Majhni v svojih očeh

Oh, biti majhni v svojih očeh! To vodi v stalno odvisnost od Gospoda Jezusa!

~John Newton

Vir: http://reftoons.com/

 

 

Goljufija, ali preudarnost?

Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.'  5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."    

(Lk 16,1-9)

 

Zgornja prilika deluje nenavadno, morda celo šokantno, saj je videti, kot da v njej naš Gospod pohvalil osebo, ki je goljufala svojega gospodarja. Kakorkoli, med poslušalci so bili tako Jezusovi učenci (cf. Lk 16,1), "kot tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar." (Lk 16,14)   

Oskrbnik v priliki je bil ali suženj, ali osvobojenec, ki mu je bilo dodeljeno upravljanje gospodarjevega premoženja. Gospodarji Jezusovega časa se namreč niso posvečali podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem, ampak so to prepuščali oskrbnikom, ki bi jim v sodobnem jeziku lahko rekli menedžerji. 

Oskrbnik v naši priliki je zapravljiva oseba, ki je slabo vodila in upravljala z gospodarstvom, ki ji je bilo zaupano. Zato se je lastnik odločil, da oskrbnika vrže iz službe, še prej pa je moral oskrbnik dati gospodarju obračun  o svojem oskrbovanju.  Da bi se oskrbnik prikupil gospodarjevim dolžnikom, in da bi ga le-ti pozneje vzeli k sebi na stanovanje, je vsakemu črtal del dolga. Mož je računal na svojo prihodnost! Glede na to, da so bile v antiki obresti zelo visoke in glede na to, da je bil oskrbnik pozneje pohvaljen s strani gospodarja, (v. 8) smemo sklepati, da je  dolžnikom črtal ves dolg ali le del dolga, ki je izhajal iz obresti, glavnica pa je ostala nedotaknjena, zaradi česar  gospodar  ni utrpel nobene dejanske škode.

Vsi mi smo na nek način oskrbniki, ki nam je zaupano "Božje gospodarstvo". Nihče med nami se ne more pohvaliti, da s tem, kar nam je dano res stoodstotno ravnamo, kakor bi morali, kar je nedvomna posledica greha. Danes je modno govoriti, da nihče ni popoln. Pa še res je. V Lk 16,8 pravi Jezus: "In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči." Gospodar zagotovo ni pohvalil krivičnega oskrbnika zaradi njegove zapravljivosti ali goljufivosti. Gre za nekaj drugega. Bogu je všeč odpuščanje. V Gospodovi molitvi najdemo tudi to prošnjo: "[I]n odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 16,12) Del  zgodbe okoli ekonomije nekega posestva se torej nanaša na odpuščanje. Od nas, ki smo krivični oskrbniki, katerim je Bog po Jezusovi nadomestni smrti na križu odpustil grehe, se pričakuje, da bomo tudi mi odpuščali svojim dolžnikom: "Odpuščajte in vam bo odpuščeno." (Lk 6,37b) Oziroma: "[D]rug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32b) 

Zadnja vrstica, ki se je bomo tu lotili, pa govori o pridobivanju prijateljev s krivičnim mamonom: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko, skladno s komentarjem v ESV, nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih, na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih, ali pa na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost. Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu denar prav nič ne pomaga.  Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo  na temelju  vere, ki je vir  njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti, ali, kot je rekel Martin Luther: "Bog ne potrebuje naših dobrih del, portrebuje jih naš bližnji."

 

 

O lažnih prerokih

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.16 Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? 17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.

Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?" 23 In takrat jim bom naznanil: "Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!"  (Mt 7,15-21)

Ko je Jezus opisoval značilnosti lažnih prerokov, pri svojem opisu ni bil čisto precizen, ampak precej splošen, toda kljub temu dovolj jasen, da si lahko zelo dobro predstavljamo, kdo so ti ljudje.

