26/11/2017

V pripravljenosti


"Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.  Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.  Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.  Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.  Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: 'Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!' Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.   Nespametne so rekle preudarnim: 'Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!' Toda preudarne so odvrnile: 'Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!' Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel  ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: 'Gospod, gospod, odpri nam!'  On pa je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Ne poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!"  (Mt 25,1-13)


Jezus je v svojih prilikah rad jemal prispodobe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki so živeli v tistem, času. Ena takih je prilika o desetih devicah, od katerih je bilo pet nespametnih, pet pa preudarnih, in ki sodi med bolj poznane Jezusove prilike. 

Za okvir te prilike je Jezus izbral tradicionalno judovsko svatbo, kakršne so bile v navadi v njegovem času. Ženin in njegovi spremljevalci so odšli z njegovega doma v nevestin dom, kjer je potekal poročni obred. Ta se je pogosto odvijal ponoči. Zatem so se svatje odpravili na ženinov dom, kjer je potekala poročna gostija. Device v priliki predstavljajo družice, ki naj bi poleg ostalih pričakale ženina v svečanem špalirju. Svetilke, ki so omenjene, so najbrž bakle, ki so bile narejene tako, da so  v olju  namočili cunjo in jo ovili na en konec palice. Take bakle so lahko svetile več ur. Ženin iz prilike je Jezus Kristus. Bog se v Stari zavezi na več mestih razodeva kot "mož" svojega izvoljenega ljudstva (cf. Iz 54,5.6. Enako se Jezus razodeva kot ženin (cf. Mt 9,14.15).

Zdaj pa pojdimo k specifičnostim zgornje zgodbe. Zgodba se začne tako, da so  se preudarne device, ki so šle ženinu nasproti, založile z rezervno količino olja, nespametne pa tega niso storile. Ženin ni prišel ob pričakovanem času, zato so vse skupaj zaspale. Tedaj pa, glej, presenečenje! Ženin je končno prispel, a bakle so že dogorevale. Preudarne device nespametnim niso posodile od svojega olja, da ne bi tudi one ostale brez njega, zato so ga bile slednje primorane iti kupit k prodajalcem. Ta zamuda jih je stala vstopa v svatbeno dvorano.

 Če bi šlo v zgodbi za običajno svatbo, se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo. Četudi ženinu zamuda petih družic morda ne bi bila povšeči, se zagotovo ne bi zgodilo, da bi jim rekel: "Ne poznam vas, ostanite zunaj," ali kaj podobnega. Toda naša prilika govori o nečem drugem. Prilika se nanaša na dan, ko pride Gospod "v slavi sodit žive in mrtve," kot izpovedujemo v nikejsko-carigrajski veroizpovedi.

Vidna cerkev ni idealna družba, ampak srečamo v njej tudi posameznic in posameznike, ki niso nanovo rojeni, oziroma ljudi, ki hlinijo vero, o čemer pripoveduje tudi prilika o ljuljki  (cf. Mt 13,24-35). Nespametne device predstavljajo prav to skupino navideznih kristjanov.

Gospod "zamuja" s svojim prihodom, zato so mnogi so prepričani, da  preveč zamuja, in ne verjamejo vanj. V zvezi s temi nas apostol Peter opominja:  "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2 Pt 3, 3.4) Tu ne govori  o "tistih zunaj", torej o ljudeh, ki ne pripadajo vidni cerkvi,  ampak predvsem o "tistih znotraj". Ampak ti niso zares znotraj, saj pravi Gospodo o njih: "Ne poznam vas!" (Mt 25,12)  O "tistih znotraj" je namreč rečeno: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) Kristusov drugi prihod bo nenaden in presenetljiv dogodek. Zgodil se bo, ko ga bomo ali bodo najmanj pričakovali.

V nekem  komentarju  te prilike, najbrž je bil rimskokatoliški,  sem bral, da so bile nespametne device zavržene, ker niso imele dobrih del. Gre za slabo eksegezo, kajti nihče se ne bo odrešil po svojih dobrih delih. Res pa je, da opravljajo odrešeni dobra dela. 

V tej priliki nas Gospod  spodbuja k budnosti, enako kot apostol Pavel, ki nas spodbuja: "Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni." (1Tes 5,5b.6) Spodbudna stvar pri vsem tem je, da še vedno živimo v času milosti: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) To je čas, v katerem se lahko opremimo z "rezervnim oljem", ki nam bo prišlo prav na tisti dan, ko se vrne Gospod Jezus Kristus.  On sam vabi nas z besedo milosti: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Bog resno jemlje svoje obljube. Zakaj  ne bi tudi mi resno jemali njegovih obljub?

19/11/2017

Kaj smo dolžni cesarju?

Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. 16 K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. 17 Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" 18 Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: "Kaj me preizkušate, hinavci? 19 Pokažite mi davčni novec!" Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: "Čigava sta ta podoba in napis?" 21 Dejali so mu: "Cesarjeva." Tedaj jim je rekel: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega."  22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.   (Mt 22,15-22)

Ko beremo evangelije, opazimo, da so imeli farizeji Jezusa kar naprej na piki, zato so ga lovili na besedah. Glede na njegov odnos, ki ga je kazal do njihovega pojmovanja in izpolnjevanja Postave to pravzaprav  ni čudno. Da se ne bi preveč očitno izpostavili, so ob neki priložnosti poslali k njemu svoje učence, ki so bili po vsej verjetnosti pripravniki za vstop v bratovščino farizejev, da bi ga skušali z zelo  delikatnim vprašanjem. Zanimivo je, da so farizejske učence spremljali tudi herodovci (torej pristaši herodovske dinastije), ki so bili  zaradi popolnoma drugačnih političnih pogledov  sprti s farizeji. Herodovci so namreč simpatizirali z Rimljani, farizeji pa  z njimi zgolj taktizirali, v resnici pa jih niso marali. Toda oboji so imeli na muhi Jezusa, zato  je v tem primeru enim in drugim  odgovarjala sklenitev kratke nenačelne koalicije.

Retorika, s katero so nagovorili Jezusa, je bila tako posladkana, da je bila že na prvi pogled neiskrena: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo." (v. 16) Kar štirje komplimenti v enem stavku! Nato so nadaljevali: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot kolaboranta,  če bi odgovoril, da ne, bi ga Rimljanom zatožili kot sovražnika države. Tida naš Gospod se ni pustil prevarati: "Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: 'Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'" (v. 18.19a) Na začetku jim je povedal,  kar je vedel o njih, da je torej njihov nastop nepošten. Verjamem, da so bili zelo začudeni, ko jim v nadaljevanju ukazal, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so mu pomolili kovanec: "Dali so mu denarij." (v. 19b) Toda Jezus se jim ni dal ujeti, ampak jim je zastavil protivprašanje: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Njegovi preizkuševalci niso imeli prav nobenih težav s pravilnim odgovorom: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) Rezultat tega pogovora je bil pričakovan: "Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli." (v. 22)  Ni se jim dal uloviti na limanice. Iz tega dogodka lahko razberemo vsaj tri stvari.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje izrecno izrazil pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Jezus ni kralj zemeljskega, ampak nebeškega kraljestva.

Jezus ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema in družbenega reda, kar je izrazil tudi v Jn 18,36. On ni bil nikakršen socialni revolucionar, kot bi ga nekateri radi prikazali. Božje kraljestvo se ne ustvarja z nasilnim frontalnim napadom na obstoječi red, ampak s preobrazbo posameznikove notranjosti. Hudobni in po naravi grešni ljudje pač ne zmorejo ustvariti nekega dobrega  družbenega reda. Božje kraljestvo se gradi od znotraj, ne od zunaj.

Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, dokler le-ta  ne začne igrati  boga, se vpletati v doktrino krščanske vere in etike ter tako rušiti od Boga določeni verski in moralni red. 



12/11/2017

Kdo je robot?

Kalvinizem ne naredi iz nas robotov. Roboti - sužnji greha SMO, preden nam da Bog vero.  Bog nas osvobaja od tega, da bi bili roboti.

~Lane Chaplin

11/11/2017

Kako odpuščati?

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" 22 Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.' 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!' 29 Ta je padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in ti povrnem.' 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: 'Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?' 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu."  (Mt 18,21-35) 

Pred leti sem nekje prebral izrek, ki se glasi: "Vračati hudo za dobro je demonsko, vračati dobro za dobro je človeško, vračati dobro za hudo je božansko."  Ko je pristopil Peter k Jezusu z vprašanjem, kolikokrat moramo odpustiti "svojemu bratu", se očitno ni zavedal, da je njegovo vprašanje povsem legalistično, saj je v njem omejeval Božjo pripravljenost  glede odpuščanja na določeno število.  Toda Jezus ga za to ni pograjal, ampak mu je odgovoril: "Do sedemdeset krat sedemkrat." S tem naš Gospod ni hotel podati malo večje številke, ampak je hotel preprosto povedati, da smo dolžni vsakič  odpuščati. Zakaj tako? Zato ker tudi Bog  nam odpusti vsakič, ko ga prosimo za odpuščanje. Bog tudi ne zahteva ničesar več, pa tudi ničesar manj od tega, kar je sam pripravljen storiti. 

To  dejstvo je Jezus dodatno ilustriral s priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti. V priliki nastopajo kralj, prvi služabnik, drugi služabnik in ostali služabniki. Kralj v tej priliki predstavlja Boga. Prvi služabnik je bil kralju dolžan deset tisoč talentov. En talent je znašal šest tisoč denarijev. En denarij je bila vrednost ene dnine, oziroma enega celodnevnega plačila za delo.  Iz tega sledi, da je šlo za velikansko vsoto, ki je naš nesrečni služabnik nikoli ne bi mogel povrniti. Toda gospodarja so ganile mile prošnje služabnika, in se ga je usmilil ter mu odpustil dolg. Nato pa je služabnik naletel na kolega, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Toda služabnik ni bil pripravljen svojemu dolžniku izkazati usmiljenja, kot ga je njemu poprej izkazal gospodar.  Ker mu soslužabnik ni bil zmožen vrniti dolga, ga je upnik spravil v ječo. Drugi služabniki, ki so to videli, so neusmiljenega kolega naznanili kralju, ki ga je nato dal vreči v ječo.

Kot že rečeno, kralj v tej priliki predstavlja Boga. Bog je usmiljen in milosten in je pripravljen odpuščati. Njegova pripravljenost gre celo tako daleč, da je pripravljen odpustiti vsakič, ko ga prosimo. Človeški greh do Boga nadvse je težko breme, ki ga simbolizira tistih deset tisoč talentov. Noben človek, noben kristjan, četudi še tako pobožen, nikoli ne zmore poplačati dolga za svoj greh. Toda Bog odpušča, zato smo tudi mi dolžni odpustiti svoji sestri ali svojemu bratu v Kristusu.  C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le dokler ni treba komu odpustiti." Odpuščanje je torej lepa, ni pa enostavna stvar. V Gospodovi molitvi molimo: "Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 6,12) Če nisem pripravljen odpustiti bratu ali sestri v Kristusu in če prosim Boga, naj mi odpusti, kakor (ni)sem jaz odpustil, potem avtomatsko izničim prošnjo za odpuščanje. Če v tem hote in vede grešim, potem v mojem  krščanstvu nekaj manjka, kajti svojega dolga do Boga nikoli ne bom mogel poplačati. Dolg, ki ga ima moj brat ali sestra do mene, je v primerjavi z dolgom, ki ga imam jaz do neskončno svetega Boga, malenkost, za katero se ni vredno prepirati. 

Zato velja znotraj Božje cerkve princip, o katerem je govoril apostol Pavel, ki pravi: "Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13) Kako lahko rečem, da sem Kristusov, potem pa hote ravnam v nasprotju s Kristusom? Ni logično. Če smo v Gospodu, je odpuščanje logična, četudi zahtevna stvar, saj je bilo tudi nam brezplačno odpuščeno. Pravzaprav ni bilo brezplačno, saj je naš dolg poplačal nekdo drug:  Božji Sin Jezus Kristus.  Njemu hvala na veke.


10/11/2017

Vabilo na predavanje "Primož Trubar, prvi slovenski Evropejec"



Kdaj?  Sreda, 22. novembra od 19:03 do 20:30

Kje?  Knjižnica Šiška, Trg komandanta Staneta 8, Ljubljana

Predavatelj: mag. Drago Sukič

Bogat opus Primoža Trubarja, osrednje osebnosti reformacijskega gibanja na Slovenskem, priča, da ni bil ujetnik kompleksa majhnega naroda.

V nenaklonjenih razmerah mu je uspelo izdati 22 knjig v slovenščini in dveh v nemščini ter 10 predgovorov za dela drugih avtorjev, razmišljal in deloval je kot slovenski Evropejec, kar je bil bistveni dejavnik za njegovo ustvarjalno dejavnost. V predavanju bodo osvetljeni nekateri bistveni vidiki Trubarjevega povezovalnega delovanja, bistveni za njegov uspeh.

Dogodek spada v sklop štirih predavanj ob 500 letnici reformacije. V sklopu se med drugim tudi sprašujemo, kako nas reformatorji s svojo ustvarjalnostnjo, odločnostjo in vizionarskim delovanjem nagovarjajo še danes, po petih stoletjih. Pobližje bomo spregovorili o nekaterih pomembnejših reformatorjih, ki so s svojo vztrajnostjo, sposobnostjo predvsem pa srčnostjo bogato prispevali k duhovni dediščini nas Slovencev.

Vsakemu obiskovalcu predavanja organizator podari Novi testament, prvo posodobljeno besedilo iz Dalmatinove Biblije.

Vir >>>

07/11/2017

Predhodniki reformacije


V 14. in 15. stoletju so začeli nekateri kleriki nastopati zoper pokvarjeno prakso in nebiblične nauke, ki so se razpasli v srednjeveški cerkvi. V oddaji na spodnji povezavi govori dr. Robert Godfrey  o tem, kako so reformna gibanja in posamezniki, kot so John Wycliffe, Jan Hus in Johann von Staupitz vplivali na reformacijo, ki je nastopila v 16. stoletju. 

