31/08/2017

Jezusovi nazivi: Varuh


Izraz varuh, ki sem ga uporabil, ko sem poslovenil naslov, pravzaprav ni preveč ustrezen. Beseda v izvirnem naslovu se namreč glasi overseer, kar pomeni nadzornik. Gre za prevod grškega izraza episkopos, iz katerega so naši predniki izpeljali samostalnik škof. Apostol Peter je zapisal naslednjo misel: "Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš." (1Pt 2,25).  V Chráskovem prevodu je ta poved zapisana takole: "Bili ste namreč kakor ovce tavajoče, ali povrnili ste se zdaj k Pastirju in Škofu duš svojih."  Izraz škof najdemo na tem mestu v vseh prevodih do vključno Chráskovega  (Trubar, Dalmatin, Japelj, Wolf).  Sam izraz episkopos ima več pomenov. Poleg nadzornika lahko pomeni tudi predstojnika in varuha. Novejši slovenski prevodi uporabljajo besedo varuh, saj deluje izraz nadzornik zelo birokratsko, bralec pa bi tudi težje razumel, v kakšnem smislu je Jezus škof naših duš. 

Zakaj in kako je Jezus episkopos naših duš, pripoveduje R. C. Sproul v svojem predavanju na spodnji povezavi. 





30/08/2017

Prihaja pravopisno popravljen Chráskov prevod Svetega pisma

Vir slike: Spletna stran SvDS

Naslednja dobra novica prihaja iz z Svetopisemske družbe Slovenije.

Pravopisno prenovljena izdaja 2017


Tako imenovani »Chráskov« prevod Svetega pisma je za Britansko in inozemsko svetopisemsko družbo pripravil protestantski misijonar Anton Chráska. Izšel je leta 1914 in pri nastajanju besedila so sodelovali nekateri znani slovenski književniki. Doživel je štirinajst ponatisov, zadnjega leta 1999, in več različnih izdaj ter postal zelo priljubljen, še posebej med protestantskim bralstvom. Kljub staremu jeziku še vedno mnoge preseneča z lepoto izraza in z izjemno natančnostjo prevajanja izvirnika. Njegovo vrednost so potrdili tudi katoliški prevajalci Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma, ki so ga pri končni redakciji vzeli za enega svojih zgledov.
Besedila več kakor deset let ni bilo na voljo v knjižni obliki, povpraševanje po njem pa se je nadaljevalo. V digitalni dobi se fotografski ponatis izdaje iz leta 1914 ni več zdel smiseln, zato je leta 2014, ob stoletnici izida, nastala zamisel o »pravopisno prenovljeni izdaji«, v kateri naj bi bil posodobljen zapis nekaterih zastarelih besed in odpravljene očitne tiskarske in uredniške napake. Prva različica tako popravljenega besedila je še istega leta izšla v elektronski obliki. Potem ko je več skupnosti in mnogo posameznikov izrazilo željo in potrebo po tem besedilu, je dozorel čas tudi za njegovo izdajo v knjižni obliki. Sledi pregled sprememb, ki jih prinaša ta izdaja.



29/08/2017

Jezusovi nazivi: Odrešenik


Jezusu  velikokrat pravimo Odrešenik. Temu ustrezen grški izraz, ki ga najdemo v Svetem pismu Nove zaveze se glasi σωτήρ (soter), kar tudi pomeni odrešenik, rešitelj.  Vzdevek Soter so imeli tudi nekateri grški bogovi (Zevs, Pozejdon, Dioniz) in helenistični vladarji. O tem, zakaj je Jezus Odrešenik, v slovenščini uporabljamo za Jezusov primer tudi izraz Zveličar, govori R. C. Sproul v svojem predavanju na spodnji povezavi. 


28/08/2017

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (12)


"Savel, Savel, sprejmi me! Povabi me v svoje srce, da te bom lahko odrešil!"

To niso Gospodove besede, a žal mnogi kristjani oznanjajo Jezusa prav na tak način. 

