30/06/2017

Ali res Bog sovraži greh, ljubi pa grešnika?



S strani različnih pridigarjev danes velikokrat slišimo, da Bog sicer sovraži greh, ljubi pa grešnika. Toda, kot pravi R. C. Sproul, zadeva v resnici  ni tako enostavna... 


29/06/2017

Stanovitni prijatelj


Noben prijatelj na svetu ni tako stanoviten in nespremenljiv v svojem prijateljstvu kot Kristus. Jn 13,1 pravi: "Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili nasvetu, tem izkazal ljubezen do konca."

Potrpežljivo prenaša milijone provokacij in krivic, pa vseeno ne prelomi prijateljstva s svojim ljudstvom. Čeprav ga je Peter zatajil, ga On ni zavrgel, ampak je po svojem vstajenju naročil: "Pojdite in povejte učencem in Petru. Naj ne misli, da je s svojim grehom zapravil moje zanimanje zanj. Čeprav me je zatajil, ga ne bom zavrgel!" (cf. Mr 16,7)

Kako čudovit je Kristusov odnos do prijatelja!
Avtor: John Flavel


28/06/2017

Resnična vera

Resnična vera je to, da odobravaš, kar Bog odobrava, sovražiš, kar on sovraži in uživaš v tistem, kar  njemu ugaja. 
~Charles Hodge


27/06/2017

Čemu nam služi poznavanje stvarstva in Božje previdnosti?

Da bi bili v vseh nasprotjih potrpežljivi (Rim 5,3; Jak 1,3; Job 1,21), v sreči hvaležni (5 Mz 8,10; 1Tes 5,18), v bodoče zaupali zvestemu Bogu in svojemu Očetu, da nas nobena stvar ne bi ločila od njegove ljubezni (Rim 8,38), ker je vse stvarstvo v njegovih rokah in brez njegove volje se ne more nič storiti niti premakniti (Job 1,12; Apd 17,25-28; Prg 21,1).  

(Heidelberški katekizem, 28. vprašanje)

26/06/2017

Pascal o človeku v prvobitnem in sedanjem stanju


Človekovo dostojanstvo je bilo v stanju nedolžnosti v tem, da je porabljal stvari in gospodoval nad njimi, danes pa je v tem, da se ločuje od njih in se jim podreja.
~Blaise Pascal


B. Pascal, Misli, Mohorjeva družba Celje, 1986. S. 190. 



25/06/2017

Ob dnevu državnosti

Pred štirimi leti sem ob dnevu državnosti objavil na tem spletniku   prispevek, ki se mi zdi še vedno aktualen, zato ga ponovno objavljam, vendar z nekaj manjšimi popravki in s kakšno dopolnitvijo. 

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti vse vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma za njeno pobožanstvenje. Taka totalitarna država ti zelo hitro vse vzame. 

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo grešniki. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja v Liberiji pred leti, ko so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi, anarhije v Somaliji in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo in to celo v primeru, če je ta oblast brezbožna ali poganska. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je polagal judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela. 

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Povsod kjer  je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki zagotavlja cerkvi avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  
Imamo pa tudi cerkve, ki rade politizirajo in uporabljajo prižnico za širjenje političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se gredo politiko, postanejo tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako zlizani, izgubljata obe. Obstajata dva napačna modela urejanja odnosov med cerkvijo in državo; na eni je cezaropapistični, značilen za vzhodno pravoslavje in nekatere protestantske države na severu in zahodu Evrope, na drugi pa, recimo mu "papocezaristični",  ki je bil  značilen za katoliške države. V prvem primeru država upravlja s cerkvijo, v drugem pa cerkev z državo. Nobeden od navedenih sistemov ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda cum grano salis! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kako potem ne bi opazil in potenciral dejanskih spodrsljajev?

Pred 467 leti nas je Primož Trubar v svojem Katekizmu krstil za Slovence. Od takrat naprej smo porabili štiri stoletja in pol, da smo se izoblikovali v poseben narod z lastno državo, za kar smo hvaležni Bogu. Države namreč ne nastajajo kar tako, mimogrede. Nič, kar se zgodi, ne nastane mimo Božje volje. On naj  blagoslovi našo zemeljsko domovino in nakloni svojo milost, da bi vsi njeni udje našli pot v nebeško domovino! 