 Glavna značilnost lažnih prerokov je, da so kot grabežljivi volkovi v ovčjih oblačilih (v. 15). Lažni preroki niso nekdo zunaj cerkve, ampak ljudje znotraj nje. To so ljudje, ki  v Kristusovi cerkvi opravljajo bolj ali manj pomembne naloge in se  v njej  pojavljajo že vse od apostolskih časov.  O takih govori apostol Janez: "Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas." (1Jn 2,19) Taki ne prinašajo in ne oznanjajo evangelija, ampak nek drugačen evangelij (prim. Gal 1,8.9), ki v resnici ni evangelij.  Drugačen evangelij je pravzaprav skupni imenovalec vseh lažnih prerokov, kajti ne obstaja le ena vrsta le-teh. Pa tudi drugačen evangelij ni le eden, vsem je skupno le to, da so drugačni od evangelija Jezusa Kristusa. 

Danes jih na primer najdemo med tistimi, ki oznanjajo liberalno teologijo, ki oznanja vsesplošno strpnost, ljubezen, drugačnost, inkluzivnost, sprejemanje in kar je še takega. Vse navedene stvari so same po sebi dobre in jih cerkev nujno potrebuje. Toda za  tem leporečjem se skriva razvodeneli evangelij,  ki ga je Richard Niebuhr  pred davnimi leti takole karikiral: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe." Gre za humanistično teologijo, ki postavlja v središče človeka,  zanika greh in    namesto polnokrvnega evangeljskega  Jezusa Kristusa, ki nas je s svojim križem in vstajenjem odrešil, ljudem servira nekakšno klavrno milo Jero, kot vzor pravega življenja. Takšna karikatura seveda ne more biti nikakršen vzor.  

V zvrst lažnih prerokov spadajo tudi tisti, ki prinašajo socialni evangelij, oziroma predstavljajo Jezusa Kristusa kot  družbenega revolucionarja. Jezus je sicer bil na svoj način tudi revolucionar, toda izhajal je iz povsem drugačnih postavk kot nam to prikazujejo mojstri teologije osvoboditve, socialnega evangelija in kar je še takega; vedel je, da je treba človeka najprej spremeniti od znotraj, ne od zunaj:  "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19)  Ob neki drugi priložnosti je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Rojstvo od zgoraj je Božje delo, zgodi pa se ob poslušanju evangelija.  Socialni  kvazi-evangelij namreč deluje približno  tako, kot bi  zdravili vnetje   z aspirinom, namesto z antibiotiki. 

V novejšem času se je v evangelijskih krogih pojavila  skupina, ki žal ni nepomembna ter prinaša evangelij zdravja in premožnosti (health and wealth), in seveda prihaja iz ZDA. Ti trdijo, da mora biti kristjan obvezno zdrav in premožen, če ni tako, je to posledica nevere.  Nevera pa je greh. Pridigarji tega "evangelija" na različne načine  izvabljajo od ljudi  denar in s svojim bogastvom "dokazujejo", da naj bi bil njihov nauk resničen. V svojih pridigah skoraj več govorijo o satanu, kot o Bogu, zato ima človek ob poslušanju njihovih izvajanj občutek, kot da je satan suveren, Bog pa nekakšen berač, ki mora s pomočjo takih in drugačnih karizmatičnih ekspertov osvajati satanov "teritorij".  O podobnih je govoril apostol Juda Tadej: "Ti so madeži vaših bratskih obedov, ko se brez strahu gostijo skupaj z vami, a pasejo sami sebe." (Jud 1,12) 

V evangelijskih cerkvah, ki so na prvi pogled popolnoma pravoverne,  obstajajo taki, ki sicer poudarjajo Kristusa kot Odrešenika, zraven pa dodajo še kaj svojega, po navadi je to postava. Takšni pridigarji  prinašajo nauke, ki so na prvi pogled povsem pravoverni, po drugi strani pa podirajo vero kristjanov.  Jezusovi pridigarji so poleg postave dolžni tudi neprestano oznanjati evangelij. Evangelizacije namreč niso potrebni le "tisti zunaj", kot mnogi mislijo, ampak tudi tisti znotraj. Kot je nekdo rekel, cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. V kolikor ni to, potem  zelo hitro postane klub skisanih  samopravičniških farizejev. Na temelju postave spoznamo lastno grešnost (pač zakon kot zakon), zato sama postava ne odrešuje (cf. Rim 7,7), enako kot opis bolezni v medicinskem  priročniku ne zdravi.  Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, da bi s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel greh vsakogar, ki vanj veruje,  po Kristusovem   vstajenju od mrtvih pa smo dobili dostop do opravičenja (cf.  Rim 4,25).  Preprosto? Res je. In pripravljeno za vsakogar, ki veruje. 