27/08/2017

Jezusovi nazivi: Beseda


Grška beseda logos je že od Heraklita naprej zelo uporabljan izraz, ki ima več pomenov, med drugim pomeni besedo. Danes je sestavni del poimenovanja mnogih znanosti, kot so biologija, meteorologija, geologija itn., pa tudi logika.   Ta izraz je Heraklitu  pomenil počelo vsega. Janez Evangelist si je izposodil izraz Logos iz grške filozofije in z njo poimenoval Jezusa Kristusa, kot Boga in  počelo, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno: "En archē ēn ho Lógos, kaì ho Lógos ēn pròs tòn Theón, kaì Theòs ēn ho Lógos," ali po naše: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." (Jn 1,1) 

O tem je več povedal R. C. Sproul v svojem predavanju na spodnji povezavi. 


KLIK za dostop do predavanja >>>

Razlika med nekim farizejem in nekim cestninarjem

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 "Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."
(Lk 18,9-14)

Naša predstava o tem, kakšen naj bi bil farizej, je dostikrat stereotipna. Ko sem bil nekoč v osemdesetih letih  prejšnjega stoletja ravno v času ramadanskega posta v turškem mestu Bursa in si v javnosti prižgal cigareto (to je bilo še v mojih kadilskih časih),  sem opazoval obraze na tamkajšnji čaršiji, ki so izražali mešanico trpljenja, zavisti, pomilovanja, pa tudi samoobčudovanja in določene vzvišenosti, ki so jo doživljali ob pogledu na ubogega grešnega kafirja, ki je pred njihovimi očmi očitno kršil enega od petih stebrov islama.  Ob pogledu na te obraze sem pomislil: "Takšen videz so imeli  najbrž farizeji."  Mnogi ljudje delijo takšen stereotip. Toda zadeva v resnici ni tako preprosta. Farizeji so bili ljudje, ki so si prizadevali natančno izpolnjevati Mojzesovo postavo.  Pri tem so bili tako natančni, da so bili bolj mojzesovski od Mojzesa, toda le pri izvrševanju enostavnih zapovedi. Pri težjih so bili zelo liberalni. 

Farizej v naši priliki je bil zelo priden, in se je svoje pridnosti tudi zelo dobro zavedal, pravzaprav predobro. Spominja nas na ljudi, ki pravijo: "Nikogar nisem ubil, ničesar ukradel, živim moralno življenje, plačujem svoje obveznosti in kar je še takega. Če obstaja Bog, me mora vzeti v nebesa."  Spet drugi pravijo: "Sem moralna oseba, izpolnjujem zapovedi svoje religije, udeležujem se verskih obredov, sem lojalen državljan, torej  si zaslužim srečno večnost."   Res, krasni, zaslužni ljudje.  Takšen je bil tudi naš farizej, oziroma, vsaj mislil je, da je takšen. Poglejmo si ga podrobneje! V Chráskovem prevodu najdemo zapisano: "Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako:..." Menim, da nam ta prevod bolje opisuje zadevo kot SSP, kjer pravi: "Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle:..." Res ima SSP tudi opombo, kjer piše, da je možno ta del brati tudi takole: "Farizej se je postavil in k sebi molil takóle:..." Farizej torej v bistvu ni molil k Bogu, ampak sam s seboj, oziroma k sebi. Njegova molitev je bila ena sama samohvala: "Jaz, jaz, jaz..."  Podobno nas usmerja sodobni svet, ko pravi: "Storite nekaj zase! Razvajajte se! To si zaslužite."  

