28/01/2018

O zanesljivosti evangeljskih poročil



Kdaj in kje so nastala evangeljska poročila?  Nekateri učenjaki trdijo, da so nastala dosti pozneje, kot v Kristusovem času in da so nastala v različnih krajih izven Palestine, kot so Sirija, Rim, Grčija, Mala Azija in podobno.

Obstajajo pa zelo trdni dokazi, da so nastala na podlagi pričevanj očividcev, ki so vse te dogodke videli in doživeli. To se da dokazati s pomočjo primerjave osebnih imen, omenjenih v evangelijih in pogostosti, s katero so se ta imena pojavljala v Palestini 1. stoletja. Obstajajo pa tudi drugi dokazi, kot so na primer geografski in botanični.

O tem pripoveduje dr. Peter Williams  v svojem predavanju v zgornjem videu. 


Zavrnjen


Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, 17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
18 Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
19 da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
20 Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. 21 In začel jim je govoriti: "Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali." 22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: "Ali ni to Jožefov sin?" 23 On pa jim je rekel: "Seveda mi boste povedali ta pregovor: 'Zdravnik, ozdravi sebe.' Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju." 24 In rekel je: "Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána." 28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. 
Lk 4,16-30)

Zgornji odlomek je dokaz za tisto, ko pravi Jezus, da ni nihče prerok v svojem domačem kraju in med svojimi ljudmi (Mt 13,53. Mr 6,4. Lk 4,24. Jn 4,44). Pa ga na kratko preletimo!

Odlomek Lk 4,16-20 je najstarejše poznano poročilo o bogoslužnem redu, kot je bil v navadi  po shodnicah. Bogoslužje je vključevalo branje iz Postave in iz ene preroške knjige.  V našem primeru je Jezus sam, ali pa načelnih shodnice izbral odlomek iz Iz 60,1.2 in  58,8. Med branjem Božje besede se je iz spoštovanja stalo, med razlago pa sedelo. 

Ko je Jezus prebral odlomek iz Izaijevega prerokovanja, je te besede apliciral na svojo osebo, ker so se v njegov osebi izpolnile starozavezne prerokbe. Toda njegovi sovaščani so bili osupli: "Kaj ni to tisti Jezus iz sosednje ulice, tesarjev sin, za katerega niti ne vemo, če je res tesarjev, saj ga je njegova mati spočela v nekih čudnih okoliščinah. "  Na njihovo nejevero je Jezus odgovoril tako, da jim je postregel z dvema primeroma zavračanja prerokov iz Stare zaveze, kar je množico spravilo v takšen bes, da bi ga skoraj ubili. 

V tem odlomku je evangelist Luka posebej poudaril nekatere glavne značilnosti Jezusove zemeljske službe.  Prva je ta, da so se ljudje čudili njegovemu nauku, a mu niso verovali, ampak so ga vztrajno zavračali (Lk 4,22.28). Druga je ta, da pomeni njegova služba izpolnitev Pisma (ibid.v. 219. Tretjič, Jezus je na strani ubogih in zatiranih (ibid. vv. 18.19). Četrta značilnost je ta, da Jezus vključuje v Božje ljudstvo tudi pogane (ibid. vv. 26.27. 

Današnje nasprotovanje Jezusu morda kaže bolj prijazno podobo. Nekateri ga imajo za velikega moralnega učitelja, drugi za revolucionarja, tretji so ga  pripravljeni priznati za preroka, spet naslednji bi ga imeli celo za eno od mnogih božanstev v svojem panteonu.  Toda prijaznost gor ali dol, vse od naštetega je nepopolno, ali celo zmotno.  Zato je C. S. Lewis zapisal:
"Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega učitelja morale, nisem pa pripravljen sprejeti njegovega zatrjevanja, da je Bog." Tega ne smemo reči. Mož, ki bi bil le človek in bi govoril take stvari, kakršne je govoril Jezus, bi ne bil velik učitelj morale. Bil bi morda blaznež - na isti ravni kot tisti, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa peklenski hudič. Izbrati morate. Ali je ta človek bil in je Božji Sin ali pa norec ali pa še kaj hujšega. Lahko ga zaprete v norišnico, lahko ga popljuvate in pobijete kakor demona ali pa mu lahko padete pred noge in ga imenujete Gospod in Bog.  Toda ne prihajajte s kakim vzvišenim nesmislom o velikem učitelju človeštva. Tega nam ni dovolil. Tega ni hotel.*
Jezusovi nazareški rojaki so torej dosti bolje razumeli, kaj jim je hotel povedati naš Gospod, a mu niso verovali, niso ga sprejeli.  On je utelešeni Logos, utelešena Božja beseda, o kateri piše evangelist Janez: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli."  (Jn 1,11).  Ne le da Jezusa niso sprejeli, hoteli so ga celo ubiti, kar se jim v našem odlomku še ni posrečilo, se jim je pa tri leta pozneje v Jeruzalemu. Toda s svojo smrtjo na križu nas je Jezus odrešil greha. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, je dokazal, da je popoln in resnični Odrešenik. Zato pravi Janez dalje o utelešeni Besedi: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13)  Iz Boga pa je rojen vsak, ki ne zavrača Jezusa, ampak veruje vanj kot v svojega Odrešenika. 

Ali veruješ vanj? 

___________________________________
*Verstva sveta, Mladinska knjiga, Ljb., 2009. S. 320.

27/01/2018

Blagor in gorje


Blagri so na rahlo različen način omenjeni v dveh evangelijih, Matejevem in Lukovem. Lukova verzija je krajša, zato (in še zaradi nekaterih drugih razlik) lahko upravičeno sklepamo, da  gre pri njih za opis dveh različnih dogodkov.  

Zakaj blagruje Jezus uboge in trpeče? Zakaj kliče: "Gorje!" nad tistimi, ki živijo v bogastvu in udobju? 

O tem pripoveduje R. C. Sproul v dveh oddajah na spodnji povezavi. 

KLIKNI za dostop do 1. dela  (Blagri) >>>

KLIKNI za dostop do 2. dela (Blagoslovi in prekletstva) >>>


21/01/2018

Mnoge je ozdravil

Rembrandt: Jezus ozdravi Petrovo taščo. Skica. 

Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. 22 Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. 23 V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: 24 "Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji." 25 Jezus pa mu je zapovedal: "Umolkni in pojdi iz njega!" 26 Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. 27 Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: "Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni." 28 In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.
29 Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. 30 Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. 31 Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. 32 Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. 33 Vse mesto se je zbralo pred vrati. 34 In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.
(Mr 1, 21-34)

Jezus je imel navado, da je ob sobotah obiskal shodnico v kraju, v katerem je v tistem času prebival. Ker so se ob sobotnih dnevih v shodnicah zbirali mnogi ljudje, je imel boljšo možnost, da je lahko učil, saj ga je na tak način slišalo več ljudi. Dogodka v Kafarnaumu, ki ju opisuje zgornji odlomek, sta se pripetila na začetku Jezusove službe.

Ko je torej naš Gospod ob tej priložnosti učil v kafarnaumski shodnici, se pri svojem učenju, za razliko od drugih rabinov,  ni skliceval na izreke in nauke predhodnih rabinov, kot so Hilel, Šamaj in drugi, ampak je govoril z lastno avtoriteto Božjega Sina. To je začudilo vse prisotne. Še bolj so bili najbrž začudeni, ko se je tam pojavil tudi človek, ki je imel nečistega duha. Hudobni duhovi so alergični na Jezusa Kristusa. Njegova navzočnost je zanje neznosna. Zato je demon, ki je obsedal tistega človeka, hitro zaznal Gospodovo prisotnost in začel govoriti skozi obsedenca. Razglasil ga je kot Svetega Božjega. Ta izraz označuje Jezusov poseben odnos z Bogom in njegovo opolnomočenje po  Svetem Duhu.  Del Jezusovega poslanstva je namreč, da razdene delo hudobnih sil. Jezus se ni oziral na to, kaj je govoril demon, ampak ga je preprosto izgnal. To je med prisotnimi povzročilo veliko začudenje. Jezus ni le učil, kakor tisti, ki ima oblast, ampak je svojo oblast dokazoval  s tem, da je izganjal demone. 

V shodnici pa ni bilo Petrove tašče, saj je ležala doma vročična. Zdravnik Luka celo omenja v svojem evangeliju, da je imela hudo vročico (cf. Lk 4, 38). Jezus jo je preprosto prijel za roko, vzdignil in ženska je ozdravela ter postregla navzoče. Omemba tašče pomeni, da je bil apostol Peter oženjen, kar je nedvomen dokaz, da je zakonski stan za krščanske voditelje nekaj povsem normalnega. 

Stvari, ki so se zgodile v Kafarnaumu, niso pustile ljudi ravnodušnih. Ko se je zvečerilo, so k Jezusu množično prinašali bolnike in obsedence. Gospod je ozdravljal bolne in izganjal demone. Pri tem pa naš Gospod ni dovolil hudim duhovom, da bi ga razglašali. Razodevanje Jezusa kot Mesija se je moralo začeti skrivno in napredovati postopoma, tako da ni moglo nobeno pretirano ljudsko navdušenje zmotiti Božjega načrta s trpečim Služabnikom (cf. Iz 52,13-53,12).  

Ljudje, ki jih je Jezus ozdravljal, so danes že davno pokojni in čakajo na vstajenje. Ne vemo niti, ali so vsi  med njimi zveličani. Sedaj Jezus vabi nas, da mu sledimo v temini naše noči, kot so mu sledili Kafarnaumci tistega večera. Včasih se nam zdi odsoten. Toda on je prišel na svet za naše dobro. Živel je neoporečno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo smrtjo  na križu je premagal greh, smrt in pekel. Njegovo vstajenje od mrtvih  je jamstvo za vstajenje vseh, ki vanj zaupajo. Zanje bodo tisti dan veljale besede: "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)


20/01/2018

Preobrazbena moč evangelija


Kaj je sploh evangelij? Sedanji rimski škof Frančišek je pred nekaj leti izdal okrožnico z naslovom Veselje evangelija. V njej se vrti okrog izraza evangelij  kot mačka okoli vrele kaše, ne poda pa nam njegove definicije.   

Evangelij vsekakor ni meglen nauk o odrešenju, ki si ga moramo napol prislužiti, za drugo polovico pa poskrbi Božja  milost. Evangelij tudi ni navodilo za to, kako postati boljši človek, ali o tem, kako biti uspešen v življenju.  Evangelij v ožjem smislu je kot piše sv. Pavel: "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16b)

O preobrazbeni moči evangelija pripoveduje R.C. Sproul v oddaji na spodnji povezavi. 





19/01/2018

Kakšna cerkev je zanimiva za svet?


Kadar je cerkev popolnoma drugačna od sveta, tedaj je zanj vseskozi privlačna. Potem postane svet pozoren na njeno sporočilo, čeprav mu je bil morda sprva sovražen. 

~dr. Martyn Lloyd Jones

16/01/2018

Oblečeni v pravičnost

Jahve cidkenu  -  GOSPOD - naša pravičnost

Biti zveličan pomeni, da si oblečen v pravičnost Jezusa Kristusa. R. C. Sproul je v svojem sporočilu na spodnji povezavi razložil, kako  brezmadežno Jagnje pokriva ves greh...


KLIK za dostop do oddaje >>>


14/01/2018

Božje jagnje

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. 30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. 31 In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu." 32 In Janez je izpričal: "Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. 33 In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.' 34 In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin." 
 (Jn 1,29-34)

Jezusovem krst je spremljalo nekaj nenavadnih dogodkov. Janezu Krstniku, temu zadnjemu preroku Stare zaveze,  se je zdelo nadvse nenavadno, da se Jezus, ki je bil brez greha, prišel k njemu krstit, zato mu je rekel: "Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni." (Mt 3,14b) Janez je namreč krščeval v odpuščanje grehov. Zavedal se je namreč svoje lastne grešnosti, obenem pa, da je Jezus Mesija, zato se mu je zdelo edino smiselno, da Jezus krsti njega, ne obratno. Toda Gospod se ni dal: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b)

 Jezus resnično ni potreboval krsta za odpuščanje grehov, saj, kot sem že omenil, on sam ni imel nobenega greha. Toda  s tem dejanjem se je poistovetil z grešniki, zavoljo katerih je prišel na svet. S svojim življenjem in žrtveno smrtjo na križu je prišel zastopat svoje lastno izvoljeno ljudstvo pred Bogom Očetom. Zato ga je Oče razglasil kot svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje (cf.  Mr 1,11).

Janez Krstnik je tedaj prepoznal svojega bratranca Jezusa kot Mesija, poprej ga namreč ni poznal kot takega (cf. Jn 1,32). Sveti Duh, ki se je spustil na Jezusa v podobi goloba, se ni le spustil, ampak je nad njim tudi ostal. V Stari zavezi se je Sveti Duh pojavil nad določeno osebo, da bi mogla izpolniti kako posebno nalogo od Boga, toda nad Jezusom  se je izpolnila Izaijeva prerokba: 
Na njem bo počival GOSPODOV duh:
duh modrosti in razumnosti,
duh svéta in moči,
duh spoznanja in strahu GOSPODOVEGA. (Iz 11,2)

Janez je o njem pričeval kot o Božjem Sinu in o Božjem Jagnjetu, ki odvzema greh sveta. Jezusova poglavitna naloga, ki jo je izpolnil na zemlji, je bila, da nam pridobi večno in popolno odrešenje vseh naših grehov. Starozavezne žrtve so se morale ponavljati, ker so bile nepopolne; grehu je morala slediti zadostilna žrtev, naslednjemu grehu naslednja žrtev itn., Jezus Kristus pa je s svojo smrtjo na križu enkrat za vselej izvršil popolno daritev, žrtev in zadostitev za naše grehe (cf. Heb 10,1-14).  On je nastopil kot popolno žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta.  Toda Jezus nas ni odrešil le s svojo smrtjo na križu, ampak tudi z brezgrešnim življenjem, ki je potekalo v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, ki je mi nismo zmožni. On je torej namesto nas živel brezgrešno življenje. 