24/06/2017

Individualizem sodobnega evangelikalizma

"Jezusa Kristusa sprejemam za svojega odrešenika," pomanjšuje evangelij v introvertirani in egocentrični individualizem."
~Jürgen Moltmann 

Janez Krstnik

Pieter Bruegel St.: Janez Krstnik pridiga. Vir slike: Wikipedia

Zakaj je bil Janez Krstnik največji starozavezni prerok, čeprav se  ne pojavlja v Svetem pismu stare zaveze, ampak šele v Novi zavezi? Kdo je bil Janez Krstnik in kakšno vlogo je odigral v odrešenjski zgodovini?



22/06/2017

Med Staro in Novo zavezo


Med Staro in Novo zavezo zija široka časovna vrzel, dolga približno štiristo let. Toda tudi v tem času se je v Palestini dogajalo veliko stvari. Starozavezno obdobje se konča z Nehemijem, ki je pod perzijsko oblastjo obnovil jeruzalemski tempelj. Perzijsko oblast je zamenjala Aleksandrova Makedonija. Po njenem razpadu so dobili Palestino za krajši čas Ptolemejci, nato pa Selevkidi. V tem obdobju je nastala pravoverna ločina farizejev. Versko preganjanje pod Antiohom IV. Epifanom je sprožil upor Makabejcev, s katerim so si Judje izborili versko in politično svobodo...  Leta 63 pr. Kr. je Palestina padla pod Rimljane, ki so postavili Idumejca Heroda Velikega za vazalnega kralja...


21/06/2017

Kako razumeti Biblijo?



Tisti zunaj radi očitajo kristjanom poljubnost pri izbiranju starozaveznih zapovedi, ki naj bi jih izpolnjevali. Pa gre res za poljubnost, ali za nekaj drugega? 

O tem in še o čem govori Michael Horton. 


19/06/2017

Starozavezni heroji


Stara zaveza opisuje množico potencialnih odrešenikov, ki končajo v spektakularnem polomu. To je zgodba o zdrsu v temo in obup. Celo nadebudni mesije potrebujejo Odrešenika.
~Justin Holcomb

18/06/2017

Če Bog ne vlada svetu


Če Bog ne vlada svetu, mu bodo vladali tirani. 
~William Penn
 

Bogataš in Lazar



Jezusova prilika o bogatašu in ubogem Lazarju, ki jo najdemo v Evangeliju po Luku 16,19-31, sodi med bolj znane prilike. V skladu s tradicionalnim lekcionarjem je to tema prve nedelje po Sveti Trojici. V zgornjem videu je posnetek pridige, ki jo je imel  na ta odlomek lani na tretjo adventno nedeljo Ian Garrett v jesmondski župnijski cerkvi v Newcastlu v Angliji.

Tema se nanaša na realnost pekla. V pridigi najdemo odgovore na vprašanje pravičnosti pekla,  končnosti pekla in kako se lahko izognemo večni kazni v peklu... Se morda zdi s tole preveč  srednjeveško?  V bistvu je staroveško, ker je o tem na veliko govoril  Jezus pred 2000 leti. 

16/06/2017

Jona in čudeži v Bibliji


Za Boga, ki je ustvaril svet ex nihilo (iz nič), ni predstavljala ohranitev Jona v kitovem trebuhu nobenega problema. Krščanski pogled na svet predpostavlja čudeže.
~Hank Hanegraaf


15/06/2017

Posodobitev Dalmatinovega Novega testamenta, da ga lahko razumemo tudi danes

Vir slike: MMC RTV SLO
Še en poklon 500. obletnici reformacije
"Cilj je bil, da je razumljena ta knjiga, hkrati pa da ostane čim več arome Dalmatina, in ta aroma se kaže v sintaksi, v ritmu - ritem je pravzaprav srce jezika," je o novi izdaji Dalmatinove Biblije povedal Vinko Ošlak, ki je z Benjaminom Hlastanom besedilo Novega testamenta prelil v sodobno slovenščino.
500. obletnici reformacije se je Združenje Trubarjev forum namreč poklonilo s posodobljeno izdajo Novega testamenta iz prvega slovenskega prevoda Biblije, za katerega je leta 1584 poskrbel Jurij Dalmatin.
Ohraniti zvestobo božji besedi in Dalmatinu
Vinko Ošlak in Benjamin Hlastan, ki sta posodobila besedilo, sta pri tem sledila svoji želji, da bo vsebina razumljiva vsem Slovencem. Ob dilemi, kakšen naj bo prevod v danes razumljivo slovenščino, sta se avtorja odločila, da ne bosta sledila zadnjim knjižnim normam, ampak sta izbrala jezik, ki ga bo lahko razumel vsak Slovenec, ki ima vsaj osnovno šolo, je na današnji novinarski predstavitvi poudaril Ošlak. In tako sta se odločila Dalmatinov Novi testament posloveniti tako, da sta "ohranila zvestobo božji besedi in zvestobo Dalmatinu", da bo vsak bralec lahko "začutil aromo njegovega jezika".


14/06/2017

Aggiornamento



"Cerkev bi morala iti v korak s časom!" To pravijo vsi propadli imperiji zadnjih dveh tisočletij.

~Avtor: N. N. 

13/06/2017

Vsa resnica je Božja resnica


2. člen Belgijske veroizpovedi pravi: "Boga spoznavamo na dva načina. Najprej po njegovem stvarjenju, ohranjanju in upravljanju vesoljstva, ki je pred našimi očmi kot čudovita knjiga, v kateri nas vse stvaritve, velike in majhne, kakor črke vodijo k premišljevanju nevidnih lastnosti Boga, kot sta njegova mogočnost in božanskost, o katerih govori apostol Pavel v Rim 1,20. Vse te stvari zadostujejo, da prepričajo ljudi in jih puščajo brez opravičila. Drugič, Bog se nam je dal še bolj jasno in popolno spoznati po svoji sveti in božanski Besedi, in sicer v toliko, kolikor potrebujemo v tem življenju,Bogu v slavo in nam v odrešenje."

Kljub temu danes mnogi protestantski teologi trdijo, da je edini način, preko katerega lahko kaj vemo o Bogu, tisto, kar govori razodeta Božja beseda v Svetem pismu. V to skupino sta spadala tudi Francis Schaeffer in slavni Karl Barth. 

R. C. Sproul je v svoji kratki razlagi argumentiral, zakaj se ne strinja z omenjenimi teologi, ampak z ljudmi, kot sta bila Avguštin in Tomaž Akvinski, ki sta poleg teologije, ki temelji na razodetju, upoštevala tudi naravno teologijo ter da naravna teologija ničesar ne odvzema Božjemu razodetju v Svetem pismu. 




Gesla reformacije v Rim 3,21-26





09/06/2017

Bog je troedin

Na nedeljo Svete Trojice, ki jo letos obhajamo 11. junija, se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem bere odlomek iz Evangelija po Janezu 3,1-15

Nikodem je sodil med  uglednejše predstavnike farizejev, saj je o njem rečeno, da je bil prvak med Judi.  Močno je bil prevzet nad Jezusovo osebnostjo, in jo je neke noči mahnil na teološko debato z Jezusom. Razgovor je pričel z laskajočo izjavo: "Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim." (v. 2).  Nikodem se je zavedal, da nima opravka z navadno osebo, ampak je slutil, da ima opravka z nekom posebnim, ki je prišel od Boga, čeprav mu ni bilo  jasno, v čem je ta posebnost.  Jezus ga je po teh besedah kar hitro prizemljil in presenetil z nenavadno izjavo, ko mu je dejal: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (v.3) Ubogemu Nikodemu ni bilo nič jasno, zato mu je Jezus  še podrobneje ponovil svojo izjavo: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh." (vv.5.6) Naše meseno rojstvo nam ne zagotavlja Božjega otroštva, zato tudi niso vsi ljudje Božji otroci in ne obstaja vsesplošno bratstvo in sestrstvo vseh ljudi, kar je mantra sodobnih in malo starejših liberalnih teologov. Božje otroštvo nam zagotavlja šele rojstvo "iz vode in Duha".  Sveti Duh  deluje v tistih, ki jih je Bog Oče vnaprej izvolil; Duh  privede take posameznice in posameznike do spoznanja grehov in spreobrnjenja k Jezusu Kristusu, torej do situacije, ko je opran ves naš greh. To je rojstvo iz Boga, o katerem govori Janez v svojem evangeliju 1,12.13: "Tistim pa, ki so jo (Besedo=Kristusa, op. Dizma) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." Za rojstvo od zgoraj je potrebna samo Božja milost + 0 (nič). To je enačba novega rojstva in našega odrešenja. Novo rojstvo je povsem Božje, ne naše delo. 
Jezus ni (bil) navaden človek, on je prišel iz nebes (cf. Jn 3,13) in je pravi Bog ter pravi človek.  On je tisti, v katerem imamo odpuščanje grehov in večno življenje. Zato je rekel Nikodemu: "In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov,  da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje." (Jn 3,14.15) Dogodek z bronasto kačo je opisan v 4Mz 21,4-9. Jezus Kristus je bil povzdignjen, ko so ga križali. V njem ima vsak, kdor vanj veruje, večno življenje. To je vsebina krščanske vere v enem stavku.

Včasih slišimo izrek: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje."  Ta trditev je sicer resnična, obenem pa precej pomanjkljiva. Pri stvarjenju  sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2).  Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cf. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2). 
V življenju kristjana torej (so)delujejo vse tri osebe božanske in nedeljive Trojice, kateri velja hvalnica: "Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen."


Resnica se ne stopnjuje


Resnica nima stopenj ali odtenkov. Polresnica je čista laž, bela laž pa je v resnici črna. 
~John MacArthur


08/06/2017

Vstajenjska vera


Krščanska vera je vstajenjska vera, ali pa ne more biti več krščanska vera. Jezusovo vstajenje je bilo zgodovinski izvir krščanstva ter je in mora biti bistveni temelj vsake resnične krščanske vere. 
~Jürgen Moltmann
 

Zakaj bi bilo današnjim Slovencem mar za Trubarja?




Res, zakaj?  Delček odgovora se skriva v zgornjem videu.  Vsem želim blagoslovljen dan Primoža Trubarja!

07/06/2017

Isti takrat kot danes


Jaz sem isti posameznik, kot tedaj, ko sem bil še zarodek. Če je torej narobe, da me kdo ubije sedaj, bi bilo enako narobe, če bi me ubil tedaj.
~Clinton Wilcox

06/06/2017

Tim Keller: Hvaliti se izključno s križem



Timothy (Tim) Keller je tokrat na temelju odlomka iz Gal 5,26 - 6,18 spregovoril o bistvu evangeljskega sporočila: zakaj je križ centralna točka naše vere, ali kot pravi sv. Pavel: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) 

04/06/2017

Bachova kantata za binkošti



Tapani Simojoki, pastor luteranske cerkve Našega Odrešenika v Farenhamu v Angliji, redno objavlja nedeljske kantate velikega nemškega skladatelja Johana Sebastiana Bacha. Tokrat je objavil kantato, posvečeno binkoštnemu prazniku. 

Celoten posnetek traja malo več kot 32 minut. Pastor Simojoki na začetku pripoveduje o Bachu, njegovem delu in o omenjeni kantati. Ta opisni del se konča pri 10 min 37 s, in mu sledi kantata. 




Želim vam prijetno poslušanje.

Nicholas Davis: Binkošti in njihov pomen

Kaj so binkošti?

Cerkev ima rojstni dan, ki se imenuje binkošti. Binkošti so čas, ko kristjani proslavljamo prihod Svetega Duha na Jezusove učence, ki se je zgodil kmalu po Kristusovem vnebohodu (Apd 1,8.9. 2,1-47). Prvotno so bile binkošti judovski praznik, znan kot praznik tednov (3Mz 23,15), ki so ga obhajali sedem tednov po judovski pashi.  Od Jezusovega vstajenja pa kristjani praznujemo binkošti sedem tednov po veliki noči.

Na začetku Apostolskih del nam Luka pripoveduje o tem, kako je Jezus obljubil svojim učencem, da bodo »v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu« (Apd 1,5).  V Janezovem evangeliju jih je Jezus seznanil s svojim načrtom, rekoč: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.« (Jn 14,16-26. 15,26. 16,7)

Po Jezusovem odhodu so bili učenci žalostni, ker jih je njihov Odrešenik in Kralj zapustil. Stali so in strmeli v nebo, ne vedoč, kaj naj delajo (Apd 1,10). Toda Bog jim je obljubil, da pride k njim Tolažnik. Na dan judovskih binkošti je prišel Bog Sveti Duh  na tiste, ki so se zbrali v Jeruzalemu (Apd 2).

Ko se je nanje spustil Sveti Duh, jim je dal izredno sposobnost, da so govorili v drugih jezikih (Apd 2,4). To je bil človeški jezik, ne jezik s kakega drugega sveta in na tisoče ljudi iz različnih predelov sveta so prvič v življenju slišali nekoga »oznanjati velika Božja dela« v svojem jeziku (v. 11).

Bil sem v Zürichu in ne govorim niti malo švicarske nemščine, zato je bilo zame težko hoditi naokrog brez prevajalca. Toda ta izkušnja prvih kristjanov je bila taka, kot bi govoril in prevajal švicarsko nemščino, ne da bi se učil tega jezika! To je precej osupljiva stvar. Apostol Peter je dobro izkoristil   ta posebni čas v zgodovini in oznanil evangelij tolikim ljudem, kolikor je bilo mogoče. Cerkev, ki jo danes poznamo, je bila rojena, ko se je dalo krstiti kakih tri tisoč ljudi (Apd 2,41). 

Zakaj je binkoštni dan pomemben?

Binkošti nas učijo, da je Bog suveren, in da je On tisti, ki nas vodi. Ko je kmalu po Jezusovem vnebohodu nastopil dan starega judovskega praznika, so učenci skupaj čakali v Jeruzalemu (Apd 2,1). Bili so brez vodstva, saj jih je Jezus zapustil, pa tudi brez vizije; v bistvu so brezciljno tavali.

Tedaj pa se je, »kot bi se bližal silovit vihar«, prikazal Sveti Duh in vse spremenil (Apd2,2-4). Binkošti nas učijo, da je Bog tisti, ki ima vse pod nadzorom, in nas ne samo rešuje, ampak nas tudi vodi v vso resnico.

Binkošti so bile enkraten dogodek v Božji odrešenjski zgodbi in se ne bodo ponovile. 1. Mojzesova 11,1-9 nam pripoveduje o času, ko je jezik razdelil narode med sabo. Ta dogodek se večkrat omenja kot zgodba o babilonskem stolpu. Pri binkoštih je izjemno to, da je Bog obrnil ta tok.  Evangelij ni več omejen na izraelsko ljudstvo, ampak sproščen, in se lahko širi po celem svetu, med vsemi jeziki, ljudstvi in narodi.

Binkošti priznavajo različnost med ljudmi, tako v pogledu rase, kot kulturno-etničnih razlik, obenem pa  ustvarja edinost, ki sicer ne bi bila mogoča. Evangelij kot tak združuje ljudi vseh vrst: moške in ženske, Jude in pogane, bogate in revne, črne, bele, Azijce, Latinoameričane itn. ter vse skupaj vodi k novi resničnosti, -  da smo v Jezusu Kristusu vsi eno (Gal 3,28. Ef 2,11-18).

Binkošti nas spominjamo, da nas Bog ni zapustil kot sirote, ampak je izlil svojega Duha in nam dal svojo cerkev.  Jezusov odhod je deloval porazno na učence. Malo nazaj so ga prvič izgubili, zdaj pa že drugič. Zato ni čudno, da so, ko jih je zapustil, strmeli v nebo.

Pogostokrat se počutimo kot učenci, ker se nam zdi Bog tako oddaljen. Smo kar dva tisoč let oddaljeni od časa, ko je hodil Jezus po zemlji, toda njegova obljuba je enako zanesljiva danes, kot takrat. Jezus je rekel učencem, da bo z njimi vselej, »do konca sveta« (Mt 28,20).

Ta obljuba je za nas resnična, ker jo je držal tako, da je poslal svojega Duha, da bi bil z nami med njegovo odsotnostjo. Podaril pa nam je tudi svojega Duha, ki prebiva v nas, obdaril pa nas je tudi s svojo cerkvijo, kot ustanovo v tem svetu, ki je sicer pomanjkljiva in luknjasta, pa vendar drži v svojih rokah ključ in stopnice v nebesa – evangelij Jezusa Kristusa.

V tem tednu, torej, ko se oziramo nazaj k binkoštim in naprej, h Kristusovemu drugemu prihodu, praznujmo rekoč: »Cerkev, vse najboljše za rojstni dan!«



Naslov izvirnika:
What Happened at Pentecost and Why It Matters Now. By Nicholas Davis.

Povezava do izvirnika na spletni strani CCC Discover >>>


Prevedel: Dizma



03/06/2017

Razvodenelo krščanstvo

Obstaja neka splošna, posvetna vrsta krščanstva, ki nikogar ne užali, ničesar ne zahteva, nič ne stane in nima nobene vrednosti.
~J. C. Ryle
 

02/06/2017

Kaj želijo ljudje



Ljudje si močno želijo zgraditi tisto, kar je Jezus podrl (cf. Ef 2,14) s svojim križem in podreti tisto, kar je zgradil (cf. Ef 2,22).
~Jacques Prince


Vir>>>


01/06/2017

Sprejeti Jezusa ali spreobrniti se?


V  Novi zavezi ne boste nikjer našli, da je odrešenje v tem,  da "sprejmeš" Jezusa. V  Novi zavezi  nikjer ne pravi, da je odrešenje v tem,  da "povabiš Jezusa v svoje srce". Nikjer! Nikjer! Nikjer! Vse, kar vam znova in znova in znova govori, je to, da se spreobrnete in verujete!

~Voddie Baucham