Cestninarji so bili premožni ljudje, a  temu navkljub takratni judovski družbi niso uživali nikakršnega ugleda, ampak ravno nasprotno. Šlo je za osebe, ki so pobirale davke in si pri tem na račun svojih rojakov zaračunavale mastne provizije. Poleg tega so bili ti davki namenjeni rimski oblasti, zato se je cestninarjev držal pečat narodnega izdajstva in kolaborantstva. Toda Jezus je ravno tega človeka postavil za zgled onim pridnim. Cestninar iz prilike je stal daleč v ozadju s sklonjeno glavo  in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (cf. Lk 18,13) Nobenega samoopravičevanja in hvaljenja z zaslugami ni bilo pri njem! Na koncu je odšel opravičen. Zakaj? Ker je stal v ozadju? Ker se je trkal po prsih? Ker je ponavljal tisti stavek?  Ne, ampak, ker  se ni zanašal na svoja dela, četudi najbrž tudi on ni bil povsem brez dobrih del, ampak samo in edino na Božjo milost. Zavedal se je teže svojega greha in  popolnoma zaupal Božji milosti, ne pa samemu sebi.  Zato je odšel opravičen na svoj dom.  Ravno zavedanje greha je danes skoraj popolna neznanka. To danes ni v modi, ker menda ni v skladu s človekovim dostojanstvom, razen tega menda samo "ovce" verjamejo v take nesmisle, kot je greh. Toda greh je objektivna danost. Kdor ne verjame, naj si pregleda naslovnice časopisov. In če gremo malo naprej, si bomo sposodili Luthrov izrek, ki pravi: "Človek ni grešnik, ker greši, ampak greši, ker je grešnik." Tu ne gre za besedno igro, ampak za zaporedje vzroka in posledice. Apostol Pavel se je tega zelo dobro zavedal, ko je zapisal: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15b) On je vedel, da je grešnik, čeprav ni bil cestninar, in  bil opravičen. Pavel je bil farizej, ki je nekaj časa  celo preganjal Božjo cerkev, toda dana mu je bila milost spreobrnjenja, ki ga je naredila za apostola narodov. Ne gredo torej le cestninarji v nebesa, enako ne pridejo tja vsi cestninarji.

Edino Božja milost lahko reši brezbožnega, Bog pa rešuje tako cestninarje, kot farizeje. Ne vseh, ampak nekatere. Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Na drugem mestu pa vabi vse, ki ga ne poznajo: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Zavedanje greha, kesanje in spreobrnjenje vodijo grešnika k Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in popoln Odrešenik. Vera vanj rešuje.  Ali veruješ vanj? 


26/08/2017

Jezusovi nazivi: Sin človekov


Jezus je na več omenjen kot Sin človekov. Pravzaprav se je tudi sam nekajkrat tako poimenoval. Ali pomeni ta izraz, da je bil tudi pravi človek, oziroma le človek?  V starozavezni Danielovi knjigi beremo:
V nočnih videnjih sem gledal:
Glej, skupaj z oblaki neba
je prihajal nekdo kakor sin človekov;
dospel je do Staroletnega
in privedli so ga predenj.
Njemu je bila dana oblast,
čast in kraljestvo,
in vsa ljudstva, narodi in jeziki
so mu služili.
Njegova oblast je večna oblast,
ki ne preide,
in njegovo kraljestvo,
ki ne bo uničeno.              
  (Dan 7,13.14)
Sin človekov v tem primeru ni katero koli zemeljsko bitje, ampak neka čisto posebna oseba. Ko se je Jezus poimenoval Sin človekov, so tisti, ki so poznali Sveto pismo, predvsem farizeji in pismouki,  zelo dobro vedeli, kaj je hotel s tem izrazom povedati...  

Več o tem je povedal R. C. Sproul v predavanju na spodnji povezavi.


KLIK za dostop do predavanja >>>



25/08/2017

Cerkev brez Božje besede


Hoditi v cerkev, kjer se ne oznanja (Božja) beseda, je kot bi hodil v restavracijo, kjer ne strežejo hrane.
~Steven Lawson


24/08/2017

Jezusovi nazivi: Gospod


V Novi zavezi srečamo veliko Jezusovih nazivov, oziroma poimenovanj, ki označujejo njegove lastnosti in vlogo. Njegov najbolj znan naziv je bržkone Kristus ali Mesija. Eden od teh nazivov je Gospod, ali po grško Kύριος. Več o tem lahko slišite v predavanju protestantskega teologa R. C. Sproula. 



23/08/2017

Charlottesville in rasni problem: ali obstaja rešitev?



Spopad med zagovorniki ohranitve spomenika generalu Leeju ter njenimi nasprotniki je temeljito pretresel ameriško javnost in odmeval po vsem svetu.  Svet je polariziran na zagovornike takšnih in drugačnih skrajnosti. Toda, ali obstaja rešitev tega klobčiča? Na to vprašanje odgovarja v pričujočem videu dr. Steve Turley.

Kristusovo usmiljenje


V Kristusu je več usmiljenja, kot v nas greha.
~Richard Sibbes


22/08/2017

Večna gotovost


Glej, kakšna je večna gotovost najšibkejšega Jezusovega vernika! Bog ne more nikoli preklicati dejanja opravičenja, ki je prejelo véliki pečat Kristusovega vstajenja, ne da bi zanikal samega sebe. V tem je naša varnost. V tem je temelj našega neustrašnega izziva: »Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!« Kaj bi še lahko hotel več? Za kaj bi še lahko prosil?

