. Hudič ve o nas več kot mi sami, ni pa vsemogočen niti vseveden. Pred njim smo popolnoma varni, če smo ves čas  v navezi z Bogom.

V zvezi z zadnjima vrsticama perikope (Lk 11, 27.28) bom uporabil Luthrov citat: "Ko ženska vpije h Kristusu in ga slavi rekoč: "Blagor materi, ki je rodila takega sina" itn., je on zavrnil njeno meseno čaščenje in izkoristil priložnost, da nas pouči o bistvu svojega evangelija, torej da ne smemo radovedno zijati za deli in zaslugami svetnikov, ampak moramo poskrbeti, da bomo slišali Božjo besedo in se je držali. Ni naša skrb in nič nam ne koristi, če vemo, kako sveta in častitljiva je mati tega otroka, niti kako plemenit je ta njen Sin, temveč to, kaj je ta Sin storil za nas, torej, da nas je po milosti in brez vsakršne zasluge ali vrednosti z naše strani odrešil od hudiča. To dejstvo nam razglaša Božja beseda, in to je tisto, kar moramo slišati in se tega trdno držati v veri, da bi bili enako blagoslovljeni, kakor ta mati in njen otrok." Tako je. Pravi blagor kristjana ni v čaščenju Jezusove matere, ampak v poslušanju in poslušnosti Božji besedi in Kristusu, ki je utelešena Beseda.

Naj bo torej Kristus, utelešena Beseda, res vsem, ki to berete, Pot, Resnica in Življenje.


Ni komentarjev: