Odrešen človek

Odrešen človek ni popoln. Toda njegova srčna želja je postati popoln.

~ Charles H. Spurgeon

Odrasli in otroci danes

Izgubljamo varno okolje za otroštvo, tako da imamo otročje odrasle in otroke z odraslimi občutki, katerim še niso kos. 

~Michael Horton

 

Slavljenje po evangelijsko

Phillip Jensen & Kel Richards - Evangelical worship from Reason for Hope on Vimeo.

Slavljenje je izraz, ki ga slovenski evangelijski kristjani uporabljajo za angleški samostalnik worship.  Po mojem bi bil ustreznejši prevod čaščenje. Kakor koli že, v vsakem primeru gre za neprimerno uporabo izraza, saj v evangelijskih bogoslužjih označuje prepevanje. Toda resnično čaščenje je veliko  več kot le glasba.  

O tem sta več povedala  Phillip Jensen in Kel Richards. 

Bog našo nam deželo...

Grbi Koroške, Štajerske in Kranjske iz Bohoričeve knjige Arcticae horulae succisivae

France Prešeren je v svoji znameniti Zdravljici napisal besede:

"Bog našo nam deželo,
 Bog živi ves slovenski svet[...]"

Primož Trubar pa je na začetku prve slovenske knjige, Katekizma, izrazil željo:

"Za vse Slovence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po   Jezusu Kristusu[...]"

To je danes tudi moja želja za vse, ki to berete in za vse ljudi v tej naši majhni, a tako lepi državi.

Bog blagoslovi Slovenijo z vsakršnim duhovnim in materialnim blagoslovom!

Kristus - naše vse

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!  

37 Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad."

(Lk 6,36-43) 

Zgornji odlomek je vzet iz Jezusovega "Govora na ravnem kraju", ki je vsebinsko zelo podoben Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Zaradi  podobnosti med govoroma obstajajo glede njegovega nastanka tri teorije. Po prvi naj bi šlo za poročilo o istem dogodku, evangelista pa  sta iz njega povzela  različne poudarke. Po drugi teoriji gre za dva podobna govora, ki ju je imel Jezus kot potujoči pridigar na različnih mestih, po tretji pa za zbirko Jezusovih izrekov, ki sta jih evangelista uredila v celoto.  Kakorkoli že,  pri vsem skupaj ni najpomembnejši izvor obeh zapisov, glavna je vsebina, ki je v vseh bistvenih potezah enaka.

Odlomek, ki je pred nami,  ni niti najmanj "uporabniku prijazen". Niti Govor na gori niti Govor na ravnem kraju pravzaprav nista uporabniku prijazna. Oba postavljata tako visoke norme, da jih noben človek ni zmožen uresničiti. Mnogo je takih, ki so se navduševali nad temi izreki, mednje spadata npr. Tolstoj in Gandhi in govorili, da bi kristjani morali živeti v skladu s temi normativi.  Morali bi že, morali, toda, če resno vzamemo v pretres človeško dejansko naravo,  bomo hitro ugotovili, da to ni popolnoma mogoče. Za Govor na gori (isto velja za Govor na ravnem kraju) je nekdo rekel, da je zid, v katerega treščimo. Gre namreč za stoodstotno postavo, ki nam podrži zrcalo, ki nas potem usmerja h Kristusu.

Prva zapoved v našem odlomku se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36) V Govoru na gori  najdemo drugače formulirano misel: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V obeh primerih gre za "misijo Nemogoče". Mi sami po sebi nikoli ne bomo niti tako usmiljeni niti tako popolni kot je nebeški Oče. Nekateri to razlagajo tako, kot da moramo en del narediti mi, drugi pa Bog, ampak zapoved ne pravi, naj bo Bog popoln in usmiljen, ampak je ukaz namenjen nam!

Naslednja zapoved v odlomku pravi, naj ne sodimo in ne obsojamo, ampak odpuščamo, da nam bo odpuščeno (cf. Lk 6,37). To ni noben  prijateljski nasvet, ampak  zapoved, zato bodimo pošteni in priznajmo, da tega nismo zmožni izvrševati vedno in v vseh okoliščinah. 

V naslednji vrstici (oh, že tretja zapoved) zahteva od nas  velikodušnost (cf. v. 38). Smo zares vedno tako velikodušni, kot se od nas pričakuje?

V vv. 41 in 42 nam zapoveduje, naj ne ogovarjamo. Ali tega res nikoli ne počnemo? Poglejmo primer: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda nekam preveč se širokousti."  Zdaj pa poglejmo, kaj smo s tem v resnici povedali: "Saj nič ne rečem, res je krasen človek, toda v resnici sploh ni krasen." Znana zgodba, kajne? In še toliko  tega bi se dalo našteti!

Štiri zapovedi v samo sedmih vrsticah? Res je!  Jezus nato nadaljuje s pojasnilom: "Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad." (v. 43) Snovalci lekcionarija so tu žal prekinili organsko celoto in izpustili pojasnilo k 43. vrsti, ki se glasi: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta." (vv. 44.45) Tudi te besede niso pravšnje za naše opravičenje, ampak prej v obsodbo!

Vse zgoraj našteto je nemogoče dejansko izpolnjevati tako, kot je izrečeno in zapovedano.  Je torej Jezus govoril te stvari kar tako v tri dni? Seveda ne. On je tisti, ki je izpolnil vse te in še vse druge zapovedi postave. On je namesto nas živel življenje aktivne ali  dejavne poslušnosti. To pomeni, da je On sam izpolnil vso postavo. Ko je bil na zemlji, je bil usmiljen kakor nebeški Oče. Edino on je lahko bil popoln kakor Oče! On je odpuščal vsem, celo tistim, ki so ga preganjali in umorili. Bil je velikodušen. Njega, ki ni imel niti iveri v očesu,  so  ogovarjali, obrekovali in blatili  taki z brunom v očesu.

Če se bomo v krščanskem življenju koncentrirali nase in na svoja dejanja, ne bomo prišli nikamor, naše življenje pa bo postalo vse manj krščansko. Rimska cerkev, ki utemeljuje del nauka o opravičenju na dobrih delih, svetuje svojim vernikom, naj si vsak večer izprašajo vest in preverijo, v čem vse so grešili. Te in podobne "duhovne vaje" so glede svoje  koristnosti podobne temu, kot bi se prijel za vezalke in se poskusil dvigniti v zrak. Logično je, da tako ne gre. Ko smo premislili svoje grehe in zmolili kesanje, se morda bolje počutimo, ampak  dobro počutje nas ne opravičuje. Jezus, ki je, kot sem že napisal, edini izpolnil vse zahteve postave, je pri zadnji večerji  rekel apostolom: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) S tem je povedal, kam mora biti usmerjena vsa naša pozornost: ne k nam, našim srcem in našim delom (vključno s spraševanjem vesti), ampak h Kristusu. Kdor se bo trudil karkoli iztisniti  iz sebe, ne bo rodil pravega  sadu. Jezus je tisti, ki je svojim ljudem priskrbel popolno odrešenje Jezus je rekel na križu: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) S tem je povedal, da so v njem in po njem izpolnjene vse zahteve postave.  Ker je tako, si bomo prizadevali slediti njegovemu zgledu in spolnjevati njegove zapovedi. 

Pri spolnjevanju njegovih zapovedi res ne bomo nikoli stoodstotno uspešni, toda v Kristusu imamo vse, kar potrebujemo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)  Zatorej še enkrat: vso svojo pozornost usmerimo na Kristusa!

V Jezusovi senci

Bog nas varuje pred svojo svetostjo,  ki je požirajoč ogenj.  Jezus zagrinja njegovo veličastvo s šotorom svojega telesa, da bi mogli  grešniki bivati v njegovi prisotnosti. 

~Kim Riddlebarger 

Zveličavna vera - popolnoma Božji dar

Bog nas ni izvolil, ker je v naprej vedel, da bomo prišli h Kristusu. Vera je posledica izvolitve, ne njen vzrok.

~Jonathan Edwards

 

Dve priliki o izgubljenem

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: "Ta sprejema grešnike in jé z njimi." 3 Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 "Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. 6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' 7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja."

8 "Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? 9 In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' 10 Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne."     (Lk 15,1-10)

 So imeli farizeji in pismouki prav, ko so Jezusu očitali, da se druži s cestninarji in grešniki? V bistvu so imeli, saj je  Jezus  res sprejemal grešnike in z njimi jedel. Toda  težava je v tem, da so farizeji in pismouki spregledali nekaj pomembnejšega, in sicer to, da so bili tudi sami grešniki. Ampak  oni so se imeli za nekaj boljšega, pravičnega, saj so se  močno trudili, da bi vestno izpolnjevali svetopisemske in talmudske zapovedi ter prepovedi. Ampak pri Bogu to ne vžge. Ni največji problem biti grešnik. Največji problem je biti grešnik, ne da bi se tega zavedal. Religija, četudi  "prava",  je najboljši anestetik za prepoznavanje lastne grešnosti. Religija omrtviči čute za lastno grešnost.  Jezus jim je na njihovo zmrdovanje podal tri prilike, od katerih na tem mestu obravnavamo prvi dve, to sta priliki o izgubljeni ovci in  izgubljeni drahmi. 

Mnogi se danes posmehujejo kristjanom zaradi pogoste uporabe ovce kot metafore za kristjana. To se jim zdi nekako izpod časti, kajti ovce so, kot naj bi bilo "splošno znano",  precej neumne čredne živali, ki jedo, prežvekujejo in so povsem odvisne od pastirja, brez katerega tako rekoč ne morejo živeti.  Taki naj bi bili tudi kristjani. Pa so res samo kristjani takšni? Poglejmo si nekaj značilnosti ovc in njihovega obnašanja. Res je, da so ovce v glavnem krotke, a so tudi svojeglave. Če ovca opazi, da je v soseščini boljša paša, gre za pašo in se med pasenjem počasi oddaljuje od črede. Tako se velikokrat izgubi, kam pade ali postane plen zveri. Ko pade  v kako luknjo, je rada kar tiho, zaradi česar jo je v takem primeru zelo težko najti. Ljudje, ki so zaradi podedovanega Adamovega greha cepljeni proti Bogu, gredo najraje tja, kjer se jim zdi boljše in lepše, zaradi česar se znajdejo v mnogih težavah in življenjskih nevarnostih. Namesto, da bi zavpili k Bogu, Boga zanikajo, ali pa si izmislijo najrazličnejše religijske metode in tehnike, s katerimi se hočejo (od)rešiti.

Jezus govori v naši prvi priliki (Lk 15,1-7) o pastirju, ki najde izgubljeno ovco. Pastir je metafora  za Boga. Bog sam je tisti, ki poišče izgubljene ovce in jih prinese nazaj. Odrešenje je v celoti Božje delo: Bog je njegov pobudnik in izvajalec. Srednjeveška cerkev je učila: "Bog opravi svoj del odrešenja, ti pa moraš opraviti svoj del." Toda v priliki ni rečeno: "Pastir je našel ovco, jo rešil iz jame ali izvlekel iz trnja ter ji rekel: "Pojdi z menoj k čredi." Ne, ampak je dal pastir najdeno ovco na ramo in jo sam odnesel domov.

Še bolj nazorno je to predstavljeno v priliki o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10). V njej žena, ki je izgubila eno drahmo, preišče celo hišo in (najbrž) spravi kovanec na ustrezno mesto. Drahma ni našla sama sebe, niti ni šla za ženo v denarnico ali skrinjo, kjer je ženska hranila denar. Žena, ki simbolizira Boga, je tista, ki je našla drahmo in jo spravila na svoje mesto.

Farizeji so bili prepričani, da odrešenje pripada samo dobrim fantom in puncam, podobno kot beremo v tistem naslovu knjige, ki se glasi: "Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod." Jezus je v obeh prilikah jasno povedal, da odrešenje ni stvar zaslug, ampak je  od začetka do konca delo Božje milosti. Pravični, ki ne potrebujejo spreobrnjenja, v resnici ne obstajajo. Za take so se imeli farizeji. Toda ti niso edini. Tudi izjava, ki jo velikokrat slišimo: "Tako slab pa res nisem, da bi bil pogubljen,"  je prazna tolažba. Vsak je v svojem naravnem stanju dovolj slab za pogubljenje, ali pa premalo dober za odrešenje. Odrešenje ni stvar moje porednosti ali tvoje pridnosti, ampak stvar Božje milosti, ki deluje, kakor Bog hoče.

Toda to še ni konec. Najdenju ovce in drahme sledi veliko veselje nad tem dejstvom. Tako se prva prilika konča z besedami: "Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja, "  druga pa:  "Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne." (Lk 15,7.10)  Nebesa se veselijo vsakega spreobrnjenca, čeprav je v resnici Bog začetnik in izvajalec spreobrnjenja. Spreobrnjenje je stvar suverene Božje izvolitve in vnaprejšnje določitve:  "Tiste, ki jih je [Bog, op. Diz.] vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)  Toda pozor! Vprašanje: "Ali sem med izvoljenimi?" ni pravilno. Pastor George Philip je glede tega rekel: "Véliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Véliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?'"  Da, to je véliko in pravo vprašanje. Jezus Kristus je namreč resnični dobri in véliki pastir Božjega ljudstva (Jn 10,14. Heb 13,20. 1Pt 5,4).

Bogu hvala, ker nam je pripravil tako veliko odrešenje!

  

Ostro o predestinaciji, toda...

Izraza vnaprejšnja določitev niso iznašli v Ženevi ali Wittenbergu, niti ga niso iznašli v Hiponu. Iznajden je bil v nebesih in je biblični izraz. Če imaš rad Sveto pismo, imaš rad vnaprejšnjo določitev. Če ne maraš vnaprejšnje določitve, ne maraš Božje besede.

~Steve Lawson

Je ameriško krščanstvo odpovedalo?

Ameriško (protestantsko) krščanstvo je razdeljeno po več ločnicah. Če izvzamemo liberalni del, nam ostaneta evangelikalski in konfesionalni del. Pastor Bryan Wolfmueller, ki pripada Luteranski cerkvi  - Missourijska sinoda, se je v predavanju, ki ga lahko poslušate v zgornjem videu,  posvetil evangelikalskemu delu protestantizma, ki je tako zelo tipičen ravno za ameriško krščanstvo. Zanj so značilne štiri stvari:

1. Preporodništvo (revivalism). Gre za teologijo, ki uči, da se moje krščansko življenje začne takrat, ko se JAZ odločim za Jezusa in ga "sprejmem" v svoje srce.
2. Pietizem. Ta se nanaša na način, kako lahko vem, da se Jezusa zares "sprejel" v svoje srce. "Dokaz" za to naj bi bila moja rast v dobrih delih. V pietistični cerkvah se vse pridige sučejo okoli tega, kako živeti, da bi bili res pravi kristjani. Za pietizem je Biblija v prvi vrsti zbirka navodil.  To seveda ni čisto narobe, toda Sveto pismo je primarno knjiga obljube in sicer obljube Odrešenika ter odrešenja.
3. Misticizem.  Pri misticizmu gre za neposredno in takojšnje izkustvo prisotnosti Božjega v moji notranjosti. Gre za nekaj, kar ni omejeno na krščanstvo, saj ga poznajo tudi druge religije. Toda pri misticizmu, kakor pri dobrih delih ni ničesar gotovega, ničesar trdnega. Enkrat se nam lahko zdi, da me Bog ljubi, drugič pa nimamo tega občutka. To je videti kot nihalo, ki niha med ponosom na eni in obupom na drugi strani. 
4. Entuziazem je pravzaprav seštevek zgornjih treh oblik. Tu je seveda mišljen entuziazem v teološkem smislu, ki pomeni odvisnost naše vere od drugih dejavnikov, ne od Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu. Ta termin je uporabljal že Luther, z njim pa je označil anabaptiste in podobne skupnosti. Danes je takih še veliko več, kot v Luthrovem času. Če smem zadevo aplicirati na domače slovenske razmere, moram reči, da se vse to širi tudi k nam, saj smo kar nekaj tega uvozili k nam iz ZDA.

Video traja malo več kot eno uro.

Skozi ozka vrata

Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: "Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?" On pa jim je dejal: 24 "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: 'Gospod, odpri nam!' Pa vam bo odvrnil: 'Ne vem, od kod ste.' 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: 'Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,' 27 toda rekel vam bo: 'Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!' 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji."     (Lk 13,22-30

Posebnost cerkva, ki same sebi pravijo evangelijske, je ta, da je v njih zelo malo evangelija in zelo veliko postave. V njih pomenijo ozka vrata to, da veruješ in delaš taka dejanja, ki so Bogu všeč, oziroma jih Bog pričakuje od nas.  Zato so glede sistema vera - dela zelo podobne rimskokatoliški cerkvi. Ampak tu sploh ne gre za ozka vrata v evangeljskem smislu.  Kdor malo polista po novi zavezi in se zaustavi pri Jn 10, 9, najde tam naslednjo Jezusovo izjavo, ki je odgovor na vprašanje, kaj so ozka vrata. Tam pravi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." Jezus torej pravi, da je on sam vrata, skozi katera stopajo odrešeni. Drugih vrat ni. Danes je popularno govoriti, da vodi do Boga nešteto poti. Če je tako, potem je tudi nešteto vrat. To je sicer zelo lep hinduizem, obenem pa nikakršno krščanstvo. Jezus namreč pravi, da so vrata samo ena, in da je on ta vrata. 