Če Bog, Bog brezmadežne čistosti, Bog nespremenljive pravičnosti, opravičuje mene, »kdo bo obsojal«? Greh lahko obsoja, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Postava lahko opozarja, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Satan lahko obtožuje, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Smrt lahko straši, toda Bog je tisti, ki opravičuje! »Če je BOG za nas, kdo je zoper nas?« Kdo si drzne obsoditi dušo, ki jo On opravičuje?

Kako čudovito bo svetila ta resnica na véliki sodni dan! Vsak tožnik bo onemel. Vsak jezik bo umolknil. Obtožnica zoper Božje izvoljene bo prazna. Sam BOG jih bo proglasil za popolnoma in na vekomaj opravičene: »Tiste …, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.«

(Octavius Winslow)

21/08/2017

Je Jezus dobra novica za skupnost LGBTI?



O tej zadevi pripoveduje anglikanski duhovnik Sam Allberry, ki se sam sooča s privlačnostjo do pripadnikov istega spola... 


Božja prisotnost


Prisotnost Boga lahko prezremo, a se nimamo pred njo kam umakniti. Svet je napolnjen z Njim. On hodi povsod naokrog inkognito.
~ C. S. Lewis

20/08/2017

Jezusovo resnično poslanstvo


Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."
45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo." 47 Vsak dan je učil v templju.
(Lk 19,41-47a)

Zgornji odlomek je del širšega dogajanja, ki so zasluži nekaj dodatne razlage. Vrstice Lk 19,41ss. so nadaljevanje opisa triumfalnega Jezusovega prihoda v Jeruzalem (cf. Lk 19,28-40), kjer beremo, kako je  ljudstvo pred Jezusa, ki je jahal na oslu, pogrinjalo plašče in nastiljalo zelenje ter mu radostno vzklikalo. Pa je bilo to res vse ljudstvo, ali večina ljudstva, ki je bilo takrat prisotno v mestu? Najbrž ne, ampak gre v našem primeru predvsem za njegove učence in druge simpatizerje, ki so pričakovali, da jih bo Jezus osvobodil izpod rimske okupacije. 


Našemu Gospodu so bili  dobro poznani razlogi za to silno navdušenje množice in motivi za njeno slavljenje. Ljudje niso dojeli, kakšen je bil  resnični  pomen Jezusa in kaj je naš Gospod zares učil, ampak so razmišljali na povsem posvetni način, kar je približno štirideset let pozneje privedlo do obleganja Jeruzalema in njegovega uničenja. Namesto mesijanskega miru, ki so ga pričakovali, se jim je zgodila vojna, porušenje ljubljenega mesta in diaspora. Niso spoznali, kdo in kaj jim prinaša mir, niti niso spoznali, da jih je res obiskal resnični Mesija, ne pa tak, kot so si ga oni želeli in predstavljali.  To dejstvo ga je žalostilo. 

V nadaljevanju sledi opis očiščenja templja. Jeruzalemski tempelj je bil svet prostor, v katerem so darovali  žrtve in druge daritve. Če si hotel žrtvovati žival, si jo moral kupiti. Če si hotel kupiti žival, si moral to opraviti s tempeljskim, ne z rimskim  denarjem. Zato so morali imeti pri templju prodajalce in menjalce. Ti so si zaradi večjega udobja uredili svoja prodajna mesta znotraj tempeljskega dvorišča, kar je motilo zbranost pri bogoslužju. To je Jezusa motilo, zaradi česar se je razjezil in se fizično lotil prodajalcev ter menjalcev. Na splošno vlada prepričanje, da je jeza nekaj slabega, najdemo jo tudi na seznamu sedmih poglavitnih grehov. Apostol Pavel pravi s tem v zvezi: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26)  Možno se je torej tudi jeziti in ne grešiti, res pa je, da je ta vrsta jeze žal dosti bolj redka od one druge. Jezus se je upravičeno jezil nad nespoštljivim obnašanjem na svetem mestu.

