21. julij 2017

Pravičnost in jeza


"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.
21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča."   (Mt 5,20-26)

Pričujoča perikopa je vzeta iz  znamenitega Jezusovega govora na gori, ki se nahaja v Evangeliju po Mateju,  od petega do sedmega poglavja.

V  20. vrstici beremo: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)  Farizeji in pismouki so bili ljudje, ki so si zelo prizadevali za pravičnost. Za farizeja, oziroma pismouka je prav gotovo veljal izrek: "Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje."  (Ps 119,97) Toda Jezus pravi, da je to premalo. Osredotočenost farizejev in pismoukov na postavo je bila problematična, ker so ob njej pozabili na pomembnejše stvari, torej, da postava sama  ne opravičuje.  (cf. Rim 3,20. Gal 2,16. 3,10)  Postava le govori, kaj se sme in kaj ne, enako kot nas v civilnem življenju danes ne opravičuje kazenski zakonik, ampak sodnik. Farizeji in pismouki so si  skušali pridobiti pravičnost z dlakocepskim izpolnjevanjem postave,  Jezus pa tu zahteva  še večjo pravičnost. Ta  pravičnost je, kot pravi John Stott, globlja pravičnost, ki jo pridobimo, oziroma nam jo pridobi Bog z novim rojstvom (cf. Jn 3,3 ss.) . Tu ne gre v prvi vrsti za pravičnost pred ljudmi, ampak  pred Bogom, kar je posledica Božjega opravičenja brezbožnega posameznika ali posameznice.  

V nadaljevanju (Mt 5,21-26 pa govori naš Gospod o jezi, ko pravi: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,21) Zapoved "ne ubijaj"  bi se pravzaprav morala po naše glasiti: "Ne stori uboja, umora!" ali nekaj podobnega. Tak je smisel zapovedi v izvirniku. Farizeji in pismouki so zožili izpolnjevanje same zapovedi na dejanje umora, Jezus pa daje širšo interpretacijo: že sama jezna misel, ki jo pomislimo brez upravičenega razloga, je  grešna. Konec koncev se vsak umor spočne v glavi storilca in se ponavadi začne kot čustvo jeze. Zato pravi apostol Pavel: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Vsaka jeza ni slaba, treba pa je paziti, da ostane čustvo jeze pod kontrolo. Kdor koli se brez razloga jezi na svojega brata (torej pripadnika Božjega ljudstva), zasluži, da pride pred sodbo (cf. v.22).  Še slabše bi jo moral  odnesti tisti, ki svojega brata žali. Kdor mu reče raká, kar pomeni nespametnež, puhloglavec, tepec, nevednež ali nekaj podobnega, si zasluži, da pride pred veliki zbor, kdor pa mu pravi norec (morda bi bil ustreznejši prevod podlež), si zasluži peklenski ogenj. To, da se nekdo na nekoga jezi ali ga skuša diskvalificirati z neprimernimi izrazi,  še ne pomeni, da ga namerava ubiti. Toda v Božjih očeh so te reči na ravni umora. Apostol Janez ne govori zaman:  "Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem." (1Jn 3,15) govoril. Vsak umor je spočet v glavi, pri čemer igra jeza odločilno vlogo. Božji kriteriji so v vseh stvareh višji od kriterijev etičnih in  pravnih sistemov sveta. Če smo pošteni, moramo priznati, da jih nismo  sposobni dosegati. 

V nadaljevanju je Jezus podal dva primera praktičnega izpolnjevanja kriterija, o katerem je govoril, pri čemer je prvi je vzet iz templja, drugi pa s sodišča. 

V 23. in 24. vrstici govori o tem, da mora posameznik, čigar brat (ki ni nujno krvni brat, ampak pripadnik Božjega ljudstva) ima kaj proti njemu,  poskrbeti, da pride med njima do sprave, še preden prinese dar na tempeljski oltar. V sodobnem jeziku bi se to morda glasilo takole: "Če si na bogoslužju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, ne čakaj na konec bogoslužja, ampak pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa veselo nadaljuj z bogoslužjem." 

25. in 26. vrsta se nanašata na spravo z nasprotnikom, ki  žuga s tožbo. Danes bi se lahko glasil takole: "Če si komu kaj dolžan, povrni svoj dolg pred sojenjem, v skrajnem primeru, ko si še na poti na sodišče. Če boš prepozen, te bo sodnik spoznal za krivega in te izročil paznikom, ki te bodo odvedli v zapor. Tam boš sedel, dokler ne povrneš do zadnjega centa."  Tukaj ni nobenega pardona. 

Jezus pričakuje  od svojih učencev več, kot so izvrševali farizeji in pismouki. Toda ta "več" ne gre v širino, temveč v globino, v posameznikovo srce. Ko smo pri področju "srca", ne zadostuje  zunanje izpolnjevanje zapovedi, ampak so enako pomembni  notranji motivi za naša ravnanja. Res pa je tudi, da nihče nikoli ne bo mogel izpolnjevati vsega, kar se od nas zahteva. Tukaj nas Jezus vse vrže pred zid. Govor na gori ni prijazen priročnik za moralno življenje, ampak postava, zakon.  Tega pa razen Jezusa Kristusa še noben človek ni bil zmožen izpolniti. Zato nam je potrebna  milost, preko kateri nas nebeški Oče gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa. Kristus je "konec postave..., v pravičnost vsakemu, ki veruje," (Rim 10,4) in "nam je postal modrost od Boga, pa tudi pravičnost in posvečenje in odrešenje." (1Kor 1,30) Ker smo v Njem, si prizadevamo, da bi njegove zapovedi tudi izvrševali. Pa ne zato, da bi se rešili, ampak zato, ker smo odrešeni. Odrešeni pa smo po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Bogu hvala za ta dar!

  

Ni komentarjev: