31/05/2018

Znaki demonske aktivnosti in odpada v cerkvi




Baptistični pastor Paul Washer je v svoji pridigi, namenjeni v prvi vrsti pastorjem, govoril o slabostih in nevarnostih, ki se pojavljajo v sodobnem evangelikalizmu. Na eni strani je to legalizem, na drugi antinomianizem. Zdravilo za to  je evangelij, kot oznanjanje Kristusa križanega in od mrtvih vstalega.

30/05/2018

Finney in kvarjenje ameriške teologije


Charles Grandison Finney je za nekatere pomemben ameriški evangelizator prve polovice 19. stoletja. Toda z njegovo teologijo in njegovimi evangelizacijskimi metodami  so povezane nekatere hude anomalije, ki so se vtihotapile v ameriško protestantsko cerkev in imajo zelo negativne posledice za sodobni ameriški evangelikalizem.

O tem je spregovoril W. Robert Godfrey v dveh svojih krajših predavanjih na spodnjih povezavah. 


27/05/2018

Skrivnost Svete Trojice

Nedelja, ki je pred nami, je tradicionalno posvečena skrivnosti Svete Trojice, ki je ena od temeljnih dogem krščanske vere. Ko so v srednjem  veku nekateri  razmišljali, da bi Sveti Trojici namenili nek poseben dan, ni šlo gladko, ker so drugi temu ugovarjali, češ, da bi šlo tu za praznik dogme. Na koncu je prevladalo mnenje tistih, ki so bili za tak poseben praznik.

Kaj je sploh dogma? Pri dogmi gre za nekaj podobnega,  kot je v matematiki aksiom. Protestantom nekateri očitajo, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura, saj Scriptura ne pozna pojma Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da omenjena oseba očitno ni razumela načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme preveriti skozi Pismo. Kar gre skozi sito, se obdrži, kar ne gre skozi, se zavrže. Pri reformaciji je ni šlo za izumljanje nekakšne nove vere, ampak za prevetritev in popravke  verskega nauka, ki se je deformiral skozi stoletja.

V krščanski cerkvi se je bilo kar kmalu treba spoprijeti z določenimi težavami doktrinarne narave. Novozavezna cerkev je  od judovstva podedovala vero v enega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem odhodu je poslal na svet Svetega Duha.  Ker Sveto pismo pušča stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, ker so se  s tem v zvezi zelo zgodaj pojavile različne herezije. Cerkev je nato  to stvar definirala  na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu.  Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Ne smemo pozabiti, da je  Bog  onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on presega stvarstvo. Nas pa dogma o Trojici uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ni samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja. Sociologi pravijo, da je človek družbeno bitje.  Jezus se je razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri  razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Gre za zelo smiselno razlago te dogme.

Pogostoma slišimo kratek povzetek nauka o Trojici, ki se glasi "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje."  Ta trditev je sicer resnična, a žal pomanjkljiva. Pri stvarjenju  sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2).  Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cf. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2). 

Kakorkoli, pri razlaganju Božje troedinosti moramo paziti, da se nam ne zgodi kot v legendi o Avguštinu. Ta pravi, da je omenjeni mislec dolgo premišljeval o tej zadevi in srečal otroka, ki je iz morja prelival vodo v majhno jamico. Ko je vprašal fantka, kaj počne, mu je ta odvrnil, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Avguštin mu je  rekel, da je to nemogoče. Mali pa mu je odgovoril: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" Res je pretiran optimist, kdor meni, da more končni človek doumeti neskončnega Boga.  V tem primeru bi bil človek, kot je nekdo rekel, Bog.


24/05/2018

Odločilna vprašanja - 28 gratis e-knjižic

Med kristjani vlada danes velika zmeda glede tega, kaj verujejo in zakaj verujejo, kar verujejo. S tem v zvezi je (danes žal že pokojni) reformirani teolog R. C. Sproul napisal serijo 28 e-knjižic,s skupnim naslovom Crucial Questions,  ki jih lahko brezplačno snamete s  povezave na spletno stran Ligonier Ministries. Na voljo so vam e-knjižice v angleščini in v španskem prevodu. 


 

23/05/2018

Ime nad vsemi imeni



Čigavo ime je Bog povzdignil nad vsemi imeni? O tem je v zgornjem videu spregovoril pokojni protestantski teolog  R. C. Sproul...

20/05/2018

Drugi Tolažnik

El Greco: Prihod Svetega Duha. Vir: Wikimedia
"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;  jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel."  Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: "Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?" Jezus je odgovoril in mu rekel: "Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 
To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.  Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče." 
(Jn 14, 15-31a)
V svojem govoru  ob zadnji večerji je Jezus svojim učencem na več mestih obljubil, da bo poslal Svetega Duha, kar se je uresničilo na binkoštni praznik, petdeseti dan po pashi. V zgornjem odlomku je naš Gospod povedal  nekaj pomembnih stvari.
Kdor ima Jezusa res rad, se bo trudil, da bi izpolnjeval njegove zapovedi (cf. vv. 15.21.23). Pristno znamenje ljubezni do Odrešenika je  izpolnjevanje njegovih zapovedi (cf. v. 21). Kdor Jezusa nima rad,  mu tudi ni mar za njegove zapovedi (v. 24).  Za tiste, ki ga ljubijo, je šel Jezus pripravljat bivališče v nebesih, oziroma pri nebeškem Očetu (v.23). Kdor ljubi Jezusa, tega ljubi tudi Bog Oče (v. 21).

Jezus je  apostolom obljubil, da bo prosil nebeškega Očeta, da pošlje nanje Svetega Duha, in da bo le-ta ostal z učenci do konca (v.16). "Svet", torej tisti, ki niso Jezusovi in tudi nikoli ne bodo,  ne more prejeti Svetega Duha, saj ga niti ne more poznati (v.17).  Seveda je Sveti Duh deloval v vernikih že pred tem časom, toda od prvih binkošti deluje še z večjo močjo.

Naloga Svetega Duha, Tolažnika (ustreznejši prevod grškega samostalnika parakletos bi bil Branitelj ali Pomočnik, ne Tolažnik) je bila, da uči in spomni apostole vsega, kar je učil Jezus (v. 26). To ne pomeni, kot trdijo v rimski cerkvi, da bi Sveti Duh cerkvi še naprej razodeval, oziroma ravijal nove "resnice", saj pravi apostol Juda, da je bila vera "svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3c) Cerkev torej ne more širiti zaklada vere, ker se zaklad vere ne izroča več cerkvi, ampak ji je bilo izročen enkrat za vselej. Vse, kar je bilo pomembno, so učenci zapisali v evangelijih in drugih spisih. To je zanesljiv zaklad vere, brez kakršnih koli dodatkov. 

Sveti Duh je oseba, ne Božja moč ali energija, kot trdijo pripadniki raznih unitarijanskih sekt. To dejstvo dokazuje "napačna" uporaba osebnega zaimka on v originalnem besedilu v. 26, ko pravi "On vas bo učil." V slovenščini je uporaba osebnega zaimka on povsem logična, kajti samostalnik duh je pri nas moškega spola, v grškem izvirniku pa ni tako. Grški samostalnik pnevma (duh, dih) je srednjega spola, torej bi moralo v izvirniku pisati ono, ne on. Ravno uporaba zaimka on dokazuje, da gre pri Svetem Duhu za osebo, ne za stvar ali energijo.

Jezus je   bodril učence, ko jim je rekel, da jim daje svoj mir, a ne miru, kakršnega daje svet (v.27). Mir je zlasti v času od prve svetovne vojne naprej sen mnogih ljudi, a še vedno neizsanjan sen. Po vsaki vojni so ljudje govorili: "Nikoli več!" a je ta "nikoli" trajal le do naslednje vojne. Jezus daje notranji mir, kakršnega lahko da edino Bog. To je mir, ki so ga doživljali sveti celo sredi najtežjih okoliščin, stisk, vojn in nemirov.

Učenci so se znašli v prvi stiski že ob Gospodovi aretaciji, ko niso opravili izpita in so se  prestrašeni razbežali. Na začetku so sicer nekaj poskušali, Peter je celo mahal naokrog z mečem (cf. 26,51.52. Jn 18,10.11). Toda vse, kar so počeli, so delali iz lastne moči. O tem, kaj doseže človek z lastno močjo pa je neka preprosta ženska Ana iz Stare zaveze povedala naslednje: "[P]o svoji moči človek ne pride kvišku." (1Sam 2,9b CHR) Ko so se apostoli lotili naloge s svojo lastno močjo in sposobnostjo, so doživeli popoln polom. Po prihodu Svetega Duha pa se je skupinica, ki je bila še maloprej čisto prestrašena, lotila težkega in navidez nemogočega dela, evangelizirati svoje ljudstvo in svet.