Jezus je nato učil v templju, medtem pa so duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48).  Končalo se je  z Jezusovo aretacijo, montiranim sodnim procesom in obsodbo, ki jo je na okruten in ponižujoč način  izvedla rimska okupatorska oblast. Svet ni prepoznal Jezusovega poslanstva kot Mesija in Kneza miru. Toda njegova smrt ni bila zaman. Da je resnični Mesija ali Odrešenik je dokazal z vstajenjem od mrtvih. Umrl je za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje ima večno življenje.  Glagol verovati ne pomeni preprosto v nekoga ali nekaj verjeti, ampak temu zaupati in se nanj zanesti. Jezus je zanesljiv Odrešenik.  

Ali veruješ vanj?

19/08/2017

Nespremenljivost postave


Postava je nespremenljiva, ker je Bog nespremenljiv. Postava je izraz Božjega moralnega karakterja.
~Michael Horton


13/08/2017

Kakšni oskrbniki smo?

Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.'  5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."    
(Lk 16,1-9)

V zgornji priliki gre na prvi pogled gre za preprosto in lahko razumljivo zgodbo, a če vanjo malce poglobimo, hitro opazimo, da se v njej znajdemo pred nekaterimi nejasnostmi.  Če ji preveč površno preberemo, nas zlasti šokira dejstvo, da gospodar na koncu prilike pohvali krivičnega oskrbnika, ki je ogoljufal svojega gospodarja. Pa gre res za pohvalo? 

Med poslušalci te prilike so bili tako Jezusovi učenci, kar je razvidno iz 1, vrstice, kot tudi farizeji, kar je razvidno iz 14. vrstice, ki je zgornje besedilo ne zajema, njen prvi del pa se glasi takole: "Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar." (Lk 16,14)  Torej je šlo med drugim za ljudi, ki jim je denar še posebej dišal. 

Oskrbnik, o katerem pripoveduje prilika, je bil ali suženj ali osvobojenec, katerega naloga je bila, da vestno upravlja s premoženjem svojega gospodarja.  Bogataši se tudi v Jezusovem času niso posvečali vsem podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem s svojim premoženjem, ampak so to prepuščali  oskrbnikom, ki  bi jim danes lahko rekli menedžerji. 

V naši priliki imamo opraviti z nepoštenim oskrbnikom, ki so ga zatožili, da slabo upravlja z gospodarjevim premoženjem. Oskrbnik se je skušal izvleči iz zagate na tako, da je povabil k sebi gospodarjeve dolžnike in na papirju zmanjšal njihove dolgove. Iz besedila ni razvidno, ali je  črtal del dolga, ali pa samo obresti na dolg. Oderuštvo je bilo namreč med Judi prepovedano. Morda si je prvi dolžnik v resnici izposodil le petdeset čebrov olja, zadolžnica pa je bila  skupaj z obrestmi napisana na sto čebrov. Naslednji dolžnik si je v tem smislu sposodil osemdeset kadi žita, ostalo pa so bile obresti. Kakorkoli, z uničenjem starih zadolžnic in s pisanjem novih je bil gospodar oškodovan. Toda potem je sledilo presenečenje, saj je ogoljufani gospodar  celo pohvalil krivičnega oskrbnika, ker je le-ta, zavedajoč se svojega položaja, preudarno poskrbel na svojo prihodnost, saj je računal, da ga bodo hvaležni dolžniki oskrbovali na  stara leta. 

Nauk te prilike je, da znajo posvetni ljudje velikokrat bolje poskrbeti za uresničenje svojih posvetnih ciljev, kot verniki ("otroci luči") za zadeve, ki se tičejo večnosti.  A ne le to. Jezus pravi na koncu našega odlomka: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih in na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih; nanaša se lahko tudi na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost. 

Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu nič ne pomagajo niti rimski denariji niti naši evri ali katera koli sodobna valuta. Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo  na temelju  vere, ki je vir  njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti. Ljubezen do bližnjih in pomoč bližnjim  je znamenje, da smo res Jezusovi učenci, ki uživamo odrešenje že tukaj in zdaj, na koncu pa bomo sprejeti v večna bivališča. Pa ne zaradi svojih dobrih del, ampak zaradi Kristusa, ki nam je pripravil večno zveličanje.



12/08/2017

Kristjan in sobivanje

Kristjan je v tem svetu poklican h koeksistenci, vendar ne k taki, kot jo predpisuje svet. Za svet pomeni koeksistenca to, da mora vsakdo sklepati kompromise. Na drugi strani ne sme kristjan nikoli izpostavljati svoje vere kompromisom, ampak gledati, da nas "kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu." (Kol 2,8) Kristjani morajo glede svojega življenja in pričevanja trdno stati v resnici vere. 
(Neil Edlin)



10/08/2017

09/08/2017

Pridigana beseda in reformacija


Reformatorji so znova odkrili moč pridigane besede.  Steven Lawson  govori v oddaji na spodnji povezavi, zakaj je pridiga središčna zadeva v krščanstvu in zakaj je tudi v prihodnosti pomembno razlagalno pridiganje, torej tako, v katerem se sistematično, po vrsticah obdela določen odlomek  Svetega pisma. Celotna oddaja traja okoli 26 minut. 




Celosten Odrešenik


Ne rešuje le križ, ampak celotno Jezusovo življenje, ki ga je živel za nas. K Bogu smo prišli tudi po njegovem življenju, ne le po njegovi smrti.
~Rod Rosenbladt


08/08/2017

Kaj dela trenutno Jezus?


Jezus ni kar dokončal svoje delo, potem pa odšel domov. Ne, on v tem času vsak dan posreduje za nas.
~Michael Horton

07/08/2017

Ali vse poti vodijo k Bogu?


V popularni kulturi je dandanes zelo razširjena ideja, da vse poti vodijo k Bogu. Ta priljubljena misel je videti zelo demokratična in tolerantna. Toda, če smo malo bolj pozorni, opazimo, da gre tudi v tem primeru za resničnostno trditev, ki izključuje vse druge tovrstne trditve.

O tej problematiki so se v oddaji na White Horse Inn pogovarjali John Bombaro, Michael Horton, Mike Brown in Whitney Gamble. 





Te bo tvoja dobrota privedla v nebesa?


Kristjani ne verjamejo, da te dobrota pripelje v nebesa. Kristjani verjamejo, da je zanašanje na tvojo lastno dobroto, da bi ugajal Bogu, izčrpavajoče.
~Tim Keller

06/08/2017

Spremenjenje

Rafael: Spremenjenje (detajl)

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. 2 Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. 3 In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. 4 Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: "Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." 5 Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" 6 Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. 7 In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: "Vstanite in ne bojte se!" 8 Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
9 In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: "Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!"  
 (Mt 17,1-9)

Jezusovo spremenjenje na gori je dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v svojem 2. pismu, kjer pravi:  "Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje. Od Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko je k njemu iz veličastne slave prišel takšen glas: 'To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.'  In ta glas smo mi sami slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori."  (2Pt 1,16-18)  S tem je Peter povedal, da pri krščanskem oznanilu ne gre za nekakšno mitologijo, ampak za stvari, ki so se dejansko odigravale v določenem zgodovinskem času in prostoru.  Isto potrjuje apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi Janez je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori. 

Naš odlomek se začne z besedami: "Čez šest dni."  Te besede nas kar nekako nagovarjajo, naj  preverimo, kaj se je zgodilo šest dni poprej. V Mt 16,13-28 najdemo opis dogodka v pokrajini Cezareje Filipove, v katerem je Simon Peter v imenu apostolov  jasno izpovedal vero v Kristusa kot Sina živega Boga (cf. Mt 16,16), nakar je naš Gospod učencem prvič napovedal svojo smrt in vstajenje. Šest dni po tem dogodku pa je Jezus izbral in vzel s sabo na goro tri učence, ki so kasneje veljali za stebre cerkve (cf. Gal 2,9), to so bili Peter, Jakob in Janez. 

V Mt 16,2 beremo, da se je Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so zasijala in bila bela kakor luč, oziroma, kot pravi evangelist Marko: "Bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Sina, in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov.  Luka poroča: "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31)  Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Mt 16,21-28, pa niso razumeli, ampak je Peter ob tisti priložnosti začel  govoriti, da se to ne sme zgoditi, nakar je bil deležen ostrega Gospodovega ukora (cf. ibid. vv. 22.23).  Tudi med spremenjenjem Peter ni mogel ostati tiho, ampak je  govoril, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Mt 17,3). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" (ibid. v. 5b)  Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov.  Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum."  Toda potem se je vse skupaj hitro končalo, Jezus pa je trojici naročil, naj o tem dogodku nikomur ne pripovedujejo, vse do njegovega vstajenja. 