V krščanskem svetu obstajata dve skrajnosti. Prva je antinomianizem, ki uči, da ni važno kako živimo, glavno, da verujemo v Jezusa. Druga skrajnost je perfekcionizem, ki pravi, da moraš, ko postaneš kristjan, živeti popolnoma brez greha. Če prva skrajnost potiska ljudi v pekel, jih druga rine v brezup, kajti doslej je samo ena človeška oseba živela popolno in brezgrešno življenje, to je naš Odrešenik Jezus Kristus. Za kristjane žal in obenem na srečo še vedno zelo velja naslednja resnica: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas."  (1Jn 1,8-10) Žal zato, ker še vedno grešimo, na srečo zato, ker imamo mogočnega Odrešenika, v katerem imamo popolno odpuščanje naših grehov.  Njemu hvala in slava na veke.

Učil in delal je z oblastjo

Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. 2 Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. 3 Tedaj je rekel možu s suho roko: "Vstani in stopi v sredo!"  4 Njim pa je rekel: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" Ti pa so molčali. 5 Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: "Iztegni roko!" Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. 6 In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.

Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje, 8 Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. 9 Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj. 10 Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili. 11 Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" 12 Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo.  (Mr 3,1-12)

Judovstvo Jezusovega časa je bilo  zelo oddaljeno od tistega, kot ga poznamo iz Svetega pisma Stare zaveze. Rabini so bili mojstri glede razlaganja postave, saj so zapovedi, ki jih je težko izpolnjevati, poenostavljali, tiste, ki jih je lahko izpolnjevati, pa zapletali do nerazpoznavnosti.  Vse to je še danes značilno za ortodoksno rabinsko judovstvo. Ena od  zapovedi, ki so jo močno zakomplicirali, je  zapoved posvečevanja dneva počitka, torej sobote.

Toda Jezus se ni dal. Bolne je ozdravljal, kadar je bilo to potrebno, ne kadar bi bilo to všeč verskim voditeljem.  Ko  je vprašal tiste, ki so prežali nanj: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" (Mr 3,4) je  ostal brez odgovora, kar je popolnoma logično, saj je vsakomur jasno, da se sme v soboto delati dobro in reševati življenja. Toda nasprotniki so na njegovo vprašanje umolknili, ker niso hoteli potrditi, da ima prav. Izvrševanje zapovedi, kot ga je določalo človeško izročilo, ne Bog, je imelo po njihovem prednost pred delanjem tistega, kar je prav. Je sedaj kaj drugače? Dandanes ljudje s svojo zakonodajo sprevračajo Božje postave in preganjajo tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Pri tem sodobnih postavodajalcev čisto nič ne zanima, če morda preganjani ne opravljajo dobrih del, koristnih za vso družbo.

"Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim." (Mr 3,7a) Kjerkoli se je Jezus pojavil, se je okrog njega pojavila množica. Kaj je bilo na njem tako posebnega? Nekateri so hiteli k njemu po ozdravljenje, drugi po osvoboditev od hudih duhov, tretji iz radovednosti, četrti bi radi slišali, kaj jim ima za povedati. Zagotovo je šlo tu za najrazličnejše motive. Toda še ena stvar je bila: "[U]čil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Pismouki so se pri svojem poučevanjem sklicevali na druge rabine, ti spet na druge itn. Tako je nastala in se množila  obsežna rabinska literatura. Jezusu  se ni bilo treba sklicevati na katerokoli od zemeljskih avtoritet, ker je poučeval z božansko avtoriteto. To so pripoznali celo demoni, ki "so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" (Mr 3,11b)

Jezus danes ne hodi več po zemlji, a še vedno vznemirja s svojo celotno osebnostjo. Pa vendar ni najbolj pomemben zaradi svojega nauka. Niti ni najbolj pomemben zaradi tega, ker je izzival farizeje, ozdravljal bolnike in izganjal zle duhove. Najpomembneje pri njem je, da se je kot Božji Sin učlovečil,  živel popolno življenje v izpolnjevanju zapovedi, bil umorjen zaradi naših grehov,  s svojim vstajenjem pa je potrdil, da so vsem, ki vanj verujemo, po njem  odpuščeni vsi grehi. Z vsem svojim življenjem in delom je dokazal, da je popoln Odrešenik. On sam je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  To je tisto posebno in najpomembnejše!

Evangelij kot diamant

Kakor diamant, tako ima tudi evangelij mnogo faset. Diamant je Kristus z vsemi svojimi blagodatmi. V njem smo izvoljeni, po njem smo odkupljeni, opravičeni, posvojeni, zapečateni za dan vstajenja in posvečeni, nekega dne pa bomo poveličani. 

~Michael Horton 

Suverenost Boga

Nauk o Božji suverenosti ni sekundarna doktrina, odrinjena v nek obskuren kot Biblije. Ta resnica je dejansko temeljna doktrina celotnega Svetega pisma. 

~Steven Lawson 

Pravičnost in jeza

"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.

21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča."  

(Mt 5,20-26)

Pričujoči odlomek je vzet iz znamenitega Jezusovega govora na gori.  Govor sestavlja serija daljših in krajših izrekov, ki jih najdemo v petem, šestem in sedmem poglavju Evangelija po Mateju. 

Pa začnimo pri začetku obravnavane perikope: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)  Farizeji in pismouki so bili ljudje, ki so si zelo prizadevali za pravičnost. Za farizeja ali pismouka je zares veljal izrek: "Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje."  (Ps 119,97) Toda Jezus pravi, da je to premalo. Osredotočenost farizejev in pismoukov na postavo je bila problematična, ker so ob njej pozabili na bolj bistvene stvari, to pa je, da postava sama  ne opravičuje.  (cf. Rim 3,20. Gal 2,16. 3,10)  Postava le govori, kaj se sme in kaj ne, enako kot nas v civilnem življenju danes ne opravičuje kazenski zakonik, ampak sodnik. Farizeji in pismouki so si  prizadevali za pravičnost  z nadvse natančnim izpolnjevanjem postave, toda jezus Jezus je od njih zahteval še večjo pravičnost. Ta večja pravičnost je pravzaprav, kot pravi John Stott, globlja pravičnost, ki jo pridobimo, oziroma nam jo pridobi Bog z novim rojstvom (cf. Jn 3,3 ss.) . Tu ne gre v prvi vrsti za pravičnost pred ljudmi, ampak za pravičnost pred Bogom, ki je posledica  opravičenja, s katero Bog opravičuje brezbožnega posameznika ali posameznico.  

"Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,21) Zapoved "ne ubijaj"  bi se pravzaprav morala po naše glasiti: "Ne stori uboja, umora!" ali nekaj podobnega. Tak je smisel zapovedi v izvirniku. Farizeji in pismouki so zožili izpolnjevanje same zapovedi na dejanje umora, Jezus pa daje širšo interpretacijo: že sama jezna misel, ki jo pomislimo brez upravičenega razloga, je  grešna. Konec koncev se vsak umor spočne v glavi storilca in se ponavadi začne kot čustvo jeze. Zato pravi apostol Pavel: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Vsaka jeza ni slaba, treba je paziti, da ostane čustvo jeze pod kontrolo. Vsak, kdor se brez razloga jezi na svojega brata (torej pripadnika Božjega ljudstva), zasluži, da pride pred sodbo (cf. v.22).  Še slabše bi jo moral  odnesti tisti, ki svojega brata žali. Kdor mu reče raka, kar pomeni nespametnež, puhloglavec, ali nekaj podobnega, si zasluži, da pride pred veliki zbor, kdor pa mu pravi norec (morda bi bil ustreznejši prevod podlež), si zasluži peklenski ogenj. Res je sicer, da malokdo, ki se jezi ali zmerja, tudi res izvrši uboj, toda Božji kriteriji so višji od kriterijev etičnih in  pravnih sistemov sveta. Če smo pošteni, moramo priznati, da jih nismo  sposobni dosegati. 

