02. april 2017

Kristusova avtoriteta

"Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? 47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga."
48 Judje so odgovorili in mu rekli: "Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?" 49 Jezus je odvrnil: "Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. 50 Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." 52 Judje so mu torej rekli: "Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: 'Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.' 53 Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?" 54 Jezus je odgovoril: "Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: 'Naš Bog je.' 55 Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. 56 Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil." 57 Judje so mu tedaj rekli: "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" 58 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." 59 Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.     (Jn 8,46-53)

Jezusovi dialogi z Judi po navadi niso bili nič kaj mehki, ampak ravno nasprotno. Občasno so bili celo do skrajnosti zaostreni. Zgornja perikopa predstavlja zadnji del dogajanja, ki ga opisuje evangelist Janez v Jn 8,12-59. Judje so imeli o sebi zelo dobro mnenje, ker so bili Abrahamovi potomci (cf. Jn 8,39) in ker so bili zelo religiozni ter so vestno izpolnjevali postavo. Toda religioznost še ne pomeni brezgrešnosti, kot mnogi mislijo in v tem je bila njihova slepota. Jezus je skušal s provokativnim govorom zdramiti Jude, da bi začeli malo globlje razmišljati o sebi, a ni bilo pravega uspeha. Religiozna igra vedno poteka po določenem vzorcu: "Resda nisem čisto brez napak, a sosedova Ančka je še slabša... Nisem sicer popoln, ampak, saj ni nihče popoln... Res je, tudi jaz delam napake, ampak v bistvu nisem slab-a... Kdor dela, greši..."  In še bi se našlo. Potem pa pride neki Jezus in začne zmerjati nas, ki niti nismo tako slabi kot sosedova Ančka, češ, da imamo hudiča za očeta (cf. Jn 8,44). To je bilo za pravičn(išk)e Jude (in bi bilo najbrž tudi za nas) že malo preveč. 

Na njihovo nasprotovanje jih je Gospod vprašal, kdo mu more dokazati greh, nakar je zaostril ton in jim rekel, da niso iz Boga, ker ne poslušajo Božjih besed. S tem jim je povedal, da glavna ovira za sprejetje vere niso neke intelektualne, čustvene ali kake druge ovire, ampak dejstvo, da neka oseba ni rojena iz Boga. Jezus je ob neki drugi priložnosti rekel Nikodemu: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Jezusovi poslušalci so bili zelo pobožni ljudje, pa vendar niso bili rojeni iz Boga! Pobožnost ni jamstvo za to, da je nekdo resnični vernik, kajti pobožnost, religija in kar je še takega, nikogar ne rešuje. Potrebno je rojstvo od zgoraj, od Boga. 

Odziv poslušalcev je bil buren in pričakovan: "Judje so odgovorili in mu rekli: 'Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?'" (Jn 8,48) Očitek, da je nekdo Samarijan, je za Jude pomenil hudo sramotitev, kajti Judje se niso niti pogovarjali s Samarijani. Seveda je imel Jezus glede odnosa do samarijanov bistveno drugačen odnose, ki ga nikoli ni skrival (cf. Jn 4,1-42. Lk 9,51-56. Lk 10,25-37. Lk 17,11-19). V nadaljevanju mu je zbrana družba očitala, da ima demona. Zdelo se jim je logično, da imaš demona, če si Samarijan. Seveda je to odločno zanikal, zraven pa še dodal: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." (Jn 8,51) To je šele razkačilo poslušalce, ki so se takoj začeli sklicevati na Abrahama in na preroke. Jezus jim je namreč pripovedoval stvari, ki se jim z  golega izkustvenega  stališča niso zdele verjetne, razen če ni On nekaj posebnega, na primer večji kot Abraham. Ampak oni tega niso verjeli. 

Na to jim je v nadaljevanju povedal nekaj resnic (cf. ibid. vv. 54-58), ki jih lahko povzamem takole:  če Jezus poveličuje samega sebe, potem njegova slava nič ne pomeni, toda njegova slava prihaja od nebeškega Očeta, ki ga prisotni ne poznajo, Jezus pa ga pozna in se drži njegove besede; pa tudi sam Abraham se je razveselil, da bo videl Kristusov dan, videl ga je in se razveselil, pri čemer najbrž ni mišljen kak poseben dogodek, ampak celotno Abrahamovo življenje v veri in radostnem zaupanju v prihod Odrešenika. 

Prisotni so se Jezusu posmehnili, češ, še petdeset let nisi star, pa se že hvališ, da si srečal Abrahama.  Tedaj je naš Gospod zbrano množico šokiral z izjavo, ko je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." (ibid. v. 58b) V šoku so zgrabili kamenje in ga hoteli kamnati. Le zakaj? Zbrane je razjezila Jezusova uporaba besedne zveze "jaz sem," oziroma "egō eimi", kot je zapisana v grškem originalu Janezovega evangelija. Jezus ni rekel: "Bil sem, preden se je Abraham rodil", ampak je uporabil sedanjik "jaz sem". V Septuaginti (grškem prevodu Stare zaveze) pomeni egō eimi prevod Božjega imena JHVH. S tema besedama je Jezus izrazil svojo božanskost, kar je bil vzrok za jezo zbranih poslušalcev. 

Tudi danes je ta egō eimi za marsikoga moteč. Mnogi so Jezusa pripravljeni sprejeti kot dobrega človeka, modreca,  učitelja modrosti, nekateri celo za preroka.  Ampak, da bi bil Bog?  Janez je napisal v prologu k svojemu evangeliju: "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.  V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,10.11) Jezus - Beseda je prišel na svet in svet ga ni spoznal. Še več, tudi pripadniki ljudstva, ki mu je pripadal po zemeljski strani, ga niso sprejeli. Vedeli so sicer, da ni čisto navaden učitelj, kar je razvidno iz naslednje povedi: "Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki." (Mr 1,22)  Pismouki so se sklicevali na starejše avtoritete. Tudi starozavezni preroki so se sklicevali na Božjo avtoriteto, ne na svojo. Jezus pa je učil kakor tisti, ki ima oblast.  To je delal, ker je on sam EGŌ EIMI. Njemu se ni (bilo) treba  sklicevati na Božjo avtoriteto, saj jo je posedoval, oziroma jo poseduje. To je šokiralo poslušalce v zgornjem primeru. 

Nad temi Jezusovimi besedami se še danes mnogi pohujšujejo, tako pravoverni Judje, muslimani, sekularisti in drugi. Svetopisemski Jezus je skala pohujšanja in znamenje, kateremu se nasprotuje (cff. Rim 9,33. 1Pt 2,8. Lk 2,34). Vsem, ki v Jezusa verujejo, daje on moč, da postanejo Božji otroci (cf. Jn 1,12). On je učlovečeni Božji Sin, ki je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu in izpolnil vse zahteve Božje postave. Bil je žrtvovan za naše grehe in obujen od mrtvih. Kdor vanj veruje in se nanj zanese, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. 

Ali veruješ vanj?



Ni komentarjev: