31/12/2017

Staro in novo življenje

Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. 4 Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. 6 Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, 7 da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. 
8 Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno.  (Tit 3,3-8)

V zgornjem odlomku nam apostol Pavel predstavlja kontrast med starim in novim življenjem, v sredini tega "sendviča" pa navaja vzrok za ta kontrast. 

Vrstica Tit 3,3 je nazoren prikaz življenja brez Kristusa. To je tisto, čemur pravimo popolna pokvarjenost (cf. Ef 2,1-3). Ta izraz, ki spravlja humaniste vseh vrst ob živce, ne pomeni pokvarjenosti v količinskem, ampak v kvalitativnem smislu. Človek brez Boga je čisto zadosti grešen, da si ne zasluži drugega kot večno pogubljenje, ker je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 1,30).  

Toda, česar ne zmore človek v svoji naravni moči, zmore Bog v svoji milosti in ljubezni. On ne rešuje ljudi zaradi njihove dobrote, ampak po svoji dobroti in usmiljenju. Odrešenje je iz milosti in po milosti, ne po naših delih in zaslugah (cf. Ef 2,8.9).  Kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu, omenjena v Tit 3,5 pomeni duhovno očiščenje, čigar znamenje in pečat je zakrament krsta (cf. 1Kor 6,11. Ef 5,26).  Prerojenje je novo življenje, ki se začne, ko začne neka oseba verovati v Kristusa (cf. Jn 3,3-5. 1Pt 1,3. 1Pt 1.23), prenovitev pa je tesno povezana s prerojenjem in predstavlja popolno spremembo posameznikovega življenja, ki nastopi s prerojenjem. Vse to pa je delo Svetega Duha v posamezniku.

 Kar sem napisal, je videti zelo idealno, prelepo, da bi bilo res, ko pa iz prakse vemo, da življenje kristjanov v resnici ni tako brezmadežno. Dejstvo je, da je Kristjan opravičen pred Bogom (cf. Tit 3,7). Biti opravičen ne pomeni, da bi po novem posedoval nekakšno inherentno pravičnost, ampak, da je razglašen za opravičenega, zato si prizadeva živeti v luči te opravičenosti. Mi nismo Božji otroci po naravi, ampak smo posvojeni Božji otroci. Predstavljajte si, da ste posvojeni v neko kraljevsko družino. V tem primeru vaše življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo poprej. Morda nam kakšno opravilo ne bo šlo najbolje od rok, toda še vedno bomo del te družine. Isto, toda  v še večji meri  velja za družino Božjih otrok. 

V Tit 3,8 spomni  Pavel Tita, naj spodbuja verne k opravljanju dobrih del.  Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del, potrebuje jih naš bližnji."  Dobra dela seveda niso razlog za kristjanovo opravičenje, so pa njegov pokazatelj. So del našega novega življenja v Kristusu in  pokazatelj naše opravičenosti. 


30/12/2017

Svetost Boga: Kdo je ta Jezus?


V Evangeliju po Marku 4, 35-41 je opisan  dogodek, ko   je Jezus z učenci plul preko Galilejskega jezera,  nad jezero pa je prihrumel nenaden hud vihar, da se je začel čoln potapljati. Na Jezusovo besedo se je vihar v trenutku pomiril, kar pa učencev ni razveselilo, temveč prestrašilo.  Zavedli so se, da so se znašli v prisotnosti Svetega in doživeli tisto, čemur pravi Rudolf Otto mysterium tremendum (zastrašujoča skrivnost).  

O tem doživetju pripoveduje R. C. Sproul v oddajo na spodnji povezavi. 




29/12/2017

Svetost Boga: Resnični Bog


Na svetu ni za človeka ničesar bolj zastrašujočega, kot je svetost Boga. Različni razlagalci, od Feuerbacha, preko Marxa do Freuda itn., razlagajo vero v Boga kot nekaj, s čimer si ljudje od nekdaj prizadevajo ukrotiti naravne sile. Pa se da  svetega Boga, kakršen je razodet v Bibliji,  res ukrotiti in udomačiti? 