V 23. in 24. vrstici govori o tem, da mora posameznik, čigar brat (tu ni nujno mišljen krvni brat, ampak pripadnik Božjega ljudstva) ima kaj proti njemu,  poskrbeti, da pride med njima do sprave, še preden prinese dar na tempeljski oltar. V sodobnem jeziku bi se to morda glasilo takole: "Če si na bogoslužju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, ne čakaj na konec bogoslužja, ampak pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa veselo nadaljuj z bogoslužjem." 

25. in 26. vrsta se nanašata na spravo z nasprotnikom, ki  žuga s tožbo:  "Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča." Kdor je torej komu dolžan, naj se pobota še preden se začne obravnava, sicer bo moral v zaporu poravnati vse do zadnjega centa. Rimska cerkev vidi v teh vrsticah  aluzijo na nauk o vicah. Dejansko pa gre za primer, soroden onemu v 23. in 24. vrstici, le da se prvi primer nanaša na tempelj ali cerkev, drugi pa na sodišče. 

Jezus zahteva  od svojih učencev več, kot so izvrševali farizeji in pismouki. Toda ta več ne gre v širino, temveč v globino, v posameznikovo srce. Ko smo pri področju "srca", ne zadostuje  zunanje izpolnjevanje zapovedi, ampak so enako pomembni  notranji motivi za določena ravnanja. Zavedati se je tudi treba, da nihče nikoli ne bo mogel izpolnjevati vsega, kar se od nas zahteva. Ne glede na to, da smo odrešeni, smo še vedno grešniki. Ravno zato potrebujemo milost, po kateri nas naš nebeški Oče gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa. Kristus je "konec postave..., v pravičnost vsakemu, ki veruje," (Rim 10,4) in "nam je postal modrost od Boga, pa tudi pravičnost in posvečenje in odrešenje." (1Kor 1,30) Toda, ker smo v Njem, si prizadevamo, da bi njegove zapovedi tudi izvrševali. Pa ne zato, da bi se rešili, ampak zato, ker smo odrešeni. 

 Zahteve govora na gori niso nedeljski sprehod, ampak  so čista postava, ki nas vrže pred zid. Kot sem že omenil, smo opravičeni grešniki še vedno grešniki.  Zato lahko rečemo skupaj z apostolom Pavlom:  "Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?  Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 7,24.25a)  Jezus je namesto nas izpolnil vse zahteve postave. Bogu hvala za to!

Pravičnost in milost

Ljudje, ki gredo v pekel, si to zaslužijo. Ljudje, ki gredo v nebesa, si tega ne zaslužijo. Prvo je pravičnost, drugo je milost. 

~Steven Lawson

 

Kaj pa Tomaž Akvinski?

Mnogi ljudje si prizadevajo, da bi prišli do akademskih naslovov, ki bi jih dodali svojemu imenu. Med teologi pa obstaja eden, ki je znan preprosto kot Tomaž. Ta mož, znan tudi kot angelski doktor, je eden najbriljantnejših umov vseh časov. 

O njem je spregovoril protestantski teolog R. C. Sproul v dveh približno polurnih oddajah, ki ju najdete na spodnjih povezavah.

1. Življenje Tomaža Akvinskega >>>

2. Tomaževa misel >>>

Volja za verovanje

Mnogi kristjani verujejo, da smo ljudje popolnoma svobodni glede izbire svojega odrešenja. Toda Sveto pismo nam kaže drugačno zgodbo. Tako obstaja glede tega vprašanja veliko zmotnih predstav. Pomembno vprašanje je, kdo je tisti, ki izbira. Smo to mi, ki se odločamo za Boga, ali je Bog tisti, ki se odloča, koga bo izvolil? Kakšne posledice ima zmotna teologija izvolitve?