Tako se je na binkoštni dan okoli leta 30 rodila Kristusova Cerkev. Že po prvi  pridigi, ki jo je na ta dan imel Peter takoj po prihodu svetega Duha, se je apostolom pridružilo kakih tri tisoč ljudi. Sveti Duh danes praviloma deluje, ko beremo ali poslušamo Božjo besedo. V določenih okoliščinah, torej tam, kjer Božja beseda ni dosegljiva, se dogaja, da deluje preko videnj in sanj.  Sveti Duh ni omejen, ampak veje kjer hoče in kakor hoče (cf. Jn 3,8), toda ljudi vedno vodi h Kristusu.

On ne oznanja samega sebe, ampak Jezusa Kristusa. On prihaja od Očeta v Jezusovem imenu, da bi izvoljene usmerjal k Jezusu in jih  po poti stanovitnosti privedel v nebeško kraljestvo.  Bogu hvala za to! 

19/05/2018

Milost na delu


Milost Boga preobraža trupla v njegove otroke, smeti v njegove zaklade in upornike v njegove odrešene. 
~Steven Lawson

13/05/2018

Logičnost preganjanja



Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni;  in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. 
To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev.  In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene.  Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.  (Jn 15,26-16,4)

Zgornje Kristusove besede so bile aktualne ves čas, odkar so bile izrečene. Do preganjanj je prišlo in je pravzaprav tudi moralo priti, kajti temeljno sporočilo Svetega pisma je zadnja stvar, ki bi jo svet hotel in zmogel prenesti. To sporočilo namreč na prvem mestu  pravi,  da je človekova pokvarjenost zaradi greha tolikšna, da obsega tako razumsko, kot čustveno in voljno področje. S tem ni mišljena pokvarjenost v kvantitativnem smislu (torej, da ne bi mogel posameznik še bolj grešiti), je pa popolnoma zadostna za večno pogubljenje. Druga resnica, ki jo uči Sveto pismo, je, da je človek popolnoma nemočen glede svoje odrešitve. Nemoč je zadnja stvar, ki bi jo bil pripravljen priznati grešni človek. Tu so glavni razlogi za nasprotovanje Bogu in njegovemu ljudstvo.

Toda, hvala Bogu, to še zdaleč ni vsa zgodba. Evangelij namreč pravi, da je Jezus Kristus prišel na svet, da bi s svojo smrtjo na križu prevzel kazen za grehe sveta in tako rešil grešnike, ki vanj verujejo.  Božja beseda  torej po eni strani obsoja, po drugi pa opravičuje. Največji problem religij, tudi takih, ki se sicer sklicujejo na Kristusa je, da ljudi obremenijo s krivdo. Za pevko Dusty Springfield, ki je bila iz pobožne katoliške družine in se je šolala pri nunah, velja, da je svoje življenje preživela z večnim občutkom krivde. Religije sveta si prizadevajo, kako "izboljšati" človeka, zato  moralizirajo. V krščanstvu pa ni tako.  Sveti Duh prepričuje, Kristus rešuje. Zakramentalni sistem, kot ga poznajo v mnogih krščanskih krogih, ne more nikogar rešiti. Zakramenti so dani kot sredstvo za utrjevanje vere, ne za reševanje. isto velja za  kateri koli drugi sistem dobrih del, osmeročlene poti in kar je še takega.

Apostoli so živeli znotraj judovskega religijskega sistema, ki je bil sicer najboljši, ampak tudi ta sistem kot tak nikogar ni mogel rešiti. Ko je ta religijski sistem trčil ob brezplačni evangelij milosti, je moralo nujno priti do nasprotovanja in  preganjanja.  Ko je prišel uradni rimski religijski sistem v kontakt s krščanskim oznanilom, je spet prišlo do preganjanja. Ko je cesar Konstantin ugotovil, da bi mu lahko krščanstvo koristilo, ga je nekako posvojil. Cesarska cerkev se je počasi deformirala.  Z nastopom reformacije, ki je znova odkrila brezplačni  evangelij milosti,  je spet moralo priti do konfrontacije s papeškim religijskim sistemom. In tako naprej...

Danes je papeški religijski sistem izgubil veliko posvetne moči, a se pojavljajo novi izzivi. Današnji svet oznanja vsesplošno tolerantnost do vsega, razen do tistega, kar sam samovoljno in velikokrat v nasprotju z Božjo besedo ocenjuje kot netolerantno. Mnoge nekoč cvetoče in zveste krščanske denominacije se danes držijo  načela: "Če hočeš z volkovi živeti, moraš tudi z njimi tuliti," in trobijo v isti rog s svetom. Tako so danes mnogi resnični  kristjani  in pastorji preganjani s strani lastnih cerkva! To preganjanje se seveda ne more primerjati s tistim nekoč, ali s tistim v nekaterih današnjih islamskih in še kakšnih drugih državah, toda nekateri ljudje v tako imenovanem "svobodnem svetu", ki prisega na demokracijo ter človekove pravice, ostajajo brez služb in celo brez pokojnin. Vse v imenu tako imenovane strpnosti, za katero si danes izmišlja kriterije čisto določena politična opcija, ki je nadvse vplivna!

Za vse, ki gredo skozi takšne in podobne preizkušnje, veljajo Jezusove besede: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)  Bog je  edini in najvišji plačnik za njihovo zvestobo ter stanovitnost!  Pri tem je treba paziti, da ne postanemo zagrenjeni. In še beseda spodbude s strani sv. Petra: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja." (1Pt 2,12)

06/05/2018

Zmagovalec nad svetom


"Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.

To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu." Njegovi učenci so rekli: "Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga." Jezus jim je odgovoril: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal"
(Jn 16,23b-33)

Tradicionalna evangeljska perikopa na peto nedeljo po veliki noči se  začne s Kristusovo obljubo, da bo dal nebeški Oče njegovim  učencem vse, za kar ga bodo prosili v njegovem, torej Jezusovem imenu (cf. vv. 23b.24). Še več, Jezus jim je obljubil, da jim Oče tega ne bo dal zato, ker bi ga Jezus prosil, ampak zato, ker jih ima nebeški Oče sam rad  cf. (vv. 26.27). Nekateri te besede razlagajo tako, kot da nam je nebeški Oče pripravljen dati vse, karkoli ga prosimo v Jezusovem imenu, seveda edino pod pogojem, če to tudi trdno verjamemo. Toda v resnici ni čisto tako. Bog uslišuje tiste prošnje svojega ljudstva, ki so njegovim ljudem v resnično korist, ne pa tistih, ki bi jim lahko s stališča večnosti kakorkoli  škodovale.

Obljubo, da pride dan, ko Jezus učencem ne bo več govoril o prispodobah (v. 25) so navzoči razumeli tako, kot da je ta ura že napočila. Izrecno so tudi izrazili vero, da je Jezus prišel od Boga (vv. 29.30). Toda Jezus jim je dal vedeti, da ne verjame v trdnost njihove vere: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega." (v. 31b.32a) Zelo razločno jim je povedal, da ga  bodo v odločilnem trenutku vsi zapustili in se razkropili, kar se je kasneje tudi uresničilo. Apostol Janez je bil edini, ki se je pridružil  Jezusovi materi in še nekaterim drugim ženam ter se skupaj z njimi pojavil pod Jezusovim križem. 

Toda kljub napovedi, ki ni bila ravno rožnata, Jezus ni obupal nad učenci. Še več, obljubil jim je, da bodo uživali njegov mir sredi spreminjajočega se in sovražnega sveta ter jih spodbujal k pogumu.  Ni jim obljubil lahkega življenja, ugodja in bogastva, kot ga obljubljajo teleevangelisti in podobni karizmatiki. Obljubil jim je stisko! Toda Jezus Kristus je tisti, ki je svet premagal (cf. v. 33).  Apostol Janez je napisal: "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) Objekt te naše vere pa je Kristus (cf. 1Jn 5,5), ki je premagal svet. Toda nekdo bi lahko vprašal,  kaj je tisto, kar je narobe s svetom.  Janez odgovarja: "Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja." (1Jn 2,16b) Gre za stvari, ki jih ima svet rad, torej takšne in drugačne "vrednote", ki pa niso od Očeta! (cf. 1Jn 2,16c) 