 Kdorkoli pride k njemu, ne glede na to, kako grešen je, in se spreobrne od stare grešne poti ter se oklene Jezusa kot edinega upanja za odpuščanje vseh svojih grehov, prejme popolno odpuščanje in večno življenje. Ali poznaš Jezusa kot Božje Jagnje, ki odvzema ves tvoj greh?  



10/01/2018

Kristus - edina pot

Ali gre pri trditvi, da je Jezus edina pot do Boga, res za ozkoglednost in omejenost, kot pravijo zagovorniki obstoja neštetih, med sabo izključujočih se resnic? S tem trdim orehom se je spoprijel R. C. Sproul v svojem predavanju, ki ga lahko poslušate na spodnji povezavi. 


09/01/2018

Opravičenje pri Pavlu in Jakobu



Nauk o opravičenju je kontroverzna tema, saj ga različne cerkve različno razlagajo. Rimskokatoliška in pravoslavna cerkev trdita, da je posameznik opravičen po veri in dobrih delih, pri čemer se sklicujejo na 2. poglavje v Jakobovem listu, protestantske denominacije pa vse od reformacije trdijo, da se lahko opravičimo samo po veri, pri čemer se sklicujejo prvenstveno na Pavlovi pismi Rimljanom in Galačanom. Res pa je, da je tudi pri mnogih protestantih opešala vera v nauk sola fide (samo po veri) in so se v tem pogledu približali Rimu (staremu in novemu). Sta si torej apostola Jakob in Pavel v kontradikciji, ali pa si pod pojmom opravičenje  predstavljata vsak nekaj drugega. 

O tem zahtevnem in nadvse  pomembnem vprašanju govori prof. David Engelsma v svojem predavanju v zgornjem videu. 


07/01/2018

Skrivnost cerkve - skrivnost zakonske zveze


25 Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. 
Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.    (Ef 5,25-6,4)


V pričujočem odlomku je apostol Pavel primerjal odnos cerkve s Kristusom z z odnosom med možem in ženo. Naš Gospod je vzljubil cerkev in dal sam sebe zanjo. Jezus je umrl za cerkev! On se je zanjo žrtvoval. Žrtvoval se je za vse, ki smo del tega njegovega skrivnostnega telesa. Cerkev je očistil vsega greha in jo pripravlja na večnost. 

Kot On, ki je Ženin cerkve, ljubi svojo cerkev, tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene. Ne gre torej za moževo gospodovanje nad ženo, ampak za ljubeče razmerje. Kot smo mi vsi skupaj, torej cerkev, Kristusovo telo, tako sta tudi mož in žena eno telo. Ne mož in mož ali žena in žena, ampak mož in žena. Na začetku Svetega pisma beremo: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Moški in ženske nismo enaki,  smo pa zato komplementarni. Zato sestavljata mož in žena eno meso (cff. 1Mz 2,44. Mt 19,5.6. Mr 10,8. 1Kor 6,16). Način, na katerega smo intimno povezani s svojim telesom, je podoben povezanosti dveh, ki sta v zakonski zvezi. Enako je z zavezo Kristusa s cerkvijo (cf. Ef 5,28-32).  

Otrokom je naložena odgovornost, da po svojih zmožnostih in glede na svojo zrelost izvršujejo svoj del Kristusovega načrta, ki ga ima v zvezi s človeškim rodom. Cerkev namreč sestavljajo različne generacije, med katerimi mora obstajati edinost.  Po drugi strani so starši odgovorni za to, da z otroki ravnajo tako, da v njih ne vzbujajo jeze in zagrenjenosti. 

To, o čemer govori apostol Pavel, je Božji ideal, mi pa vemo, da v praksi ni vedno čisto tako, ker mi nismo idealni. Ravno zato je  apostol napisal te besede spodbude in opomina.  Bog je  ob vsakem času pripravljen na odpuščanje.  Pravzaprav nam je v Kristusu že vse odpustil. Le priznati je treba svoje slabosti, da bomo  to odpuščanje tudi v polnosti zaživeli



06/01/2018

Razglašenje kastriranega Jezusa?

