30. maj 2017

Večni dan


"Ljudje hrepenijo po tisočih dnevih in si tukaj želijo dolgega življenja. Naj prezirajo teh tisoč dni in zahrepenijo po enem dnevu, ki ne pozna ne vzhoda ne zahoda, po enem dnevu, po večnem dnevu, ki ga ni prinesel noben včeraj, in ki ga ne priganja noben jutri. Kaj nam bo teh tisoč dni? Mi gremo od tisoč dni k temu enemu dnevu, kakor bi šli od hrabrosti do hrabrosti."

~Avguštin, iz komentarja k Psalmu 84

29. maj 2017

Ponovno rojstvo ni dedno

Vsaka nova generacija potrebuje regeneracijo. 
~Charles H. Spurgeon

Ponovno rojstvo je stalna potreba, ki se nanaša na vse generacije.  Jezus je nekoč rekel Nikodemu: "Resnično, resnično ti pravim: Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva Božjega." (Jn 3,3b CHR)  Nihče se ne more na novo roditi za nekoga drugega, ali za nekoga iz naslednje generacije. Ponovno rojstvo, ki prihaja od zgoraj, ni dedno. 

28. maj 2017

Socialni aktivizem?



Ali bi moral biti kristjan družbeno angažiran? Ko opazujemo svet okoli nas, hitro opazimo, da je okoli nas velika zmešnjava. Ali naj kristjan pomaga čistiti ta nered?  Kako vpliva evangelij na spremembe v družbi? Kaj pa tako imenovani socialni evangelij?

O teh in podobnih stvareh se v zgornjem videu pogovarjata Kel Richards in Phillip Jensen.

Vrednost duše

Ena  sama odrešena duša bo nadživela in odtehtala vsa kraljestva sveta.
~J. C. Ryle
 

27. maj 2017

Napoved preizkušenj

Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; 27 in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. 
To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.  
(Jn 15,26-16,4a)

Jezus je v svojem govoru pri zadnji večerji obljubil apostolom, da jim bo po svojem vnebohodu poslal Svetega Duha, ki bo pričeval o njem. Gospodov vnebohod je dogodek, ki pri kristjanih na splošno ne zbuja posebne pozornosti, pa vendar gre za zelo pomembno stvar. 

Dokler je Jezus živel na zemlji, je bilo njegovo delovanje prostorsko zelo omejeno. Jezus ni mogel istočasno hoditi po dveh ali več različnih geografskih prostorih. Ni mogel biti istočasno v Jeruzalemu in v Kafarnaumu. Sveti Duh lahko veje, kjer koli hoče (cf. Jn 3,8). Jezus se danes nahaja na desnici Boga Očeta, zato je apostol Pavel postavil naslednje retorično vprašanje: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8, 34) Pomembna Jezusova naloga na Očetovi desnici je torej, da posreduje za nas. Sv. pavel je glede tega na drugem mestu še bolj jasen: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Nekatere cerkve trdijo, da obstajajo tudi drugi sredniki in srednice, kamor štejejo Gospodovo mater Marijo in svetnike, Božja beseda pa je tu več kot jasna: srednik je samo eden in to je Jezus Kristus.   On se pri nebeškem Očetu kaže in posreduje za nas (cf. Heb 9,24). Sveti Duh pa je tisti, ki spreobrača duše grešnikov in vodi Božje izvoljene. 

Jezus ni napovedal svojim nasledovalcem lagodnega življenja, prej nasprotno. Obljubil je preganjanje: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše."  (Jn 15,20b)  Timothy Keller je nekje zapisal: "Jezus ni bil samo prijeten fant, ki je na svetu delal dobre stvari. Prijetnih fantov ne križaš. Križaš grožnje." Ljudje ne maramo slišati temeljnega sporočila Svetega pisma, ki nam pravi, da smo pokvarjeni tako na razumskem, kot na čustvenem in voljnem področju. Ne gre sicer za kvantitativno pokvarjenost, torej tako, ki ne bi mogla biti še večja, ampak za kvalitativno pokvarjenost, ki zadostuje za večno pogubljenje. Izven Jezusa ni odrešenja, kar  je za mnoge moteče. Religije tega sveta pravijo: "Delaj to in to in odrešen boš!" Jezus pravi: "Izpolnjeno je. Veruj vame in rešen boš." (Jn 19,30. cf. Jn 3,16ss. 14,1)

Ko Bog močno deluje, takrat tudi satan pospešeno deluje in skuša zmesti Božje delovanje, saj ve, da ima na razpolago le malo časa (cf. Raz 12,12). Toda zaveda se, da je njegovo delo enako Sizifovemu.  Apostol Pavel piše: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje in: 'Naj odstopi od krivice vsak, kdor kliče Gospodovo ime.'" (2Tim 2,19) V tej vrstici nas najprej hrabri, ko pravi, da Gospod pozna tiste, ki so njegovi in da jih nihče ne more iztrgati iz njegove roke (cf. Jn 10, 28.29). Na koncu vrstice imamo  opozorilo, naj odstopi od krivice vsak, ki kliče Gospodovo ime. Dehjstvo je, da nihče ne more služiti dvema gospodarjema (cf. Mt 6,24), iz istega vrelca pa tudi ne more hkrati pritekati  sladka in grenka voda (cf. Jk 3,11). Duhovna shizofrenija pošilja v svet zmedena in nasprotujoča si sporočila.

Za vse, ki gredo skozi takšne in podobne preizkušnje, veljajo Jezusove besede: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)  Toda Bog je edini in najvišji plačnik za njihovo zvestobo ter stanovitnost!


26. maj 2017

Človeška narava in Kristus


Ko je privzel našo človeškost, je Kristus izkazal  naši človeškosti čast in potrdil, da ni s človeško naravo kot tako nič narobe.
~Michael Horton

25. maj 2017

R. C. Sproul o Kristusovem vnebohodu



Vnebohod je praznik, ki nas spominja na  poslednji dogodek v Jezusovem življenju na zemlji, čigar pomena se kristjani velikokrat ne zavedamo. Zato je prav, da ga na sveže osvetlimo.

O pomenu vnebohoda govori R. C. Sproul.


21. maj 2017

Zmagovalec nad svetom

"Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.

To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu." Njegovi učenci so rekli: "Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga." Jezus jim je odgovoril: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal" 
(Jn 16,23b-33)
Kristjani opravljamo svoje molitve v imenu Jezusa Kristusa, oziroma po Kristusu. Pred Boga namreč ne stopamo v svojem, ampak v Kristusovem imenu, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Med Bogom in ljudmi ni mnogo srednikov, kot v nasprotju z razodeto Božjo besedo trdijo  častilci Marije in svetnikov, ampak en sam, to je Jezus Kristus v tvari človeka. Njegova človeška narava je sedaj v nebesih, kjer posreduje za nas, oziroma, kot pravi pisec Pisma Hebrejcem:  "Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred Božjim obličjem." (Heb 9,24 JUB) On je torej naš zastopnik pred nebeškim Očetom. Zato prihajamo pred Boga s svojimi prošnjami in molitvami v njegovem imenu. Njemu je Bog "podaril ime, ki je nad vsakim imenom." (Flp 2,9b) Jezus sam nam je je zato naročil, naj prosimo Očeta v njegovem imenu.
V nadaljevanju pa je naš Gospod povedal še nekaj: "Tisti dan boste v imenu mojem prosili; in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas.  Zakaj Oče sam vas ljubi, ker ste vi mene ljubili in ste verovali, da sem jaz izšel od Boga." (Jn 16,26.27 CHR) Jezus Kristus je naš zastopnik pred Bogom. Pa ne le to. Svoje učence ima za svoje prijatelje (cf. Jn 15,14.15). Nebeški Oče ima rad Sinove prijatelje in uslišuje njihove molitve, ki mu jih prinašajo v Sinovem imenu. Zato pravi Jezus: "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu." (Jn 15,16) Jezusovi učenci nismo sami sebe izvolili, ampak nas je Jezus izvolil, kot je ugajalo  volji nebeškega Očeta. 

V vrstici Jn 16,25 je Jezus povedal učencem, da pride dan, ko jim ne bo več govoril o prispodobah, kar so so učenci razumeli tako, kot da je ta ura že napočila. V nadaljevanju so celo izrazili vero, da je Jezus prišel od Boga (vv. 29.30). Toda on jim je odvrnil, da ni prepričan v trdnost njihove vere: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega." (v. 31b.32a) Zelo razločno jim je povedal, da ga  bodo v odločilnem trenutku vsi zapustili in se razkropili, kar se je kasneje tudi uresničilo in se je samo Janez v družbi Jezusove matere in nekaterih žena pojavil pod Jezusovim križem. 