O tem je govoril reformirani teolog R. C. Sproul v seriji kratkih predavanj. Vsako traja manj kot pol ure. 


1. Zasužnjenost volje >>>

2. Prostovoljni sužnji >>>

3. Ali je milost kooperativna? >>>

4. Rojeni, da bi grešili? >>>

5. Pelagijansko ujetništvo cerkve >>>

Če Gospod kliče

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" 5 Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.   (Lk 5,1-11)

Jezus je izkoristil vsako priložnost za oznanjevanje besede. V zgornjem opisu ga srečamo ob Genezareškem jezeru v Galileji, kako govori množici. Ob jezeru pa se je nahajala tudi skupina  ribičev iz dveh čolnov, ki so izpirali mreže. Naš Gospod se je odločil, da si od ribiča Simona, nam bolj  znanega po imenu Peter,  izposodi čoln, ki bi mu služil kot improvizirana prižnica.  Ribiči so v tedanji izraelski družbi veljali za manj ugledne ljudi, saj se je od njih širil določen specifični vonj, poleg tega zaradi trdega in težkega dela niso mogli do vseh potankosti izpolnjevati zahtev, ki jim jih je nalagal  judovski religijski sistem.  Zanimivo je, da si je Jezus izbral najožji krog učencev v glavnem iz vrst ravno  te deprivilegirane skupine. 

Po končanem govoru je Jezus predlagal Simonu nekaj, kar se je zdelo nemogoče, in sicer, da ribiči odrinejo od obale in vržejo mreže v globino. Profesionalec Simon se je verjetno začudil, kaj neki misli s svojo zahtevo ta amater, ko je vendar jasno, da ulova ne bo, saj ga ni bilo že celo noč.  Ampak nato se je vseeno odločil, da gredo vreč mreže.  Težko je reči, zakaj se je dal peter prepričati,  morda je hotel "temu amaterju" dokazati, da rib ni. Možno je tudi, da je to naredil zato, ker  je Jezus nanj napravil s svojim nastopom  tako močan vtis, da je Simon pomislil: "Naj bo, to bom storil zate..."  Morda pa je hotel  preizkusiti še zadnjo možnost... 

Kakorkoli, na koncu se je zgodilo tisto neverjetno, ulov je bil fantastičen. Peter se je   sedaj dokončno zavedel, da ima opravka s človekom posebne vrste, in je posredi Božji prst, zaradi česar je z grozo rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (v. 8b) Greh je namreč tista ločnica, ki oddvaja  človeka od Boga. S tem ne mislim nekega posameznega greha, ampak grešno naravo, ki smo jo podedovali po našem prvem predniku. Zaradi greha zija med človekom in Bogom prepad, ki ga z lastnimi močmi nismo zmožni prestopiti ali preskočiti. zato utegne biti  pristno srečanje z Jezusom  zelo dramatično. Šele v  luči srečanja z Jezusom, ki je sam luč sveta, (prim. Jn 8,12.9,5) lahko posameznik vidi in doume, kako zelo grešen je,  zaradi česar se  pred srečanjem z Jezusom brani  z nevero, religijo ali kako drugače.  Tedaj, ko pride do tiste stopnje, ko spozna in prizna  svojo grešnost, pa dobi Gospodovo povabilo: "Ne boj se! Hodi za menoj." (Lk 1,10. Jn 1,43) Simonu in njegovim tovarišem  je Jezus  na tem mestu povedal, da bodo namesto rib lovili ljudi. Seveda jih bodo lovili za Božje kraljestvo, ne za kaj drugega.  Zanimiv je bil odziv ribičev: popustili so vse in šli za njim. 

Ko Jezus rešuje, tedaj definitivno rešuje, in ko pokliče, tedaj definitivno pokliče. Simona in njegove ribiške tovariše je k sebi poklical v triletni uk, kjer jih je pripravil na oznanjevanje Božjega kraljestva. Druge spet pokliče za kakšno drugo opravilo v službi  oznanjevanja evangelija in za rast Božjega kraljestva. Tisti, ki je poklican in izvoljen, ne more reči Jezusu: "Ne."