25/02/2018

Mesija za ves svet

L. Cranach St.: Kristus in samarijanka (Wikipedia)
Komentar se nanaša na odlomek iz Evangelija po Janezu 4, 1-42.

Samarija je bila območje, ki so se mu  Judje na vse pretege izogibali.  Judje namreč niso hoteli imeti nobenega opravka s Samarijani, ki so bili v etničnem pogledu mešanica starih Izraelcev in mezopotamskih priseljencev, ki jih je po zlomu severnega kraljestva Izrael tam naselil asirski kralj. Imeli so svojo Toro in so  veljali za Jude kot obredno nečisti.


Jezus se je ob neki priložnosti znašel na poti iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4)  V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, mu ni bilo treba iti ravno tam. Bolj logična razlaga je, da je bil ta "moral" rezultat suverene in previdnostne Božje volje.


Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5).  Tedaj je prišla tja zajemat vode neka Samarijanka. Na njeno veliko presenečenje ji je  Jezus  rekel: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Ženska je bila osupla, kajti noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil!  Iz tega začetnega stika se je nato razvil  zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene  za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato  Jezus podal  nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10)  Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?  Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu?  Konec koncev je bila tudi Samarijanka Jakobova potomka, česar se je prav dobro zavedala.  Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.  Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14)  Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!"  Jezus pa je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18)  Uf, kakšna nerodna reč, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so bremenila žensko, poleg tega je ta žejni Jud očitno prerok, zato  je  skušala žena preusmeriti pogovor  na popolnoma drugo tematiko, takšnoo bolj "poduhovljeno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nato  je z moralnega področja, kamor jo je prizemljil Jezus (postava!),  v pogovoru preskočila na obredno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od vsebine. Toda Jezus je šel mimo tega in ji  povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili  Boga izključno na tem ali onem,  pravem ali napačnem   mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov.  Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo po malem svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je naš Gospod povedal: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel:   "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26)  Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani  so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih  se je  povečalo, nekateri od njih pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)

Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno srečanje z Jezusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo področje: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so zanimiva vprašanja, ne dajo pa nam nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)  To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali njeni rojaki.

Imaš tudi ti to spoznanje?

Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva sveta. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)



21/02/2018

Spokorjenje in prenova


Rosaria Butterfield je doktorirala iz angleške književnosti in kritične teorije in delala kot univerzitetna profesorica. Kot prakticirajoča lezbijka je bila zelo angažirana v gibanju LGBT. Preko nenavadnega in neverjetnega prijateljstva, ki ga je spletla s pastorjem Kenom Smithom, je odkrila ljubezen in odpuščanje Gospoda Jezusa Kristusa...



18/02/2018

Bil je skušan

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." Jezus mu je odgovoril: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha." Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja." Jezus mu je odgovoril: "Pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli
in njemu samemu služi!"
Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; 10 kajti pisano je:
Svojim angelom bo zate zapovedoval,
da te obvarujejo
11 in:
Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen."
12 Jezus mu je odgovoril: "Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" 13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. 
(Lk 4,1-13)

Zgornji dogodek omenjajo vsi trije sinoptiki, le da ga Marko navaja samo mimogrede, Matejev opis pa je podoben Lukovemu, s tem, da je v njiju zamenjan vrstni red druge in tretje preizkušnje. 

Odlomek pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu. Če se vrnemo v predhodno, tretje poglavje, lahko vidimo, da se je ob Jezusovem krstu na našega Gospoda spustil Sveti Duh, z neba pa so se zaslišale besede Boga Očeta: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Lk 3,22) Omenjenemu dogodku pravimo teofanija ali Božje razglašenje. 

Na začetku četrtega poglavja odvede Sveti Duh Jezusa v puščavo, kjer se je Jezus postil štirideset dni in noči. Sveto pismo tudi piše, zakaj ga je odvedel: da bi ga hudič skušal (cf. Lk 4,1). Dejansko je nebeški Oče tisti, ki ima nadzor nad celotnim stvarstvom, da, celo nad demonskimi silami. On je bil tisti, ki je dopustil, da je bil njegov ljubljeni Sin skušan.