Toda Jezus je vse to premagal, zato je apostol Pavel vzkliknil: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil." (Rim 8,37) Se lahko pridružiš Pavlu in rečeš, da tudi ti zmaguješ po Kristusu, ki nas je vzljubil

04/05/2018

Zdravilo za razdvojenost


Preveč kristjanov živi shizofreno duhovno življenje: na zunaj nasmeh, znotraj polno dvomov in jeze. Velikokrat ne vedo, kam bi se obrnili, toda psalmi nas spominjajo: "K Bogu, seveda!" Predaj mu svoje dvome, frustracije in jezo. On to zmore urediti. 
~Michael Horton
 

02/05/2018

Lennon in Bergoglio

Svet ima zelo rad papeža Bergoglia. Le zakaj? Odgovor je preprost: Bergoglio govori tisto, kar svet rad sliši in kar hoče slišati. Ko omenjeni gospod pove kaj zelo všečnega, ga mora vsake toliko njegov tiskovni predstavnik demantirati in povedati, kaj da je poglavar rimske cerkve v resnici hotel povedati. Kakorkoli, svet se  obnaša tako, kot se je rimski cesarski namestnik Feliks, ko je poklical  na zagovor apostola Pavla. Pa poglejmo ta prizor:
Dal je poklicati Pavla in ga poslušal, ko je govoril o veri v Kristusa Jezusa.  Ko pa je beseda nanesla na pravičnost, samoobvladovanje in prihodnjo sodbo, se je Feliks prestrašil, zato je rekel: »Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical." 
(Apd 24b.25)
Feliks je dal še nekajkrat poklicat Pavla, a ne zato, da bi slišal kaj o samoobvladovanju, pravičnosti in prihodnji sodbi, ampak, ker se je nadejal, da dobi od Pavla kaj denarja. Tudi v današnjem času gredo zelo dobro v promet razne pozitivne misli, ne pa ideje, kot so greh, pravičnost in sodba. Tako  tudi gospod Bergoglio, ki sliši na ime Frančišek, prav rad seje "pozitivne misli" in je postal neke vrste rimskokatoliška Oprah, v zadnjem času pa v lennonovskem stilu opleta na način "Give peace a chance."  29. aprila letos je rimski škof na Twitterju objavil naslednji čivk: "Ali res hočemo mir? Potem prepovejmo vse orožje, da nam ne bo treba živeti v strahu pred vojno." Ta misel je seveda nadvse všečna, pozablja pa na bistvo človeške narave. Kar je napisal,  je zelo dober humanizem, a nikakršno krščanstvo, celo tisto v rimski varianti ne. 

Iz razsvetljenstva izhajajoči humanizem uči, da je človek v bistvu dober, potrebuje le dobre zakone in bo vse v redu. Kakorkoli, v zadnjih dvesto letih humanizmu ni uspelo proizvesti tako dobrega zakona, s katerim bi spremenili človeško naravo tako, da ne bi bilo več nasilja, vojn, kriminala, terorizma in podobnega. V padlem svetu, ki ga sestavljamo grešni ljudje, je orožje v bistvu zlo, včasih celo nujno zlo. Konec koncev, če prepovemo vse orožje, se bodo ljudje pobijali s kamni ali koli. Smrtonosni učinek bi bil sicer manjši, a vendar to ne bi spremenilo človeške narave. Tega se gospod Bergoglio očitno ne zaveda. 

Rimska cerkev pravi, da ima njen poglavar neko posebno karizmo Svetega Duha. O Svetem Duhu pa je Jezus pri zadnji večerji rekel, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) O tem sem več napisal v prejšnjem prispevku.  No, pri gospodu Bergogliu ni o čem takem ne duha ne sluha. On govori tisto, kar večina želi in hoče slišati. Jezus je govoril o drugačnem miru, ko je rekel: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27a)  Svet ni še nikoli proizvedel resničnega miru, celo tako imenovani krščanski svet tega ni bil nikoli zmožen, kajti tudi pokristjanjena človeška narava je še vedno grešna. Zato pravi Luther, da je kristjan simul iustus et peccator, hkrati pravičen in grešnik. Pravičen ni zaradi svojih del, ampak je pokrit s Kristusovo pravičnostjo.

Če je John Lennon, kot nekristjan, upal na mir, ki ga bo ustvaril svet, je to prisrčna naivnost. Če o tem govori Jorge Maria Bergoglio, je to s svetopisemskega stališča  čista herezija.