V. Carpaccio: Madona med svetniki.
Vir: Wikipedija
Le kaj utegne imeti naslov tega prispevka s Carpacciovo umetnino, ki jo  lahko  sicer občudujemo v koprski stolnici? 

V teh dneh smo lahko tudi v naših medijih prebrali, da se je Švedska cerkev (Svenska kyrkan) odločila, da bi bilo najbolje, če bi pri govorjenju o Jezusu uporabljali spolno nevtralni zaimek (Dnevnik, 2. 1. 2018). Švedskim feministkam je pred desetletjem uspela kastracija heraldičnega leva na vojaškem znaku, sedaj je na vrsti Jezus. 

Glede na to, da v tem času obhajamo spomin Gospodovega razglašenja, lahko rečemo, da razglašena Švedska cerkev (uradno še vedno evangeličansko-luteranska) razglaša kastriranega Jezusa. Prevzvišeni škofi, škofice, duhovnice, duhovniki itn. omenjene cerkve so zelo znani po svoji liberalnosti. So tako napredni, da jim najraje ploskajo ateisti in skeptiki vseh vrst, ampak začuda, nobeden od teh se noče spreobrniti v njihovo versko skupnost, po drugi strani pa trume pripadnikov Svenska kyrkan zapuščajo to umirajočo denominacijo, ki jo vedno bolj vodijo feministke in progresisti vseh vrst.

 Ne vem, kaj bi  porekla vsa ta družba naprednjaških pastoret in pastorjev, če bi zagledali Carpacciovo upodobitev Jezuščka v koprski stolnici. Bi mu prebarvali tisti "delček telesa" na nevtralno, da bi postal "hen" (ne ona ne on)?  Silverio Gonzales pravi: "Cerkve prihajajo pospešeno vse bolj in bolj pod vpliv kulture in družbe, namesto da bi one vplivale na kulturo in družbo." Rezultati tega so kastrirani Jezus, snemanje križev s cerkva, da ne bi vznemirjali čustev muslimanskih priseljencev (sic!) in podobne neslanosti, ki si jih privoščijo škofice in škofi Švedske cerkve. 

Mnoge protestantske denominacije niso danes v nič boljšem stanju, kot je bila  cerkev v Luthrovem času. Pravzaprav so še v slabšem. Zapustile so reformacijska načela in se popolnoma prepustile posvetnemu toku. Mrtve ribe ne morejo plavati proti toku. Proti toku lahko plavajo samo žive ribe. Posvetnih cerkva  svet ne potrebuje. Svet potrebuje evangelij, ki pravi, da je Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike (1Tim 1,15), živel popolno in brezgrešno življenje, (Heb 4,15) bil umorjen zaradi naših grehov ter  s svojim vstajenjem  od mrtvih dokazal, da je resnični odrešenik sveta (Rim 4,25). Kdor vanj veruje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje (Jn 3,16).  Te cerkve bodo morale ponovno odkriti evangelij, ali pa bodo odmrle. 


02/01/2018

Božja suverenost


Kaj je sploh Božja suverenost? Na kak način je Bog suveren? Če je Bog res suveren, pravičen in dober, zakaj je na svetu toliko trpljenja in zla? Kako lahko Bog,  če je res pravičen in dober, pošlje nekatere ljudi v pekel? 

Na ta zahtevna vprašanja je odgovarjal teolog R. C. Sproul v oddaji na spodnji povezavi.




01/01/2018

Vse dobro v letu 2018!


Nekdanji generalni sekretar Organizacije združenih narodov Dag Hammarskjöld je izrazil naslednjo misel "Vsak dan je prvi: vsak dan je življenje."  Ko sem to prebral, sem se spomnil besed apostola Pavla: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)  Res je, vsak dan, ki nam je podarjen, pomeni za nas življenje in milost.  Tisti, ki iz katerega koli razloga ne poznajo Božje milosti, ki daje odrešenje vsem, ki verujejo, imajo možnost odrešenja, kajti milostni čas še traja in Bog še vedno rešuje svoje izvoljene. Ko je ječar v Filipih vprašal Pavla in Sila, kaj naj stori, da se reši, sta mu odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31b)  Ni preveč zapleteno, kajne? Sicer pa je sam Gospod Jezus Kristus izrekel tisto znamenito poved, ki se glasi: 

"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)

Naj bo torej leto 2018 v vsem srečno in blagoslovljeno!