Toda Jezus kljub tej svoji napovedi ni obupal nad učenci. Še več, obljubil jim je, da bodo uživali njegov mir sredi spreminjajočega se in sovražnega sveta in jih spodbudil, naj bodo pogumni. Ni jim obljubil lahkega življenja, ugodja in bogastva, ampak stisko. Toda Jezus Kristus je tisti, ki je svet premagal (cf. v. 33).  Apostol Janez je napisal: "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) Objekt naše vere pa je Kristus (cf. 1Jn 5,5), ki je premagal svet. Le kaj je narobe s svetom? Apostol Janez odgovarja: "Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja." (1Jn 2,16b) Gre za stvari, ki jih ima svet rad, to so "vrednote" sveta, ki jih svet ceni, vendar niso od nebeškega Očeta! (cf. 1Jn 2,16c) 

Toda v vsem tem je Jezus zmagovalec, z njim vred in po njem pa tudi, vsi, ki s(m)o Jezusovi, oziroma, kot je rekel sv. Pavel: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil." (Rim 8,37. Hvala Bogu za zmago, ki nam jo daje po svojem Sinu jezusu Kristusu!



20. maj 2017

Nekaj poudarkov iz Knjige Razodetja

Zakaj zveni beseda apokalipsa tako skrivnostno in grozeče?  Morda zato, ker (več) ne poznamo  njenega izvirnega pomena?  V grščini ne pomeni nič drugega kot razodetje. Toda tak naslov nosi tudi zadnja knjiga Svetega pisma, in govori o "poslednjih rečeh". 

Danes obstaja kar nekaj načinov razlage in razumevanja Knjige razodetja, čemur se ne smemo čuditi, saj gre za spis, ki je poln skrivnostne simbolike, zato že vse od začetka buri domišljijo mnogih bralcev in razlagalcev. 

Te tematike se je v seriji polurnih predavanj lotil tudi reformirani teolog R. C. Sproul.  Spregovoril je o  času nastanka te knjige, o tem, kdo naj bi bil antikrist, kdo naj bi bila zver s skrivnostno oznako 666, o vnebovzetju svetih in o tisočletnih pričakovanjih (mileniju)... 

Na spodnjih povezavah je dostop do predavanj, kot jih je posredovala organizacija Ligonier Ministries. 








Možno je tudi neposredno prehajanje med posameznimi predavanji na sami spletni strani. Prehodi so označeni z znakoma  <   in   >. 

Moč evangelija

Moč evangelija ni v besedni spretnosti ali kateri koli drugi lastnosti pridigarja,ampak je evangelij sam po sebi Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje (cf. Rim 1,16). 


16. maj 2017

Izpopolnjen prevod Prg 30,18.19

Slika je zgolj simbolična, realnost pa ni.

Ko me je danes žena poslala, da nekaj poiščem v njeni torbici, me je to iskanje navdihnilo k temu, da sem še sam nekaj dodal navdihnjeni Božji besedi, zapisani v Prg 30,18.19. Kdor razume skrivnost ženske torbice, me gotovo ne bo razumel. Kdor je ne razume, me bo razumel. 

Tri reči se mi zde prečudovite,
štirih ne morem dojeti, pete pa še manj:
pot orla po nebu, pot kače po skalovju,
pot ladje po odprtem morju,
pot mladeniča z dekletom
in skrivnost vsebine ženske torbice.
                                               (Prg 30,18.19)

Božje delo v duši


Edino Bog lahko vstopi v temo človeške duše in reče: "Bodi svetloba!"

~ John MacArthur

14. maj 2017

Nobenih doktrin?

Ideja in izvirna objava: Simon Wartanian

"Ne potrebujem doktrin, potrebujem samo Jezusa!"

          "V redu. Kdo pa je ta Jezus?

On je Božji Sin, ki je prišel odrešit človeka..."

          "Že, že, toda tudi to je doktrina!"