O tem pripoveduje letos 14. decembra preminuli teolog R. C. Sproul. 



26/12/2017

Reformacijska načela v Rim 3,21-26


21 Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki.

22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave,

24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek  odkupitve v Kristusu Jezusu.

25 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe.

26 Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.



     SOLA SCRIPTURA


      SOLA FIDE



      SOLA GRATIA


     SOLUS CHRISTUS




     SOLI DEO GLORIA

25/12/2017

Božič v senci križa


Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. (Iz 9,1.5

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.  (Jn 1,9-13)

Zadnjemu mesecu v letu pravijo veseli december. Razlogov za to je več. Gostinci se veselijo zaslužka, ki jim pade v žep ob raznih "zaključkih", podobno trgovci, saj je december mesec obdarovanj. Kristjani imamo spet svoj razlog za veselje, saj v tem mesecu praznujemo rojstvo Odrešenika. Pri tem je treba podčrtati, da je tu poudarek na samostalniku Odrešenik. 

Poganska ljudstva v starem veku in še pozneje, zlasti tista na severu, se niso veselila dni, ko se je dan krajšal, ampak so živela v stalnem strahu, da bo sonce ugasnilo.  V to temo je vstopil Kristus. Ker smo ljudje mojstri v izdelovanju malikov, smo tudi iz njegovega rojstva naredili romantičen praznik, ki ima bolj malo skupnega z realnostjo.  Ameriški teolog dr. Steven Lawson je v soboto 23. 12. zvečer med drugim twitnil pomembno resnico: "Jezus ni prišel, da bi ustvaril praznik. Rodil se je, da bi umrl za grešnike."  Božič je dogodek, nad katerim je visela senca križa.  Božji Sin Jezus Kristus se je učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odkupil naše krivde za greh in nas tako večno zveličal.  V tej luči dobi božič svoj pravi pomen. Zato je apostol Pavel napisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Je bil Pavel res največji grešnik? Ne vem. Vem le to, da je pred Bogom  vsak zase največji grešnik. 

Vsak med nami premore tolikšno dozo grešnosti, da si zasluži večno pogubljenje. Zato je prerok Izaija zapisal: "In vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja; in venemo kakor listje, kolikorkoli nas je, in krivice naše nas odnašajo kakor veter." (Iz 64,5 CHR)  V tak svet je prišel Božji Sin Jezus Kristus, da bi naredil s svojo smrtjo na križu za Božje otroke vse tiste, ki vanj verujejo (cf. Jn 1,12). Božji otrok pa ne postaneš na naravni, ampak na nadnaravni način. Gre za rojstvo od zgoraj, ali, kot je rekel Jezus: "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Mnogi menijo, da se rodimo od zgoraj, ko prejmemo zakrament krsta. Toda Jezus pravi drugače: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da smo nanovo, oziroma od zgoraj rojeni, vemo po tem, če verujemo v Jezusa Kristusa, da je torej on umrl za vse naše grehe in nam priskrbel popolno opravičenje. O tej veri govori Primož Trubar, ko pravi: "S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. Toda takšna vera ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes."*  To je torej tisto, kar nas rešuje. 

Ljudje se danes ne zavedamo Božje svetosti, ali pa se je premalo zavedamo. Že sam pojem svetost nam je tuj. Zato tudi ne razumemo dejstva, da smo grešniki.  Primerjava z drugimi, za katere mislimo, da so še večji grešniki, nam ne pomaga. Nekega dne bo moral vsak zase dajati Bogu odgovor (cf. Heb 4,13).    Ameriški teolog R. C. Sproul, ki je  letos 14. decembra zaspal v Gospodu, je napisal: "Ko razumemo Božji karakter, ko dojamemo nekaj od njegove svetosti, potem začnemo razumeti značaj našega greha in brezupa. Nemočni grešnik lahko preživi le po milosti. Naša moč je sama po sebi brezplodna, brez pomoči usmiljenega Boga smo duhovno nemočni. Usmeritev pozornosti na   Božjo jezo in pravičnost nam lahko ne ugaja, toda, dokler se ne usmerimo na  te aspekte Božje narave, ne bomo nikoli cenili tega, kar je bilo za nas izvršeno po milosti. Tudi Edwardsova pridiga o grešnikih v roki Boga ni bila namenjena poudarjanju peklenskih plamenov. Dejanski poudarek ni na ognjenem breznu, ampak na Božjih rokah, ki nas držijo in nas rešujejo. Edino te imajo moč, da nas rešijo pred gotovim propadom." ** Da, pred tem propadom in pred to jezo nas rešuje križ. zato je Pavel upravičeno vzkliknil: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) Pavel se ni hvalil s Kristusovim rojstvom, njegovim naukom, čudeži in podobnim. Hvalil se je z njegovim križem, saj je v veri v križanega Odrešenika naše odrešenje. Bogu hvala za to.

Vsem pa želim doživet praznik rojstva našega Gospoda, ki je prišel na svet, da bi s svojo sramotno smrtjo vzel nase našo sramoto in tako odrešil grešnike. 




*Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec  2009.   S. 215. 

**R.C. Sproul, The Holiness of God. Tyndale House Publishers, Inc. Carol Stream, Illinois 1998. Poslovenil Dizma. S. 179-180.

24/12/2017

Janezovo pričevanje

Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel: 'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati.
31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, 32 kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."
(Jn 3,25-36)

Pričujoči odlomek lahko razdelimo v dva dela. V prvem delu,  v vrsticah 25-30, je Janez potrdil svojo nalogo Mesijevega predhodnika, in da je njegova vloga v tem, da pripravi Kristusu pot, preostalo besedilo, torej vrstice 30-36, pa  so morda nadaljevanje Janezove pripovedi iz prejšnjih vrstic, ali pa gre pri njih za navdihnjen evangelistov komentar. 

Ko so prišli zmedeni Janezovi učenci k svojemu učitelju, da bi ga vprašali, kako to, da gre za Jezusom vse več ljudi, jim je ta še enkrat skromno pojasnil svojo vlogo kot tistega, ki je poslan pred Mesijem, pa tudi to, da gre njegova služba počasi h koncu.  Stvar je v tem je, da si "človek [...] ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes," (Jn 3, 27b. cf. 1Kor 4,7) tako je bilo Janezu dano, da pripravi Božje izvoljeno ljudstvo na prihod Gospoda in nič več. Mnogi ljudje, ki opravljajo določeno delo, so zelo žalostni, ko se njihov čas zaključi. Počutijo se nekoristne. Janez se je, za razliko od takih, zavedal, da je njegovo delo dovršeno in se je  iskreno razveselil  Odrešenikovega prihoda

V vrstici Jn 3,31 je poudarjena razlika med Jezusom in drugimi pripadniki človeške vrste. Jezus Kristus je, za razliko od nas, navadnih zemljanov,  tisti, ki prihaja od zgoraj, iz nebes.  Prerok Izaija je zapisal: "Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev, naj hkrati požene pravičnost, jaz, GOSPOD, sem to ustvaril."  (Iz 45,8)  Jezus Kristus je naša pravičnost. On je pravičnost za vsakogar, ki vanj veruje. Njemu je dal nebeški Oče vse v roko (cf. Jn 3, 35) Jn 3,36 je v bistvu kratek povzetek teme iz Jn 3,16-21. Kdor veruje v Jezusa, ima večno življenje.  Kdor vanj ne veruje, ostane nad njim Božja jeza in gre v večno pogubljenje. Pred svetim Bogom ne bo mogel nihče obstati v moči svoje lastne pravičnosti, ker smo vsi grešili. Pred njim ni naša pravičnost ni nič drugega kot umazana obleka (cf. Iz 64,5). Kdor veruje v Jezusa Kristusa, prejme tudi njegovo pravičnost. Tak, ki premore to vero, bo mogel stati in obstati pred Božjo sodbo. 