Skozi ta vrata ne more nihče vstopiti s svojo lastno pravičnostjo, ki velja pred Bogom toliko kot umazana obleka (Iz 64,5).  Vstopajo lahko le tisti, ki verujejo v Jezusovo na križu dovršeno delo odrešenja in so po veri vanj odrešeni bremena greha.  Pri tem ne pomaga niti dejstvo, da je morda kdo v živo  videl,  gledal in poslušal Jezusa, kako oznanja evangelij, ozdravlja bolne in dela čudeže. Eno je Jezusa videti in gledati, kar je bil privilegij  mnogih ljudi širom Palestine, ki so živeli v njegovem času, drugo pa je vanj verovati in s tem od njega dobiti popolno odpuščanje vseh grehov.  Velik del (ali celo večina)  pripadnikov Božjega izvoljenega ljudstva, ni verovala vanj in je pogubljena. Po drugi strani je veliko takih, ki so prišli od vzhoda in zahoda, od severa in juga (Lk 13,29) ter so po milosti in veri v njegovo odrešenjsko delo postali dediči Božjega kraljestva. 

Res je, da so vrata ozka in ena sama, toda  Jezus obljublja: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel."  (Jn 6,37) Na drugem mestu pa govori: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi." (Jn 3,17.18a) To je dobra novica, veselo oznanilo. Naj da Bog vsem svojo milost, da bi to ponotranjili in iz tega črpali obresti za večnost. 

Namen Jezusovega prihoda v svet

Jezus je prišel v svet odrešit grešnike.  Ni jim  prišel pomagat,  da  se sami odrešijo,  niti jih napeljat, da se sami odrešijo, niti  jih usposobit, da se sami odrešijo. Prišel jih je odrešit.

~William Hendriksen

Ob dnevu Primoža Trubarja

Všteta poslušnost in zadostitev

Samo všteta Kristusova poslušnost in zadostitev postavljata padle grešnike v nov, zavezni odnos z Bogom. 

~J. V Fesko

 

Vzpon sekt v ZDA

Amerika je najrodovitnejše polje na svetu, kar se tiče porajanja najrazličnejših sekt. W. Robert Godfrey je v kratkem predavanju na spodnji povezavi razložil izvor različnih sekt in zakaj so le-te tako nevarne. 

KLIK za dostop >>>

Bog in družine

Bog je vedno deloval v kontekstu družin: "Jaz bom Bog tebi in tvojim otrokom." To se pod novo zavezo ni spremenilo. 

~Adriel Sanchez 

Realnost pekla

J. Tissot: Bogataš v peklu. Vir: Wikipedia

Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: "Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu." 25 Abraham mu je rekel: "Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam." 27 Nato mu je bogataš rekel: "Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!" 29 Abraham mu je dejal: "Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!" 30 Ta pa mu je odvrnil: "Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili." 31 On pa mu je dejal: "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih."

(Lk 16,19-31)

V naših "modernih časih" je govorjenje o peklu  nekaj izrazito "nemodernega", saj gre tu vendar za neko srednjeveško praznoverje, kajne?  Mnogi vsaj tako mislijo in govorijo, celo mnoge cerkve, ki se ponašajo s tem, da pripadajo "krščanskemu mainstreamu". Če smo res natančni, v našem primeru ne gre za srednji, ampak za stari vek. Jezus je namreč, ko je pripovedoval priliko o bogatašu in Lazarju in druge prilike, ki se nanašajo na ta nepopularni nauk,  deloval v starem veku, ne srednjem. Toda pekel ima še enega, danes nepopularnega sorodnika: to je greh, ki je tudi vzrok za obstoj pekla.   Sama beseda greh pomeni v hebrejski (SZ) in  grški (NZ) Bibliji nekaj takega, kot zgrešiti cilj, oziroma tarčo. Cilj pomeni izpolnjevanje Božje postave, greh pa pomeni kršitev Božje postave, katere posledica je posameznikova ločenost od Boga, ki je od edenskega vrta naprej skupna vsem človeškim otrokom.  Zato pravi sv. Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3, 22b.23)  

V priliki o bogatašu in Lazarju nam je Jezus v nekaj potezah predstavil tostransko in onostransko življenje dveh ljudi, od katerih je bil eden na tem svetu reven in se je preživljal z drobtinicami z bogataševe mize, drugi pa  je užival v bogastvu in  razkošju, ki mu ga je nudil takratni svet. Po smrti pa se je njuna usoda obrnila: bogataš se je znašel v peklu, nekoč ubogi Lazar pa v Abrahamovem naročju.