To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je bil skromen predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda.  Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnično tisti, kot je trdil, torej Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje.  On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."  (Jn 3,36)  Veruj vanj, zanesi se nanj  in rešen boš (cf. Apd 16,31)!

05/08/2017

Biblija ni magična knjiga


Biblija ni magična knjiga na način: "Ena vrstica na dan odžene hudiča stran." To je knjiga, ki nas usmerja k Jezusu, taisti Jezus pa rešuje in preobraža.
~D. A. Carson

04/08/2017

Poznati našega edinega Srednika


Jezus Kristus je edini Srednik med svetim Bogom in grešnim človekom. O tem govori Derek Thomas v svojem komentarju na besedilo 2 Korinčanom 5.  Celotna oddaja traja malo več kot 26 minut. 


KLIK za dostop do oddaje >>>

Greh je vabljiv


Greh se nam bo redkokdaj predstavil s svojimi pravimi barvami, rekoč: "Jaz sem tvoj smrtni sovražnik in hočem, da na veke propadeš v peklu."
~J. C. Ryle

02/08/2017

Izobčeni iz leve hemisfere

Od leve proti desni: (pokojni) Hitchens, Dennett, Dawkins, Harris

Slavni štirje jezdeci tako imenovanega novega ateizma,  Richard Dawkins, Daniel Dennett, Sam Harris in pokojni Christopher Hitchens so se znašli na črni listi levičarjev. Le kaj so tako groznega zagrešili ti štirje možje, katerih plitka, vendar udarna kritika religije je bila še malo nazaj deležna aplavza in pohval levičarjev vseh vrst? 

Dokler sta bili na udaru njihovih kritik  predvsem judovska in krščanska religija,  so bili deležni vsesplošnega odobravanja. Toda vmes so storili strahotno napako, za katero pri sodobnih levičarjih ni odpuščanja: njihovih kritik je bila deležna tudi "religija miru", torej islam. Kdor govori zoper islam, čeprav to isto stvar argumentira s Koranom in hadisi, je islamofob. To pa je danes neodpustljiv greh, kajti muslimani so po trditvah levičarjev zatirana manjšina. Zlasti so menda zatirani v državah tako imenovanega demokratičnega zahoda. Ker je tako, je treba z njimi ravnati drugače, kot z navadnimi smrtniki, kajti muslimani so  (podobno kot geji, temnopolti, transseksualni in pripadniki drugih "manjšin") dobri per se, za razliko od ostalih, ki nam manjka avreola te v naprej določene dobrote. Če se že kateri med njimi v imenu Alaha zaletavajo z letali v stolpnice, vozijo z avtomobili po nič hudega slutečih mimoidočih, bodejo z noži, streljajo v nočnih klubih, na letališčih in podobno, je to posledica njihove zatiranosti, kar jasno potrjuje tudi "naš" Slavoj Žižek, rekši, da gre pri islamizmu za "srd žrtev kapitalistične globalizacije".  Ker je tako, gre pač pri muslimanih za "naše ljudi", oziroma naravne zaveznike levice v pravičniškem boju zoper kapitalistično globalizacijo, eksploatacijo in kar je še takih reči. Pri tem levičarjev ne zanima, da mečejo hamasovci geje s streh, Hezbolah  naj bi bila celo "božja stranka", popolno pokrivanje žensk pa je pa sploh posebna "chic" verzija emancipacije.

Pokojni Hitchens in preostala trojica so se torej znašli med izobčenimi. Dawkinsu so nedavno odpovedali predavanje na Berkeleyu, ker naj bi "njegovi komentarji o islamu razžalili in prizadeli ... toliko ljudi". Harris si je nakopal jezo Reza Aslana, ker ni iz svoje kritike religije izvzel islama, poleg tega si je celo drznil izjaviti, da islam ni religija miru...

Kakorkoli že, stvari se odvijajo v zanimivi smeri.


Vir: National Review >>>


01/08/2017

Calvin o veri


Vera je kot prazna, odprta dlan, ki se izteza k Bogu, kateremu nima ničesar dati, od njega pa dobi vse.
~Jean Calvin