Povezava do oddaje >>>

05/11/2017

Vera, ne gledanje

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.     (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, imaš vse možnosti, da hitro  postaneš slaven. To se je zgodilo tudi Jezusu. On je  delal znamenja in čudeže iz dveh razlogov. Najprej, da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od Očeta.   Delal pa jih je tudi  preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so jih trle različne stiske ter nadloge. 

Med Kano, kjer se je tedaj mudil Jezus in  Kafarnaumom jen približnoh 32 kilometrov razdalje.  Če bi to pot opravili peš, bi  porabili kakih 6 ur. Da je Jezusov prihod v Kano je  zbudil veliko pozornost, dokazuje dejstvo, da je zanj izvedel kraljevi uradnik, ki je živel 32 km proč. Kraljevi uradnik, ki je omenjen v zgornjem odlomku,  je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Ta človek  je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, da se je podal, ko je izvedel za Jezusovo prisotnost v Kani,  na to pot. 

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  (v.48)  Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega.  Pa bi res verovali? Ne verjamem, da bi verovali, ampak bi videli. Morda bi celo verjeli, ne moremo pa z zanesljivosti reči, da bi potem tudi dejansko verovali. Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8).  Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje tudi dejstvo,  je po začetnem hladnem tušu še enkrat poprosil Jezusa, naj gre z njim domov. Toda naš Gospod ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, ni pa ga hotel spremljati. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Ko je videl sina ozdravljenega, je šele začel zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak je skupaj z njim začela verovati vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti. 

Sin uradnika iz Kafarnauma je torej ozdravel. Toda, kakor takrat, tako tudi danes mnogi otroci ne ozdravijo. Rak je huda stvar, ki lahko prizadene tudi otroke. Mnogi se potem sprašujejo: "Kje je Bog, ki dovoli da nedolžni otroci umirajo za rakom? In če obstaja, kakšen je ta Bog? Ali je res dober?" To vprašanje bi smel zastaviti le en sam človek, ki je kadar koli hodil po zemlji: to je Gospod Jezus Kristus, v katerem ni bilo nobenega greha. Vsi ostali smo v svojem naravnem stanju pod obsodbo. Ljudje nimamo z Bogom spoznavnega problema, naš problem je moralne vrste. Mi ne razumemo in nočemo razumeti pojma Božja svetost, kar pomeni, da  Stvarnik vesoljstva, vsega vidnega in nevidnega,  ni nam enak. On je popolnoma svet, čist in pravičen.  Za vsak greh zoper Božjo svetost si zaslužimo smrt. Milosti si nihče ne zasluži, kajti, če bi si jo zaslužili, ne bi bila več milost. Kolikor živimo in obstajamo v tem svetu, je to stvar milosti, ne naših zaslug. Zato pravi navdihnjeni pisec: "Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo;  nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba." (Žal 3,22.23)  

Bog še danes ponuja ljudem večji dar od telesnega ozdravljenja. S telesnim zdravjem ni nič narobe. Lepo je biti zdrav. Pomembnejše od tega pa je zdravje duše, ki ga lahko podari samo Bog. Apostol Pavel je pisal vernikom v efeški cerkvi: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti." (Ef 2,1.2) Človek je v svojem naravnem stanju mrtev za Boga in Bogu sovražen.  Potem pa se lahko zgodi naslednje: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,4.5.8) To je najpomembnejša stvar, ki so jo v svojem življenju doživeli in dosegli efeški verniki: po Božji milosti so oživeli in postali deležni večnega življenja. Iz otrok pogubljenja so postali Božji otroci. Ta dar pa ni namenjen le njim, ampak vsem, ki verujejo, da je Jezus umrl za njihove grehe in vstal zaradi njihovega opravičenja. Bogu hvala za to!  

Naj torej vsemogočni in usmiljeni Bog vsem podeli svoj milostni dar vere, ki rešuje, oziroma, kot pravi Jezus: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b) 



03/11/2017

Reformacija in naslednjih 500 let


Kaj je cilj reformacije? Kakšno poslanstvo nalaga Bog svoji cerkvi v naslednjih petsto letih?  O tem so ob petstoletnici začetka reformacije razpravljali  protestantski teologi: Sinclair Ferguson, Steven Nichols, W. Robert Godfrey, Steven Lawson in Burk Parsons. Pogovor je vodil Chris Larson. 

Kaj so se pogovarjali, lahko slišite v približno 26 minutni oddaji na spodnji povezavi.