Duh resnice na delu

"[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: 'Kam odhajaš'", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal."  (Jn 16,5-15)

Napovedana ločitev apostolov od ljubljenega Učitelja  ni bila lahka stvar, zato jim je srce napolnila žalost (v.6). Toda,  kot je jim rekel Jezus, je bila ta žalost brezpredmetna, kajti, dokler je bil Gospod med njimi na svetu, je bil Sveti Duh zadržan. Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, je lahko v svojem človeškem stanju  deloval istočasno le na enem mestu, prehodil Galilejo, Judejo in še nekatere sosednje pokrajine, ni pa mogel biti  v drugih krajih.  Sveti Duh pa ni vezan na neko določeno telo, zato lahko deluje kjer koli (cf. Jn 3,8).  Iz tega razloga je rekel Jezus sviojim apostolom, da je  zanje  bolje, da  odide k Očetu, in da ga zamenja Sveti Duh - Tolažnik (v.7).

Izraz tolažnik je običajen, a ne ravno posrečen slovenski prevod grškega izraza parakletos. Le-ta pomeni nekoga, ki je pozvan na stran nekoga, oziroma nekomu na pomoč. Lahko bi ga tudi prevedli kot Branitelj, Odvetnik, Zagovornik, Srednik, Pomočnik. Ta je sicer lahko tudi Tolažnik, ampak ta izraz deluje precej medlo.

Jezus pravi, da bo Sveti Duh ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe (v. 8).
Glede greha. Čeprav smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23), svet nerad prizna greh. Še več, ta pojem skuša stlačiti nekam v ropotarnico zgodovine in praznoverja. Toda zanikanje obstoja greha še ne pomeni, da greha ni. Kdor ne verjame, naj vzame v roke današnji dnevni časnik, posluša poročila, ali si ogleda TV dnevnik. Ob novicah o vojnah, krivicah in kriminalu vseh vrst mu bo to najbrž takoj jasno, da je v tem svetu nekaj hudo narobe. V 9. vrstici nam Jezus pojasni vzrok greha: korenina greha je nevera. Nevera ni le to, da je nekdo brezbožen. T Po svetu hodijo milijoni in milijoni ljudi, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, celo prepričani so, da je on dejansko Božji Sin in Odrešenik, a se kljub temu nimajo za odrešene. Menijo, da njegovo delo ni tako popolno, da ne bi še oni morali k temu pripomoči s svojimi deli, s čimer teptajo Jezusovo na križu dokončano delo. Apostol Janez piše: "Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi." (1Jn 2,12) Na drugem mestu pa pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Je to tem ljudem premalo razumljivo, ali preveč nestvarno? Če je slednje, potem nimajo vere v Božjega Sina, čeprav morda v teološkem in zgodovinskem smislu verjamejo v njegov obstoj in delo.

Glede pravičnosti. Kot pravi Calvin, ljudje  dejansko nikoli ne bodo lačni in žejni pravičnosti, ampak jo bodo zavračali, če se ne bodo prej prepričali glede greha. Posameznik ne more napredovati v stvareh evangelija, če se pred tem ne poniža in pokesa. Do resnične ponižnosti pa pride le, če se prepriča o svojem grehu. Pred Bogom ne premoremo lastne pravičnosti. On je tisti, ki nam  daje  pravičnost, ta pravičnost je torej Božji milostni dar, s katerim nas on na nek način pokrije. Ta dar pa smo prejeli že tedaj, ko je njegov Sin vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4, 25)  Kristus je odšel k Očetu (cf. Jn 16,10) in "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Da, Kristus je  naša pravičnost! "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus, naša pravičnost, se sedaj za nas prikazuje pred Božjim obličjem. Ker je šel Kristus k Očetu, je naloga Svetega Duha, da prepričuje svet glede resnične  pravičnosti.

Glede sodbe. Kot nam Jezus pojasni v nadaljevanju, je sodba povezana z dejstvom, da je vladar tega sveta obsojen (cf. Jn 16,11). Calvin pravi glede tega, da Sveti Duh prepričuje svet glede sodbe v smislu, da je Kristus premagal kneza hudobije in ga obsodil, ter po svoji zmagi obnavlja svet in spravlja v red stvari, ki so bile uničene in v razkroju.