Naj da Bog vsem to vero! 

17/12/2017

Predhodnik

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene 2 in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. 3 Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, 4 kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:
Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze!
5 Vsaka dolina naj se napolni
in vsaka gora in hrib naj se zniža.
Kar je krivo, naj bo ravno
in razkopana pota naj bodo gladka.
6 In vse meso bo videlo Božje odrešenje.  
(Lk 3,1-6)

Evangelist Luka je bil dober kronist. Jezusovo odrešenjsko delo in zgodovino zgodnje cerkve je dal v ustrezne zgodovinske in časovne okvirje. Herod Veliki je v  oporoki zapustil posamezne dele svoje države svojim sinovom. Eden od njih, Arhelaj, je tako slabo upravljal s svojim ozemljem, Judejo, da so mu jo Rimljani vzeli in v njej postavili svojega upravitelja. Poncij Pilat je bil tako peti upravitelj  Judeje, v kateri je služboval od leta 25 do 36 po Kr.  Herod, ki ga omenja zgornji odlomek, je Herod Antipa. Četrtni oblastniki ali tetrarhi so bili nepomembni knezi majhnih ozemelj in marionete v rokah rimske države. 

V "tistem času" pa se je zgodila Gospodova beseda preroku Janezu. Judovsko ljudstvo je bilo več stoletij brez Božjih prerokov, zdaj pa se je pojavil Janez, ki je zadnji v vrsti prerokov Stare zaveze, ki pa je že stal na pragu Nove zaveze, a je, podobno kot Mojzes, ki je smel le od daleč pogledati v obljubljeno deželo (cf. 5Mz 38,45-52), tudi ta prejel le predokus prihajajoče mesijanske dobe. 

Janez je oznanjal krst v odpuščanje grehov. Judje so v tistem času poznali krst, a je bil namenjen le poganom, ki so se spreobrnili v judovstvo, zato so menili, da oni česa takega ne potrebujejo, zaradi česar se jim je zdel tak obred zanje ponižujoč.  Pri tem so pozabili, da ne potrebujejo spreobrnjenje le pogani, ampak tudi Judje. Že prerok Joel je vzkliknil: "Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega." (Jl  2,13)  Teh besed ni namenil poganom, ampak pripadnikom Božjega izvoljenega ljudstva. Tudi Judje imajo problem z grehom, ne le pogani, zato pravi  apostol Pavel: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu;  ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2, 28.29)  V prvi vrsti je torej pomembna notranjost, ne zunanjost. Zunanjost sicer lahko odseva notranjo stvarnost, ni pa to nujno. 

Odlomek Lk 3,4-6 je prevzet iz Iz 40, 3-5. Vrstico Iz 40,3 povzemajo vsi štirje evangelisti kot napoved delovanja Janeza Krstnika, toda edino Luka je dodal tudi vv. 4 in 5 (cf. Lk 3,5.6).  S tem je poudaril misel o Božjem odrešenju, ki prihaja z Jezusom Kristusom in po njem. 

Danes živimo v nekakem podaljšku mesijanskega časa, oziroma v obdobju med Kristusovim prvim in drugim prihodom. Sodobni Janezi so tisti, ki oznanjajo nepotvorjeno Božjo besedo, njegov evangelij odrešenja in podeljujejo zakramente, kakor je naročil naš Gospod. Na nek način torej spominjajo na Janeza. Čeprav niso preroki, kot je bil Janez, imajo po zaslugi v Svetem pismu nove zaveze zapisane Božje besede, boljši uvid v skrivnost našega odrešenja, kot ga je imel Janez, ki je še vedno živel v času senc in podob prihodnjih reči, kot jih je predstavljala Stara zaveza. 

Evangelij, ki ga prinašajo sodobni Janezi Krstniki, se kratko in jedrnato glasi: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)  Bog rešuje ljudi, ki verujejo v Jezusa Kristusa, ne glede na njihovo rasno, etnično, statusno ali religijsko ozadje. Verovati v Jezusa Kristusa pomeni zanašati se nanj in na njegovo na križu dokončano delo. 

Ali veruješ vanj? 


10/12/2017

Martin Luther in anabaptisti

Anabaptisti so predstavljali eno od oblik krščanstva, ki so se pojavile v času protestantske reformacije.  Begali in  vznemirjali so tako rimske katoličane kot protestante. 

W. Robert Godfrey je v oddaji na spodnji povezavi predstavil odnos Luthra do radikalnih vej reformacije in kaj se lahko  iz vsega tega naučimo... 




Vstajenje mrtvih


Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: 28 "Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. 29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. 30 Nato jo je vzel drugi, 31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. 32 Za vsemi je umrla tudi žena. 33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?"34 Jezus jim je rekel: "Sinovi tega veka se ženijo in možijo, 35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. 36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. 37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda 'Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov', 38 Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo." 39 Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: "Učitelj, dobro si povedal,« 40 in niso si ga drznili še kaj vprašati."    (Lk 20, 27-40)

Saduceji so bili ena od judovskih versko - političnih strank v obdobju drugega templja, torej od 2. stol. pr. Kr. in vse do uničenja jeruzalemskega templja l. 70 po Kr. Pripadala  jim je  vrhnja družbena in ekonomska plast judovstva, ki je bila v navezi z Rimljani, vanjo pa so sodile družine velikih duhovnikov. Za razliko od bolj konservativnih farizejev, saduceji niso verjeli v vstajenje mrtvih in v obstoj angelov.  Lahko bi torej rekli, da so pripadali neke vrste liberalni smeri v tedanjem judovstvu. 

Kolikor lahko razberemo iz evangelijev, Jezus ni bil v pogostem stiku s saduceji. Po navadi je polemiziral s farizeji. V našem primeru pa so ga obiskali predstavniki saducejev, da bi ga preizkušali. Svojo trditev, da ni vstajenja, so utemeljevali z odlomkom iz 5Mz 25, 5-10,  ki se nanaša na svaško pravo. Toda pri tem se jim je zgodilo enako, kot se dogaja vsem, ki hočejo neko svojo teorijo dokazati tako, da jemljejo določene svetopisemske odlomke izven konteksta.  Ko se je namreč Jahve v gorečem grmu prvič razodel Mojzesu, se mu je takole predstavil: "Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov."  (2Mz 3,6) Bog je torej Bog živih, saj njemu vsi živijo.  Poleg tega so saduceji, kot solidni teološki liberalci, razmišljali na povsem konkreten,  tuzemski način.  Argument o ženi, ki naj bi se poročila s sedmimi brati, je spodnesel s tem, da je življenje v prihodnjem veku bistveno drugačno od življenja v sedanjem času. 

Sam bi, prosto po apostolu Pavlu,  dodal še en argument za vstajenje. Da mrtvi resnično vstajajo, je pozneje s svojim vstajenjem  dokazal sam Gospod Jezus Kristus. On je s svojo smrtjo na križu izničil našo krivdo za greh in posledično našo smrt, s svojim vstajenjem pa dokazal, da je resnični Odrešenik vseh, ki vanj verujejo. Ali veruješ vanj? 

09/12/2017

Vabilo na predavanje "Henrik Bullinger - spravni učitelj in pastir"

Kdaj? 13. decembra 2017, ob 19.30

Kje? Ljubljana, Knjižnica Šiška, Trg komandanta Staneta 8

Predavatelj: Peter Novak, univ. dipl. teolog

Napete politične in verske razmere 16. stoletja so nujno potrebovale umirjene verske voditelje, ki so potrpežljivo in spravno širili svoja na novo odkrita verska prepričanja iz Svetega pisma. Eden takšnih je bil švicarski reformator Henrik Bullinger, sodobnik in tudi učitelj Primoža Trubarja.

Njegova izjemna vloga spravnega učitelja in pastirja se vidi v obsežni korespondenci z mnogimi političnimi in verskimi voditelji po tedanji Evropi, tudi z našim reformatorjem Primožem Trubarjem. Bullingerjevo delovanje je tako pridodalo spravno naravo protestantski reformaciji na Slovenskem preko Trubarja. Pri Bullingerju tako spoznavamo spravne načine komunikacije verskih prepričanj, kot jih potrebujemo v vsaki generaciji.

Dogodek spada v sklop štirih predavanj ob 500 letnici reformacije. V sklopu se med drugim tudi sprašujemo, kako nas reformatorji s svojo ustvarjalnostjo, odločnostjo in vizionarskim delovanjem nagovarjajo še danes, po petih stoletjih. Pobližje bomo spregovorili o nekaterih pomembnejših reformatorjih, ki so s svojo vztrajnostjo, sposobnostjo predvsem pa srčnostjo bogato prispevali k duhovni dediščini nas Slovencev.

Vsakemu obiskovalcu predavanja organizator podari Novi testament, prvo posodobljeno besedilo iz Dalmatinove Biblije.


03/12/2017

Kdo koga išče?


Jezus je prišel iskat in odrešit, kar je izgubljeno (cf. Lk 19,10). On je tisti, ki išče. Mi smo tisti, ki bežimo.
~R. C. Sproul


V pričakovanju


Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, 2 saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. 3 Ko bodo govorili: "Mir in varnost," tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali. 4 Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, 5 saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, 6 zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. 7 Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. 8 Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. 9 Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 10 ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. 11 Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate.   (1Tes 5,1-11)

Svet ima svoj način razmišljanja. Želi si miru in varnosti, deluje pa ravno v nasprotju s tem, kar pravi, da si želi, toda želi si ju doseči na svoj način.  Ravno zato sta mir in varnost, kot ju oznanja svet, zelo varljiva. Bog ne deluje tako kot hoče svet, svet pa se ne ozira na Boga. 

V adventnem času se Božja cerkev še posebej posveča drugemu Kristusovemu prihodu. Seveda je treba o tem razmišljati vse dni v letu, ne le v enem samem točno določenem času, toda v tem času je tema Gospodovega drugega prihoda bolj poudarjena. V zgornjem odlomku nas apostol Pavel opominja k čuječnosti. Zakaj tako?
  1. Gospodov prihod bo nenaden. Ko bo svet najbolj prepričan, da so svetovni problemi rešeni, ga bo doletelo veliko presenečenje, ki bo za svet porazno, saj bo zdrvel v brezno večne pogube. Kristjani se ne zanašamo na propagando o miru in varnosti, s katero nas dezinformira svet preko svojih medijskih trobil. 
  2. Božjega ljudstva Jezusov drugi prihod ne more in ne sme presenetiti, saj smo sinovi (in hčere) dneva. Mi se dobro zavedamo, komu pripadamo, zato si prizadevamo ravnati skladno s svojo poklicanostjo in izvoljenostjo. 
  3. Božji otroci so budni in trezni, odeti v vero, upanje odrešenja in ljubezen. Zavedati se moramo, da te kreposti niso naš lastni proizvod, ampak Božji dar. 
  4.  To delamo zato, ker vemo, da nas Bog ni namenil za jezo, ampak za končno odrešenje, ki nam ga je zagotovil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On je naš Jahve cidkenu, Bog - naša pravičnost. V njem je vsa naša pravičnost, ki pokriva  naše grehe in slabosti.  
Jezus se nekega dne vrne. Tisti, ki so v Gospodu, so pravzaprav že pripravljeni na to vrnitev, saj vedo, da so  namenjeni za odrešenje. Ker je tako, si tudi prizadevajo ravnati tako, da potrdijo svojo poklicanost in izvoljenost (cf. 2Pt 1,10). Za tiste zunaj pa velja Kristusov poziv: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)  Evangelij pa pravi, da se je  Božji Sin učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, živel  popolno življenje za nas grešnike, bil umorjen za naše grehe in nam s svojim vstajenjem jamči, da je pravi in popolni Odrešenik. Kdor se nanj zanaša, ima večno življenje.  Ali se zanašaš nanj?