 Če smo premalo pozorni na celoto, nas lahko ta prilika zanese v razmišljanje, da je bil eden po smrti nagrajen za svoje trpljenje, drugi pa kaznovan za svoje uživaštvo in brezbrižnost do ubogih. Vendar zgodba ni tako preprosta, kot bi si mislili na prvi pogled. Res je, da je Jezus nekje rekel: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25. Prim. tudi Mt 19,24; Lk 18,25). S tem pa ni rekel, da bogataš ne bi mogel priti v nebeško kraljestvo, ampak, da je bogastvo velikokrat ovira za zveličanje, saj se mnogi ljudje, ki imajo vsega zadosti in preveč, ne zanimajo kaj prida  za to, kaj bo z njimi, ko bodo zapustili ta svet. Dejstvo je, da se človek v stanju svoje padle narave zanaša predvsem nase in tisto, kar ima, za kaj več pa je potrebna milost. Te pa se samozadostni človek otepa in se ji ukloni edino po  posredovanju Svetega Duha. Nauk prilike torej ni v tem, zakaj se je nekdo znašel med pogubljenimi, drugi pa med zveličanimi, ampak preprosto govori o tem, da sta se znašla na dveh različnih bregovih. Iz prilike se lahko poučimo, da je med zveličanimi in pogubljenimi nepremostljiv prepad, in da tu ni možen noben prehod.

Na drugem mestu pa nas Jezus opozarja in uči, koga se moramo bati: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!"  (Mt 10,28) Bog je tisti, ki razvršča ljudi v nebesa in pekel, zato se je treba bati Boga. Božji strah je še ena nepopularna zadeva, ki ni ljuba "sodobnemu človeku". Bog je vendar sama ljubezen,  saj vendar tako pravi apostol Janez, kajne (cf. 1Jn 4,8)?  Res je, toda pri tem je treba upoštevati kontekst, v katerem je napisana ta izjava. Pri mnogih, če ne pri večini teologov prevladuje prepričanje, da pomeni pekel odsotnost Boga. To bi bilo morda res, če ne bi bil Bog vseprisoten. Ampak Božja ljubezen in prisotnost je kot sonce. Le-to nekaterim bitjem koristi, nekatera pa celo ubija. Enako je Božja prisotnost nekaterim v olajšanje in veselje, za druge pa muka, jok in škripanje z zobmi. Kdor zavrača Boga na tem svetu, mu Božja prisotnost na onem povzroča  pravi pekel. To je bistvo pekla. 

Toda apostol Pavel, ki je napisal, da ni nobene razlike, saj so vsi grešili, je svojo misel nadaljeval z besedami: "...opravičeni pa so zastonj po njegovi (Božji, op. Diz.) milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.  Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri." (Rim 3,23.24a) Če bi bil neimenovani bogataš iz prilike spravljen z Bogom, ne bi na koncu pristal v peklu. Tudi njegovo ravnanje s soljudmi bi bilo drugačno. Lazar je vse svoje zaupanje postavil v Boga in pristal v "Abrahamovem naročju".  Poznal je Boga in Bog je poznal njega. Pekel je torej neizbežna realnost za vse, ki ne poznajo Boga. Bog se je  učlovečil in razodel v osebi Jezusa Kristusa ter prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15). Živel je popolno življenje, prestal kruto in sramotno smrt na križu  in vstal od mrtvih (cf. Rim 4,25). 

Nihče, kdor veruje v Jezusa Kristusa ne bo trpel v peklu, kajti kdor pozna Jezusa, ta  pozna Boga (Jn 14,7 ss.). Jezus je obljubil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)   Kdor veruje v Jezusa, tega pozna Bog.  Vanj veruj in rešen-a boš!