V nadaljevanju je Jezus povedal apostolom, da je še veliko stvari, ki jim jih mora povedati, a jih oni tedaj še niso bili zmožni nositi nositi (cf. Jn 16,12). Naloga nadaljnjega uvajanja apostolov v vso resnico je pripadala  Svetemu Duhu (cf. v. 13). Rimskokatoliška cerkev ima Jn 16,13 za kronski dokaz, da cerkev (seveda njihova) še vedno prejema razodetja od Boga, ki sicer niso več individualna, ampak kolektivna, na ta način širi zaklad vere in mu dodaja nove nauke, ki jih sicer ne najdemo v Svetem pismu. Razodevanje resnice naj bi bil torej dolgotrajen proces, ki še vedno traja.  Toda omenjeni odlomek ne pripoveduje, kot da bi v njem Jezus  govoril o cerkvi na splošno, ampak se nanaša na apostole. Ti so bili potem uvedeni v vso resnico, ki so jo nato posredovali naprej.  Zato pravi apostol Juda (Tadej) o veri, da  "je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Jud 1,3b) V kolikor bi razodevanje vere še kar trajalo, bi bile te apostolove besede povsem brezpredmetne. Vera je bila torej izročena enkrat za vselej, Kristusovi učenci pa so jo zapisali v spisih, ki jih imenujemo Sveto pismo Nove zaveze. Duh je navdihnjene pisce spominjal preteklih dogodkov (cf. Jn 14,26), ki so jih zapisali v štirih evangelijih, jim razložil evangelij odrešenja, pomemben za sedanjost (cf. Jn 14,26. 15,26), podan v Apostolskih delih ter apostolskih pismih in razodel eshatološko prihodnost  (Raz 1,19).

Vse, kar je Sveti Duh posredoval apostolom, je prejel od Jezusa, Jezus pa isto prejema od Očeta, oziroma poseduje skupaj z Očetom (Jn 16,14.15). Glavna naloga Svetega Duha je, da nas prepričuje o tem, da smo grešniki, ki potrebujemo Odrešenika ter nas vodi k Njemu, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Duh pa je tudi tisti, ki vodi izvoljene na poti stanovitnosti, tako da se na njih izpolnjuje Jezusova beseda: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6,37-39) Kadar in kogar torej Bog rešuje, tedaj in tistega tudi zagotovo reši!

13. maj 2017

Kako lahko danes slišimo Božji glas?



Kako lahko vemo, da je nekaj, kar slišimo Božji glas? Je lahko neka naključna misel, ki nam prešine možgane, Božji glas? Kaj delajo in učijo gibanja, kot so: Beseda vere, Novoapostolsko reformacijsko gibanje in karizmatično gibanje na splošno? Obstajajo sodobni apostoli v smislu Jezusovih apostolov? Kaj je z zasebnimi razodetji, ki naj bi jih imele nekatere posameznice in posamezniki iz teh gibanj?

Na ta vprašanja odgovarja Justin Peters v svojem predavanju.

12. maj 2017

Je kalvinizem v redu za cerkev?

Avtor izvirne verzije: Simon Wartanian

Ali kalvinizem res slabi in uničuje cerkve, kot mislijo nekateri?  Na to vprašanje odgovarja  Burk Parsons in pojasnjuje, zakaj je Calvinov pogled  na Boga, človeka, greh, Jezusa Kristusa in odrešenje natanko to, kar cerkev potrebuje v tej in v vseh generacijah.

Celotna oddaja traja nekaj več kot 26 minut.  


Dostop do oddaje >>>


10. maj 2017

Zakaj morala?


"Kadar rečeš, da je na tem svetu preveč zla, si s tem izrazil domnevo, da obstaja dobro. Ko izraziš domnevo, da obstaja dobro, si s tem izrazil domnevo, da obstaja moralni zakon, na osnovi katerega moremo ločiti med dobrim in zlim.Toda, če domnevaš, da obstaja moralni zakon, moraš predpostaviti moralnega zakonodajalca, ta pa je tisti, katerega obstoj skušaš ovreči, ne dokazati. Če namreč ni moralnega zakonodajalca, potem ni moralnega zakona. Če ni moralnega zakona, potem dobro ne obstaja. Če ne obstaja dobro, potem ne obstaja niti zlo. Je tu kakšno vprašanje?"

~Ravi Zacharias

09. maj 2017

Dogmatičnost sodobnega sveta


Posebna značilnost sodobnega sveta ni njegova skeptičnost, ampak njegova dogmatičnost, ne da bi se tega zavedal.
- G. K. Chesterton

07. maj 2017

Ko vpliva svet na cerkev

Verjamem, da je en vzrok, zakaj ima Božja cerkev v tem času tako majhen vpliv v svetu ta,  da ima svet tako velik vpliv na cerkev. 
                                                                                                ~Charles Haddon Spurgeon

Razlog za veselje


"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." 17 Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" 18 Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." 19 Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? 20 Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. 21 Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. 22 Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel."      (Jn 16,16-22)

Ko je Jezus pri zadnji večerji razlagal učencem, da bo skoraj napočil čas, ko ga ne bodo več videli, in da odhaja k Očetu, ga niso razumeli. Povedal jim je, da se bo skoraj zgodilo, da bodo žalovali in jokali, svet pa se bo veselil.