Štirideset dni posta v puščavi je v Jezusovem želodcu zagotovo ustvarilo precejšnjo potrebo po hrani. In ravno v tistem, tako rekoč "pravem",  trenutku se ga je lotil skušnjavec: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." (Lk4,3)  Za nekoga, ki je stradal   štirideset dni in štirideset noči je to zagotovo utegnila biti zalo mamljiva ideja, zlasti še, ker jo je bil povrh vsega tudi zmožen uresničiti.  Kamnov v puščavi pa je  toliko, da bi bilo zanj  samega preveč kruha. Torej bi lahko s tistim kruhom nahranil tudi mnoga lačna usta, celo ves svet  in tako postal v očeh ljudi pomemben, kar je še ena privlačna  ideja. Toda to je bilo v popolnem nasprotju z Jezusovim načinom: on ni  svojih božanskih zmožnosti nikoli uporabljal za lastno korist. Celo na križu ne, ko se mu je je množica  posmehovala: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: 'Božji Sin sem.'" (Mt 27,42.43) S svojimi božanskimi zmožnostmi ozdravljanja, čudežev itn.  je  pomagal edinole drugim. Jezus je torej odvrnil skušnjavcu: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha. (v. 4).  Matej 4,4  tu dodaja: "...ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.Gre za  besedilo, zapisano v 5Mz 8,3

Nato je hudič odvedel Jezusa nekam na  visoko in mu ponudil oblast nad vsemi političnimi sistemi tega sveta: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja." ibid. vv. 6,7) Satan mu je ponudil nekaj, s čimer sicer dejansko upravlja, saj ga Sveto pismo imenuje vladar (ali vojvoda v Chráskovem prevodu) tega sveta (cf. Jn 12,31. 14.30.16.11) Vendar je njegova oblast relativna, kar pomeni, da jo omejuje Božja volja in je vezana na Božjo dopustitev. Jezus ga je odgnal še z enim  biblijskim navedkom: "Pisano je:Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" (ibid. v. 8. Cf. 5Mz 6,13. 10,20 )  

Skušnjavec se seveda ne preda kar tako, zato je ponesel Jezusa  na vrh jeruzalemskega templja  in mu predlagal: Skušnjavec se seveda  ni kar takoj vdal, ampak je Jezusa ponesel na jeruzalemski tempelj in mu predlagal: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol;  kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." (ibid. vv. 9-11)  Hudič zna biti, če je treba,  nadvse "superduhoven". Zelo  lepo zna citirati Biblijo, seveda v kontekstu, ki odgovarja njemu in na način, ki mu je všeč. Navedek je vzel iz Psalma 91, 11.12, pri čemer pa je izpustil drugo  polovico 11. vrstice in s tem popačil pomen. Celotno besedilo obeh vrstic se namreč  glasi: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Ti vrstici ne govorita o neki superduhovnosti, ampak o življenju vernika v Božjem zavetju, kar odseva iz celotnega besedila 91. psalma. Jezusovo skakanje s tempeljske strehe bi bilo seveda spektakularna stvar. Verniki, ki so bili v templju bi imeli kaj videti!  Ampak Jezusu ni bilo do spektakularnosti. Skušnjavca je zavrnil z besedami: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" (Lk 4,12) vzetimi iz 5Mz 6,16. (vv. 5.6) .  Hudič je nato po treh neuspešnih preizkušnjah za določen čas odstopil od Jezusa. 


Če dobro pogledamo, je šlo pri  vseh skušnjavah za zadovoljitev potreb Jezusovega človeškega jaza, v prvem primeru  za zadovoljitev osnovne človekove potrebe po hrani.  Zadovoljitev potrebe po hrani je stvar, ki sama po sebi ni slaba, ampak čisto normalna in dobra. Satan je  skušal izkoristiti Jezusovo trenutno telesno slabost in je napadel na področju, ki je sicer človeško povsem  normalno. Toda če  bi se Jezus vdal, bi sicer postal na nek način pomemben, saj bi pridelal enormne količine kruha,  toda takšna pomembnost ni bila v Božjem načrtu. Enako ni bila v Božjem načrtu nobena magična bližnjica, po kateri bi se Jezus uveljavil. 

Obvladovati politične sisteme je želja, ki se ji tisti, ki dejansko  imajo to možnost, kar ne morejo upreti.  Jezus se je tudi v tem primeru uprl skušnjavcu, zavedajoč se, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36), da pa je po drugi strani večje in močnejše od vseh političnih, ekonomskih in drugih vladavin tega sveta. Za razliko od Adama Jezus kot človek ni klonil pred mamljivimi skušnjavami hudiča, zaradi česar pravi Sveto pismo: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Želja po obvladovanju je zelo močna stvar, ampak Jezus se ji je odpovedal, saj je prišel na svet kot tisti, ki služi. 

Pri skušnjavi, ki jo Luka navaja na tretjem mestu, gre za skušnjavo samouresničitve, ki je danes tako zelo popularna. Biti spektakularen in popularen! Narediti nekaj tako velikega, ali pa neumnega in šokantnega,  da te bo občudoval ves svet! Jezus je odklonil tudi to možnost. Šel je po poti križa, ne po bližnjici slave. 

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na kateremkoli področju, naj si bo v zvezi z zadovoljevanjem naših človeških potreb, ali pa gre vabljive skušnjave, ki ščegetajoče trkajo na naš  jaz: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!".  Zato je seveda potrebna čuječnost in zavedanje, da je Kristus vse to premagal! 

Naš Gospod je živel na zemlji v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, vse do smrti na križu, ki jo je prestal zaradi naših grehov.  Vse, ki vanj verujejo in mu zaupajo, odeva v svojo poslušnost in svojo pravičnost ter jim daje, da rastejo v posvečenosti. 

17/02/2018

Zmagovalec

Jezus je zmagal nad tvojimi in svojimi sovražniki: nad oblastjo Satana, sveta in mesa. 
~Michael Horton

15/02/2018

Moralni pomisleki glede Stare zaveze



Tako imenovani novi ateisti, kot so Richard Dawkins, pokojni Christopher Hitchens, Sam Harris in Daniel Dennett izražajo (oziroma so izražali) moralne pomisleke v zvezi z Bogom v Stari zavezi, kjer je govora o nasilju, "genocidu" in suženjstvu... 

O tem pripoveduje dr.  Peter J. Williams.

11/02/2018

Predokus Kraljestva


Rekel je: "Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen." 23 Vsem pa je govoril: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. 24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. 25 Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? 26 Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov. 27 Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva."
28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam.
(Lk 9,22-36a)

Zgornje besedilo se sestoji iz dveh med sabo povezanih celot. Prvo celoto predstavlja Jezusova prva napoved trpljenja, drugo pa pripoved o njegovem spremenjenju na gori. 

Jezus je svojim učencem zelo jasno povedal, kaj ga čaka: trpljenje,  izobčenje, smrt in obujenje od mrtvih.  Tudi svojim učencem ni napovedal nič boljšega. Obljubil jim je križ, ki ga bo treba nositi. To seveda ni ravno dobesedni križ, ampak najrazličnejše velike in manjše težave v življenju. Ni jim obljubljal boljšega življenja, kot to danes obljubljajo oznanjevalci "evangelija" prosperitete, temveč križ. V Božjem kraljestvu so, v primerjavi z zemeljskimi kraljestvi in republikami,  stvari obrnjene na glavo: kdor zaradi Jezusa in evangelija izgubi svoje življenje na tem svetu, je deležen večnega življenja, kar je na zemlji zgoraj, je pri Bogu spodaj... Kdor se sramuje Jezusa in njegovih besed, tega tudi Jezus ne bo poznal, ko pride v slavi.  Jean Calvin je nekje zapisal: "Tisti, ki jih je Bog sprejel in naredil vredne za občestvo s seboj, morajo biti pripravljeni na težko, garaško in nespokojno življenje, natrpano s premnogimi in različnimi vrstami zla." 

V nadaljevanju je naš Gospod  izbranim učencem pripravil manjši vpogled v Božje kraljestvo. Zato pomeni vrstica Lk 9,27 prehod v naslednje dogajanje. V njej je namreč Jezus povedal, da nekateri učenci ne bodo umrli, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva. To se je zgodilo že čez nekaj dni, ko se je Jezus spremenil na gori. 

Gre za dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v 2Pt 1,16-18.  Na to meri tudi apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi on je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori.  

Jezus je torej vzel  s sabo na neko goro tri učence, Petra, Jakoba in Janeza in začel moliti. V Mt 16,2 beremo, da se je Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so belo sijala, Mt 16,2 pravi, da "so postala bela kot luč,"  Marko pa piše, da so bila "bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Maziljenca, Mesija (cf. Lk 9,20),  in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov. Luka pripoveduje dalje:  "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31)  Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Lk 9,21, pa niso razumeli.  Med spremenjenjem je začel Peter zmedeno govoriti, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Lk 9,33). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (ibid. v. 35)  Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov.  Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum."  Toda potem se je vse skupaj zelo hitro končalo in prizor spremenjenja je učencem izginil izpred oči. Vse je bilo spet po starem. 

To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je bil le predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda.  Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnični Mesija, Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje.  On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."  (Jn 3,36)  Veruj vanj, zanesi se nanj  in rešen boš (cf. Apd 16,31)!

10/02/2018

Uspešnost ali zvestoba?