Kdo je ta svet, o katerem je pripovedoval naš Gospod? Njegove smrti so se veselili judovski duhovniki, mnogi pobožni farizeji in pismouki in sploh vsi, ki so se v njegovem predsmrtnem času norčevali iz njega. Veselila se je je nahujskana množica, ki je prosila Pilata, naj jim izpusti Baraba, Jezusa pa križa. Ob njegovih mukah so se naslajali vojaki rimske vojske. Veselili so se je mimoidoči, ki so ga zasmehovali, rekoč, naj stopi s križa. Mnogo ljudi, ki predstavljajo svet, se je veselilo njegove nesreče. Žalovali so le njegovi učenci, saj so imeli radi svojega Učitelja,  nekateri pa tudi zato, ker  so se jim porušile sanje o mesijanskem kraljestvu, ki naj bi kmalu napočilo.

Toda Jezus je napovedal še nekaj drugega, zelo pomembnega, to je njegovo vstajenje od mrtvih.  Ta dogodek bi moral biti za apostole največji razlog za veselje, toda, kot sem že povedal, oni tega v tistem trenutku niso razumeli. Učenci so si zamišljali Božje kraljestvo kot neko vrsto zemeljskega kraljestva, naš Gospod pa jim je govoril o nebeškem kraljestvu. Dejstva, da vodi pot vstajenja preko križa,  še danes mnogi ne razumejo, zato je Pavel nekoč zapisal: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost,  mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost." (1Kor 1,18. 22.23) Jezus je svoje učence postopoma uvajal v skrivnosti njegovega kraljestva. Šele, ko je vstal od mrtvih, jim je bilo dano popolnoma  dojeti, s kom so imeli dolga tri leta opravka. Tedaj je za apostole napočil trenutek veselja, ki jim ga ni mogel nihče vzeti. 

Življenje povprečnega kristjana ni ravna in gladka pot, ampak vijugasta in polna preizkušenj. Toda cilj je znan. Sv. Pavel pravi: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) Jezus Kristus je naš Odrešenik, pa tudi naš zgledni primer. Tudi tisti, ki vanj verujemo, bomo obujeni v večno življenje v njegovem kraljestvu, saj je on za nas in za naše grehe pretrpel smrt ter nam odprl vrata v življenje. Zato nas apostol Pavel spodbuja: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4) Teh besed ni pisal iz varnega zavetja, ampak iz rimske ječe, kjer je čakal na najhujše... Toda to mu ni vzelo poguma, niti ni v njem povzročalo zagrenjenosti. Zavedal se je namreč, komu je veroval (cf. 2Tim 1,12).

Jezusovo vstajenje je jamstvo  za naše odrešenje.  To  je ob zavedanju, komu verujemo, zelo dober razlog za veselje.  Zatorej,  veselimo se v Gospodu!


06. maj 2017

Lyndal Roper: Esej o Luthru


Radio BBC je na začetku tega meseca predvajal esej priznane zgodovinarke Lyndal Roper, v katerem pripoveduje o Martinu Luthru. Gre za prvega v vrsti esejev o osebah, ki so bile (nekatere sicer le določen čas)  z njim v povezavi. Oddaja traja kakih petnajst minut. 


Prof. dr. Lyndal Roper je strokovnjakinja za zgodovino novega veka.  Po rodu je Avstralka, iz zgodovine in filozofije je diplomirala na univerzi v Melbournu, študij pa nadaljevala na univerzi v nemškem Tübingenu. Študije je dokončala na londonski univerzi, kjer je doktorirala.  Sedaj predava na Oriel Collegeu v Oxfordu. Več o njej najdete na tej povezavi.

04. maj 2017

Je Kristusova ekskluzivnost nepravična?


Sodobna kultura in družba okrog nas trdita, da vodi do Boga mnogo poti. Alistair Begg pa v svoji približno petindvajsetminutni razlagi odgovarja na take in podobne trditve s svetopisemsko trditvijo, da je Jezus Kristus edini Srednik med Bogom in človekom... 




03. maj 2017

02. maj 2017