Ni rekel: "Prav, dobri in uspešni služabnik!" ampak: "Prav, dobri in zvesti služabnik!"
~ Iain H. Murray

Cff. Mt 25,21.23


08/02/2018

Konkurenčni evangeliji


Dr. Simon Gathercole je predavatelj za novozavezne študije in študijski direktor na koledžu Fitzwilliam, Univerze v Cambridgeu. Dr. Robert Scott Clark se je z njim pogovarjal o gnostičnih evangelijih in drugih spisih iz zgodovine zgodnje cerkve, pa tudi o tem, kako se vsi ti spisi razlikujejo od kanoničnih evangelijev in kakšen je njihov vpliv na današnje poglede na Sveto pismo ter krščanstvo na splošno. 


KLIK za dostop do oddaje >>>


07/02/2018

04/02/2018

Hudobni viničarji

Začel jim je govoriti v prilikah: "Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: 'Mojega sina bodo spoštovali.' Tisti viničarji pa so govorili med seboj: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!' Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10 Ali niste brali tega Pisma:
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogalni kamen.
11 Gospod je to naredil
in čudovito je v naših očeh."
12 In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. 
 (Mr 12,1-12)

Priliko o vinogradu in viničarjih najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. V prvi vrsti je bila namenjena verskim voditeljem takratnega Izraela, ki jih predstavljajo viničarji. 

Lastnik vinograda, ki predstavlja nebeškega Očeta, je imel pri urejanju le-tega ter z gradnjo spremljajočih objektov velike stroške, zaradi česar je upravičeno smel pričakovati od viničarjev, ki so bili najemniki, da bo od njih dobil svoj delež pridelka, zato je k njim poslal svojega predstavnika, v našem primeru služabnika. V vrsticah Mr 12, 3-5 je opisano, kako se je stopnjevalo nasilje viničarjev nad  gospodarjevimi predstavniki, oziroma služabniki: prvega pretepejo, drugega ranijo po glavi in zasramujejo, tretjega  celo ubijejo. Podobno so ravnali z ostalimi. Nazadnje se je gospodar odločil, da pošlje še svojega ljubljenega sina, ki v priliki predstavlja našega Gospoda Jezusa Kristusa.  Spoštovanje ali nespoštovanje do gospodarja se je moralo na nek način odraziti v njihovem odnosu do gospodarjevega sina. Sinov prihod je zanje bržkone  pomenil, da je gospodar umrl, zato v upanju, da bo lastništvo nad vinogradom pripadlo njim,  ubili še sina. S tem so pokazali svoj dejanski odnos do gospodarja.  Gospodar je hudobne viničarje pokončal in poiskal druge najemnike.

Izraelovi verski voditelji so mnogokrat ravnali nezvesto, zato je Bog pošiljal preroke, ki naj bi  njih in celotno Božje ljudstvo spravili na pravo pot.  Toda opomini prerokov ponavadi niso rodili pravih sadov. Veliko Božjih odposlancev je bilo zasramovanih, preganjanih, ali celo ubitih. S tem so verski voditelji pokazali svoj resnični odnos do Boga (cf. Iz 29,13).  Na koncu je Bog poslal svojega Sina, a tudi tega so ubili. Zato jim je bila odvzeta njihova služba. Navedek v vrsticah 10 in 11 je vzet iz Psalma 118, 22.23. Ta psalm je bil v Jezusovem času znan kot mesijanski psalm, zato so Jezusovi nasprotniki zelo dobro vedeli, kaj je hotel naš Gospod povedati, ko jim je recitiral pričujoči odlomek. Kamen se nanaša na Mesija, zidarji pa na Izraelove voditelje. Toda novi Izrael bo sprejel bo sprejel Sina kot zakonitega odposlanca, dediča in vogalni kamen mesijanskega kraljestva. Bog je zavrgel prejšnje voditelje in  službo vodenje Božjega ljudstva predal drugim. 

Zaradi te prilike so tisti, ki so jo slišali, hoteli Jezusa prijeti, a si ga še niso upali.  So pa to storili pozneje, ko so mu podtaknili montiran sodni proces in ga spravili na križ, kakor je napovedal v pričujoči priliki (cf. Mr 12,8). Toda tretji dan je vstal od mrtvih. Umorjen je bil za naše grehe, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja opravičenje. Zato imamo razlog za veselje: "Od GOSPODA je bilo to; to je čudovito v naših očeh." (Ps 118,23)  Kdor vanj veruje in popolnoma zaupa, ima večno življenje.